Jedro

Iz dosedajšnjih navedb jasno sledi, da je v obravnavani zadevi bistveno, da gre za neizpolnitev obveznosti tožene stranke, določene v sodni poravnavi (ta v tožbenem zahtevku sploh ni zajeta). Zato uporaba določila 124. člena ZOR ne pride več v poštev. S sklenjeno sodno poravnavo je namreč dosežen isti učinek, kot če bi tožnica na podlagi 124. člena ZOR iztožila izpolnitev obveznosti tožene stranke in s sodbo pridobila možnost, da svojo terjatev izsili v izvršilnem postopku. Zato v primeru, če dolžnik iz sodne poravnave ne izpolni svoje obveznosti, iz tega razloga ni mogoče zahtevati njene razveze (seveda tudi ne razveze osnovnega, pred sodno poravnavo spornega pogodbenega razmerja). Ker predstavlja sodna poravnava izvršilni naslov, se lahko zahteva njena prisilna izvršba.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek na razvezo izročilne pogodbe z dodatkom z dne 3.2.1982, ki sta jo sklenili tožnica kot izročevalka in toženca kot prevzemnika ter na izstavitev listine, primerne za zemljiško knjigo, na podlagi katere bi se pri nepremičnini vl. št. 1028 k.o. B. vknjižila lastninska pravica na ime tožnice.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revizijskemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi pritožbi ali pa, da razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji navaja, da sta se toženca zavezala, da bosta sezidala novo hišo in v njej tožnici nudila pravico dosmrtnega brezplačnega stanovanja. Vendar nista spoštovala prvotno dogovorjenega roka, da bosta zgradila hišo "prej kot je mogoče". S sodno poravnavo z dne 31.3.1992 so bile obveznosti tožene stranke natančno precizirane. Toženca bi morala svojo pogodbeno obveznost izpolniti v določenem roku in na določen način. Ker tudi v tem naknadnem roku nista izpolnila svoje obveznosti in nudila tožnici stanovanje, je ta pridobila pravico, da v skladu z 2. odstavkom 126. člena ZOR razdre pogodbo. Nesprejemljivi so razlogi sodb sodišč prve in druge stopnje, po katerih bi morala biti tožnica tista, ki naj bi šla k tožencema po ključ stanovanja. Sodišči tudi nista zavzeli stališča k bistvenim, za odločitev pomembnim okoliščinam in sicer glede roka za izpolnitev obveznosti iz pogodbe in naknadnega roka za izpolnitev. Ugotovitve, da toženca nista izpolnila pogodbe niti v naknadnem roku, ni v nobeni od sodb.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija ni utemeljena.

Predmet tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi je bila razveza pogodbe, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 3.2.1982 in po kateri se je tožnica zavezala izročiti tožencema v last in posest nepremičnini, vpisani v vl. št. 1028, ki v naravi predstavljata hišo z dvoriščem in travnik. Toženca pa sta se zavezala, da bosta na temeljih prevzete hiše zgradila novo hišo, v kateri bosta tožnici nudila pravico dosmrtnega brezplačnega stanovanja, ki bo obsegalo sobo, kuhinjo, kopalnico, stranišče in shrambo, v stanovanje pa bosta napeljala tudi elektriko in vodovod. Gre torej za dvostransko obvezno pogodbo, iz katere izhaja na eni strani izročevalkina obveznost prenosa nepremičnin v last in posest prevzemnikov in na drugi strani obveznost prevzemnikov, da izročevalki v novozgrajeni hiši zagotovita stanovanjski prostor. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili: - da je tožnica izpolnila svojo obveznost po pogodbi in izročila navedene nepremičnine tožencema, ki sta na njih zgradila novo hišo in se leta 1992 vanjo tudi vselila, - da toženca svoje obveznosti nista izpolnila niti po sklenjeni sodni poravnavi, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 31.3.1992 pod opr. št. P 82/89. Z navedeno sodno poravnavo sta se toženca obvezala izročiti tožnici v posest stanovanje v kletni etaži stanovanjske hiše, p. M., ki obsega sobo, kuhinjo, sanitarije, shrambo ter hodnik in sicer tako, da v roku 15 dni izročita ključ navedenega stanovanja svojemu pooblaščencu, ki ga bo izročil tožnici na njeno vsakokratno zahtevo, - da je tožnica v septembru leta 1992 brezuspešno zahtevala ključe stanovanja preko svojega odvetnika, - da je stanovanje, navedeno v sodni poravnavi, v pretežnem delu pripravljeno za tožničino vselitev.

