Jedro

Občasna (tedenska) uporaba sporne služnostne poti s strani najemnikov gospodujoče nepremičnine zadošča za sklep, da sta najemnika izvrševala služnostno pravico hoje in da se torej prepovedi tožnikov po neizvrševanju služnostne pravice hoje nista uklonila.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v delu I. in II. točke izreka, kolikor se nanašata na služnostno pravico hoje, in v III. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu (glede služnostne pravice vožnje) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje (1) dovolilo spremembo tožbe, (2) ugotovilo, da je prenehala služnostna pravica, ki je bila v korist nepremičnine 000-1/8-0 in v breme nepremičnine 000-1/7-0 ustanovljena na podlagi pogodbe o ustanovitvi služnosti z dne 12. 10. 1984, in pri nepremičnini ID 000-1/7-0 dovolilo vknjižbo izbrisa služnostne pravice, ki je bila ustanovljena na podlagi pogodbe o ustanovitvi služnosti z dne 12. 10. 1984 (točki I.1. in I.2. izreka), (3) zavrnilo tožbeni zahtevek po pridruženi zadevi, po katerem sta toženca po pridruženi zadevi dolžna nemudoma opustiti vsakršno ravnanje, s katerim posegata v služnostno pravico hoje in vožnje po parceli št. 1/7 k. o. X v korist vsakokratnega lastnika parcele št. 1/8 k. o. X, ki je last tožnika po pridruženi zadevi, še posebej sta dolžna opustiti postavljanje drv, prikolice, lesa in kritine na parceli. št. 1/7 k. o. X, da sta toženca dolžna v roku 24 ur vzpostaviti prejšnje stanje, in sicer tako, da se odstranijo drva in prikolica ter les in kritina s parcelne številke 1/7 k. o. X in s tem omogočita tožniku nemoteno izvrševanje služnostne pravice hoje in vožnje po parc. št. 1/7 k. o. X, in po katerem se tožencema prepovedujejo tudi v bodoče vsakršna ravnanja, s katerimi bi bil tožnik vznemirjan pri izvrševanju služnostne pravice hoje in vožnje po parc. št. 1/7 k. o. X, še posebej postavitev drv, prikolice, lesa in kritine in druga ravnanja na parc. št. 1/7 k. o. X, ki onemogočajo oziroma bi onemogočala izvrševanje služnostne pravice hoje in vožnje po parc. št. 1/7 k. o. X (II. točka izreka) ter (4) naložilo tožencu po vodilni zadevi, naj v roku 15 dni plača tožnikoma po vodilni zadevi stroške pravdnega postopka v višini 1.114,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec oziroma tožnik po pridruženi zadevi (v nadaljevanju toženec) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnikov oziroma tožencev po pridruženi zadevi (v nadaljevanju tožnika) zavrne, njegovemu tožbenemu zahtevku pa ugodi ter tožnikoma naloži v plačilo pravdne stroške toženca, podrejeno naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Strinja se z delom sodbe, v katerem je ugotovljeno, da se po sporni služnostni poti v obdobju od leta 2003 do danes ni izvrševala služnost vožnje z avtomobilom, saj je imel toženec namen uporabljati služnost vožnje samo za nujen dostop.

Napačna je ugotovitev sodbe glede izvrševanja hoje bodisi s strani toženca bodisi s strani najemnikov in obiskovalcev. Sodišče je v obrazložitvi navedlo nepomembna dejstva, ki jih ni mogoče preizkusiti. Zaključilo je, da se služnost dejansko od njene ustanovitve dalje ni izvrševala, zaradi česar sta tožnika upravičeno verjela, da je toženec tudi v bodoče nima namena uporabljati. Z vidika določbe prve alineje 223. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), na katero se je oprlo sodišče, ne gre za pravno relevantno dejstvo. Sodišče je pri utemeljevanju neizvrševanja služnosti izpostavilo določena dejstva, ki jih je na svoji nepremičnini storil toženec. Vendar pa dejanja služnostnega upravičenca na svoji parceli, ki ovirajo dostop do služnostne poti, za konkretno pravdo niso relevantna, saj se mora lastnik služeče stvari upreti njenemu izvrševanju. Sodišče je dejansko prenehanje služnosti utemeljevalo na dejstvu, da se je toženec uprl sam sebi. Navedbe glede gradnje opornega zidu, skalnjaka in posaditve dreves so posledično za konkretno pravdo nepomembne. Sodišče bi moralo tudi upoštevati, da se je skalnjak z lahkoto obšlo in da je bilo zemljišče v letih od 2003 do 2006 manj poraščeno.

