Jedro

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, se revizijsko sodišče ni ukvarjalo s tožnikovimi navedbami, da bi bilo treba verjeti njemu in ne tožencu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za razveljavitev darilne pogodbe z dne 1.3.1999, s katero je tožnik tožencu podaril stanovanje v prvem nadstropju stanovanjske hiše v Ljubljani. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je navedlo, da tožnik ni dokazal, da bi ga toženec septembra 2002 udaril, da dejstvo, da je nekaj pohištva vskladiščil v sporno stanovanje, še ne pomeni takega ravnanja, ki bi predstavljalo veliko nehvaležnost ter da tega tudi ni mogoče pripisati toženčevim grožnjam, da bo stanovanje prodal. Z dodatkom k darilni pogodbi je namreč taka možnost izključena, z določbo o prepovedi odtujitve in obremenitve stanovanja pa je tudi šteti, da je tožnik tožencu njegovo obnašanje odpustil. Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (vendar tega revizijskega razloga v nadaljevanju ni obrazložil).

Revizijski razlogi so povsem enaki tistim, ki jih je uveljavljal v pritožbi. Navaja, da sta stranki z dodatkom k darilni pogodbi uredili njegovo bivanje v spornem stanovanju, vendar da se toženec tega ni držal in je tožnika stalno vznemirjal. Tožnik je prepričljivo izpovedal, da je toženec v stanovanje vskladiščil opremo in pohištvo, ki ga je navozil iz prodane hiše. To oviranje predstavlja podlago za razveljavitev pogodbe. Tožnik je tudi prepričljivo izpovedal, kako je toženec z njim grdo ravnal, ko je grozil, da bo stanovanje prodal. Sodišče je napačno verjelo le tožencu, ki je mlajši in spreten govornik, tožnik pa je starejši in neizkušen v izražanju. Tožnik predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, naj jo razveljavi.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), se revizijsko sodišče ni ukvarjalo s tožnikovimi navedbami, da bi bilo treba verjeti njemu in ne tožencu. Na ostale, v reviziji ponovljene pritožbene navedbe, da je toženec tožnika vznemirjal pri uporabi stanovanja, ker je v njem shranil nekaj opreme in pohištva, ter da je z njim grdo ravnal, ker mu je grozil, da bo stanovanje prodal, pa je pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče. Revizijsko sodišče lahko zato le ponovi to, kar sta zapisali že sodišči prve in druge stopnje: Dejstvo, da je toženec, ko je prodal hišo v J., nekaj pohištva shranil v spornem stanovanju, ne pomeni takega ravnanja, ki bi predstavljalo veliko nehvaležnost do tožnika, oziroma, ki bi bilo tako hudo, da bi kazalo na skrajno nekorekten odnos do njega. Sicer pa lahko tožnik kadarkoli zahteva, da toženec odstrani pohištvo, če tega še ni storil. Podlage za preklic darila tudi ne more predstavljati domnevna toženčeva grožnja s prodajo stanovanja, saj sta se stranki v dodatku k darilni pogodbi sporazumeli o prepovedi odtujitve in obremenitve stanovanja in o tožnikovi pravici do njegove dosmrtne brezplačne uporabe.

Ker tako revizija (v kateri tožnik uveljavlja enake razloge kot v pritožbi) ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).