Jedro

Pristojnost sodišča v sporih z mednarodnim elementom

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom sklenilo, da se ugovor mednarodne pristojnosti zavrne.

2. Zoper citirani sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugovoru tožene stranke ugodi in sklene, da ni podana mednarodna sodna pristojnost sodišč Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS) za odločanje v predmetni zadevi ter posledično tožbo tožeče stranke zavrže, vse s stroškovno posledico zanjo.

- Bistvo pritožbene graje je, da tožeča stranka ni podala zadostne trditvene podlage o zatrjevani škodi, zaradi česar ni mogoče ugotoviti obstoja posebnih naveznih okoliščin, ki bi utemeljevale mednarodno sodno pristojnost sodišč RS. Iz sodne prakse Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju: SEU) namreč izhaja, da je temeljno pravilo pri razlagi "kraja škodnega dogodka", v smislu vprašanja sodne pristojnosti in uporabe prava, kraj, kjer je nastala neposredna škoda, ne pa tudi posredna škoda. Tožeča stranka pa v tej zvezi ni navedla, ali ji je v RS nastala neposredna ali posredna škoda, o čemer se ni izreklo niti sodišče prve stopnje, zato izpodbijanega sklepa v tem delu ni možno preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo določilo 2. točke 7. člena Uredbe (EU) Evropskega parlamenta in sveta, št. 1215/2012 z dne 12. 12. 2012, o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Ur. l. EU, št. 351 z dne 20. 12. 2012, v nadaljevanju: Uredbe), saj zaradi preskope trditvene podlage tožeče stranke ni možno utemeljiti posebno tesne zveze med sporom in sodiščem kraja, kjer je nastal škodni dogodek. Ob tem pritožba opozarja še na morebitni t.i. "forum shopping", ki ga pravo Evropske unije (v nadaljevanju: EU) prepoveduje.

- Nadalje predlaga, da pritožbeno sodišče postavi Sodišču EU v predhodno odločanje vprašanje, kako je za namene utemeljitve posebne pristojnosti po členu 7, točki 2 Uredbe treba razlagati pojem kraja, kjer je nastala škoda, upoštevajoč zapoved usklajenosti terminov Uredbe Rim II in Uredbe Bruselj I in dejstvo, da je po ustaljeni sodni praksi Sodišča EU škoda, ki jo je po Uredbi Rim II treba upoštevati pri določitvi kraja, kjer je ta škoda nastala, neposredna škoda, in ali mora tožeča stranka za namene utemeljitve posebne pristojnosti po členu 7, točki 2 Uredbe jasno in določno zatrjevati neposredno škodo in jo natančno diferencirati od neposredne škode.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. ZPP v drugem odstavku 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed naštetih ali s pritožbo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. V skladu s splošnim pravilom iz prvega odstavka 4. člena Uredbe je potrebno v civilnih in gospodarskih sporih z mednarodnim elementom (pravne) osebe tožiti pred sodiščem tiste države članice, v kateri imajo svoje prebivališče oziroma sedež. Za slednje se zavzema tudi tožena stranka, ki ima sedež na Dunaju, zato bi bila v skladu s splošnim pravilom podana pristojnost Trgovinskega sodišča na Dunaju. Vendar Uredba poleg splošnih določb o pristojnosti (Poglavje II, oddelek 1), vsebuje tudi posebne določbe o pristojnosti (Poglavje II, oddelek 2), v skladu s katerimi je lahko (pravna) oseba s stalnim prebivališčem oziroma sedežem v eni državi članici tožena tudi v drugi državi članici, in sicer v zadevah v zvezi z (kvazi)delikti pred sodišči v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka (2. točka 7. člena Uredbe). Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, temu pa pritrjuje tudi pritožba, citirano pravilo o posebni pristojnosti temelji na obstoju posebno tesne zveze med sporom in sodiščem kraja, v katerem se je zgodil škodni dogodek, kar zaradi učinkovitega izvajanja sodne oblasti in načela procesne ekonomije, upravičuje podelitev pristojnosti temu sodišču. 6. Sodna praksa SEU je zavzela skladno stališče, da se določilo 2. točke 7. člena Uredbe o kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka, nanaša tako na kraj, kjer je bilo storjeno dejanje, s katerim je bila povzročena škoda, kakor tudi na kraj, v katerem je škoda nastala (sodbe SUE v zadevi C-509/09 in C-161/10), tako da lahko tožeča stranka vloži tožbo pred sodiščem enega ali drugega kraja. Pritožba izpostavlja, da sodna praksa SEU razlikuje še med neposredno in posredno škodo in to tako na področju sodne pristojnosti, ki jo ureja Uredba, kot tudi na področju uporabe materialnega prava, ki ga ureja Uredba (ES) Evropskega parlamenta in sveta o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti, št. 864/2007 z dne 11. 7. 2007 (v nadaljevanju: Uredba Rim II), pri čemer je posledica navedenega razlikovanja dejstvo, da lahko tožeča stranka, v skladu z določilom iz 2. točke 7. člena Uredbe, vloži tožbo le pred sodiščem kraja, kjer ji je nastala neposredna škoda. V tej zvezi sodišče druge stopnje pojasnjuje, da Poročilo in sklepni predlogi generalnega pravobralnilca N. W. v zadevi C-350/14 z dne 10. 9. 2015, na katere se v utemeljitev svojih navedb sklicuje tožena stranka, še ne predstavljalo sodne prakse SEU, kot to zmotno meni pritožba, zato sodišča druge stopnje ne zavezujejo. Ne glede na navedeno pa sodišče druge stopnje še dodaja, da je SEU v navedeni zadevi že izdalo sodbo, opr. št. C-350/14 z dne 10. 12. 2015, iz katere izhaja, da se je SEU ukvarjalo le z uporabo materialnega prava v skladu z Uredbo Rim II, ne pa tudi v zvezi z sodno pristojnostjo po Uredbi. Tako je SEU reševalo le predhodno vprašanje Italijanskega sodišča v zvezi s pravom, ki se uporablja za nepogodbene odškodninske obveznosti za (ne)premoženjsko škodo, ki so jo utrpeli svojci zaradi smrti svoje hčerke v prometni nesreči v I., kar pa ni primerljiv škodni dogodek obravnavanemu v tej zadevi.

