Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pogoji za odpis prispevkov iz razloga neizterljivosti zaradi zastaranja pravice do izterjave niso izpolnjeni. Pri tožniku tudi ne gre za socialno ogroženost zavezanca, ki bi bila ugotovljena z odločbo pristojnega centra za socialno delo o dodelitvi denarne socialne pomoči, veljavne v času vložitve vloge. Tožnik zato s tožbenim zahtevkom neutemeljeno uveljavlja odpis plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 20. 1. 2011 in št. ... z dne 20. 12. 2010 ter, da se tožniku odpiše dolg iz naslova neplačanih prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, ki znaša skupaj 4.902,95 EUR.
Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. člena ZPP. Poudarja, da je ne glede na vloženo davčno izvršbo del terjatve že zastaran in sicer v obrestnem delu. Zato bi moralo sodišče vsaj delno ugoditi zahtevku. Tožnik v času vložitve zahtevka resda ni bil prejemnik socialne pomoči, kljub temu pa zahtevanega dolga ni sposoben plačati, ne da bi s tem ogrozil svoje preživljanje in preživljanje svoje družine. Sodišče bi moralo tožnikovo gmotno stanje ugotavljati širše. Priglaša pritožbene stroške.
Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Prereka tožnikove navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.
Pritožba ni utemeljena.
Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določil ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se tožnik zgolj pavšalno sklicuje.
V tej zadevi, ko tožnik s tožbo izpodbija dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 20. 1. 2011 ter odločbo in št. ... z dne 20. 12. 2010, gre za spor glede odpisa prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje.
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik od 1. 1. 2003 do 24. 3. 2007 prijavljen v obvezno zdravstveno zavarovanje na podlagi 5. točke 1. odstavka 15. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju: ZZVZZ), kot oseba, ki na območju RS samostojno opravlja gospodarsko ali poklicno dejavnost kot edini ali glavni poklic (podlaga 40). Obstoj dolga je v konkretnem primeru ugotovljen na podlagi uradne evidence, ki jo vodi pristojni Davčni urad A. Iz dopisa DURS z dne 7. 12. 2010 je razvidno, da dolg tožnika iz naslova neplačanih prispevkov na OZZ na dan 28. 2. 2010 znaša skupno 4.902,95 EUR (3.462,29 EUR glavnice in 1.440,66 EUR zamudnih obresti), glede česar se dolg nanaša na obdobje od 1. 7. 2003 do 24. 3. 2007. Zoper tožnika sta bili izdani odločbi o davčni izvršbi z dne 21. 9. 2006 in 5. 11. 2007. Tožnik je dne 15. 3. 2010 vložil predlog za odpis dolga iz naslova neplačanih prispevkov iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Prvostopenjski organ je dne 20. 12. 2010 izdal odločbo, s katero je vlogo tožnika zavrnil. Z dokončno odločbo z dne 20. 1. 2011 pa je tožena stranka tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopenjsko odločbo kot neutemeljeno zavrnilo.
ZZVZZ v 58. členu določa, da se med drugim tudi glede odpisa prispevkov zaradi neizterljivosti, uporabljajo določbe posebnega zakona, ki ureja plačevanje prispevkov, torej Zakona o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/96 s spremembami, v nadaljevanju: ZPSV). V 60. členu pa ZZVZZ pooblašča toženo stranko, da določi merila in pogoje, pod katerimi se določenim zavezancem za plačilo prispevka za zdravstveno zavarovanje prispevek lahko zmanjša ali odpiše. Na podlagi tega zakonskega pooblastila je tožena stranka sprejela Pravilnik o odpisu, obročnem plačilu in odlogu plačila dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje (Ur. l. RS, št. 129/2006, v nadaljevanju: Pravilnik). Ta Pravilnik v 7. členu določa, da se zavezancu oz. njegovim dedičem dolg iz naslova prispevkov lahko odpiše zaradi neizterljivosti ali zaradi socialne ogroženosti zavezanca. Ko evidenco o dolgu vodi tožena stranka se dolg odpiše zaradi neizterljivosti z odločbo, s katero se ugotovi, da je prispevek neizterljiv zaradi tega, ker je zastarala pravica do izterjave prispevkov, ali da je zavezanec umrl in ni zapustil nikakršnega premoženja, iz katerega bi se lahko dolg izterjal (2. odstavek 7. člena Pravilnika). Dolg se na podlagi 3. odstavka 7. člena Pravilnika odpiše zaradi socialne ogroženosti tožnika, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: socialna ogroženost zavezanca je ugotovljena z odločbo pristojnega centra za socialno delo o dodelitvi denarne socialne pomoči, ki mora biti veljavna v času vložitve vloge; mesečni bruto dohodek na družinskega člana ne presega 30 % minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo; plačilo oz. izpolnitev obveznosti ni zavarovana v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek in organ, ki je pristojen za pobiranje prispevkov je že uvedel postopek prisilne izterjave dolga, v katerem je neuspešno opravil vsaj dve dejanji izvršbe.
