Jedro

V premoženje osebe štejejo tudi gospodarski deleži gospodarskih družb ali zadrug, in sicer v vrednosti, ki je primerljiva tržni vrednosti istovrstnega premoženja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 2218/2016 z dne 21. 9. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 234,09 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v gospodarskem pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani, V Pg 4224/2014, zaradi izključitve družbenice iz družbe ter povračila nastale škode. Iz obrazložitve izhaja, da tožnik ne izpolnjuje tkim. premoženjskega kriterija za dodelitev BPP (prvi odstavek 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči; v nadaljevanju ZBPP), ker je lastnik 50% poslovnega deleža v gospodarski družbi A. d.o.o., ta delež pa je vreden 53.173,50 EUR. Toženka to ugotavlja na podlagi dejstva, da je v lasti družbe vrsta nepremičnin, ki jih v obrazložitvi izpodbijane odločbe našteva skupaj z njihovo vrednostjo, ki vpliva na „oceno vrednosti same družbe in s tem na vrednost poslovnega deleža prosilca“. Tožnik lahko v skladu z določbami Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) v primeru odsvojitve poslovnega deleža prejme izplačilo, ki je enako vrednosti tega deleža, ta vrednost pa presega višino 13.780,00 EUR, ki jo v zvezi z materialnim pogojem določa prvi odstavek 27. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre). Toženka še dodaja, da je vrednost navedenih nepremičnin upoštevala kot tožnikovo premoženje ne glede na njihovo morebitno obremenjenost s hipotekami in prepovedmi, kar je v skladu z upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča, po kateri je možnost razpolaganja s premoženjem treba razumeti tudi v okviru možnosti prosilca, da to premoženje unovči in si tako zagotovi sredstva za uveljavljanje pravice do sodnega varstva.

2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je toženka odločala v posebnem ugotovitvenem postopku, saj je pridobila podatke o nepremičninah v lasti družbe A. d.o.o., pri tem pa tožniku ni omogočila, da se glede teh podatkov izjavi, s čimer je zagrešila absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Poleg tega meni še, da je toženka napačno uporabila materialno pravo, saj vrednost deleža v gospodarski družbi ne pomeni zgolj vrednosti premoženja v njeni lasti, temveč je treba upoštevati njeno dejansko vrednost, skupaj s terjatvami in obveznostmi do virov financiranja oziroma do ostalih upnikov, kakor se vrednost podjetja ocenjuje v stečajnih postopkih ter v vseh ostalih „gospodarskih postopkih v Republiki Sloveniji“. Nepremičnine v lasti družbe A. d.o.o. so obremenjene s hipoteko zaradi kredita, družba nima nobenih terjatev do svojih dolžnikov, na drugi strani pa „en kup dolgov“ do svojih upnikov, zato je vrednost tožnikovega poslovnega deleža lahko zgolj 50% osnovnega kapitala te družbe. Glede vseh teh okoliščin izpodbijana odločba sploh nima obrazložitve, zato se je ne da preizkusiti. Tožnik dodaja še, da ne razume, kako ima lahko nasprotna stranka v postopku, v zvezi s katerim prosi pravno pomoč, v tem postopku BPP, saj je tudi ona 50% lastnica navedene gospodarske družbe. Meni, da to med drugim pomeni tudi kršitev njegove pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, saj ni nobenega objektivnega razloga, da bi bil on obravnavan drugače. 3. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v nov postopek, toženki pa naloži povračilo stroškov upravnega spora skupaj z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila.

5. Tožba je utemeljena.

6. Kot pravilno opozarja že toženka, je po prvem odstavku 13. člena ZBPP do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla plačila stroškov svojega sodnega postopka oziroma stroškov izvajanja pravne pomoči. Po drugem odstavku istega člena v zvezi s prvim odstavkom 27. člena ZSVarPre se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov izvajanja pravne pomoči ogroženo, če (med drugim) nimajo premoženja, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, kar je v času izdaje izpodbijane odločbe pomenilo premoženje v vrednosti več kot 13.780,00 EUR.

7. Med strankama je sporna ugotovitev toženke, da ima tožnik zaradi 50% poslovnega deleža v gospodarski družbi A. d.o.o. premoženje v vrednosti, ki presega navedeni znesek.

8. Po drugem odstavku 14. člena ZBPP se za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine uporabljajo določbe Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS), ki v četrti točki prvega odstavka 17. člena določa, da se v premoženje osebe štejejo tudi gospodarski deleži gospodarskih družb ali zadrug, in sicer v vrednosti, ki je primerljiva tržni vrednosti istovrstnega premoženja (tretji odstavek 17. člena ZUPJS). S tem je zakon za določitev vrednosti takega premoženja predpisal standard primerljive tržne vrednosti, kar pomeni, da je treba za ugotavljanje vrednosti upoštevati ustrezna dokazila, kot so računovodski izkazi (npr. bilanca stanja), hkrati pa mora biti na voljo možnost dodatnega preverjanja, če pristojni organ oceni, da je to potrebno (stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi U-I-73/15 z dne 7. 7. 2016).

9. Tožnik ima torej prav, da toženka ni ravnala v skladu z zakonom, ko je vrednost njegovega poslovnega deleža v gospodarski družbi ugotavljala izključno na podlagi nominalne vrednosti nepremičnin v lasti te gospodarske družbe (pri čemer ni niti določno navedla, iz katere od pregledanih evidenc je povzela te vrednosti). V skladu s povedanim je ta kršitev materialnega zakona pripeljala tudi do nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično do tega, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti glede pravilnosti ugotovitve tožnikovega premoženja, torej okoliščine, ki je bila za odločitev bistvena.

10. Sodišče je zato v skladu s četrto točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrnilo organu, ki je to odločbo izdal, v ponoven postopek. V tem postopku bo morala toženka tožnikovo premoženje ugotoviti na način, ki izhaja iz zgoraj opisane pravne podlage, nato pa bo morala tožniku omogočiti, da se izjasni glede dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev, kot tožnik pravilno opozarja v tožbi.

11. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve, v skladu s pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška pisarna, je upravičen do povračila stroškov v višini 285,00 EUR. Tožnik je zahteval manj, zato je sodišče njegovemu zahtevku ugodilo v celoti. Plačano sodno takso bo sodišče vrnilo po uradni dolžnosti (opomba 6.1 taksne tarife Zakona o sodnih taksah), zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka pa tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (peti odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).