Jedro

Tožnik vlogi za sofinanciranje operacije ni priložil zahtevanega investicijskega programa, zato je tožena stranka odločila pravilno, ko je vlogo zavrnila.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrnila vlogo tožeče stranke za sofinanciranje operacije „obnova občinske javne poti OJP 724891 ...“ v zvezi s tretjim javnim razpisom za prednostno usmeritev „razvoj obmejnih območij s Hrvaško“ razvojne prioritete „razvoj regij“ v okviru operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje od 2007 do 2013. V obrazložitvi navaja, da je tožena stranka v Uradnem listu RS objavila 3. javni razpis za izbor operacij iz prednostne usmeritve „razvoj obmejnih območij s Hrvaško“ v okviru operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007 do 2013, razvojne prioritete „razvoj regij“ (Uradni list RS, št. 1/2010 z dne 8. 1.2010). Tožeča stranka je kot prijavitelj v postopku javnega razpisa oddala vlogo, s katero je na razpisu kandidirala za sofinanciranje operacije navedene v izreku sklepa. Strokovna komisija je ugotovila, da vloga tožeče stranke ne izpolnjuje vseh določil javnega razpisa, ker k vlogi ni bila priložena ustrezna investicijska dokumentacija (priložen je DIIP, potreben pa bi bil IP). V pritožbenem postopku na podlagi Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2010 in 2011 (Uradni list RS, št. 99/09 in 29/10) je komisija pri ponovnem pregledu vloge ugotovila, da je poglavje 8.2 „posebni pogoji“ razpisne dokumentacije določalo, da mora biti za operacijo izdelana in s strani pristojnega organa upravičenca potrjena investicijska dokumentacija, izdelana v skladu z določili Uredbe o enotni metodologiji za pripravo in obravnavo investicijske dokumentacije na področju javnih financ (Uradni list RS, št. 60/06). V poglavju 16 „dodatne informacije“ razpisne dokumentacije je bila za dodatne informacije v zvezi z javnim razpisom in razpisno dokumentacijo imenovana kontaktna oseba. Odgovori na morebitna dodatna vprašanja so se dajali v pisni obliki ter se skupaj z dodatnimi informacijami v zvezi s predmetnim javnim razpisom in morebitnimi spremembami razpisne dokumentacije objavljali na spletni strani Službe Vlade RS za lokalno samoupravo (SVLR), kjer je objavljana razpisna dokumentacija. Vsi objavljeni odgovori so imeli status dopolnitve razpisne dokumentacije. Vprašanja in odgovori v zvezi z izdelavo investicijske dokumentacije za operacije, katerih mejne vrednosti, ki določajo pripravo in obravnavo posamezne vrste investicijske dokumentacije po stalnih cenah z vključenim davkom na dodano vrednost, presegajo 500.000,00 EUR, so bili na spletni straneh večkrat objavljeni. Iz navedenih odgovorov na zastavljena vprašanja izhaja, da je treba v skladu s točko 8. 2 2 „posebni pogoji“ razpisne dokumentacije za operacijo izdelati in s strani pristojnega organa prijavitelja potrditi investicijsko dokumentacijo, v skladu z določili citirane Uredbe ter da je treba, glede na vrednost operacije nad 500.000,00 EUR, vlogi priložiti investicijski program, izdelan v skladu z Uredbo, sicer vloga ne bo popolna. Iz vloge tožeče stranke – pritožnika je razvidno, da skupna vrednost celotne prijavljene operacije znaša 628.055,00 EUR, zato bi morala biti v skladu s pogoji javnega razpisa in razpisne dokumentacije za operacijo vlogi priložen investicijski program. Vloga na osnovi navedenega ne izpolnjuje zahtev točke 11.1 „popolna vloga“ razpisne dokumentacije ter je bila na osnovi točke 11.2 „pogoji dopolnjevanja dokumentacije“, ki določa, da predmet dopolnjevanja vloge ne more biti manjkajoča investicijska dokumentacija, zavrnjena.