Nepomembna je ugotovitev sodbe, da ima toženec urejen asfaltiran dostop s parc. št. 5/1. Konkretna služnostna pot predstavlja dostop do nepremičnine parc. št. 1/1, ki je v solasti toženca, in lažji dostop do vasi, sosedov in predvsem do avtobusne postaje. Dejanska in pravna podlaga odločitve je v tem delu zgrešena, zaradi česar ne predstavlja zgolj napačne uporabe materialnega prava, temveč tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Edino dejanje, ki je oviralo izvrševanje služnosti, je bila postavitev prikolice v letu 2003, ki pa ni onemogočala prehoda. Le zaradi tega se toženec in najemniki niso uprli njeni postavitvi. Zaradi dobrih sosedskih odnosov in dejstva, da je prikolica premična stvar, sam zadeve ni problematiziral. Prikolica ni zavzemala celotne poti, kar je vidno iz priložene fotografije. Da prikolica ni onemogočala prehoda, so izpovedale tudi priče, sodišče pa je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je ugotovitev o neizvrševanju služnosti v obdobju 2003 do 2006 oprlo na izpovedi prič, ki so služnostno pot uporabljale po letu 2008. Šele po letu 2008 je prišlo do dodatnega oviranja s sodi, kar sta izpovedala zakonca K. Kdaj so bili postavljeni sodi, sodišče ni ugotavljalo, sicer pa to dodatno oviranje ni pomembno za odločitev.

Do pravno relevantnega oviranja, ki je dejansko onemogočilo prehod, je prišlo šele, ko sta tožnika navozila drva, čemur pa se je toženec s tožbo v letu 2014 pravočasno uprl. Sodišče je izpovedbe prič, ki so bile tožencu naklonjene, predrugačilo in zmanjšalo njihov pomen. Iz njihove izpovedbe je iztrgalo posamezne dele, poleg tega ni ocenilo vsakega dokaza posebej in vseh skupaj. Tako je iz izpovedb prič N. R. L. in A. L. ter M. K. in A. K. razvidno, da po sporni parceli niso hodili zgolj "občasno", ampak v spornem obdobju celo pogosto. Dejansko stanje je zato v tem delu napačno ugotovljeno, zaradi predrugačenja izjav prič pa je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je izpovedbe prič predrugačilo tudi v 16. točki obrazložitve sodbe v zvezi s sestopanjem na sosednje zemljišče. Navedba sodišča, da je bila prikolica postavljena počez, je pavšalna in v nasprotju s priloženimi fotografijami.

Ocena sodišča, da toženec in najemniki niso ravnali v skladu z vsebino služnosti, ker niso izvrševali služnosti vožnje, njihova hoja pa je bila redka in ovirana, je materialnopravno zmotna in nasprotuje sodni praksi (sodba VSL II Cp 3937/2009 ter sodbe VSRS II Ips 254/2015, II Ips 75/2011 in II Ips 245/1994). Ker je sporno pot kljub nestrinjanju tožnikov še vedno uporabljal, ni mogoče govoriti o tem, da svoje pravice ni izvrševal. Stališče, da "prepovedana in pretežno ovirana pravica služnosti ne pomeni več služnosti v smislu pozitivne zakonodaje", nima materialnopravne podlage in je sama s seboj v nasprotju. Glede vse navedeno je v konkretnem primeru podana očitna kršitev pravice do enakega varstva pravic.

Ker bi sodišče moralo zahtevek glede prenehanja služnosti zavrniti, je treba toženčevemu zahtevku glede varstva pred motenjem in nadaljnjimi motilnimi ravnanji ugoditi.