V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za odpis prispevkov iz razloga neizterljivosti zaradi eventuelnega zastaranja pravice do izterjave. Pri tožniku pa tudi ne gre za socialno ogroženost zavezanca, saj ta ni ugotovljena z odločbo pristojnega centra za socialno delo o dodelitvi denarne socialne pomoči, ki bi bila veljavna v času vložitve vloge (3. točka 7. člena Pravilnika). Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje tožnik ni nikoli pridobil denarne socialne pomoči po Zakonu o socialnem varstvu in tudi ne v času vložitve vloge. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da s tem ni izpolnjen že prvi od kumulativno določenih pogojev in je tudi pravilen zaključek, da zato ni možno ugoditi njegovemu predlogu za odpis dolga.
Glede delnega odpisa dolga tožnik ni navajal nič konkretnega in sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bili odločbi tožene stranke v tem delu nepravilni. Po 9. členu Pravilnika se zavezancu lahko odpiše del dolga, ki ga predstavljajo zakonite zamudne obresti pod pogojem, da predhodno v enkratnem znesku poravna glavnico dolga z obrestmi iz 3. člena tega Pravilnika in če je organ, ki je pristojen za pobiranje prispevkov, že uvedel postopek prisilne izterjave dolga, v katerem je neuspešno opravil vsaj eno dejanje izvršbe. Tožnik ni navajal, da bi bili navedeni pogoji v času izdaje prvostopne odločbe tožniku podani. Kot izhaja iz dokončne odločbe tožene stranke tožnik niti ni zahteval delnega odpisa dolga, zato ni bilo podlage za ugotavljanje pogoja za delni odpis dolga.
Za zakonske zamudne obresti davčnih terjatev ne velja ureditev zastaranja zakonskih zamudnih obresti, ki velja za obligacijske terjatve (kjer gre za civilnopravna razmerja oziroma za razmerja, pri katerih so udeleženci v položaju prirejenosti in ne podrejenosti in nadrejenosti) in za katere je določeno, da zakonske zamudne obresti zastarajo v treh letih. Gre za posebno ureditev po davčnih predpisih, saj je prav pravočasna izpolnitev obveznosti, zlasti ko gre za davčno obveznost, prvenstveni cilj zamudnih obresti. Davki so namreč temeljni vir sredstev za uresničevanje nalog države. Glede na določbe Zakona o Davčnem postopku (ZDavP-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 s spremembami), predvsem 4. odstavek 3. člena v povezavi z 125. člena, 126. člena in 126. a člena ZDavP tako pravica do izterjave zamudnih obresti od davčnih terjatev zastara v enakem roku, kot pravica do izterjave glavnice. Glede na to, da iz dopisa DURS-a z dne 7. 12. 2010 izhaja, da se tožnikov dolg nanaša na obdobje od 1. 7. 2003 do 24. 3. 2007 ter glede na dejstvo, da sta bili opravljeni vsaj dve dejanji izvršbe (dne 21. 9. 2006 in 5. 11. 2007), ki sta tek petletnega relativnega zastaralnega roka pretrgali, je zaključiti, da del terjatve v obrestnem delu ni zastaran, kot to zmotno navaja tožnik v pritožbi. Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da gre v zvezi s pritožbenimi navedbami glede zastaranja terjatve v obrestnem delu, v skladu z določbo 337. člena ZPP v povezavi z 286. členom ZPP tudi za nedovoljene pritožbene novote, za katere tožnik ni navedel razlogov, zakaj jih ni navedel že v postopku pred sodiščem prve stopnje.
Ker je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člena ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.