Jedro

Izplačilo invalidnine za telesno okvaro je pogojeno z datumom vložitve zahteve za pridobitev pravice. Invalidnina za telesno okvaro se, ne glede na datum njenega nastanka, tudi v primeru, če je ugotovljena za več let nazaj, izplača največ od prvega naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 4. 8. 2011 in št. ... z dne 16. 2. 2012 in se ji prizna pravica do izplačila invalidnine za telesno okvaro od 1. 6. 1991 dalje.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi nepopolne ugotovite dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da napaka v sklepu št. ... z dne 23. 9. 1991, v katerem v obrazložitvi piše, da telesne okvare ni mogoče oceniti, ker je ni v seznamu telesnih okvar, še vedno ni popravljena. Sodišče upošteva samo to, da se ni pritožila in da je sklep postal pravnomočen in izvršljiv. Glede na to, da ji je bila z odločbo z dne 18. 4. 2008 priznana telesna okvara četrte stopnje zaradi iste diagnoze (ekstrapiramidni sindrom po poglavju III točka 6) ugotavlja, da sta si ti dve oceni popolnoma nasprotujoči. Zato meni, da bi sodišče v tem primeru lahko uporabilo izredna pravna sredstva po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku in odločilo o vsebinski pravilnosti obrazložitve drugega odstavka sklepa iz leta 1991. Toženec in enako sodišče nista upoštevala mnenj invalidskih komisij I. in II. stopnje z dne 2. 6. 2011 in z dne 7. 1. 2012. Ne strinja se tudi z obrazložitvijo sodišča, da je njena zdravnica prvič dala zahtevo za oceno telesne okvare 19. 2. 2008, saj so bili v letu 1991 isti obrazci za oceno invalidnosti in telesne okvare. Navaja, da ji Ustava RS zagotavlja povračilo škode, ki jo povzroči državni organ pri opravljanju dela. Meni, da so ji bile kršene osnovne človekove pravice, ki so določene z Ustavo RS in da si tako visoko strokovna državna ustanova, kot je ZPIZ take napake, kot se je zgodila v njenem primeru, ne bi smela dovoliti. Pošilja izvid nevrologa z dne 13. 5. 1991, na osnovi katerega je bila upokojena.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev določb Ustave RS in osnovnih človekovih pravic.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 16. 2. 2012 v zvezi s prvostopno odločbo iste opr. št. z dne 4. 8. 2011, s katero je zavrnil tožničino zahtevo za izplačilo invalidnine za četrto stopnjo telesne okvare, nastale 13. 5. 1991 kot posledica bolezni še pred 1. 9. 2007. Takšno odločitev je sodišče prve stopnje štelo za pravilno in zakonito. S tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. V 170. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) je določeno, da se invalidnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj.

To pomeni, da je izplačilo invalidnine za telesno okvaro pogojeno z datumom vložitve zahteve za pridobitev pravice in da se invalidnina za telesno okvaro ne glede na datum njenega nastanka, tudi v primeru, če je ugotovljena za več let nazaj, izplača največ od prvega naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj.

V tem postopku je tožnica zahtevo za ponovno oceno telesne okvare vložila 8. 3. 2011. Glede na to, da je bilo na podlagi mnenja invalidske komisije prve stopnje z dne 2. 6. 2011 ugotovljeno, da je pri tožnici zaradi posledic bolezni od 13. 5. 1991 podana 70 % telesna okvara, bi ji skladno s citirano določbo 170. člena ZPIZ-1 šla invalidnina za tako ugotovljeno telesno okvaro največ od 1. 10. 2010, to je od prvega dne naslednjega meseca po vloženi zahtevi in še za 6 mesecev nazaj. Ker tožnica od 1. 10. 2010 za isto telesno okvaro že prejema invalidnino, ni nobene pravne podlage, da bi se invalidnina od tega datuma ponovno (dvojno) priznala. Glede na določbo 170. člena ZPIZ-1 pa tudi ni podlage za priznanje invalidnine pred 1. 9. 2007 oz. od 13. 5. 1991 dalje.