3. Tožnika v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se nanaša na obrazložitev izpodbijane sodbe. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in omogočajo njen preizkus. Pritožbeno zatrjevano ugotavljanje pravno nerelevantnih dejstev s strani sodišča prve stopnje pa navedene procesne kršitve ne utemeljuje.

6. Pravno podlago tožbenega zahtevka za ugotovitev prenehanja služnostne pravice (hoje in vožnje), ki je bila ustanovljena na podlagi pogodbe o ustanovitvi služnosti iz leta 1984 v korist toženčeve nepremičnine parc. št. 1/8 k. o. X in v breme nepremičnine parc. št. 1/7 k. o. X v lasti tožnikov, predstavlja določba prve alineje 223. člena SPZ, po kateri stvarna služnost preneha, če se lastnik služeče stvari upre njenemu izvrševanju, lastnik gospodujoče stvari pa svoje pravice tri leta zaporedoma ne izvršuje. Gre za pravilo o osvoboditvi služnosti, kjer je odločilen voljni, subjektivni element, ki se pri lastniku služeče stvari izraža v tem, da se upre izvrševanju služnostne pravice. Prepovedati mora izvrševanje služnostne pravice, prepoved pa mora biti učinkovita. Pri lastniku gospodujoče stvari se ta element kaže v njegovem ravnanju, to je neizvrševanju služnosti zaradi prepovedi lastnika služeče stvari. Vsaka ponovna izvršitev služnosti prekine proces osvoboditve. Izvršitev je lahko dejanska ali pravna in pomeni ravnanje v nasprotju z ravnanjem lastnika služeče stvari, ki se izvrševanju pravice upira.1 Utemeljen je pritožbeni očitek o deloma zmotni uporabi navedene določbe SPZ.

7. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da sta tožnika leta 2003 na služnostno pot postavila prikolico, ki je preprečevala vožnjo in ovirala hojo po njej tako, da so najemniki morali prikolico obiti, prost prehod po služnostni poti, katere širina je sicer omogočala tudi vožnjo z avtomobilom, pa se je zožil na širino telesa. Pravilen je zaključek sodbe, da sta se toženca z opisanim ravnanjem (fizično) uprla izvrševanju dogovorjene služnostne pravice hoje in vožnje.

8. Ob upoštevanju nadaljnje - v pritožbi neizpodbijane - ugotovitve, da se služnost vožnje v obdobju treh let od postavitve prikolice ni izvrševala, je pravilen tudi zaključek izpodbijane sodbe, da je služnostna pravica vožnje zaradi osvoboditve služnosti prenehala.

9. Utemeljen pa je pritožbeni očitek o zmotnosti zaključka, da je zaradi neizvrševanja prenehala tudi služnostna pravica hoje. Pritožnik utemeljeno uveljavlja, da je glede na zaključek sodbe, da se služnost ni izvrševala v obdobju od 2003 do 2006, odločilen način izvrševanja služnosti v tem obdobju. Iz izpovedb prič N. R. L. in A. L., ki jima je sodišče prve stopnje verjelo in se nanju oprlo, izhaja, da sta v toženčevi (gospodujoči) nepremičnini živela v obdobju od 2003 do 2008 in da sta služnostno pot uporabljala, ko sta šla približno enkrat tedensko na sprehod, predvsem N. R. L. pa jo je uporabljala tudi, ko je šla na avtobus, in sicer tako da sta šla (peš) mimo prikolice. Takšna občasna (tedenska) uporaba sporne služnostne poti s strani najemnikov toženčeve nepremičnine zadostuje za sklep, da sta najemnika izvrševala služnostno pravico hoje in da se torej prepovedi tožnikov po neizvrševanju služnostne pravice hoje nista uklonila. Pravilnost navedenega zaključka dodatno utrjuje neizpodbijana ugotovitev v sodbi, da se je sporna služnostna pot že od ustanovitve dalje uporabljala (le) občasno in se torej zaradi postavljene prikolice pogostost uporabe služnostne poti ni spremenila oziroma zmanjšala.2 Ker je bilo mogoče iti mimo prikolice in na ta način sporno pot brez večjih težav uporabljati, je bilo ohranjeno ekonomsko bistvo služnostne pravice hoje, ki je v zagotoviti dostopa do gospodujoče nepremičnine. Dejstvo, da se je dogovorjena služnostna pot uporabljala le za hojo, ne pa tudi za vožnjo, nima odločilne teže. Med pravdnimi strankami ni bilo sporno, da je bila s pogodbo o ustanovitvi služnosti iz leta 1984 poleg služnostne pravice vožnje izrecno dogovorjena tudi služnostna pravica hoje.

