Jedro

Če tožena stranka ne pride na poravnalni narok ali prvi narok za glavno obravnavo (brez upravičenega razloga), sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 28. člena ZDSS-1 izda zamudno sodbo pod pogoji iz 1. odstavka 318. člena ZPP, čeprav je tožena stranka odgovorila na tožbo, saj se šteje, kot da odgovora na tožbo sploh ni podala in ga sodišče ne sme upoštevati. V takšnem primeru se - kljub podanemu odgovoru na tožbo - tudi šteje, da se tožena stranka ni spustila v obravnavanje glavne stvari, zato za delni umik tožbe na prvem naroku za glavno obravnavo ni potrebna privolitev tožene stranke.

Pred izdajo zamudne sodbe po 1. odst. 28. čl. ZDSS-1 sodišče ne sme sprejeti dokaznega sklepa, saj zamudna sodba temelji na fikciji, da je tožena stranka priznala tožnikove dejanske trditve oz. da je dejansko stanje, ki izhaja iz tožbenih navedb, resnično.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Revizija zoper del sodbe, ki se nanaša na plačilo odškodnine (357.787,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.10.2004 do plačila) in regresa za letni dopust (114.418,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.11.2004 do plačila) se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo naložilo toženi stranki, da plača tožnici 1.511.656,90 SIT neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.397.238,90 SIT od

29.10.2004 do plačila in od zneska 114.418,00 SIT od 1.11.2004 do plačila in da ji povrne njene pravdne stroške v znesku 224.561,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2005 dalje do plačila, v roku 8 dni in pod izvršbo.

Zoper navedeno zamudno sodbo se iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka po 7. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki (pravilno tožnici) pa naloži plačilo stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo določbo 5. odst. 28. čl. ZDSS-1, saj je tožena stranka izkazala upravičen razlog za izostanek z naroka. Tožena stranka se ni udeležila naroka zaradi zdravstvenih težav likvidacijskega upravitelja, kar je razvidno iz potrdila zdravnika S. R.. Poleg tega niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe iz 318. čl. ZPP, saj iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožena stranka je spreminjala tožbeni zahtevek in dejstva, na podlagi katerih je utemeljevala zahtevek. Sodišče se v sodbi sklicuje na izračun tožene stranke (pravilno tožnice), vendar ne pojasni, za kateri izračun sploh gre. Stroški so napačno izračunani.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo tudi na preostale bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da niso podani niti zatrjevani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo izpodbijane zamudne sodbe iz 1., 2., 3. in 4. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP in da je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo zamudno sodbo tudi glede na določbo 1. odst. 28. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS št. 2/2004).

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke o tem, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 5. odst. 28. čl. ZDSS-1. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da sodišče prve stopnje poravnalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo, razpisanega za 15.2.2005 ob 12.30 uri, zaradi opravičila tožene stranke, poslanega po faksu, ki ga je sodišče prve stopnje prejelo 15.12.2005 ob 11.29 uri, ni opravilo. Preložilo ju je na

1.3.2005 ob 13.30 uri. Tožena stranka je svoj izostanek opravičevala z hudimi zdravstvenimi težavami likvidacijskega upravitelja, pri čemer se je v predlogu za preložitev naroka zavezala, da bo zdravniško opravičilo dostavila naknadno. Na poravnalni narok in na prvi narok za glavno obravnavo za dan

1.3.2005 je sodišče prve stopnje toženo stranko vabilo z vabilom, ki je vsebovalo opozorilo na posledice morebitnega izostanka ene oz. obeh strank, zakonitega zastopnika tožene stranke pa je s posebnim sklepom pozvalo, da v treh dneh dostavi tudi zdravniško opravičilo za izostanek z naroka za dan 15.2.2005. Na dan razpisanega poravnalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo (1.3.2005) je tožena stranka po faksu, ki ga je sodišče prve stopnje prejelo ob 11.50 uri ponovno opravičila udeležbo na naroku in sicer zopet zaradi zdravstvenih težav likvidacijskega upravitelja z dodatno obrazložitvijo, da si tožena stranka zaradi pomanjkanja sredstev ne more zagotoviti pooblaščenca.