Po stališču sodišča prve stopnje (ki ga je sprejelo tudi pritožbeno sodišče) je rok, v katerem bi morala biti izpolnjena obveznost tožencev, potekel, vendar pa bi morala tožnica, če je hotela razdreti pogodbo, v skladu z 2. odstavkom 126. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR, pustiti tožencema dodatni rok za izpolnitev. Ker jima dodatnega roka ni pustila, po mnenju obeh sodišč, niso podani pogoji za razvezo pogodbe na podlagi določil 124. in 126. člena ZOR.

Revizijska trditev, da sodišči prve in druge stopnje nista zavzeli stališča k bistvenim, za odločitev pomembnim okoliščinam in sicer glede roka za izpolnitev obveznosti iz pogodbe in naknadnega roka za izpolnitev (s to trditvijo tožeča stranka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP), je neutemeljena. Ne samo, da to izhaja že iz prejšnjega odstavka obrazložitve (izpodbijani odločitvi temeljita ravno na presoji navedenih okoliščin), bistveno je, da sploh ne gre za odločilne okoliščine oziroma dejstva, kot bo razvidno iz presoje pravilnosti uporabe materialnega prava v izpodbijanih sodbah sodišč prve in druge stopnje.

Ob presoji materialnopravne pravilnosti obeh sodb je obema sodiščema mogoče očitati spregled pomena sodne poravnave, ki sta jo sklenili pravdni stranki dne 31.3.1992, kar pa na samo pravilnost izpodbijanih odločitev ni vplivalo. Sklenjena sodna poravnava je dvostransko obvezna pogodba, s katero sta stranki natančno določili vsebino obveznosti tožencev in hkrati utrdili tožničino pravico do zagotovitve stanovanja. S sodno poravnavo sta pravdni stranki torej prekinili sporno stanje njunega materialnopravnega razmerja oziroma odpravili negotovost glede obveznosti in pravic, izhajajočih iz pogodbe o izročitvi premoženja. V tem pa se kaže njen konstitutivni pomen. Sodna poravnava ima tudi pomen pravnomočne sodbe, ki v primeru, če se z njo dogovori obveznost za opravo določenega dejanja (kot je to v obravnavani zadevi), predstavlja izvršilni naslov (1. odstavek 16. člena Zakona o izvršilnem postopku).

Tožnica izvaja svoj tožbeni zahtevek iz izbirne pravice, ki jo ima upnik (124. člen ZOR), če druga stranka ne izpolni svoje obveznosti. Po navedenem določilu ima upnik pravico, da 1) zahteva izpolnitev obveznosti, 2) razdre pogodbo (pod pogoji iz 125. - 131. člena ZOR), v vsakem primeru pa ima še pravico do odškodnine.

Iz doslejšnjih navedb jasno sledi, da je v obravnavani zadevi bistveno, da gre za neizpolnitev obveznosti tožene stranke, določene v sodni poravnavi (ta v tožbenem zahtevku sploh ni zajeta). Zato uporaba določila 124. člena ZOR ne pride več v poštev. S sklenjeno sodno poravnavo je namreč dosežen isti učinek, kot če bi tožnica na podlagi 124. člena ZOR iztožila izpolnitev obveznosti tožene stranke in s sodbo pridobila možnost, da svojo terjatev izsili v izvršilnem postopku. Zato v primeru, če dolžnik iz sodne poravnave ne izpolni svoje obveznosti, iz tega razloga ni mogoče zahtevati njene razveze (seveda tudi ne razveze osnovnega, pred sodno poravnavo spornega pogodbenega razmerja). Ker predstavlja sodna poravnava izvršilni naslov, se lahko zahteva njena prisilna izvršba.

Glede na navedeno uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, prav tako pa tudi ne revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).