Jedro

V pospešenem postopku se lahko prošnja za azil zavrne kot očitno neutemeljena, ker očitno ne gre za preganjanje, le tedaj, kadar okoliščine oziroma ravnanje, ki jih tožnik navaja, v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000 in 45/06-odl. US RS) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 9.10.2006 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 1. in 3. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi z 2. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB2, Uradni list RS, št.51/2006 in 37/06 - sklep US RS), zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka) in odločila, da mora tožnik Republiko Slovenijo zapustiti nemudoma po pravnomočnosti te odločbe (2. točka izreka). S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je odločitev tožene stranke preuranjena. Tožena stranka bi morala voditi redni ugotovitveni postopek in ne pospešeni postopek. V postopku ni odločala zgolj na podlagi prošnje za azil, ampak tudi na podlagi depeše PP z dne 20.9.2006 in na podlagi tožnikove izjave, podane na PP. Ker je tožena stranka v obravnavanem primeru ocenjevala in presojala stopnjo intenzivnosti zatrjevanih tožnikovih kršitev človekovih pravic s pogoji, ki so določeni v Ženevski konvenciji, ne more v pospešenem postopku zaključiti, da tožniku ne grozi preganjanje. Pri tem se sodišče prve stopnje sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up 1187/06 (Uradni list RS, št. 112/06). Tožena stranka je svojo odločitev oprla tudi na pravno podlago v 1. alinei 2. odstavka 35. člena v povezavi z 2. odstavkom 36. člena ZAzil, in sicer, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje. Tožena stranka tožniku očita, da ni dokazal splošne verodostojnosti in da zato upravičeno dvomi, da je bil preganjan do te mere, da je zaradi tega zapustil izvorno državo. Tega zaključka tožena stranka ni obrazložila do te mere, da bi ga sodišče lahko preizkusilo. Zato bo morala tožena stranka v ponovnem postopku ugotoviti vse okoliščine dogodkov, ki jih tožnik zatrjuje in ki bi lahko pomenile dejanja preganjanja oziroma s katerimi bo tožena stranka lahko preverila tožnikovo neverodostojnost. Zoper izpodbijano sodbo vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Med drugim navaja, da mora prosilec za azil v skladu s 4. odstavkom 29. člena ZAzil sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in vsa dejstva in okoliščine, ki nasprotujejo prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije ali vrnitvi v določeno državo. Dodatno zaslišanje tožnika, da bi se ugotovilo, če tožnik mogoče pri podaji prošnje ni pozabil kakšnega razloga za azil (v tem primeru ali zatrjuje preganjanje tudi zaradi vere), po njeni presoji ni smiselno. Stališče, da bi morala zaradi uporabe depeše PP z dne 20.9.2006 odločiti v rednem postopku, je v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča RS v sodbi št. I Up 885/2006 z dne 14.6.2006. Meni, da je v tem primeru lahko odločala v pospešenem postopku, saj je tožnik pri podaji prošnje za azil navedel takšne dejanske okoliščine, ki ne morejo pomeniti preganjanja (tožnik je navedel, da je izvorno državo zapustil, ker so se v njegov domači kraj M.Z. začeli vračati muslimani, ki so tam živeli med vojno; da so ga večkrat pretepli in mu grozili, pred mesecem dni so ga oklofutali in mu grozili, da mu bodo prestrelili kolena, da je umazanec in naj takoj zapusti svoj dom; preganjajo ga, ker je srbske narodnosti; da ga nenehno maltretirajo in mu jemljejo denar). Tožnik je sicer navedel, da ga preganjajo zaradi narodnosti, vendar iz samega opisa dejanja tega ni mogoče sklepati. Meni, da je v izpodbijani odločbi tudi jasno obrazložila, zakaj ugotavlja, da je tožnik lažno predstavil razloge za azil in ponovi ugotovitve iz odločbe. Nesporno je, da je tožnik pred podajo prošnje vsaj dva dni nezakonito bival v Republiki Sloveniji in da ni takoj ob prihodu v Republiko Slovenijo izrazil namena za vložitev prošnje za azil. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, izpodbijano sodbo "odpravi" in potrdi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na pritožbo se tožnik strinja s sodiščem prve stopnje, da bi tožena stranka morala odločati v rednem in ne v pospešenem postopku in vztraja pri razlogih izpodbijane sodbe.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov.

