Jedro

Izpodbijana odločba temelji na določbah 175. člena ZDavP-2, po katerih se davek izterja od dolžnikovega dolžnika, če ta ne ravna po sklepu o izvršbi. Dolžnikov dolžnik lahko v tem postopku uveljavlja le tiste ugovore, ki se nanašajo na izpolnitev obveznosti na podlagi sklepa o davčni izvršbi, ne pa tudi ugovorov, ki se nanašajo na obstoj terjatve. Tovrstne ugovore namreč lahko uveljavlja v ugovoru zoper sklep o davčni izvršbi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Davčni urad Novo mesto je tožeči stranki z izpodbijano odločbo naložil, da v roku 15 dni plača neporavnani dolg po sklepu o davčni izvršbi št. DT 42914-5742/2013-3 12-3201-01 z dne 2. 8. 2013 v znesku 45.302,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti računa. Odločba je izdana na podlagi 175. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Tožeča stranka ugovora zoper sklep o izvršbi ni vložila, kot dolžnikov dolžnik pa kljub opozorilu ni v celoti ravnala po sklepu o izvršbi, s katerim ji je bilo naloženo plačilo zarubljenega zneska terjatve (65.302,27 EUR), temveč je dne 26. 8. 2013 obveznost poravnala delno, v višini 20.000,00 EUR.

2. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-29-8/2014-2 z dne 27. 8. 2014 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo. V razlogih ugotavlja, da je prvostopenjski organ s sklepom o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika z dne 2. 8. 2013 zarubil denarno terjatev davčnega dolžnika A. d.o.o., – v likvidaciji do tožeče stranke. Ker kot dolžnikova dolžnica dolga na njegovi podlagi (nesporno) ni poravnala, ji je z izpodbijano odločbo še neporavnani znesek davka utemeljeno in skladno s 175. členom ZDavP-2 naložen v plačilo. Glede na zakonsko ureditev lahko pritožnik s pritožbo zoper odločbo po 175. členu ZDavP-2 uveljavlja le ugovore, ki se nanašajo na izpolnitev obveznosti po sklepu o davčni izvršbi, ne pa tudi ugovorov, ki se nanašajo na obstoj terjatve. Ti se skladno z 174. členom ZDavP-2 uveljavljajo z ugovorom dolžnikovega dolžnika zoper sklep o izvršbi.

3. Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), s predlogom, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, tožeči stranki pa naloži povrnitev plačanega zneska 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila do vračila ter povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, vse v 15 dneh.

4. Vztraja, da je terjatev davčnega dolžnika po sklenjeni prodajni pogodbi z dne 11. 10. 2012 sporna in pogojena z izpolnitvijo obveznosti prodajalca, zato obveznost tudi ni dospela v plačilo. Uveljavlja tudi ničnost izpodbijane odločbe in odločbe o pritožbi, saj se z njo presoja obstoj terjatve iz pogodbenega razmerja in s tem odloča v zadevi iz sodne pristojnosti. Iz tega razloga so po mnenju tožeče stranke določbe 174. in 175. člena ZDavP-2 neustavne in posegajo v pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami ZDavP-2, na katere se sklicuje. Sodišče tudi ni našlo zatrjevane neskladnosti 175. člena ZDavP-2, na katerem temelji izpodbijana odločitev, z določbo 23. člena Ustave.

8. Izpodbijana odločba temelji (le) na določbah 175. člena ZDavP-2, po katerih se davek izterja od dolžnikovega dolžnika, če ta ne ravna po sklepu o izvršbi. Davčni organ o tem izda odločbo, s katero dolžnikovemu dolžniku naloži, da v 15 dneh plača znesek, ki je enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi (na denarne terjatve dolžnika) plačati na predpisane račune.

9. Ugotovitev, da tožeča stranka ugovora zoper sklep o davčni izvršbi ni vložila, je nesporna. Spora tudi ni o tem, da tožeča stranka po sklepu o izvršbi ni ravnala. Ob takem dejanskem stanju pa so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo odločbe po 175. členu ZDavP-2. Podatki, ki odločitev utemeljujejo in pravna podlaga odločitve, so v obrazložitvi odločbe navedeni, tožena stranka pa se v razlogih odločbe o pritožbi izreče o vseh pritožbenih navedbah in tožnika pravilno pouči, da je predmet konkretnega postopka izključno ugotavljanje pravilnosti in zakonitosti odločbe, ki je predmet pritožbe, torej presoja njene skladnosti z določbami 175. člena ZDavP-2. 10. Ob opisani zakonski ureditvi lahko dolžnikov dolžnik v tem postopku uveljavlja le tiste ugovore, ki se nanašajo na izpolnitev obveznosti na podlagi sklepa o davčni izvršbi, ne pa tudi ugovorov, ki se nanašajo na obstoj terjatve. Po določbi 174. člena ZDavP-2 namreč lahko dolžnikov dolžnik tovrstne ugovore, to je, da dolžniku sploh ni dolžan, da je dolg pogojen ali da dolg ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa, uveljavlja le v ugovoru zoper sklep o davčni izvršbi. Ugovor zoper sklep o davčni izvršbi po petem odstavku 174. člena ZDavP-2 sicer ne zadrži njegove izvršitve, ne glede na to pa davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o ugovoru odloži začetek davčne izvršbe zoper dolžnikovega dolžnika, če oceni, da bi bilo ugovoru mogoče ugoditi (četrti odstavek 175. člena ZDavP-2).

11. Z ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavljala v tožbi, glede na predmet odločanja, torej tudi v upravnem sporu ne more uspeti. Gre za ugovore, ki bi jih kot dolžnikov dolžnik lahko uveljavljala v ugovoru in nato v upravnem sporu zoper sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev davčnega dolžnika. Sodišče se po navedenem v celoti strinja z razlogi izpodbijane odločbe in s tistimi, s katerimi jih z ozirom na vsebino pritožbe dopolni davčni organ druge stopnje.

12. Sodišče pa tudi ni našlo zatrjevanih kršitev procesnega zakona. Predmet odločanja, kot že navedeno, ni obstoj terjatve dolžnikovega dolžnika in je ugovor ničnosti že zato neutemeljen.

13. Ker so po navedenem tožbeni ugovori neutemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

15. Ker so med strankama pravno relevantna dejstva nesporna, je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).