Jedro

Ker ZRTVS-1 drugačnih določb ne vsebuje, je glede na določbo drugega odstavka 36. člena ZZ za spor o imenovanju generalnega direktorja (in s tem tudi za spor o uvedbi obnove tega postopka) pristojno sodišče za delovne spore.

Sodno varstvo za obnovo postopka je zagotovljeno tam, kjer je zagotovljeno sodno varstvo za glavni postopek (imenovanje generalnega direktorja), torej pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani. Ker upravno sodišče ni pristojno za odločanje o tožbi, tudi ni pristojno za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 19. in 23. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje o tožbi in o predlogu za izdajo začasne odredbe (1. točka izreka) in da se zadeva po pravnomočnosti tega sklepa odstopi v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani (2. točka izreka). Tožnica je dne 19. 5. 2014 vložila tožbo, s katero izpodbija sklep Programskega sveta RTV Slovenija štev. 2014/18-1IZ/1-1, 1-2 z dne 14. 5. 2014, s katerim je odločil, da se postopek imenovanja generalnega direktorja Javnega zavoda RTV Slovenija z dne 7. 4. 2014 obnovi v delu izbirnega postopka, ki se nanaša na glasovanje o kandidatih, ki so predložili popolne in pravočasne vloge; ta sklep pa zadrži odločitev o izbiri tožnice za generalno direktorico Javnega zavoda RTV Slovenija z dne 7. 4. 2014. Skupaj s tožbo je tožnica vložila predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi sodišče zadržalo suspenzivne učinke sklepa o obnovi postopka tako, da se začne z dnem imenovanja 26. 5. 2014 izvrševati sklep o njenem imenovanju za generalno direktorico z dne 7. 4. 2014. 2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe: 1., 16. in 21. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenija (v nadaljevanju ZRTVS-1), 3. in 36. člena Zakona o zavodih (v nadaljevanju ZZ).

3. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijani sklep iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da gre v predmetni zadevi za izpodbijanje vmesnega sklepa o obnovi postopka imenovanja generalnega direktorja. Upravno sodišče je spregledalo, da ne gre za spor o imenovanju generalnega direktorja ter za uveljavljanje pravice neizbranega kandidata. Tožnica ni neizbrana kandidatka. Sodno varstvo je lahko podano samo na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi izpodbijani sklep in zavrže tožbo, tožnici pa naložilo plačilo vseh sodnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških pa pridrži za končno odločbo.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, ki jih navaja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

7. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je tožena stranka glede na 1. člen ZRTVS-1 javni zavod in s tem vrsta zavoda iz prvega odstavka 3. člena ZZ (ustanovljen za opravljanje javne službe). Za toženo stranko se torej uporabljajo tudi določbe ZZ, če kaj ni urejeno že v ZRTVS-1. V drugem odstavku 36. člena ZZ je določeno, da če imenuje direktorja zavoda organ republike, občine ali mesta, se zahteva za sodno varstvo vloži pri sodišču, pristojnem za upravne spore. V istem odstavku istega člena pa je še izrecno določeno, da se v vseh drugih primerih zahteva za sodno varstvo vloži pri sodišču, pristojnem za delovne spore. Ker ZRTVS-1 drugačnih določb ne vsebuje, je glede na določbo drugega odstavka 36. člena ZZ za spor o imenovanju generalnega direktorja (in s tem tudi za spor o uvedbi obnove tega postopka) pristojno sodišče za delovne spore.

8. Kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje, je sodno varstvo za obnovo postopka zagotovljeno tam, kjer je zagotovljeno sodno varstvo za glavni postopek (imenovanje generalnega direktorja), torej pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani. Ker upravno sodišče ni pristojno za odločanje o tožbi, tudi ni pristojno za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe. Enako stališče glede pristojnosti sodišča za delovne spore je Vrhovno sodišče že sprejelo v drugih zadevah (npr. I Up 611/2006).

9. Pritožbeni ugovori glede na navedeno ne morejo vplivati na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča. 10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

11. Vrhovno sodišče o zahtevku tožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka ni odločalo, saj tožena stranka v svoji zahtevi ni opredeljeno navedla stroškov, za katere zahteva povračilo (drugi odstavek 163. člena ZPP).