Ker tožena stranka sodišču prve stopnje ni predložila nikakršnih dokazov o upravičeni odsotnosti zakonitega zastopnika z razpisanih narokov, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka za izostanek s teh narokov ni izkazala upravičenih razlogov. Ker prav tako niso bile podane splošno znane okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da tožena stranka iz upravičenih razlogov ni mogla priti na narok, je pravilno ugotovilo, da so bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe po 1. odst. 28. čl. ZDSS-1. Tožena stranka je šele s pritožbo vložila v spis listino z oznako "Potrdilo za sodišče" (B 3), datirano z dnem 21.3.2005, ki jo je izdal S. R.,dr. med., spec.

spl. med.. Iz navedene listine izhaja, da je g. M. G. (likvidacijski upravitelj) zaradi zdravstvenih težav od 2.2.2005 v diagnostičnem in terapevtskem postopku v splošni ambulanti in pri specialistih ter da je zdravljenje že v teku in bo po pričakovanju trajalo še par mesecev. Iz navedene listine pa ne izhaja, da se likvidacijski upravitelj zaradi zdravstvenih težav ne bi mogel udeleževati razpisanih narokov pred sodiščem prve stopnje, zato tudi na podlagi navedene listine ni mogoče zaključiti, da je likvidacijski upravitelj upravičeno izostal z razpisanih narokov.

Zmotno je zatrjevanje tožene stranke, da sodišče prve stopnje zamudne sodbe ne bi smelo izdati, ker je tožena stranka odgovorila na tožbo. Po 1. odst. 28. čl. ZDSS-1 namreč izda sodišče pod pogoji iz ZPP zamudno sodbo v primeru izostanka tožene stranke s poravnalnega naroka ali prvega naroka za glavno obravnavo, čeprav je tožena stranka odgovorila na tožbo. Če tožena stranka brez upravičenega razloga ne pristopi na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo, se šteje, kot da odgovora na tožbo sploh ni podala. V takšnem primeru je torej sodišče dolžno preveriti le, če so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, kot so opredeljeni v 1. odst. 318. čl. ZPP.

Na pravilnost izdaje izpodbijane zamudne sodbe ne vpliva niti dejstvo, da je tožnica po vložitvi tožbe s posebno pripravljalno vlogo razširila tožbeni zahtevek in da je tožena stranka podala odgovor tudi na razširitev tožbenega zahtevka. Ker se tožena stranka poravnalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo ni udeležila, je potrebno šteti, da se kljub podanima odgovoroma na tožbo in na spremembo tožbe ni spustila v obravnavanje. Glede na to je tožnica lahko na tem naroku umaknila del tožbe v zvezi z razširjenim delom tožbenega zahtevka brez privolitve tožene stranke (1. odst. 188. čl. ZPP). Na podlagi določbe 3. odst. 188. čl. ZPP bi moralo sodišče prve stopnje glede umaknjenega dela tožbe sicer izdati sklep o ustavitvi postopka. Tega ni storilo, vendar pa navedeno na presojo pravilnosti izdaje izpodbijane zamudne sodbe nima vpliva. Tožena stranka sicer v zakonsko določenem 15 dnevnem roku od prejema izpodbijane zamudne sodbe ni podala predloga za izdajo dopolnilnega sklepa (325. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP) v zvezi z delnim umikom tožbe.

Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke o tem, da iz tožbe ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Iz tožbenih navedb je razvidno, da je tožnica izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 112. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS; št. 42/2002), ker ji tožena stranka tri mesece zaporedoma ni izplačala plačila za delo ob pogodbeno dogovorjenem roku, to je

18. dne v mesecu za pretekli mesec. Iz tožbenih navedb nadalje izhaja, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po predhodnem pisnem opozorilu toženi stranki na izpolnitev obveznosti in po pisnem obvestilu inšpektorja za delo. Ker tožena stranka v 8 dneh ni izpolnila svoje obveznosti, je tožnica podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Z ozirom na to je na podlagi 2. odst. 112. čl. ZDR vtoževala odpravnino v višini, kot jo opredeljuje 109. čl. ZDR v višini 1.039.451,40 SIT (27 let delovne dobe pri toženi stranki, upoštevaje tretjino povprečne mesečne plače za zadnje tri mesece pred odpovedjo za vsako leto dela pri delodajalcu) in odškodnino v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka v višini 357.787,50 SIT (odpovedni rok za 150 dni; odškodnina v višini petih mesečnih plač). Ker ji tožena stranka ni izplačala celotnega regresa za letni dopust za leto 2004, je vtoževala še razliko tega regresa v neto višini

114.418,00 SIT neto, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnega zneska v plačilo do plačila. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Ker tudi dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica, niti s splošno znanimi dejstvi, ker je bila toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor in ker ne gre za zahtevek, s katerimi stranke ne morejo razpolagati, so bili tudi po stališču pritožbenega sodišča izpolnjeni vsi pogoji za izdajo izpodbijane zamudne sodbe.

K temu pritožbeno sodišče dodaja, da bi moralo na podlagi 1. odst. 28. čl. ZDSS-1 sodišče prve stopnje izdati zamudno sodbo že zaradi izostanka tožene stranke z poravnalnega naroka (ob izpolnjenih preostalih zakonskih pogojih za izdajo zamudne sodbe - 5. odst. 28. čl. ZDSS-1, 318/1 čl. ZPP). Tako ni bilo potrebno, da je sodišče prve stopnje po ugotovitvi, da zaradi izostanka tožene stranke s poravnalnega naroka ta poravnalni narok ni uspel, nadaljevalo s prvim narokom za glavno obravnavo, na katerem je izdalo izpodbijano zamudno sodbo. Pred izdajo zamudne sodbe tudi ni potrebno sprejemati dokaznega sklepa. Z dokaznim sklepom se dopusti ali zavrne izvedba določenih dokazov. Predmet dokazovanja so dejstva, pravila stroke, znanosti in izkustvena pravila (v določenih primerih tudi pravna pravila - tuje pravo).

Namen dokazovanja je popolna in pravilna ugotovitev dejanskega stanja. Zamudna sodba temelji na fikciji, da je tožena stranka priznala tožnikove dejanske trditve, oz. da je dejansko stanje, ki izhaja iz tožnikovih tožbenih navedb, resnično, zato se dejansko stanje pred izdajo zamudne sodbe ne ugotavlja, takšne sodbe pa tudi ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pred izdajo zamudne sodbe sodišče v zvezi z predloženimi dokazi le preveri, da ne obstaja nasprotje med dejstvi, na katere se opira tožbeni zahtevek, in dokazi, ki jih je predložil tožnik (samih dokazov pa ne izvaja in jih dokazno ne ocenjuje).

Ker je sodišče prve stopnje odločilo o priglašenih pravdnih stroških na podlagi 154. in 155. čl. ZPP in z ozirom na določbe Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/03 in nadalj.), so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi z priznanimi in odmerjenimi pravdnimi stroški.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker denarna terjatev tožnice iz naslova odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka v znesku 357.787,50 SIT neto in regresa za letni dopust za leto 2004 v znesku 114.418,00 SIT neto ne presega revizijskega minimuma (2. odst. 367. čl. ZPP), je bilo potrebno v skladu z 5. tč. 31. čl. ZDSS-1 in 32. čl. ZDSS-1 odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. V skladu s 1. odst. 32. čl. ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da revizije ne dopusti.