Tožnica je po svoji osebni zdravnici predlog za uvedbo postopka za uveljavitev pravice do invalidnine pri tožencu prvič vložila 19. 2. 2008 in ne drži tožničina nasprotna pritožbena trditev. Iz obrazca št. 3 "predlog za medicinsko izvedenstvo z izvidom in mnenjem o zdravstvenem stanju in delovni zmožnosti zavarovanca" z dne 10. 6. 1991, ki se nahaja v upravnem spisu, je razvidno, da je bil ta predlog vložen zaradi ocene invalidnosti in poklicne rehabilitacije (takšna zahteva je na zadnji strani obrazca izrecno navedena) in ne zaradi ocene telesne okvare ali poleg invalidnosti še za oceno telesne okvare.

V mnenju podanem dne 26. 8. 1991 je invalidska komisija ocenila, da je pri tožnici podana I. kategorija invalidnosti od 4. 9. 1991 ter hkrati (čeprav zato ni bila vložena zahteva), da pri njej ni podana potreba po dodatku za pomoč in postrežbo in tudi ne telesna okvara, ker je ni v seznamu. SPIZ, pravni prednik toženca je s sklepom opr. št. ... z dne 23. 9. 1991 na podlagi takšnega mnenja tožnico spoznal za delovnega invalida I. kategorije invalidnosti in ji od 4. 9. 1991 dalje priznal pravico do invalidske pokojnine (I. točka) in ji začasno, do dokončne odmere invalidske pokojnine določil akontacijo v višini 4.000,00 tedanjih DIN na mesec (II. točka). Pri povzemanju mnenja invalidske komisije v obrazložitvi pa je med drugim navedel, da telesne okvare ni mogoče oceniti, ker je ni v seznamu telesnih okvar.

Zoper takšen sklep, čeprav vsebuje jasen pravni pouk, se tožnica ni pritožila, tako da je postal pravnomočen. Pravnomočna odločba pa se lahko odpravi, spremeni ali razveljavi samo na podlagi sredstev, določenih z zakonom, konkretno je to Zakon o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZUP), ki se uporablja skladno z določbo 249. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), za odločanje o pravicah iz obveznega zavarovanja, če s tem zakonom ni drugače določeno. Ker določb o obnovi postopka ZPIZ-1 nima, se uporablja ZUP, ki določa pogoje, pod katerimi se pravnomočno zaključen postopek lahko obnovi. V 263. členu ZPIZ-1 pa je izrecno določeno, da odločba, izdana v obnovi postopka, učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, oziroma od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti.

V 260. členu ZUP je določeno, da se postopek, ki je končan z upravnim aktom, zoper katerega v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva obnovi, če se zve za nova dejstva, ali najde ali pridobi možnost pridobiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku.

Novo dejstvo in nov dokaz morata biti taka, da bi mogla sama zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi, pripeljati do drugačne odločbe, če bi bilo to dejstvo oziroma dokaz navedeno in uporabljeno v prejšnjem postopku. Stranka lahko obnovo postopka zaradi obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP predlaga le, če v končanem prejšnjem postopku novih dejstev in novih dokazov brez svoje krivde ni mogla navesti (261. člen ZUP), ob predpostavki, da so izpolnjeni še drugi pogoji, med drugim tudi pogoj iz 263. člena ZUP, torej da je obnova postopka vložena v subjektivnem in objektivnem roku. Na ta roka pa sta vezana tako stranka kot organ, če začne obnovo po uradni dolžnosti.

Vse navedene določbe se nanašajo na obnovo upravnega postopka. Takšen obnovitveni postopek pa v predsodnem postopku ni bil uveden, še manj pa zaključen z dokončno odločbo, ki bi jo sodišče skladno z določbo že citiranega 63. člena ZDSS-1 v tem postopku edino lahko presojalo v procesnem in materialnem smislu torej, če je toženec pravilno postopal in pravilno odločil. Z dokončno odločbo je določen obseg in predmet odločanja, na katerega je sodišče vezano. Ni pa v socialnih sporih, kadar se ta nanaša na pravice, kot je pravica do invalidnine, dopustna direktna tožba, še manj pa kot zmotno meni pritožba, da bi sodišče samo izvedlo obnovo upravnega postopka.

Ker v tem postopku tudi ni predmet spora odškodnina, ker je to vprašanje sodišče prve stopnje s tožnico razčistilo na glavni obravnavi, pravilno ni odločalo o odškodnini, ne glede na to, ali Ustava RS ali zakon tožnici to zagotavlja, in če je res prišlo do očitanih nepravilnosti na strani toženca.

Ker je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, pritožbene navedbe pa neutemeljene, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.