Jedro

Tožničina zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja v obravnavanem primeru ni bila popolna že pred uveljavitvijo OPN 23. 10. 2010, ampak bistveno kasneje. V zadevi zato ni bil izpolnjen pogoj za presojo izpolnjevanja zahtev za izdajo gradbenega dovoljenja na podlagi določb PUP, saj je ta z uveljavitvijo OPN prenehal veljati, za njegovo uporabo pa tudi ni podlage v prehodni določbi 101. člena OPN, niti v ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana, Izpostave Šiška, št. 351-2097/2010-32 z dne 29. 2. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo petih enostanovanjskih objektov na naštetih zemljiščih v k.o. ….

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da navedena zemljišča ležijo v območju urejanja ŠS 1/6 Zgornja Šiška, ki se ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto Š1 – Šiška (Uradni list SRS, št. 28/89 in Uradni list RS, št. 24/91 in naslednji, v nadaljevanju PUP). Po PUP se zemljišča nahajajo znotraj morfološke enote 2A/2 – območja za individualno stanovanjsko gradnjo, razen zemljišč parc. št. 809/286 in 809/291 k.o. …, ki ležita v morfološki enoti 1B/7 – območja za blokovno gradnjo-strnjena zazidava. Upravni organ med drugim ugotavlja, da tožnica kljub zahtevi iz 44. člena PUP za načrtovano gradnjo ni opisala oziroma izkazala prilagojenosti navedene strehe s strehami okoliških objektov v morfološki enoti. Obravnavani objekti tudi nimajo zagotovljenih parkirnih mest na funkcionalnem zemljišču, kar je v nasprotju s 3. členom Pravilnika o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj (Uradni list RS, št. 1/2011, v nadaljevanju Pravilnik). Le v primeru, če bi šlo za večstanovanjsko gradnjo z etažnimi lastniki, bi moralo biti eno parkirno mesto na funkcionalnem zemljišču, manjkajoča pa bi investitor lahko zagotovil na drugih površinah v njegovi trajni rabi, ki pa je ne predstavlja stavbna pravica, pridobljena za čas desetih let, kot je to v obravnavanem primeru. Nadalje PUP v 44. členu predvideva ohranitev obstoječe pešpoti preko tam naštetih parcel v k.o. … in dovoljuje le njeno rekonstrukcijo ter vzdrževanje. Kot izhaja iz projektne dokumentacije, pa bi tožnica zgradila novo pešpot po drugih parcelah. Ker predvidena gradnja ni v skladu s prostorskim aktom, saj načrtovani objekti z enokapno streho ne izpolnjujejo pogojev glede oblikovanja objektov, gradbene parcele nimajo dovoza na javno cesto, ampak le dostop za pešce po pešpoti in intervencijski dostop, ker parkirišča niso na gradbeni parceli, ampak v oddaljenosti okoli 150 m in ker se obstoječa pot iz PUP ukinja, niso izpolnjeni pogoji iz 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) za izdajo gradbenega dovoljenja.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. V razlogih med drugim navaja, da iz 35. člena PUP in drugega odstavka 66. člena ZGO-1 izhaja, da bi moral biti dostop do zemljišč predvidenih stanovanjskih hiš zagotovljen tako, da bi bilo do objektov mogoče dostopati z vozili in ne le preko pešpoti. Preko parcelne številke 845/28 in potem preko zemljišč 845/29, 845/20 in 809/240 je sicer predviden (načrt prometne ureditve) interventni dostop, pri čemer se vse poti končajo na meji gradbene parcele, ob kateri poteka pešpot, ki pa jo je treba po določbah PUP ohraniti. Glede na navedeno se pritožbeni organ ne strinja, da je na ta način za vse stanovanjske objekte zagotovljen dostop do javne ceste. Tudi glede parkirišč se strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da sklenjena stavbna pravica za dobo desetih let ne pomeni, da je izpolnjen pogoj glede trajne zagotovitve parkirišč, in sicer na zemljišču v oddaljenosti približno 150 m, na katerem so že obstoječa parkirna mesta. Sklicuje se tudi na stališče iz sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 229/2010 z dne 5. 4. 2012. Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja v tožbi pojasnjuje, da se novogradnje umeščajo v naselje …, ki je v celoti komunalno opremljeno in pozidano. Meni, da minimalna komunalna oskrba ne predstavlja dostopa do javne ceste le takrat, ko gre za dostop oziroma dovoz na funkcionalno zemljišče objekta, ampak da zadostuje, če je parkirišče zagotovljeno tudi na parkirišču izven funkcionalnega zemljišča, ko je dovoz in priključek povezan s parkirišči. Poleg tega je dal pozitivno soglasje k prometnim projektnim rešitvam pristojni občinski organ, kar pomeni, da dostop do novogradnje ne bo oviral obstoječe prometne ureditve. Po njenem mnenju je glede dovoza do javne ceste pomembno, da je na njenem zemljišču možno urediti dovoz za intervencijska vozila. Ne strinja se niti z razlago glede zahtevanega števila parkirnih mest na funkcionalnem zemljišču objekta, saj PUP zahteva parkirna mesta na funkcionalnem zemljišču le „praviloma“. Glede zemljišča, kjer so predvidena parkirišča, pa je v skladu z določbami ZGO-1 izkazala pravico graditi z notarsko overjeno pogodbo o pridobitvi stavbne pravice za dobo desetih let. Tudi Vrhovno sodišče je v sodbi, na katero se sklicuje upravni organ, navedlo, da mora biti omogočena trajna raba, vendar ne v povezavi z lastninskopravnimi upravičenji. Nadalje navaja razloge v prid enokapni strehi. Ne strinja s stališčem, da obstoječa pot ni ohranjena, saj jo je le prestavila na rob gradbenih parcel, s čimer dosedanji način rabe poti ne bo okrnjen ali spremenjen, bo pa popolnoma izkoriščena gradbena parcela. Mestna občina … na projektne rešitve ni imela pripomb. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o zadevi v korist tožnice, oziroma da odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da je upravni organ presojo o skladnosti načrtovane gradnje oprl na določbe uvodoma navedenega PUP. V Uradnem listu RS, št. 78/2010, je bil 8. 10. 2010 objavljen Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – izvedbeni del (v nadaljevanju OPN), ki je začel veljati 23. 10. 2010 (prvi odstavek 111. člena). Z dnem njegove uveljavitve je med drugim prenehal veljati tudi v tej zadevi uporabljeni PUP (73. točka 108. člena). OPN je v prehodni določbi 101. člena še določil, da se postopki za izdajo gradbenega dovoljenja, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega odloka, končajo po določbah prostorskih izvedbenih aktov MOL, veljavnih v času vložitve popolne vloge za izdajo gradbenega dovoljenja.