V obravnavani zadevi je bila tožnikova prošnja za azil zavrnjena v t.i. pospešenem postopku, po katerem pristojni organ odloča, če ugotovi katerega od izrecno določenih razlogov iz 2. odstavka 35. člena ZAzil. V takem primeru organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, ne da bi v postopku ugotavljal, ali prosilec za azil izpolnjuje pogoje za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je z odločbo, izpodbijano v tem upravnem sporu, tožnikovo prošnjo za azil zavrnila iz dveh razlogov in sicer zato, ker je tožnik zavajal oziroma zlorabljal azilni postopek (1. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil) s tem, da je lažno predstavil razloge za vložitev prošnje za azil (2. alinea 36. člena ZAzil) in zato, ker mu v izvorni državi ne grozi preganjanje (2. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil). Za zavrnitev prošnje za azil v tako imenovanem pospešenem postopku iz 2. odstavka 35. člena ZAzil zadošča že eden od tam navedenih razlogov. Zato toženi stranki ni bilo treba ugotavljati dveh razlogov, zaradi katerih je tožnikovo prošnjo za azil zavrnila. Po presoji pritožbenega sodišča je v obravnavanem primeru podan razlog iz 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil, kot je tožena stranka pravilno ugotovila, ni pa podan razlog iz 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču tožene stranke, da je tožnik zavajal oziroma zlorabljal azilni postopek s tem, ko je lažno predstavil razloge, na katere se kot prosilec za azil sklicuje. V obravnavanem primeru datum tožnikovega ilegalnega prihoda v Slovenijo, to je 19.9.2006, izhaja le iz njegovih izjav. Tudi če te držijo, je po presoji pritožbenega sodišča pravilno sklepanje tožene stranke, da bi tožnik, če bi v Slovenijo, kot navaja v prošnji za azil, prišel zaradi azila, lahko prošnjo vložil takoj po prihodu v Slovenijo in ne šele po dveh dneh potovanja po Sloveniji. Po njegovih izjavah pa se je iz Brežic z avtobusom odpeljal v Ljubljano in nato v Trbovlje. Dne 20.9.2006 se je z avtobusom vrnil nazaj v Ljubljano, kjer je na avtobusni postaji rekel taksistu naj ga odpelje v azilni dom. Po 1. odstavku 8. člena ZAzil pa mora tujec, ki ilegalno pride v Republiko Slovenijo, za azil zaprositi v najkrajšem možnem času in sicer pri enem od organov, navedenih v 2. odstavku 25. člena ZAzil (pri ministrstvu, pristojnem za notranje zadeve, v azilnem domu ali policiji). Tega pa tožnik ni storil, saj je namesto, da bi po prestopu državne meje takoj prišel na policijsko postajo ali ko je prišel v Ljubljano, v azilni dom, je šele 20.9.2006 izrazil namero, da zaprosi za azil. Iz njegovega ravnanja po prihodu v Slovenijo tudi po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da ni imel namena vložiti prošnje za azil in da so vsa nadaljnja opisovanja okoliščin, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, zavajanje in zloraba azilnega postopka. Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka pravilno odločala o tožnikovi prošnji za azil v pospešenem azilnem postopku na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil. Pritožbeno sodišče meni, da pa ne drži razlog iz 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki ga je za zavrnitev tožnikove prošnje za azil kot očitno neutemeljene ugotovila tožena stranka. Okoliščine, ki jih tožnik zatrjuje, bi lahko pomenile subjektivni strah pred preganjanjem, če bi bile podane. Tega pa tožena stranka ne more ugotavljati v t.i. pospešenem postopku. V pospešenem postopku se lahko namreč prošnja za azil zavrne kot očitno neutemeljena, ker očitno ne gre za preganjanje, le tedaj, kadar okoliščine oziroma ravnanja, ki jih tožnik navaja, v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja. Okoliščine, ki jih tožnik zatrjuje, da ga v izvornem kraju M.Z. preganjajo muslimani, ker je srbske narodnosti, bi lahko kazale na preganjanje, zato takšne prošnje ni mogoče zavrniti kot očitno neutemeljene. Takšno stališče je sprejelo tudi Ustavno sodišče RS v zadevi Up 1187/06 z dne 19.10.2006. Ker pa je za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene, kot že navedeno, dovolj že eden od razlogov, v tem primeru pa je po presoji pritožbenega sodišča podan razlog iz 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil, je odločitev tožene stranke, ki je tožnikovo prošnjo za azil zavrnila kot očitno neutemeljeno, pravilna in zakonita. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.