Jedro

Pooblastilo za odločanje obsega tudi pooblastilo za vodenje postopka pred odločitvijo. Pri tem pa 319. člen ZUP določa, da morajo državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblasti na primeren način objaviti, katere uradne osebe so pooblaščene za odločanje o upravnih stvareh, iz česar sledi, da pooblastila osebe, ki je odločala na drugi stopnji, ni potrebno dokazovati v izdani odločbi, pač pa na primeren način objaviti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper poziv Upravne enote A. št. ..., z dne 10.08.2004. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Sodnik za prekrške zoper tožečo stranko izdal odločbo št. ..., z dne 24.09.2003, katere izrek je bil potrjen z drugostopno odločbo Senata za prekrške RS št. ..., z dne 03.06.2003. Na podlagi pravnomočnega in izvršljivega izvršilnega naslova je Upravna enota A. izdala poziv št. ..., z dne 10.08.2004. S slednjim je ugotovila, da je bila tožeči stranki z navedeno odločbo izrečena stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, hkrati je odločila, da mora v roku petih dni po prejemu izpodbijanega poziva izročiti upravni enoti vozniško dovoljenje, sicer ji ga bodo odvzeli policisti na njene stroške, pri tem pa pritožba zoper poziv ne zadrži izvedbe izvršbe. V času reševanja pritožbe zoper poziv je bila toženi stranki posredovana odločba Senata za prekrške št. ..., z dne 16.09.2004, s katero je bilo odločeno, da se zahteva tožeče stranke za izredno omilitev kazni zavrne. Glede pritožbenih navedb tožeče stranke, da je v postopku izdaje poziva prišlo do formalne napake, saj naj bi prišlo do subdelegacije pristojnosti od vodje oddelka na drugo uradno osebo, pa tožena stranka ugotavlja, da iz pooblastila, izdanega s strani načelnika upravne enote št. ..., z dne 31.01.2002 izhaja, da sta bila oba delavca Upravne enote A. pooblaščena za odločanje in vodenje postopka s strani načelnika te upravne enote. Samo dejstvo, da je postopek vodila ena oseba, odločal pa je njen vodja, pa ne predstavlja kršitve Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur.l.RS, št. 80/89, 70/00 in 52/02 - v nadaljevanju ZUP). Ker je bil postopek izveden v skladu z določbo 28. člena ZUP, je tožena stranka pritožbo zavrnila.

Tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke zaradi napačne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da ravna po 35. členu Zakona o upravnem sporu (Ur.l.RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - v nadaljevanju ZUS) ali po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi. Ker meni, da ima izpodbijani akt bistvene pomanjkljivosti in ga zato ni mogoče obravnavati, sodišču predlaga, da upošteva 35. člen Zakona o upravnem sporu. Pomanjkljivosti so izkazane v dejstvu, da oseba, ki je podpisala drugostopenjsko odločbo, ni navedla številke ter datuma pooblastila, na podlagi katerega lahko odloča v imenu ministra. Hkrati zatrjuje, da je prvostopno odločbo podpisala oseba, ki ni imela originarnega pooblastila, pač pa ga je črpala od načelnika upravne enote. Derivativnega pooblastila pa ni moč prenašati na druge osebe, kar pomeni, da bi moral podpisani sam voditi postopek ter odločati v upravnem postopku. Enako velja za osebo, ki je postopek vodila. V skladu z odločbo US št. Up-516/03-9, z dne 20.04.2004 je možno izpodbijati stransko kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja vse do izročitve le-tega pod pogoji iz 213. čl. Zakona o prekrških (Ur.l.SRS, št. 25/83, 42/85, 47/87, 5/90, Ur.l.RS, št. 10/91, 17/91, 13/93, 66/93, 39/96, 61/96, 35/97, 87/97, 73/98, 31/00, 33/00, 24/01 in 110/02 - v nadaljevanju ZP).