Tako iz izpodbijane odločbe kot iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je tožnica vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja 7. 10. 2010, upravni organ pa je njeno vlogo najprej zavrgel s sklepom z dne 25. 10. 2010, saj je štel, da je bilo o enaki tožničini zahtevi že odločeno z njegovo prejšnjo odločbo in je zato podana ovira za vsebinsko odločanje o zahtevi (129. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Navedeni sklep je bil z odločbo drugostopenjskega organa z dne 3. 5. 2011 odpravljen in zadeva vrnjena v ponovno odločanje. Toženka je nato tožnico z dopisom z dne 11. 11. 2011 pozvala na dopolnitev vloge v postavljenem roku s predložitvijo dokazil o pravici graditi v obsegu, ki izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe (med drugim za pravico graditi na zemljiščih, namenjenih parkirnim mestom – parc. št. 809/353 in ostalih k.o. …). Tožnica je na podlagi navedenega poziva upravnemu organu 9. 1. 2012 predložila zemljiškoknjižne predloge z dne 3. 1. 2012 za vpis treh pogodb o ustanovitvi stavbne pravice (z dne 4. 11. 2009, 24. 3. in 5. 10. 2010) v zemljiško knjigo. Poleg tega je 21. 2. 2012 predložila še pogodbo z dne 14. 2. 2012 o ustanovitvi služnosti za izgradnjo komunalnih vodov in dokazilo o vložitvi predloga za njen vpis v zemljiško knjigo.

Ker je sestavni del zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja tudi dokazilo o pravici graditi, če ta še ni vpisana v zemljiško knjigo (četrti odstavek 54. člena ZGO-1), ta pa se v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 56. člena med drugim dokazuje tudi z notarsko overjeno pogodbo z dokazilom o vložitvi predloga za vpis pogodbe o pridobitvi stvarne pravice na nepremičnini v zemljiško knjigo, navedeno pomeni, da tožničina zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja v obravnavanem primeru ni bila popolna že pred uveljavitvijo OPN 23. 10. 2010, ampak bistveno kasneje. Iz prej navedenega pa tudi izhaja, da tožnica ob vložitvi zahteve za gradbeno dovoljenje sploh še ni razpolagala z dokazili o vložitvi predlogov za vpis pogodb v zemljiško knjigo glede stavbne pravice na nepremičninah, kjer se zagotavljajo parkirišča za načrtovane stanovanjske objekte, niti z omenjeno služnostno pogodbo.

V zadevi zato ni bil izpolnjen pogoj za presojo izpolnjevanja zahtev za izdajo gradbenega dovoljenja na podlagi določb PUP, saj je ta z uveljavitvijo OPN prenehal veljati, za njegovo uporabo pa tudi ni podlage v omenjeni prehodni določbi 101. člena OPN, niti v ZUP. Ta v primeru nepopolne vloge predvideva postopek odprave pomanjkljivosti (prvi odstavek 67. člena) in v drugem odstavku istega člena določa, da se v primeru, če stranka v roku odpravi pomanjkljivosti, šteje, da je vloga vložena takrat, ko je bila vložena vloga, s katero so pomanjkljivosti odpravljene. V skladu z navedenim bi zato moral upravni organ pri odločanju, upoštevaje načelo zakonitosti iz 6. člena ZUP, uporabiti prostorski izvedbeni akt, veljaven v času odločanju.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil v zadevi uporabljen napačen predpis, je tožbi že iz tega razloga ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala odvetnica, se ji priznajo stroški v višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, kot je v obravnavanem primeru, navedeni znesek poviša za zahtevani 20 % DDV, torej za 70,00 EUR. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti. (opomba 6.1/c Taksne tarife ZST-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena OZ).