Jedro

Tristotrinajsti člen ZOR daje upniku izključno upravičenje, da odloči, katere terjatve iz omenjene zakonske določbe bo pokril z dolžnikovim plačilom, s katerim ne more v celoti pokriti stroškov, obresti in glavnice. Tega njegovega upravičenja ne more izključiti dolžnik z izjavo, da z delnim plačilom odplačuje glavni dolg (ne pa tudi stroškov in obresti).

Izrek

1./ Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč: - druge stopnje v celoti in - prve stopnje v točki II./ (zavrnitev tožbenega zahtevka na plačilo 596.003,60 SIT) ter v drugem odstavku točke I/1 (odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti) razveljavita ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2./ Sklepanje o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je revizijsko sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP/77. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje:

1./ delno ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 7.2.1995 opr. štev. V Ig 159/95 za: - glavnični znesek 386.540,10 SIT, - zamudne obresti od prvotno vtoževanega glavničnega zneska od 4.11.1994 oziroma od 5.11.1995 dalje do plačila posameznih zneskov, s katerimi je tožena stranka med postopkom poravnavala svojo obveznost, - izvršilne stroške v znesku 32.755,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 7.2.1995 dalje.

2./ sklep o izvršbi delno razveljavilo in tožbeni zahtevek na plačilo 596.003,60 SIT zavrnilo.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo uveljavljajoč vse revizijske razloge. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Če je med istimi osebami več istovrstnih obveznosti, pa tisto, kar dolžnik izpolni, ne zadostuje za poravnavo vseh obveznosti, se vrstni red njihovega poravnavanja določi po 312. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR). Ta zakonska določba ureja vrstni red poravnavanja glavnih obveznosti. V istem vrstnem redu kot glavna obveznost se poravnajo stroški in obresti, ki izvirajo iz te glavne obveznosti.

Če dolžnikova izpolnitev ne zadostuje za pokritje določene glavne obveznosti z vsemi iz nje izvirajočimi stroški in obrestmi pa se najprej poplačajo stroški, nato obresti in nazadnje glavnica (313. člen ZOR). Tristotrinajsti člen ZOR daje upniku izključno upravičenje, da odloči, katere terjatve iz omenjene zakonske določbe bo pokril z dolžnikovim plačilom, s katerim ne more v celoti pokriti stroškov, obresti in glavnice. Tega njegovega upravičenja ne more izključiti dolžnik z izjavo, da z delnim plačilom odplačuje glavni dolg (ne pa tudi stroškov in obresti). Samo upnikov pristanek na drugačno vračunavanje od tistega, ki ga določa 313. člen ZOR (izražen izrecno ali s konkludentnimi dejanji), izključi uporabo 313. člena ZOR.

Pravna presoja listin, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje (pritožbeno sodišče se z njo očitno strinja), je zmotna. Z navedbo računov v omenjenih listinah, ki naj bi jih tožena stranka poravnavala z delnim plačilom, je bil izvršen izbor obveznosti po prvem odstavku 312. člena ZOR. Izbora glavne obveznosti po omenjenem zakonskem določilu, ki je prvenstveno v domeni dolžnika, pa ni mogoče opredeliti tudi kot upnikov pristanek na vračunavanje, ki je drugačno od vračunavanja po 313. členu ZOR. Za to manjka izrecen pristanek upnika. Ker je upnik zniževal tožbeni zahtevek na podlagi vračunavanja po 313. členu ZOR pa najbrž že tudi ni mogoče sklepati na njegov pristanek na drugačno vračunavanje na podlagi konkludentnega dejanja.

Zaradi zmotne pravne presoje listin sodišči prve in druge stopnje dejanskega stanja nista ugotovili toliko natančno, da bi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo lahko spremenilo. Zato je sodbi sodišč druge in prve stopnje v obsegu, ki izhaja iz izreka tega sklepa, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 395. člena ZPP).

Poleg odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka na plačilo glavnice 596.003,60 SIT je revizijsko sodišče razveljavilo tudi odločitev o zamudnih obrestih. Ti dve odločitvi sta tako tesno povezani, da ju je mogoče obravnavati samo kot eno. Odločitev, od katerih zneskov in za kateri čas mora tožena plačati zamudne obresti je bila takšna, kot sta jo sprejeli sodišči prve in druge stopnje, samo zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka na plačilo glavnice nad 386.540,10 SIT.

V ponovljenem postopku bo sodišče najprej ugotovilo, ali je tožeča stranka izrecno ali s svojim ravnanjem pristala na drugačno vračunavanje delnih plačil, kot ga določa 313. člen ZOR. Zaključka o takšnem pristanku pa ne bo utemeljevalo z določbami o določitvi vrstnega reda poravnavanja obveznosti po 312. členu ZOR. Tam, kjer bo takšen pristanek tožeče stranke ugotovilo, bo odločalo ponovno tako, kot je v razveljavljeni sodbi. Kjer pa takšnega pristanka ne bo ugotovilo, bo delna plačila vračunalo po 313. členu ZOR.

Revizijsko sodišče meni, da je povečanje glavnega tožbenega zahtevka z zneskom obračunanih obresti sprememba tožbe iz prvega odstavka 191. člena ZPP, čeprav je tožeča stranka sočasno tožbeni zahtevek na plačilo obresti zmanjšala. To pa zato, ker je tožeča stranka stransko terjatev preoblikovala v glavno.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče odločilo tako, kot to izhaja iz izreka sklepa. Pri tem odločitve o stroških prvostopnega postopka ni razveljavilo. Končni rezultat za tožečo stranko je namreč lahko samo ugodnejši, kar bi jo lahko upravičilo do povračila stroškov omenjenega postopka v znesku, ki je višji od že priznanega.

Razveljavilo pa je sklep o stroških pritožbenega postopka, o stroških revizijskega postopka pa je odločilo v skladu s tretjim odstavkom 166. člena ZPP.