Jedro

1.Tožnica svojih stroškov in potreb sploh ni opredelila niti izkazala. 2.Zakonec ima ob izpolnjenih pogojih pravico do preživnine v višini, kolikor je zmore plačevati zakonec, ki je za plačilo preživnine zavezan.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka D.R. st. dolžan plačati tožeči stranki M.R. iz naslova preživnine od 1.1.2005 dalje zapadle mesečne obroke v skupnem znesku 128.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.8.2005 dalje do plačila, v 15 dneh, ter od 1.9.2005 dalje mesečno preživnino v znesku 16.000,00 SIT, vsakič do 5. dne v mesecu za tekoči mesec. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Proti tej sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka po pooblaščenki. V pritožbi navaja, da se z navedeno odločitvijo ne more v celoti strinjati, predvsem glede ugotovljene višine preživnine, ki je po njenem mnenju občutno prenizka. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče je sicer ugotovilo, da je tožeča stranka upravičena do preživnine od tožene stranke, ki prejema 155.000,00 SIT pokojnine, medtem ko tožeča stranka prejema le 34.000,00 SIT državne pokojnine. Ta znesek pa je po mnenju tožeče stranke prenizek za njeno normalno preživljanje. Invalidnina in dodatek za pomoč in postrežbo sta namenjena tožencu, ki je bolnik in ima kot tak povečane stroške, vse ostale stroške, ki jih je navajal toženec (vzdrževanje, hrana, zdravila in drugi življenjski stroški) pa ima tudi tožnica. Med potrebami strank ni nobene razlike, kot tudi ni razlike med strankama v njuni starosti. Zato tožnica meni, da je upravičena do polovice pokojnine, ki jo prejemata oba zakonca in bi iz naslova preživnine od toženca morala prejeti 50.000,00 SIT oziroma 60.000,00 SIT. Le tako bi imela tožnica ob pomoči sina dovolj za preživetje, toženec pa bi tudi zmogel preživeti z več kot 100.000,00 SIT pokojnine na mesec. Sodišče prve stopnje je izračunalo njene potrebe po minimalnih in nerealnih cenah. Tožnica potrebuje mesečno za stroške bivanja veliko več kot 10.000,00 SIT, najmanj 20.000,00 SIT, stara je 83 let, zato potrebuje za prevoze do zdravnika najmanj 10.000,00 SIT, pa tudi znesek 10.000,00 SIT, kot ga je ugotovilo sodišče, za obleko in obutev ne zadostuje. Tolikšne potrebe kot jih je prvostopno sodišče izračunalo za toženca, ima tudi tožnica, zato vztraja, da sodišče temu sledi, in ji prisodi za preživljanje toliko, kot ima toženec. Gre namreč za skupna sredstva, saj sta s tožencem skupaj zaslužila vse premoženje in pokojnino. Tožnica je odšla od toženca brez obleke, brez postelje in brez svojih stvari, zato je odločitev sodišča, da poračuna pokojninski dvig v višini 300 EUR za mesec april s plačilom preživnine nedopustna in zakonsko nesprejemljiva. Prvostopno sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, ni razčistilo, koliko stroškov ima tožnica in ni uporabilo pravilne podlage za svojo odločitev. Sodišče bi moralo upoštevati tudi tiste določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR, ki se uporabljajo pri delitvi premoženja bivših zakoncev. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v nov postopek ali pa sodbo ustrezno v njen prid spremeni in v tem primeru tožencu naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. V odgovoru je prerekala vse navedbe tožeče stranke iz njene pritožbe in predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter uveljavljala stroške odgovora na pritožbo. Še posebej se je tožena stranka sklicevala na dopis Centra za socialno delo v K. št. 571-19/2004, kateri potrjuje dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Dodaja še, da je tožeča stranka grobo kršila določbe 13. in 44. člena ZZZDR in moralne norme, saj je toženo stranko, ki je v zelo slabem zdravstvenem stanju in odvisna od pomoči CSD in hčerke T.Z. in njene družine, zapustila, ko je bila ta najbolj potrebna telesne in duševne pomoči svoje zakonske partnerice.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Z razlogi, ki jih je v obrazložitvi sodbe navedlo prvostopno sodišče, se strinja tudi pritožbeno sodišče. Predvsem je za odgovor na pritožbene navedbe pomembna popolnoma pravilna ugotovitev v izpodbijani sodbi, da tožnica svojih stroškov in potreb sploh ni opredelila niti izkazala. V postopku je zatrjevala le, da prejema državno pokojnino v višini 34.000,00 SIT, ki ji ne zadošča za preživljanje ter da sedaj živi pri sinu, ki ji svojih uslug ne zaračunava. Zato je prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko je upoštevalo splošno znane cene in primerljive podatke za (isto starega) tožnika ter ugotovilo njene minimalne mesečne potrebe, glede na to, da višjih stroškov preživljanja ni z ničemer izkazala. Sodišče jih zato tudi ni moglo upoštevati. Če bi tožnica želela, da sodišče ugotovi višje stroške in potrebe, bi le-te morala sama zatrjevati in tudi dokazati, saj je bilo dokazno breme na njej. Šele v pritožbi tožnica navaja, da potrebuje na mesec za stroške bivanja najmanj 20.000,00 SIT, za prevoze najmanj 10.000,00 SIT, za obleko in obutev pa več kot 10.000,00 SIT. Vse navedeno so nedovoljene pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Tožnica bi vsa ta dejstva morala glede na določbo 1. odstavka 337. člena ZPP navesti v postopku na prvi stopnji oziroma v pritožbenem postopku izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti prej. Tega pa ni izkazala.