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da navedbe tožeče stranke glede absolutnih bistvenih kršitev postopka zaradi subdelegacije pristojnosti niso utemeljene, pri tem pa vztraja pri obrazložitvi odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa v tem upravnem sporu udeležbe ni prijavil. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je dne 01.01.2007 začel veljati nov Zakon o upravnem sporu (Ur.l.RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), ki v 104. členu določa, da se za postopke, ki so v teku ob uveljavitvi tega zakona, uporabljajo določbe ZUS, razen izjem, ki so določene v členih od 105. do 107. člena ZUS-1. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Tožena stranka je pravilno ugotovila dejansko stanje ter pravilno uporabila materialno pravo. Ker se sodišče v celoti strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja tožena stranka, se sodišče na podlagi 2. odst. 71. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odst. 105. člena istega zakona v celoti sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: V zadevi ni sporno, da je tožena stranka izdala poziv št. ..., z dne 10.08.2004, s katerim je tožečo stranko pozvala, naj v roku petih dni po prejemu slednjega izroči tukajšnji upravni enoti svoje vozniško dovoljenje, v kolikor pa tega ne bo storila v tem roku, ji ga bodo odvzeli policisti na njene stroške.

Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur.l.RS, št.22/00, 52/02 in 110/02 - v nadaljevanju ZIKS-1) v 139. členu določa, da se za izvršitev stranske kazni prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja smiselno uporabljajo določbe tega zakona o izvršitvi varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja, če ni z zakonom drugače določeno. Te določbe pa nalagajo osebi, kateri je bila kazen izrečena, da mora na poziv pristojnega organa le temu izročiti vozniško dovoljenje. Ker je Upravna enota A. poziv izdala na podlagi pravnomočne in izvršljive odločbe, slednji predstavlja le izvršitev sankcije. V skladu s 6. odstavkom 29.a člena ZP namreč prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja nastopi v trenutku, ko postane odločba, s katero je ta sankcija izrečena, pravnomočna. Pri tem pa 10. odstavek 124. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Ur.l.RS, št. 30/98, 61/00, 21/02 in 67/02 - v nadaljevanju ZVCP) določa tudi, da je oseba, ki ji je bila takšna kazen izrečena, dolžna vozniško dovoljenje oddati, sicer ji bo le-to na njene stroške odvzeto. Glede na navedeno sodišče zaključuje, da je tožeči stranki izrečena stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja nastopila v trenutku, ko je odločba Sodnika za prekrške št. ..., z dne 24.09.2003, potrjena z odločbo Senata za prekrške št. ..., z dne 03.06.2004, postala pravnomočna. Zakon o prekrških z izredno omilitvijo kazni kot izrednim pravnim sredstvom do odločitve o le tej omogoča zadržanje izvršitve izrečene kazni. Ker je bilo v času odločanja tožene stranke o zahtevi tožeče stranke za izredno omilitev kazni že odločeno, saj je Senat za prekrške Republike Slovenije dne 16.09.2004 izdal odločbo št. ..., s katero je bila njena zahteva zavrnjena, je ugovor tožeče stranke, da bi moral upravni organ z izdajo odločbe počakati do odločitve o izredni omilitvi kazni, brezpredmeten. Glede navedb tožeče stranke o napakah pri pooblastilih oseb, ki so odločbe izdajale, sodišče ugotavlja, da ugovori niso utemeljeni. ZUP v 28. členu določa, da v upravni stvari izda odločbo v upravnem postopku njegov predstojnik, če ni s predpisi o organizaciji tega organa ali z drugimi predpisi določeno drugače. Predstojnik lahko pooblasti drugo osebo, zaposleno pri istem organu, za odločanje v upravnih stvareh iz določene vrste zadev. Pooblastilo za odločanje obsega tudi pooblastilo za vodenje postopka pred odločitvijo. Pri tem pa 319. člen istega zakona določa, da morajo državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblasti na primeren način objaviti, katere uradne osebe so pooblaščene za odločanje o upravnih stvareh. Sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da so bile osebe, ki so vodile postopek oziroma odločale, pravilno pooblaščene. Glede samih navedb o pomanjkljivostih pooblastila osebe, ki je odločala na drugi stopnji pa sodišče ugotavlja, da v skladu s 319. členom ZUP pooblastila te osebe ni potrebno dokazovati v izdani odločbi, pač pa na primeren način objaviti.

O zahtevi tožeče stranke, naj sodišče odloči na glavni obravnavi, pa sodišče pojasnjuje, da je bilo na podlagi dokazov, s katerimi je v postopku razpolagalo, dejansko stanje natančno ugotovljeno, hkrati pa tožeča stranka ni predlagala izvedbe dokazov, na podlagi katerih bi sodišče lahko prišlo do drugačnih ugotovitev, zato sojenja na glavni obravnavi ni izvedlo.

Na podlagi navedenega je sodišče v skladu s 1. odst. 63. člena ZUS-1 (v zvezi s 2. odst. 105. člena ZUS-1) tožbo zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni.