Jedro

Sporna je odločitev, da se tožniku prepove vstop v državo za obdobje štirih let, ki pa je po presoji sodišča pravilna in zakonita. Podlago za takšno odločitev dajejo okoliščine, ki izhajajo že iz prvostopenjske odločbe in ki jih je nato izpostavil še drugostopenjski organ v svoji odločbi, in sicer, da je tožnik vstopil in prebival na območju Republike Slovenije kljub prepovedi vstopa v schengensko omočje; da je, kar ima po presoji sodišča veliko težo, posedoval tuje ponarejene listine (osebno izkaznico in vozniško dovoljenje); da je v policijskem postopku z zatrjevanjem, da so ti dokumenti pristni in da je iz njih razvidna njegova identiteta, navajal lažne podatke; in da je bil, kar je nadalje bistvenega pomena, obsojen za dve kaznivi dejanji ponarejanja listin.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno odločbo o vrnitvi (v nadaljevanju izpodbijana odločba) je prvostopenjski organ odločil, da se tožniku, rojenemu ... 1983, državljanu Albanije, ki stalno stanuje na naslovu ..., Albanija, izreče odstranitev tujca iz države ter prepoved vstopa v državo za čas štirih let. 2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da sta policista PU Koper dne 5. 5. 2016 na parkirišču v Piranu, v bližini naslova ..., ugotavljala identiteto osebe - tožnika, ki si je ogledoval parkirana vozila in okoliške stavbe. Izkazal se je z osebno izkaznico in vozniškim dovoljenjem Romunije, izdanima na ime A.A., roj. ... 1984, ter najprej zatrjeval, da sta dokumenta pristna in da dokazujeta njegovo identiteto. To pomeni, da je tožnik med postopkom navajal lažne podatke. Oddelek za kriminalistično tehniko Sektorja kriminalistične policije PU Koper je namreč po pregledu listin v izdanem poročilu ugotovil, da sta oba dokumenta ponaredka. Tožnik je nato pojasnil, da je dejansko B.B., roj. ... 1983, državljan Albanije. Ob preveritvi teh podatkov v evidencah policije je bilo ugotovljeno, da ima tožnik v Schengenskem informacijskem sistemu s strani Švice vnešen veljavni ukrep prepovedi vstopa na schengensko območje za obdobje od 13. 3. 2015 do 12. 3. 2018. Od varnostnih organov Švice pridobljena fotografija je potrdila tožnikovo identiteto, pridobljen pa je bil tudi podatek, da je bil tožnik v Švici obravnavan zaradi nedovoljenega vstopa in prebivanja na območju te države, zaradi česar mu je bil izrečen navedeni ukrep prepovedi vstopa. Glede na to, da tožnik v času kontrole pri sebi ni imel prtljage, da v evidencah policije ni bil prijavljen kot gost in da je imel pri sebi poljsko trajektno karto Gdynia - Karlskrona z dne 6. 1. 2016, izdano na ime A.A., ter SIM kartico mobilnega operaterja COMVIQ s Švedske, je bilo ugotovljeno, da na schengenskem območju in območju Republike Slovenije prebiva nezakonito. Zaradi kršitve po 145. členu v zvezi s 60. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) mu je bila s plačilnim nalogom izrečena globa v višini 800 EUR, ki jo je plačal. S sodbo Okrajnega sodišča v Piranu z dne 17. 5. 2016 je bil tožnik spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je bila izrečena enotna zaporna kazen v skupnem trajanju 5 mesecev, ki ne bo izvršena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obenem sta mu bila na podlagi 73. člena KZ-1 odvzeta ponarejena osebna izkaznica in vozniško dovoljenje Romunije na ime A.A. 3. Kot nadalje izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, so po končanem sodnem postopku tožnika v nadaljnji postopek prevzeli policisti, ki jim je tožnik izročil na svoje ime izdani potni list Albanije. Po podatkih uradnih evidenc upravnih enot je bilo ugotovljeno, da tožnik v Republiki Sloveniji nima dovoljenja za prebivanje oziroma urejenega statusa tujca. Tožnik je pri prvostopenjskem organu dne 17. 5. 2016 na zapisnik podal izjavo, v kateri je navedel, da je z avtobusom redne linije kot potnik pripotoval iz Albanije do Slovenije, da je mejni prehod kot vsi ostali na avtobusu prestopil brez kontrole mejne policije in da se mejnega prehodna ne spominja, bil pa je oddaljen približno eno uro od Pirana, kjer je bil nato legitimiran s strani policistov. Prvostopenjski organ je tožnika seznanil z možnostjo brezplačne pravne pomoči nevladne organizacije C., vendar je tožnik navedel, da tega ne želi. V skladu s 64. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) se tujcu, ki nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji, izda odločba o vrnitvi. S takšno odločbo se po 66. členu ZTuj-2 tujcu določi tudi prepoved vstopa v državo (za čas, ki ne more biti krajši od šestih mesecev in ne daljši od petih let), če tujcu ni bila omogočena prostovoljna vrnitev v skladu s petim odstavkom 67. člena tega zakona. Po tej določbi se rok za prostovoljno vrnitev praviloma ne določi tujcu, pri katerem obstaja nevarnost pobega. Prvostopenjski organ navede okoliščine, ki se po prvem odstavku 68. člena ZTuj-2 zlasti štejejo kot okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega. Po navedenem pojasni, da tožniku ni bil določen rok za prostovoljno vrnitev zaradi obstoja utemeljene nevarnosti pobega, glede na to, da je posedoval tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine ter je v postopku s policisti navajal lažne podatke. Poleg tega je prebival na območju Slovenije in schengenskem območju, čeprav je vedel, da ima s strani Švice izrečen ukrep prepovedi vstopa. Glede na vrsto in težo okoliščin (uporaba ponarejenih listin ter navajanje lažnih podatkov), zaradi katerih je tožnikovo prebivanje v Republiki Sloveniji nezaželeno, je bilo odločeno, da se mu prepove vstop v državo za dobo štirih let, ki skladno s četrtim odstavkom 66. člena ZTuj-2 začne teči z dnem izvršitve odločbe o vrnitvi.

4. Tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo je Ministrstvo za notranje zadeve z odločbo, št. 2253-24/2016/3 (155-02) z dne 26. 5. 2016, zavrnilo in ob tem zavrnilo tudi njegov zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da je tožnik v pritožbi navedel, da se strinja z odstranitvijo iz države, te odločitve ne izpodbija in naj se jo izvrši čim prej. Izpodbija pa odločitev o prepovedi vstopa v državo za obdobje štirih let, saj meni, da bi zadostoval izrek prepovedi za šest mesecev. Drugostopenjski organ ugotavlja, da pritožba ni utemeljena in da je prvostopenjski organ v odločbi o vrnitvi tožniku utemeljeno prepovedal vstop v državo za čas štirih let. Tožnik je bil namreč spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. čl. KZ-1. Od varnostnih organov Švice je bil pridobljen podatek, da je bil tam obravnavan zaradi nedovoljenega vstopa in prebivanja na območju Švice, zaradi česar mu je bil izrečen ukrep prepovedi vstopa na schengensko območje za obdobje od 13. 3. 2015 do 12. 3. 2018. Tožnik se je torej v času te prepovedi nahajal na schengenskem območju. V času policijskega postopka s seboj ni imel prtljage, imel pa je trajektno karto, izdano na Poljskem 6. 1. 2016 na lažno ime A.A., ter SIM kartico mobilnega operaterja iz Švedske. V policijskem postopku je najprej striktno zatrjeval, da so dokumenti na ime A.A. pristni, kar se je izkazalo kot lažno. Kasneje je podal v prvostopenjski odločbi navedeno izjavo z dne 17. 5. 2016, v resničnost katere pa drugostopenjski organ dvomi, saj tožnik, kot rečeno, s seboj ni imel prtljage, imel pa je poljsko trajektno karto iz januarja 2016, kar nakazuje, da je bil že dlje na schengenskem območju in je torej že dlje s pomočjo lažnih dokumentov kršil s strani Švice izrečeni ukrep prepovedi vstopa. Glede na navedeno je kot zelo dvomljivo drugostopenjski organ opredelil tudi navedbo tožnika, da je bil namenjen na Švedsko, kjer naj bi imel ženo, saj Piran ni na poti tja. Ob upoštevanju, da je tožnik storilec kaznivih dejanj, da je kršil prepoved vstopa na schengensko območje, da je pri tem uporabljal lažne dokumente, da se je že dlje (najmanj od januarja 2016) nahajal na schengenskem območju in da je tekom postopka podajal lažne navedbe, gre tudi po presoji drugostopenjskega organa za tako vrsto in težo okoliščin, zaradi katerih je tožnikovo prebivanje v Republiki Sloveniji nezaželeno za najmanj štiri leta in je tako sprejeta odločitev skladna z drugim odstavkom 66. člena ZTuj-2. Ker s pritožbo ni uspel, tožnik ni upravičen do povračila stroškov tega postopka.

5. Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu zoper prvostopenjsko odločbo, in sicer toži iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), to je, ker je prvostopenjski organ zmotno ugotovil dejansko stanje in posledično nepravilno uporabil zakon (ZTuj-2). Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži, da tožniku povrne stroške tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. V tožbi tožnik navaja, da je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo, in sicer se je pritožil zoper odločitev o prepovedi vstopa v državo za obdobje štirih let. Navedel je, da je tak ukrep bistveno prehud in nesorazmeren ter da je prehod skozi Slovenijo potreboval za pot iz Albanije na Švedsko, saj je poročen s Švedinjo, ter predlagal izrek prepovedi vstopa v Slovenijo za dobo šestih mesecev. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil, ker je podvomil v resničnost navedb, da naj bi tožnik imel ženo na Švedskem in da je bil namenjen tja. Tožnik zato v tožbi navaja, da je brez dvoma poročen s Č.Č., ki ima prebivališče prijavljeno oziroma živi na Švedskem, in da je bil, ko sta ga policista legitimirala, na poti k njej na Švedsko. Glede na povedano je izrečeni ukrep prepovedi vstopa v državo za obdobje štirih let neustrezen, prehud in nima podlage v sodni praksi; kot rečeno, bi zadostovala prepoved vstopa za šest mesecev. V dokaz svojih navedb tožbi prilaga listine, označene kot listine od 1-4, to je _Certificate of Capacity to Contract Marriage_, notarsko potrdilo z dne 27. 10. 2015, _Certificate of no impediment to marriage_ z dne 22. 10. 2015 in _Apostille_, nadalje kot dokaz tožnik predlaga svoje zaslišanje, tožbi pa je bil priložen še pregled prometa na računu pri banki D. d.d. z dne 3. 6. 2016, ki se nanaša na nakazilo 800,00 EUR.

7. Toženka - v tem upravnem sporu je to po zakonu (peti odstavek 17. člena ZUS-1) Republika Slovenija, ki jo zastopa Ministrstvo za notranje zadeve - je sodišču predložila spise zadeve. V odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Da oziroma ali je tožnik poročen z Č.Č., ki ima prebivališče prijavljeno na Švedskem, ni bilo odločilno za izrek prepovedi vstop v državo za čas štirih let. Odločilne so bile okoliščine, izpostavljene že v drugostopenjski odločbi, zaradi katerih je drugostopenjski organ tudi upravičeno podvomil v resničnost tožnikove izjave, da je bil namenjen na Švedsko, ne glede na to, ali ima tam ženo ali ne.

K I. točki izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Izpodbijana odločba je tudi v delu, ki je sporen za tožnika, to je glede izrečene prepovedi vstopa v državo za čas štirih let, pravilna in utemeljena v določbah zakona, na katerega je oprta, torej ZTuj-2. Odločitev je obrazložil že prvostopenjski organ, obrazložitev pa je ob odločanju o pritožbi dopolnil še drugostopenjski organ. Za odločitev pomembnim razlogom, ki sta jih navedla prvo- in drugostopenjski organ in ki so razvidni iz povzetka obeh odločb, lahko sledi tudi sodišče in jih zato na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ponovno ne navaja. Glede na tožbene ugovore dodaja:

10. Po prvem odstavku 64. člena ZTuj-2 tujcu, ki nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji, policija izda odločbo o vrnitvi. Kot določa prvi odstavek 66. člena ZTuj-2, se z odločbo o vrnitvi tujcu določi tudi prepoved vstopa v državo, med drugim, če tujcu ni bila omogočena prostovoljna vrnitev v skladu s petim odstavkom 67. člena tega zakona. V petem odstavku 67. člena ZTuj-2 je predpisano, da se rok za prostovoljno vrnitev praviloma ne določi tujcu, pri katerem obstaja nevarnost pobega, in tujcu, katerega bivanje v Republiki Sloveniji pomeni nevarnost za javni red, javno varnost ali državno varnost; če obstajajo milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega, pa se tujcu lahko določi rok za prostovoljno vrnitev. Kot izhaja iz prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, ki mu je bila izdana odločba o vrnitvi, zlasti: tujčevo predhodno nezakonito prebivanje v Republiki Sloveniji, vstop tujca v državo kljub prepovedi vstopa, tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja, posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine, navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku ter tujčevo ravnanje, ki kaže na to, da Republike Slovenije v roku za prostovoljno vrnitev, ne bo zapustil. Milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, so po drugem odstavku istega člena ZTuj-2 zlasti: nedovoljen vstop tujca v Republiko Slovenijo, prekoračitev zakonitega prebivanja tujca v državi za manj kot 30 dni, okoliščina, da nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji, in druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave. V skladu z drugim odstavkom 66. člena ZTuj-2 čas, v katerem je tujcu prepovedan ponovni vstop v državo, ne more biti krajši od šestih mesecev in ne daljši od petih let. Pri presoji, koliko časa je tujcu prepovedan ponovni vstop v državo, organ, ki izda odločbo o vrnitvi, upošteva vrsto in težo okoliščin, zaradi katerih je tujčevo prebivanje v Republiki Sloveniji nezaželeno. Po pravnomočnosti odločbe o vrnitvi organ, ki je odločbo izdal, sporoči prepoved vstopa organu, pristojnemu za vnos podatkov v schengenski informacijski sistem.

11. Na navedeni pravni podlagi je bila tožniku, za katerega je bilo glede na ugotovljene dejanske okoliščine zaključeno, da nezakonito prebiva na schengenskem območju in območju Republike Slovenije, izdana odločba o vrnitvi. Odločba v delu, ki se nanaša na odstranitev iz države, za tožnika, kot sledi iz njegovih (pri)tožbenih navedb, ni sporna. Sporna je odločitev, da se mu prepove vstop v državo za obdobje štirih let, ki pa je tudi po presoji sodišča pravilna in zakonita. Podlago za takšno odločitev dajejo okoliščine, ki izhajajo že iz prvostopenjske odločbe in ki jih je nato izpostavil še drugostopenjski organ v svoji odločbi, in sicer, da je tožnik vstopil in prebival na območju Republike Slovenije kljub prepovedi vstopa v schengensko omočje; da je, kar ima tudi po presoji sodišča veliko težo, posedoval tuje ponarejene listine (osebno izkaznico in vozniško dovoljenje); da je v policijskem postopku z zatrjevanjem, da so ti dokumenti pristni in da je iz njih razvidna njegova identiteta, navajal lažne podatke; da je bil, kar je nadalje bistvenega pomena, obsojen za dve kaznivi dejanji ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1 (iz upravnih spisov je razvidno, da je sodba z dne 17. 5. 2016 pravnomočna in tožnik nasprotnega niti ne zatrjuje). Pa tudi v svoji izjavi, dani prvostopenjskemu organu dne 17. 5. 2016, je navajal podatke, v resničnost katerih je drugostopenjski organ, glede na ostale ugotovljene dejanske okoliščine, upravičeno in obrazloženo podvomil. Glede na celoto navedenih okoliščin, ob upoštevanju njihove opisane vrste in teže, je tudi po presoji sodišča utemeljen zaključek, da je bila v tožnikovem primeru izkazana nevarnost pobega in da je tožnikovo prebivanje v Republiki Sloveniji nezaželeno za najmanj štiri leta, kar pomeni, da je bil tožniku utemeljeno in skladno z drugim odstavkom 66. člena ZTuj-2 za toliko časa prepovedan ponovni vstop v državo. Drugostopenjski organ zato upravičeno ni sledil pritožbenemu sklicevanju, da je tožnik pri sebi imel denar, kar da kaže, da je dobro situiran, da naj bi bil prvič kaznovan in da ne povzroča težav, kar v tožbi niti ni več izpostavljeno.

12. Prav tako zadostne podlage za drugačno odločitev ne daje tožnikovo pritožbeno sklicevanje, da naj bi prehod preko Slovenije nujno potreboval za pot iz Albanije na Švedsko, ker da je poročen s Švedinjo, oziroma, kot navaja v tožbi, da je bil, ko sta ga legitimirala policista, na poti na Švedsko k ženi Č.Č. Navedbe v tej smeri je tožnik podal šele v pritožbi, ne da bi obrazložil, zakaj tega ni storil že v postopku na prvi stopnji. V pritožbi ni predlagal nobenih dokazov, ampak predhodno navedene listine kot dokaz predlaga šele v tožbi, ne da bi kakorkoli obrazložil, zakaj tega ni storil že v upravnem postopku na prvi stopnji. Glede na povedano gre za neupoštevne novote, ki že iz tega razloga na odločitev ne morejo vplivati (primerjaj tretji odstavek 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v zvezi s 85. členom ZTuj-2, in tretji odstavek 20. člena ter 52. člen ZUS-1). Povedano velja tudi za šele v tožbi predlagani dokaz, naj se zasliši tožnika, ki bo izpovedal o resničnosti trditve, da je bil v trenutku legitimacije na poti na Švedsko, kjer prebiva njegova žena. Tudi sicer pa je, kot rečeno, pomembna celota vseh ugotovljenih okoliščin, pri čemer so okoliščine, ki so kot bistvene izpostavljene že v obeh upravnih odločbah, glede na njihovo vrsto in težo takšne, da utemeljujejo prepoved vstopa v državo za čas štirih let. Tožnik pa tudi ni navedel dovolj konkretnih podatkov glede izvrševanja morebitnega družinskega življenja, da bi presoja s tega vidika lahko vplivala na drugačno odločitev. Tudi sklicevanje, da sporna odločitev ni skladna s sodno prakso, je povsem nekonkretizirano. Zakaj naj bi za drugačno odločitev zadoščal tožbi priloženi pregled prometa na računu pri banki D. d.d. z dne 3. 6. 2016, pa tožnik v tožbi tudi ne obrazloži. 13. Ker je po navedenem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, pravilen pa je bil tudi postopek njene izdaje, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 14. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave. Dejstva, ki so podlaga za izpodbijano odločitev, so bila ugotovljena že v upravnem postopku, tožnik pa teh ugotovitev pravočasno in konkretizirano ni prerekal. Tista dejstva in dokazi, na katera se sklicuje v tožbi, so, kot obrazloženo, taki, da na odločitev ne morejo vplivati (52. člen in 2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

15. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.