Jedro

Med kršitvijo predpisov (izkop mineralnih snovi brez lokacijskega dovoljenja in koncesije za izkoriščanje) in čezmerno rabo, ter nastalo posledico mora obstajati vzročna zveza. V kolikor so se mineralne snovi izkoriščale pred očitanim obdobjem je potrebno ugotoviti, ali je prišlo do devastacije okolja že pred očitanim obdobjem oziroma šele v očitanem obdobju.

Izrek

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v K. obt. F. P. in A. M. oprostilo očitkov obtožbe, da sta storila kaznivo dejanje velike tatvine po 2. odstavku 212. člena KZ v zvezi s členom 25. KZ in kaznivega dejanja obremenjevanja in uničevanja okolja po 1. odstavku 323. člena KZ v zvezi s členom 25. KZ. Oškodovanca RS je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Stroške postopka pa naložilo v breme proračuna.

Zoper navedeno sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec, zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja po 3. točki 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z 373. členom ZKP.

Višja državna tožilka S. P. je v svojem pisnem mnenju predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi.

Na mnenje višje državne tožilke je odgovoril zagovornik obt. A. M. in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnik ima prav, ko uveljavlja pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Zaključki sodišča prve stopnje, da očitano dejanje tatvine po 2. odstavku 212. člena KZ že po opisu ni kaznivo dejanje, ker se obt. F. P. očita, da je kot edini lastnik družbe G. d.o.o. poskrbel za izkop in odvoz ter prodajo najmanj 45862 m3 tehničnega kamna - dolomita vrednega najmanj 10.880.000,00 SIT (37.052,17 EUR), niso pravilni. Res, da so izvrševali znake kaznivega dejanja tatvine njegovi delavci, vendar so to počeli po njegovem nalogu (kot podaljšana roka) in na račun njegovega podjetja katerega edini lastnik je bil in se je s tem povečalo premoženje podjetja, torej njegovo premoženja. Prav tako je zmotno sklepanje sodišče prve stopnje, da ni dokazano, da sta obt. F. P. in A. M. imela namen pridobiti si protipravno premoženjsko korist. Ne glede na to od kdaj je obt. F. P. izkoriščal minerale iz gramoznice in, da je to počel v dogovoru s KS S. in A. M., ter da je bila informacija za peskokop izdana že leta 1981 (prilogah A 6 in B 23), pa je iz do sedaj zbranih podatkov razvidno, da v očitanem obdobju ni imel ustreznih dovoljenj in ni plačeval koncesij. To pa, ob upoštevanju, da se je obtoženi že več let ukvarjal z gradbeno dejavnostjo, kaže na to, da je dobro vedel, da so naravne dobrine med katere spadajo tudi mineralne surovine kar tehnični kamen dolomit je, last RS (3. odstavek 5. člena in 1. odstavek 17. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO). Na to kažejo tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obt. kasneje zaprosil za dodelitev rudarske pravice. Te okoliščine in dejstva pa bi lahko kazale na to, da je obd. ravnal z direktnim naklepom. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila uredba, ki je določala način in višino plačila koncesij sprejeta šele junija 2000, pa obt. ne more razbremeniti njegove odgovornosti, pomeni lahko le okoliščino, ki kaže na težo očitanega kaznivega dejanja. Prav tako je neutemeljen zaključek sodišča, da ni dokazana odvzeta količina mineralnih snovi (tehničnega kamna - dolomita) saj je v spisu seznam obt. A. M. o količini odpeljanega materiala. V kolikor je ta količina manjša od očitane, bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti kolikšna je ta količina in na podlagi te ugotovitve pravno opredeliti dejanje v skladu z ugotovitvami kot to pravilno opozarja pritožnik. Res je, da je obtoženi F. P. opravljal izkop tehničnega kamna - dolomita z dovoljenjem obt. A. M., ki je lastnica zemljišča in ji je zato plačeval, (150,00 SIT za m3) vendar, kot pravilno opozarja pritožnik ni šlo pri plačilu za uporabnino za degradacijo zemljišča, saj v takšnem primeru ne bi bilo pomembno koliko kubičnih metrov gramoza (dolomita) je obt. F. P. odpeljal ampak bi bile pomembne poškodbe na zemljišču. To pa kaže na to, da je obt. A. M. obt. F. P. gramoz (dolomit) prodajala. V zvezi z zavestjo obt. A. M. o prepovedanosti dejanja pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da se je prepovedanosti dejanja zavedala vsaj od takrat ko je prejela odločbo inšpekcije. Kljub prepovedi je še naprej obt. F. P. dovoljevala črpanje gramoza. Obt. A. M. sicer v svojem zagovoru trdi, da je obt. F. P. po prejemu odločbe prepovedala črpanje dolomita, vendar sodišče prve stopnje tega ni preverjalo, kar bo moralo storiti v ponovljenem postopku. Pri oceni pa bo moralo tudi upoštevati, da je še vedno sprejemala plačila in beležila odvoze, ki so bili po zapisih A. M. največji zlasti v letih 2000 in 2001 kot tudi, da je pristala na to, da bo obtoženi F. P. zanjo plačal kazen v kolikor bo kaznovana v postopku o prekršku. Pritožnik tudi pravilno opozarja, da obt. A. M. od prejema odločbe inšpekcije ni mogla biti več v zmoti glede lastništva mineralnih snovi na njenem zemljišču. Pritožnik tudi pravilno opozarja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, glede kaznivega dejanja obremenjevanja in uničenja okolja in prostora, češ, da iste stvari ni mogoče uničiti dvakrat, kot tudi da ni dokazov da samo povečanje velikosti gramoznice zaradi nadaljnjih odkopov ni kvalitativno povečalo uničenja ali poškodovanja okolja oziroma ni šlo za čezmerno rabo glede na to, da je obt. F. P. v letu 2003 pridobil koncesijo in tako nadaljeval z izkopavanjem gramoza v isti gramoznici.