Stališče v pritožbi, da je tožnica upravičena do polovice pokojnine, ki jo prejema toženec (brez invalidnine in dodatka za pomoč in postrežbo), ker gre za njuna skupna sredstva, je napačno. V obravnavanem primeru nikakor ne gre za skupno premoženje zakoncev. Pravna podlaga za preživninski zahtevek v času, ko traja zakonska zveza, je določilo 50. člena ZZZDR. Slednji - kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje - določa, da ima zakonec, ki nima sredstev za življenje, pa brez svoje krivde ni zaposlen, pravico, da ga drugi zakonec preživlja, kolikor je to v njegovi moči. Smisel in namen te določbe torej ni v tem, da se upravičencu do preživnine zagotovi enako denarja za preživljanje kot zavezancu za preživnino, ampak ima zakonec ob izpolnjenih pogojih pravico do preživnine v višini, kolikor je zmore plačevati zakonec, ki je za plačilo preživnine zavezan. Zato pritožbene navedbe, da je tožnica upravičena do polovice toženčeve pokojnine in naj ji zato sodišče prisodi za preživljanje toliko, kot ima toženec, nikakor niso utemeljene. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi toženčevih izčrpnih in določnih trditev ter temu ustreznih dokazov ugotovilo, da toženec prejema 227.000,00 SIT mesečno, da plačuje ženino zdravstveno zavarovanje v višini 5.000,00 SIT mesečno, da porabi za kosila 35.000,00 SIT na mesec, za pomoč na domu povprečno 70.000,00 SIT mesečno, za rdeči telefon 12.000,00 SIT mesečno, za redne stroške vzdrževanja hiše in za davščine 45.000,00 SIT mesečno, za stroške zdravil in sanitetnega materiala 8.500,00 SIT mesečno ter za stroške za obleko, ostalo hrano in priboljške manj kot 30.000,00 SIT mesečno. Stroški toženca torej ne presegajo 200.000,00 SIT mesečno, zato je ob upoštevanju potreb tožnice, kolikor jih je prvostopnemu sodišču uspelo glede na njeno pavšalno zatrjevanje ugotoviti, preživnina v višini 16.000,00 SIT povsem pravilno ugotovljena. Pritožbi se zdi tudi odločitev sodišča, da poračuna tožničin dvig pokojnine, ki si jo je zadržala, z devetimi meseci plačane preživnine, nedopustna in nesprejemljiva, vendar teh pritožbenih trditev niti ne konkretizira ter ustrezno ne argumentira, zaradi česar jih pritožbeno sodišče ocenjuje kot neutemeljene, saj niso z ničemer omajale prepričljivih zaključkov v izpodbijani sodbi.

Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), zato je na podlagi določbe 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o pritožbenih stroških tožnice temelji na določilu 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP. Odgovor na pritožbo ni prispeval k razjasnitvi zadeve, kar pomeni, da ne gre za stroške, ki so potrebni za razrešitev spora (1. odst. 155. člena ZPP), zato tožena stranka ni upravičena do povračila.