10. Glede na ugotovitev, da se je služnostna pot tedensko uporabljala za hojo, niti dejstvo, da je toženec po sklenitvi služnostne pogodbe na delu svoje nepremičnine, ki se nadaljuje na sporno pot, postavil skalnjak, posadil zelenje in drevesa ter naredil oporni zid, ne daje podlage za sklep, da se je toženec uklonil prepovedi tožnikov, da uporablja služnostno pot. Toženčevi ljudje so pot kljub temu uporabljali, oporni zid pa je po neizpodbijanih ugotovitvah sodbe toženec zgradil, preden sta tožnika na služnostno pot postavila prikolico.

11. Iz enakega razloga ni (več) pomembno dejstvo, da ima toženec urejen asfaltiran dostop do gospodujoče nepremičnine po drugi služnostni poti. Okoliščina, da se je za dostop do gospodujoče nepremičnine uporabljala predvsem asfaltirana pot, bi bila lahko indic za zaključek, da toženec ni imel namena uporabljati služnostne poti in je tudi dejansko ni uporabljal. Ugotovitev, da jo je po svojih ljudeh uporabljal, indicu odvzema dokazno težo. Ob dejstvu, da ni zahteval umika prikolice, dokler je bila hoja po služnostni poti, pa čeprav ovirana, mogoča, pa navedena ugotovitev bolj kot ne potrjuje toženčevo stališče, da je ravnal v skladu z načelom civiliter uti iz prvega odstavka 219. člena SPZ, tj. načelom čim manjšega obremenjevanja služeče nepremičnine.

12. Sodišče prve stopnje je torej zmotno ocenilo, da občasne (tedenske) ovirane hoje po služnostni poti v obdobju od 2003 do 2006 ni moč šteti za izvrševanje služnostne pravice hoje, ki prekine proces osvoboditve služnosti, in da je služnostna pravica hoje na podlagi zakona v letu 2006 prenehala. Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, od kdaj dalje je bila zaradi zatrjevanih (nadaljnjih) prepovedi oziroma ravnanj tožnikov uporaba služnostne poti za hojo dejansko onemogočena oziroma od kdaj dalje so lahko toženec oziroma njegovi najemniki sporno pot uporabljali le še s sestopanjem na sosednje zemljišče. 13. Posledično je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, potrebno za odločitev o tožbenem zahtevku za prenehanje poseganja v služnostno pravico hoje, ki ga je uveljavljal toženec.

14. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo v I. točki in v II. točki izreka, kolikor se nanašata na služnostno pravico hoje, in glede odločitve o stroških v III. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje (355. člen ZPP). Ker je bil večji del dokazov z zaslišanjem strank in prič, ki bo pomemben za pravilno odločitev, že izveden pred sodiščem prve stopnje, bo novo odločitev pred tem sodiščem mogoče sprejeti hitreje in z manjšimi stroški za stranke kot pred sodiščem druge stopnje. Razlogi za dodelitev zadeve drugemu sodniku niso podani.

15. V ostalem delu je po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi, pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem ter nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Posebni napotki sodišču prve stopnje niso potrebni, ker so razvidni iz predhodne obrazložitve.

17. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker niso bile več pomembne za odločitev o pritožbi (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

1 Glej na primer sodbo VSL I Cp 190/2010 z dne 20. 4. 2010 in sodbo VS RS II Ips 75/2011 z dne 15. 5. 2014. 2 Dejansko stanje v obravnavani zadevi je zato drugačno kot v zadevi VSL II Cp 3937/2009 (sodba z dne 6. 1. 2010), na katero se sklicuje sodba in v kateri je bilo zavzeto stališče, da za uspešno prekinitev roka, potrebnega za prenehanje služnosti vožnje, ne zadostuje ena izvršena vožnja v času treh let.