7. V tej zvezi sodišče druge stopnje še dodaja, da tožeča stranka odškodninsko odgovornost tožene stranke utemeljuje z nepravočasno in neprimerno izpraznitvijo vodnih zajetij v R. A., s čimer ji je zaradi posledičnih poplav nastala premoženjska škoda na nepremičninah v Republiki Sloveniji. Po prepričanju sodišča druge stopnje gre v danem primeru za neposredno distancirano škodo(1), saj tožeča stranka vtožuje škodo, ki ji je nastala v direktni posledici poplav, katerih vzrok je bilo po njenem zatrjevanju neskrbno ravnanje tožene stranke, to je nepravočasna in neprimerna izpraznitev vodnih zajetij v R. A.. Za posredno (refleksno) škodo je namreč značilno, da je med vzrokom in posledico še kakšen vmesni samostojni dogodek, čemur pa v danem primeru ni tako.

8. Glede na obrazloženo sodišče druge stopnje v luči pritožbene graje pojasnjuje še, da v danem primeru nedvomno ne gre za t.i. "forum shopping", kot to neutemeljeno opozarja pritožba, temveč za legitimno pravico tožeče stranke, da v skladu z mednarodnim materialnim pravom izbere stvarno in krajevno pristojno sodišče za razsojo v zadevi.

9. Predložitev predlaganega vprašanja glede razlage pojma „kraj, kjer je nastala škoda“ v predhodno odločanje Sodišču EU ni potrebna. Glede pojma „kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka“ je Sodišče EU že presodilo, da se ta bedna zveza nanaša tako na kraj, kjer je škoda nastala, kot tudi na kraj vzročnega dogodka, zaradi katerega je ta škoda nastala. Prav tako je Sodišče EU že pojasnilo, da tega pojma ni mogoče razlagati tako široko, da bi obsegal vsak kraj, kjer se lahko občutijo škodljive posledice dogodka, ki je povzročil škodo, ki pa je dejansko nastala na drugem kraju.(2) Navedeno pomeni, da se kot kraj nastanka škode upošteva zgolj kraj nastanka prve oziroma neposredne škode. Glede tega vprašanja torej že obstaja sodna praksa Sodišča EU, in sicer ne zgolj po Uredbi (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Rim II), ampak tudi po Uredbi Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, ki je glede izbirne pristojnosti po kraju škodnega dogodka vsebinsko enaka sedaj veljavni Uredbi št. 1215/2012. 10. Prav tako Sodišču EU ni potrebno predložiti v predhodno odločanje predlaganega vprašanja, ali mora tožeča stranka za namene utemeljitve posebne pristojnosti po členu 7, točka 2 Uredbe jasno in določno zatrjevati neposredno škodo in jo natančno diferencirati do neposredne škode. Sodišče EU je že presodilo, da lahko sodišče preizkusi svojo mednarodno pristojnost v skladu z Uredbo na podlagi vseh podatkov, ki so mu na voljo.(3) Če iz vseh podatkov, ki so sodišču na voljo, ne bo mogoče ugotoviti, da je za sojenje pristojno sodišče države članice (v konkretnem primeru, da je škoda dejansko nastala na območju RS), se bo sodišče izreklo za nepristojno. Navedeno vprašanje tudi ne more vplivati na odločitev v konkretnem primeru, ker iz tožbenih trditev v konkretnem primeru jasno in določno izhaja, da je do prvotne škode prišlo na območju RS.

11. Sodišče druge stopnje je iz navedenih razlogov pritožbo tožene stranke v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

12. Glede na procesno naravo izpodbijanega sklepa je sodišče druge stopnje odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (prvi odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1) : V obravnavanem primeru gre za distancirano škodo, za t. i. „Distanzdelikt“, kjer kraj škodljivega ravnanja in kraj poškodovanja pravno zavarovane dobrine (nastanka prve neposredne škode) ne sovpadata. V nasprotju s t.i. „Platzdeliktom“, kjer oba kraja sovpadata in je zato izključena možnost izbire kraja, tipični primer pa so prometne nesreče, je pri distancirani škodi tožniku prepuščena izbira med alternativnima možnostma, ali bo tožil v kraju škodljivega ravnanja, ali v kraju nastanka škodljive posledice. Več o tem Leible S. v: Europäisches Zivilprozess - und Kollisionsrecht EuZPR/EuIPR, Kommentar, 1. zvezek, 4. izdaja, Verlag Dr. Otto Smidt KG, Köhln 2016, pri komentarju člena 7 Uredbe 1215/2012, na str. 334 - 338. Op. št. (2) : Sodba Sodišča EU v zadevi C-12/15 z dne 16. 6. 2016. V tej zadevi je sicer Sodišče EU presodilo, da čista finančna škoda, ki nastane neposredno po bančnem računu tožeče stranke, ne more šteti za „upoštevno navezno okoliščino“ na podlagi člena 5, točka 3, uredbe št. 44/2001 (če ni drugih posebnih okoliščin).

Op. št. (3) : Tako sodba Sodišča EU v zadevi C-12/15 z dne 16. 6. 2016, 45. točka obrazložitve.