Jedro

V sodni praksi obravnavani primeri pasivne legitimacije neposrednega izvajalca motenja posesti so različni. Sodišče prve stopnje je razloge za svojo pravilno odločitev v konkretni zadevi obrazložilo glede na vse okoliščine, kar ne pomeni, da tožeči stranki ni nudilo sodnega varstva kot v drugih primerih. Tožbeni zahtevek zoper izvajalca, ki je dejanje opravil v okviru svoje dejavnosti, po naročilu lastnika, brez koristi od spremembe posestnega stanja, brez očitne protipravnosti naročila in brez možnosti vzpostaviti prejšnje posestno stanje, je pravilno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka pravdna stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da jo je tožena stranka motila v posesti stene kotlovnice, locirane na strehi stavbe št. 1431 k.o. M, s tem, ko je 27. 6. 2016 s stene kotlovnice odmontirala in s strehe stavbe odstranila oglasni pano, dimenzij 7,0 m x 3,5 m v lasti tožeče stranke. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna vzpostaviti prejšnje stanje tako, da na steno kotlovnice nazaj namesti oglasni pano, in zahtevek za prepoved takšnih ali podobnih motilnih dejanj. Obrazložilo je, da tožena stranka ni pasivno legitimirana, saj je v okviru svoje poslovne dejavnosti le izvršila naročeno opravilo etažnih lastnikov oziroma upravnika njihove stavbe, brez volje posest pridobiti zase. Njeno ravnanje ni bilo protipravno, saj ni bila dolžna preverjati ali imajo etažni lastniki vsa upravičenja za naročilo storitve na objektu, katerega lastniki so. Tožena stranka dostopa do njihove stavbe nima več, zato ne more vzpostaviti prejšnjega stanja. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki naložilo povrniti 371.27 EUR pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Tožeča stranka se je zoper sklep sodišča prve stopnje pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlagala, da pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi poudarja, da je po sodni praksi tožbo zaradi motenja posesti dopustno naperiti tako zoper neposrednega motilca, kot zoper osebo, v korist in po naročilu katere je bilo motenje izvršeno. Tožeča stranka zato ni tožila etažnih lastnikov, ki so sprejeli odločitev o odstranitvi reklamnega panoja s stene in imajo korist od motenja, pač pa neposrednega izvajalca motilnega dejanja. Ni potrebno, da ima neposredni motilec korist od motenja, pomembno je le, da je bilo ravnanje tožene stranke samovoljno in protipravno. Ne glede, da je tožena stranka izvršila voljo etažnih lastnikov, je relevantno samo to, da je neposredno posegla v zadnjo mirno posest tožeče stranke. Tožeča stranka meni, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo drugačne odločitve od enotne sodne prakse, zato je kršilo njeno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in priglasila svoje stroške. Strinjala se je s sodiščem prve stopnje, da ni pasivno legitimirana, ker je v okviru svoje dejavnosti zgolj opravila naročilo upravnika. V njenem ravnanju ni bilo protipravnosti. Prav tako ji ni mogoče naložiti restitucije, ker nima dostopa do stene, kar bi tožeči stranki lahko zagotovili samo etažni lastniki. Sodna praksa, na katero se sklicuje tožeča stranka, ni obravnavala enakega primera.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri čemer je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožba ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v okviru opravljanja svoje poslovne dejavnosti sprejela in izvršila naročeno opravilo etažnih lastnikov oziroma upravnika poslovne stavbe. Volja tožene stranke je bila zgolj izpolniti naročilo dela etažnih lastnikov na njihovi stavbi. Sodišče prve stopnje je opozorilo na pomembno okoliščino, da tožena stranka ni bila dolžna in ni mogla preverjati, ali imajo etažni lastniki vsa upravičenja naročiti obravnavano storitev na svoji stvari. Za motenje posesti ne zadošča sprememba dejanske oblasti na stvari (24. člen Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ), pač pa mora biti izvajalcu znano ali očitno, da protipravno posega v tujo posest. Pritožba se neutemeljeno sklicuje zgolj na dejstvo, da je bilo spremenjeno dejansko stanje, ne pojasni pa, zakaj bi morala biti toženi stranki znana protipravnost naročila etažnih lastnikov oziroma, zakaj bi naj bilo njeno dejanje protipravno. Pritožbena argumentacija, da se je spremenilo posestno stanje in da se je tožeča stranka odločila postaviti zahtevek zoper neposrednega izvajalca, ne zadošča. 7. Odstranitev reklamnega panoja s strehe stavbe je bilo opravljeno po naročilu in v korist etažnih lastnikov, ki bi v pravdi zaradi motenja posesti s (so)posestnikom njihove stvari bili pasivno legitimirani. Tožena stranka bi bila pasivno legitimirana, če bi ji bila posest tožeče stranke in spor z etažnimi lastniki znana, česar sodišče prve stopnje ni ugotovilo, pritožba pa ne navaja. Neposredni izvajalec, ki spremeni posest v korist tretjega, je pasivno legitimiran, če odločitev o spremembi posesti sprejme sam, ali če mu je znana oziroma je očitna protipravnost naročnikovega naročila za spremembo posestnega stanja. Lahko je legitimiran tudi, če ima možnost vzpostaviti prejšnje stanje, pa takšni zahtevi posestnika naknadno nasprotuje. V sodni praksi obravnavani primeri pasivne legitimacije neposrednega izvajalca motenja posesti so različni. Sodišče prve stopnje je razloge za svojo pravilno odločitev v konkretni zadevi obrazložilo glede na vse okoliščine, kar ne pomeni, da tožeči stranki ni nudilo sodnega varstva kot v drugih primerih. Tožbeni zahtevek zoper izvajalca, ki je dejanje opravil v okviru svoje dejavnosti, po naročilu lastnika, brez koristi od spremembe posestnega stanja, brez očitne protipravnosti naročila in brez možnosti vzpostaviti prejšnje posestno stanje, je pravilno zavrnilo.

8. Bistvo zahtevka za varstvo pred motenjem posesti je vzpostavitev prejšnjega stanja (prvi odstavek 33. člena SPZ in 34. člen SPZ). Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da tožena stranka nima več dostopa do stene kotlovnice, na katero zato ne more znova namestiti reklamnega panoja. Temu pritožba neutemeljeno nasprotuje z vztrajanjem, da je edino relevanten poseg v zadnjo mirno posest tožeče stranke in, da je prvo sodišče odločilo v nasprotju s sodno prakso. Pravilne so sicer pritožbene navedbe, da je namen posestnega varstva v preprečevanju samovoljnih posegov v posest drugega, vendar je potrebno tožbeni zahtevek postaviti zoper tistega, ki je posest samovoljno motil (čeprav preko neposrednega izvajalca), ne pa zoper izvajalca, ki je izvršil naročilo lastnika in za poseg v tujo posest ni vedel, niti ni bil dolžan vedeti ter prejšnjega posestnega stanja ne more vzpostaviti.

9. Pritožbeno sodišče je po oceni razlogov, ki so navedeni v pritožbi, ocenilo, da niso utemeljeni. Prav tako ni ugotovilo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je po določbi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 424. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

10. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške v zvezi z njo. Prav tako tožena stranka stroške nepotrebnega odgovora na pritožbo, v katerem je ponovila svoje prejšnje navedbe in se strinjala s sodiščem prve stopnje.