Jedro

Za kakršenkoli poseg v prostor varovalnega pasu občinske ceste že v skladu z ZCes-1 je potrebno soglasje upravljavca občinske ceste. Ker tožnik pred pričetkom gradnje takšnega soglasja nesporno ni pridobil, že to zadostuje za izrek inšpekcijskega ukrepa, in sicer ne glede na to, ali sta zgrajena zid in ograja skladna z (dimenzijskimi) omejitvami, kot izhajajo iz OPN.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Medobčinska inšpekcija Skupne občinske uprave občin Gorenjske je kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) z izpodbijano odločbo tožniku odredila, da iz varovalnega pasu občinske ceste, šifra odseka LK ..., z oznako Šenčur-Beleharjeva cesta, iz zemljišč parc. št. 111 in 222, obe k. o. Šenčur, katerih lastnik je tožnik, odstrani betonski parapetni zid z ograjo, in sicer v roku 30 dni od prejema odločbe. Prvostopenjski organ je zagrozil še z denarno kaznijo, kot prisilnim sredstvom v primeru neizpolnitve obveznosti, ter globo za primer nespoštovanja odrejenih inšpekcijskih ukrepov.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik na zemljiščih parc. št. 111 in 222 (v tožnikovi lasti), ki sodita v varovalni pas občinske ceste LP ... (Šenčur - Belharjeva), zgradil ograjo višine cca. 170 cm (spodnji del, betonski parapetni zid, je višine cca. 70 cm, na njem je postavljena ograja). Ograja je bila v varovalnem pasu občinske kategorizirane ceste postavljena brez soglasja pristojnega občinskega organa, kot ga določa drugi odstavek 97. člena Zakona o cestah (ZCes-1).

3.Toženkin župan je (kot drugostopenjski organ) zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da tožnikovi zemljišči spadata v območje stavbnih zemljišč, v ureditveno območje SK (površine podeželjskega naselja) in v vplivno območje kulturne dediščine Šenčur - Vas (evid. št. ...). Toženka je tožniku dne 1. 6. 2022 izdala soglasje in mnenje za gradnjo medposestne ograje (v nadaljevanju Soglasje z dne 1. 6. 2022), dne 8. 6. 2022 pa še novo Soglasje in mnenje (v nadaljevanju Soglasje z dne 8. 6. 2022), ki je nadomestilo predhodno soglasje in mnenje zaradi ugotovljene napake organa. V skladu z Odlokom o občinskem prostorskem načrtu Občine Šenčur (v nadaljevanju OPN) je za vse ograje znotraj naselij treba pridobiti mnenje občinske strokovne službe (pogoj št. 15), tožnikova ograja pa (ker se zemljišči nahajata na območju kulturne dediščine) ne bi smela biti višja od 1,2 m, s parapetom do 40 cm nad terenom ali brez parapeta (pogoj št. 20). Tožnikova ograja ima parapet visok 70 cm, na njem je postavljena še 100 cm visoka ograja, ki ni transparentna.

4.Tožnik je zoper izpodbijano odločbo ter Soglasje z dne 8. 6. 2024 vložil tožbo. Meni, da je izrečen inšpekcijski ukrep neprimeren, izraža tudi dvom v zakonitost občinskih predpisov. Navaja, da je parapetni zid in ograjo začel postavljati brez pisnega soglasja upravljavca občinske ceste, saj je bil prepričan, da ga ne potrebuje. Šlo je le za nadomestitev prejšnje ograje za primernejšo. Prejšnja živa meja je segala v višino več kot 2 metra, segala je do roba afalta, ob porastu je bila nevarnost, da seže na cesto, tožnikov izhod na cesto je bil zelo otežen in nepregleden ter nevaren za promet. Obstoječa ograja je nižja in preglednejša, umaknjena (glede na prejšnjo) za meter navznoter na parcelo, kar nudi tudi večjo preglednost. Tudi v času vložitve pritožbe tožnik še ni imel soglasja in mnenja za postavitev ograje, za katerega je sicer zaprosil takoj, ko je izvedel, da ga potrebuje. Pritožbo je dne 3. 6. 2022 dopolnil s pridobljenim soglasjem. Ograja v času inšpekcijskega nadzora še ni bila dograjena, tudi inšpektorice ni videl niti ni podpisal zapisnika. Po prejemu obvestila glede možnosti izjave o okoliščinah prekrška je zaprosil za soglasje in z gradnjo ograje ni nadaljeval, to je storil šele po prejemu soglasja. Soglasje (z dne 1. 6. 2024 - op. sodišča) je bilo sprejemljivo, saj ima ograja višino 1,5 m, zaradi neravnega terena pa na koncu rahlo pridobiva in je visoka 1,6 m, vendar je v celoti transparentna. Kje je inšpektorica dobila višino 1,7 m, tožniku ni znano, saj ograja takrat še ni bila dokončana, pri njem se tudi ni oglasila, dvomi, da je bila sploh na terenu. Pa tudi če bi bila v tej višini, je v celoti transparentna in skladna s soglasjem. Ko je dogradil ograjo, je tožnik dne 8. 6. 2024 prejel popravek soglasja in mnenja s spremenjenimi pogoji. Tožniku ni jasno, kako je območje postalo vplivno območje kulturne dediščine, saj naokoli ni nobene stavbe, ki bi bila kulturni objekt, nobena hiša tudi ni zaščitena, v okolici so ograje, ki presegajo višino 1,2 m. Gre za kršitev prostorske zakonodaje, sploh pa napačno uporabo OPN. V slednjem sta navedena pogoja 15 in 20 (v Prilogi 1, ki opredeljuje nezahtevne in enostavne objekte). Kje je območje kulturne dediščine in kako se opredeljuje, ni navedeno. Sploh pa ni jasno, kaj pomeni izraz "vplivno območje". Ker je tožnik ograjo dogradil po prejemu prvega soglasja in pred prejemom drugega, za napako organa ne more odgovarjati. Tožnik je prejel globo za prekršek, ki jo je tudi plačal. Predlaga, da se izpodbijana odločba (v zvezi z drugostopenjsko odločbo) ter Soglasje z dne 8. 6. 2022 odpravita iz razloga nepopolne oziroma napačne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške postopka.

5.Tožena na tožbo ni odgovorila, poslala je upravne spise zadeve.

6.Sodišče je s sklepom, št. I U 1102/2022-11 z dne 3. 9. 2024, sklenilo, da se odločanje o tožbi zoper Soglasje z dne 8. 6. 2024 obravnava ločeno. Pri izpodbijani odločbi ter Soglasju z dne 8. 6. 2024 gre namreč za dva ločena upravna akta, ki temeljita na različni dejanski in pravni podlagi - z izpodbijano odločbo je bil tožniku na podlagi Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) v povezavi z določbami 112. člena ZCes-1 izrečen inšpekcijski ukrep, Soglasje z dne 8. 6. 2022 pa predstavlja soglasje upravljavca občinske ceste po 97. členu ZCes-1. Slednje soglasje je bilo obenem izdano po izdaji izpodbijane odločbe in tako ni moglo predstavljati podlage za njeno izdajo.

K I. točki izreka:

7.Tožba ni utemeljena.

8.Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožniku izrekel inšpekcijski ukrep odstranitve betonskega parapetnega zidu z ograjo, postavljenega na tožnikovih zemljiščih parc. št. 111 in 222, obe k. o. Šenčur.

9.V času izdaje izpodbijane odločbe veljavni ZCes-1 je v 97. členu (na katerega se je skliceval tudi prvostopenjski organ) določal, da je v varovalnem pasu občinske ceste raba prostora omejena (prvi odstavek), posegi v prostor varovalnega pasu občinske ceste pa so dovoljeni le s soglasjem upravljavca občinske ceste (drugi odstavek). Varovalni pas občinske ceste se meri od zunanjega roba cestnega sveta v smeri prečne in vzdolžne osi, pri premostitvenih objektih pa od tlorisne projekcije najbolj izpostavljenih robov objekta na zemljišče ter znaša največ: pri lokalnih cestah 10 metrov, pri javnih poteh 5 metrov, pri občinskih kolesarskih poteh 2 metra (četrti odstavek).

10.Za odločitev v zadevi relevantno dejansko stanje je nesporno (s tem povezanih ugotovitev upravnega organa tožnik namreč ne prereka): tožnik je lastnik nepremičnin parc. št. 111 in 222, obe k. o. Šenčur. Na teh nepremičninah je, na delu, ki meji na občinsko cesto (odsek LK ... Šenčur - Belharjeva cesta) in ki sodi v varovalni pas te ceste, izvajal gradnjo parapetnega betonskega zidu z ograjo, pri čemer (kot to izrecno priznava tudi v tožbi) pred tem ni pridobil zahtevanega soglasja upravljavca občinske ceste.

11.Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je prvostopenjski organ po presoji sodišča pravilno in zakonito ugotovil, da je tožnik pri sporni gradnji zidu z ograjo ravnal v neskladju s 97. členom ZCes-1, na podlagi 32. člena ZIN (ki opredeljuje inšpekcijske ukrepe) v zvezi s 112. členom ZCes-1 (ki določa pristojnosti občinskega inšpekcijskega organa za inšpekcijski nadzor na občinskih cestah) pa je bil prvostopenjski organ tožniku posledično upravičen izreči inšpekcijski ukrep odstranitve zidu z ograjo.

12.Na navedeno ne more v ničemer vplivati zatrjevanje tožnika, da v času inšpekcijskega ogleda ograja še ni bila dokončana (do česar se sodišče sicer ne opredeljuje) - poseg v prostor varovalnega pasu občinske ceste je tožnik namreč izvedel že s pričetkom gradnje, s to pa je (kot izrecno navaja tudi v tožbi) pričel brez da bi pred tem pridobil zahtevano soglasje.

13.Za odločitev v konkretni zadevi je nerelevantno tudi, ali je dejanska višina ograje 1,5 oziroma 1,6 metra, kot to v tožbi navaja tožnik, ali pa 1,7 metra, kot to ugotavlja upravni organ. Kot že pojasnjeno, je za kakršenkoli poseg v prostor varovalnega pasu občinske ceste že v skladu z ZCes-1 potrebno soglasje upravljavca občinske ceste. Ker tožnik pred pričetkom gradnje takšnega soglasja nesporno ni pridobil, že to zadostuje za izrek inšpekcijskega ukrepa, in sicer ne glede na to, ali sta zgrajena zid in ograja skladna z (dimenzijskimi) omejitvami, kot izhajajo iz OPN. Glede na navedeno se sodišču tudi ni bilo treba opredeljevati do tožbenih očitkov v zvezi z ugotovitvijo, da tožnikovi nepremičnini sodita v vplivno območje kulturne dediščine Šenčur - Vas, saj to na odločitev v zadevi ne bi moglo vplivati. Sodišču se iz enakih razlogov (ker je izpodbijana odločba utemeljena že na ZCes-1) ni bilo treba opredeljevati tudi do (sicer povsem pavšalnih) tožbenih očitkov oziroma dvomov tožnika glede zakonitosti občinskih predpisov (domnevno OPN).