Tožeča stranka s tožbo, ki jo je dopolnjevala tudi z dvema pripravljalnima vlogama z dne 2. 12. 2010 in 15. 4. 2011, izpodbija odločitev tožene stranke iz razloga napačno uporabljenega materialnega prava in posledično v zvezi s tem nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitve pravil postopka. Pojasnjuje, da je k vlogi predložila ustrezno investicijsko dokumentacijo skladno z določbami citirane Uredbe, saj v tem trenutku nima zagotovljenih lastnih sredstev za izvedbo operacije, in jih bo veliko večino predvidela in tudi zagotovila v letu 2011, zato je pripravila le DIIP, ni pa mogla sprejeti investicijskega programa, saj se s potrditvijo investicijskega programa stanje projekta lahko spremeni v izvajanje. S tem pa bi morala tožeča stranka nemudoma zagotoviti sredstva za izvajanje projekta, posledica takšnega ravnanja pa bi bila o kršitvi drugih določb zakonodaje in morebitna porušitev proračuna občine. Zatrjuje tudi, da je razpisni pogoj dopolnjevanja dokumentacije v točki 11.2, ki določa, da predmet dopolnjevanja ne more biti manjkajoča investicijska dokumentacija, nezakonit. Manjkajoča investicijska dokumentacija oziroma sklep o potrditvi prvotne (DIIP) sta v nasprotju z bistvom splošnega upravnega postopka, predvsem z načelom varstva pravic strank in materialne resnice, ki se med drugim odražata tudi v dolžnosti organa, da pozove stranke na dopolnitev vloge. Tožeča stranka še poudarja, da sodišče ni vezano na razpisno dokumentacijo in da naj tega razpisnega pogoja ne uporabi. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi, zadevo vrne v ponovno odločanje in toženi stranki naloži, da postavi tožeči stranki rok, v katerem bo lahko predložila IP. V pripravljalni vlogi dodaja še, da je kandidirala za sredstva na razpisu, kjer bi, kolikor tožena stranka ne bi neupravičeno in nezakonito izdala zavrnilne odločbe, dosegla 18 točk, kar glede na celotno število točk vloge tožeče stranke pomeni, da bi na razpisu uspela in pridobila ustrezno število točk, saj tudi vsa sredstva niso bila razdeljena. Zahteva odpravo izpodbijanega akta in povračilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Povzema vsebino obrazložitve izpodbijanega sklepa, pritožbe tožeče stranke in sklepa s katerim je bilo odločeno o pritožbi ter podrobno opisuje razloge za zavrnitev vloge.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke, ki je zavrnila vlogo tožeče stranke, ki se je prijavila na javni razpis objavljen v Uradnem listu RS, št. 1/2010 – 3. javni razpis za izbor operacij iz prednostne usmeritve „razvoj obmejnih območij s Hrvaško“ v okviru operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007 do 2013, razvojne prioritete „razvoj regij“ in sicer je na citiranem javnem razpisu tožeča stranka kandidirala za sofinanciranje operacije: „obnova občinske javne poti OJP 724891 ...“. Vloga tožeče stranke za navedeno operacijo je bila zavrnjena iz razloga, ker je bila k vlogi priložena neustrezna investicijska dokumentacija (k vlogi je bil predložen dokument identifikacije investicijskega projekta – DIIP, manjkal pa je investicijski program (IP).

Sodišče ugotavlja, da gre za postopek na podlagi javnega razpisa v katerem gre za posebno vrsto upravnega postopka, pri kateri je treba upoštevati načelo enakih možnosti vlagateljev, preglednost in hitrost postopka.

Iz podatkov spisa je razvidno, temu pa ne ugovarja niti tožnik v tožbi, da je vrednost operacije, ki jo je želela tožeča stranka sofinancirati s sredstvi pridobljenimi na podlagi citiranega javnega razpisa, 628.055,00 EUR. V zadevi tudi ni sporno, da je tožeča stranka k vlogi za sofinanciranje kot investicijsko dokumentacijo predložila dokument identifikacije investicijskega projekta (DIIP), ni pa predložila investicijskega programa (IP). Iz podatkov spisa je razvidno, da javni razpis v točki 6.2 „posebni pogoji“ določa, da mora biti za operacije izdelana in s strani pristojnega organa upravičenca potrjena investicijska dokumentacija, izdelana v skladu z določili Uredbe o enotni metodologiji za pripravo in obravnavo investicijske dokumentacije na področju javnih financ (Uradni list RS, št. 60/06, v nadaljevanju Uredba). Ta pa v 4. členu določa mejne vrednosti, ki določajo pripravo in obravnavo posamezne vrste investicijske dokumentacije in v 2. točki prvega odstavka za investicijske projekte nad vrednostjo 500.000,00 EUR določa kot investicijsko dokumentacijo dokument identifikacije investicijskega projekta in investicijski program. Glede na to, da v zadevi ni sporno, da tožnik investicijskega programa ni predložil, je torej tožena stranka odločila pravilno, ko je vlogo iz tega razloga zavrnila. Sicer pa tožnikove tožbene navedbe, da gre za nemogoč pogoj, ki ga ni v stanju izpolniti, sodišče zavrača kot neutemeljene. Iz poglavja 6.1 „splošni pogoji“ je razvidno, da mora imeti operacija zaključeno finančno konstrukcijo oziroma ob upoštevanju virov o tem javnem razpisu zagotovljene lastne vire za izvedbo celotne operacije. Zato sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene trditve, da tožeča stranka iz razloga, ker še nima na razpolago dovolj lastnih finančnih sredstev, investicijskega programa niti ni mogla predložiti.

Postopki dodeljevanja sredstev na podlagi javnih razpisov sodijo med javno-pravne zadeve v smislu 4. člena ZUP, po kateri se določbe ZUP smiselno uporabljajo, kolikor področje ni urejeno s posebnim postopkom. Zato sodišče v obravnavani zadevi, ko je na podlagi Zakona o izvrševanju proračunov in na podlagi citiranega zakona izdanega Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna (Uradni list RS št. 50/70 s spremembami) določeno, da je zoper odločitev komisije možna pritožba, o kateri odloča isti organ, sodišče po ustaljeni upravno-sodni praksi šteje, da gre za enostopenjski postopek in da pritožba oziroma zahteva za preveritev pomeni zgolj nekaj vrste izjavo stranke.

Ker je sodišče na podlagi vsega navedenega ugotovilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS št. 105/2006 in 62/2010) kot neutemeljeno zavrnilo.

K 2. točki izreka: Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.