Kaznivo dejanje obremenjevanja in uničenja okolja in prostora po 1. odstavku 333. člena stori kdor s kršitvijo predpisov povzroči čezmerno onesnaženje okolja, razvrednotenje okolja ali čezmerno rabo ali izkoriščanje naravnih dobrin in s tem spravi v nevarnost življenje ali zdravje večjega števila ljudi ali povzroči nevarnost za delno ali popolno poškodbo okolja ali uničenja okolja. Obt. se očita, da s kršitvijo predpisov povzročila čezmerno rabo naravnih dobrin in s tem povzročila delno poškodbo okolja. Kršila naj bi 50. člen Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), ki določa, da je potrebno pridobiti lokacijsko dovoljenje za izkoriščanje rudnin, 11. in 13. člen Zakon o rudarstvu, (ki je na novo uredil izkoriščanje rudnin in je pričel veljati 28.7.1999) in določata, da pomeni izkoriščanje mineralnih surovin rudarsko pravico, ki jo je mogoče pridobiti s koncesijo, če ni z zakonom drugače določeno in 21. in 22. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO ki je pričel veljati 2.7.1993), ki določata, med drugim, da lahko Republika ali lokalna skupnost proti plačilu podeli koncesijo na naravni dobrini in, da je predmet koncesije na naravnem viru pravica do njegovega gospodarskega izkoriščanja kadar je izkoriščanje dejavnost ali kadar je naravni vir prevladujoča sestavina za dejavnost koncesionarja. Predmet koncesije na naravni vrednoti je lahko pravica do njenega upravljanja, rabe ali izkoriščanja. Kadar pa gre za takšno izkoriščanje pa je potrebno pridobiti dovoljenje ministra, pristojnega za posamezno naravno dobrino, če zakon ne določa drugače. Iz podatkov spisa izhaja, da obtoženi v navedenem obdobju ni imel lokacijskega dovoljenja, kasneje pa koncesije za izkoriščanje mineralnih snovi, kar kaže na to, da je kršil predpise. Sodišče prve stopnje pa ni ugotavljalo, ali je zaradi kršenja teh predpisov prišlo do čezmerne rabe in izkoriščanja naravnih dobrin (mineralov - tehničnega kamna). Z izvedeniškim mnenjem, kot tudi ne, z ugotovljenim dejanskim stanjem namreč ni ugotovljena bistvena okoliščina glede izkoriščanja naravnih dobrin, ki naj bi povzročila delno poškodbo okolja. Takšno posledico bi namreč moralo povzročiti izkoriščanje mineralnih surovin (tehničnega kamna - dolomita) na parcelah št. 283/23, 283/24, 283/25 in 299 vse k.o. S.) v času od 23.4.1999 do 1.10.2001. To pa bi moralo biti ugotovljeno tako, da bi se ugotovilo stanje pred 23.4.1999 in ugotovilo, da takšno stanje še ne predstavlja delnega ali popolnega poškodovanja ali uničenja okolja in je šele nadaljnji odkop ugotovljene količine gramoza predstavljal takšno posledico. Te okoliščine, ki je bistvena za oceno kaznivega dejanja in se obt. očita pod točko 2. izreka izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Iz spisovnih podatkov in ugotovitev v sodbi sodišča prve stopnje je razvidno, da je obtoženec začel z odkopom gramoza že mnogo prej in da so pred tem gramoz kopali tudi drugi. Glede na možnost ugotovitve količine izkopanega gramoza v obdobju od 23.4.1999 do 1.10.2001 pa je mogoče ugotoviti tudi količino odkopanega gramoza do 23.4.1999 oziroma devastacijo okolja pred začetkom kaznivega dejanja, ki se očita obt. Zato bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem dokaznem postopku v zvezi s prvo očitanim kaznivim dejanjem ponovno izvesti že izvedene dokaze. Na ta način ugotoviti, kakšna je bila dejanska količina izkopanega in odpeljanega gramoza, kot tudi kolikšna je bila vrednost tega materiala in oceniti težo očitanega kaznivega dejanja, glede na to, da se je zaradi spreminjajoče se zakonodaje spreminjal organ, ki je izdajal lokacijska dovoljenja oziroma kasneje koncesije in možnost pridobitve le-te. Ugotoviti pa bo moralo tudi kazensko odgovornost obeh obt. in na podlagi tega sprejeti svojo odločitev. V zvezi z drugo očitanim kaznivim dejanjem bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali je obt. F. P. izkopaval in odvažal gramoz, preko mere, in to tako, da kljub že poškodovanemu okolju povzročil dodatno poškodbo okolja, ki bi jo lahko ocenili kot delno poškodbo okolja. Pri tem pa bo moralo sodišče prve stopnje seveda upoštevati, da je obt. kasneje pridobil koncesijo in da je bila 28.4.2003 izdana Uredba o rudarskih pravicah za gospodarsko izkoriščanje mineralnih snovi na pridelovalnem prostoru Občine S., Z. 1 in 2 (Ur. l. št. 39/2003, z dne 28.4.2003). Šele po tako izvedenem dokaznem postopku bo mogoče ocenjevati tudi ali obstajajo dokazi, da je bilo izvršeno kaznivo dejanje in ugotavljati odgovornost obeh obt. za očitano kaznivo dejanje.