14.Nerelevantno je dalje zatrjevanje tožnika, da pri inšpekcijskem ogledu ni bil prisoten. Kot v tožbi navaja tudi tožnik sam, mu je bil pred izdajo izpodbijane odločbe s strani prvostopenjskega organa vročen poziv k izjavi o dejstvih in okoliščinah zadeve. V navedenem pozivu je bila predstavljena pravna podlaga inšpekcijskega odločanja (97. člen ZCes-1), navedene so bile ugotovitve prvostopenjskega organa o tožnikovi postavitvi zidu in ograje v varovalnem pasu občinske ceste, kot tudi ugotovitev, da je bila gradnja izvedena (domnevno) brez soglasja pristojnega občinskega organa. Tožnik je v odgovor na navedeni poziv pojasnil, da je z ograjo nadomestil obstoječo živo mejo ter da ni vedel, da je za to potrebno soglasje. Iz navedenega izhaja, da se je imel tožnik pred izdajo izpodbijane odločbe možnosti izjaviti o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so bili relevantni za izdajo izpodbijane odločbe, kljub temu, da naj pri inšpekcijskem ogledu ne bi sodeloval, pa mu pravica do izjave v postopku (9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP) ni bila kršena (oz. tožnik tega ni uspel izkazati).

15.Kot naslednje je nerelevantno tudi tožnikovo zatrjevanje, da je v času pritožbenega postopka pridobil potrebno soglasje za gradnjo zidu in ograje. V skladu z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) se vprašanje formalne in materialne zakonitosti odločbe presoja po pravnem in dejanskem stanju ob izdaji odločbe, s katero je bilo odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi stranke (to je praviloma in tudi v konkretnem primeru ob izdaji prvostopenjske odločbe), torej na podlagi takrat veljavnih predpisov in pred izdajo odločbe ugotovljenih dejstev in okoliščin (138. člen ZUP). Kasnejše spremembe dejanskega stanja, nastale po izdaji te odločbe, na pravilnost oziroma zakonitost odločbe organa prve stopnje ne morejo vplivati (tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi, X Ips 438/2005 z dne 10. 9. 2009). Okoliščina, da naj bi tožnik po izdaji izpodbijane odločbe pridobil soglasje, ki naj bi mu omogočalo izgradnjo zidu in ograje (do česar se sodišče v tem upravnem sporu sicer ne opredeljuje), je za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, izdane pred pridobitvijo tega soglasja, neupoštevna. S tem povezane ugovore (glede izpolnitve obveznosti) bo tožnik lahko uveljavljal v morebitnem postopku izvršbe, če bo tak postopek sprožen.

16.Kot slednje je v zadevi nerelevantno tudi navajanje tožnika, da je z novo ograjo zgolj nadomestil prejšnjo živo mejo ter da ni vedel, da bi za to potreboval soglasje. Kot že pojasnjeno, je tožnik nesporno brez pridobitve potrebnega soglasja izvajal gradnjo zidu z ograjo v varovalnem pasu občinske ceste. Razlogi za tak poseg niso pravno relevantni, tožnik pa se tudi ne more sklicevati na nepoznavanje prava, saj v skladu s splošnim pravnim načelom (ignorantia iuris nocet) nepoznavanje prava škoduje. Gre za pravno fikcijo (neizpodbojno domnevo), da posamezniki poznajo pravna pravila, zaradi česar ne morejo uspešno uveljavljati, da pravnega pravila niso poznali. Fikcija temelji na dejstvu, da morajo biti predpisi vnaprej objavljeni tako, da so dostopni vsem, da se z njimi seznanijo (prvi odstavek 154. člena Ustave). Na tak način (v Uradnem listu) je bil vnaprej objavljen tudi ZCes-1, na nepoznavanje obveznosti iz tega predpisa pa se tožnik ne more uspešno sklicevati.

17.Po povedanem sodišče sodi, da tožnik nezakonitosti izpodbijane odločbe ni uspel izkazati. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

18.Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe (da je tožnik gradnjo spornega zidu in ograje v varovalnem pasu občinske ceste izvajal brez predhodno pridobljenega soglasja pristojnega občinskega organa), med tožnikom in toženko ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

19.Tožnik je zahteval povrnitev stroškov upravnega spora.

20.Odločitev o stroških tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Zveza:

Zakon o cestah (2010) - ZCes-1 - člen 97 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 9

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.