Jedro

V postopku pravice do osebne asistence izdela mnenje komisija organa, zato gre pri takem mnenju za organove ugotovitve, o katerih ima stranka pravico do izjave in možnost dokazovati nepravilnost ugotovitev in neresničnost dejstev, ki izvirajo iz tega mnenja.

Iz upravnega spisa izhaja, da je prvostopni organ v skladu z drugim odstavkom 4. člena Pravilnika o osebni asistenci poslal kopijo mnenja v vednost tožniku. V zvezi s povzeto ureditvijo v Pravilniku sodišče ugotavlja, da pooblastilo za ureditev, da se mnenje pošilja vlagatelju le v vednost, iz ZOA ne izhaja. Torej na podlagi ZOA, določb šestega odstavka 21. člena in tretjega odstavka 22. člena (oziroma drugih določb ZOA), podzakonski akt, ki podrobneje ureja postopek za uveljavljanje pravice do osebne asistence, ni mogel omejevati pravice vlagateljev za uveljavljanje pravice do osebne asistence, da se izrečejo o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Centra za socialno delo Ljubljana, št. 141-74/2018-LJBEZ z dne 10. 1. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v nov postopek.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo na zahtevo tožnika odločil, da ima pravico do 60 ur storitev osebne asistence na teden, in sicer: - storitev, namenjenih osebni pomoči uporabnika, - storitev, namenjenih pomoči v gospodinjstvu in drugih dnevnih opravilih, - spremstvo, - pomoč na delovnem mestu in v izobraževalnem procesu, - pomoč pri komunikaciji (1. točka izreka); da izvajalca osebne asistence izbere tožnik sam (2. točka izreka); da tožnik in izbrani izvajalec storitev pripravita izvedbeni načrt izvajanja storitev osebne asistence (3. točka izreka); da se tožnik zavezuje, da bo polovico zneska denarnih prejemkov, ki ga prejema zaradi potrebe po tuji negi in pomoči, nakazal izbranemu izvajalcu storitev osebne asistence (4. točka izreka); da je tožnik dolžan koordinatorju in izvajalcu osebne asistence sporočiti vsako spremembo, ki lahko vpliva na upravičenost do osebne asistence, njen obseg ali obdobje prejemanja storitev osebne asistence takoj, ko je taka sprememba nastala ali je zanjo izvedel (5. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je z liste izvedencev, ki jih vodi ministrstvo, imenoval dvočlansko strokovno komisijo, ki je na invalidovem domu z njim opravila strukturiran razgovor in na njegovi podlagi izdelala mnenje o potrebnem številu ur in vsebini osebne asistence.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil, v obrazložitvi pa navedel, da je imenoval novo strokovno komisijo za pripravo drugostopenjskega izvedenskega mnenja o številu ur in vsebini osebne asistence. Ker tudi iz drugostopenjskega mnenja strokovne komisije izhaja, da je tožnik upravičen do 60 ur osebne asistence tedensko, je pritožbo tožnika zavrnil. 3. Tožnik v tožbi navaja, da je bilo v postopku na prvi in drugi stopnji nepopolno oziroma napačno ugotovljeno dejansko stanje, kršen materialni predpis in pravila upravnega postopka. Odločbi obeh organov sta bili izdani na podlagi mnenj strokovnih komisij, vendar tožniku ni bila dana možnost, da se do mnenj strokovnih komisij opredeli in poda svoje pripombe. S tem so bila bistveno kršena pravila upravnega postopka (tretji odstavek 146. člena ZUP). V posledici je bilo dejansko stanje v postopku na prvi in drugi stopnji nepopolno oziroma napačno ugotovljeno. Tožniku je bila z odločbo pristojnega organa priznana 100 % invalidnost in je kot nepokretna oseba popolnoma odvisen od fizične pomoči druge osebe pri večini vsakodnevnih opravil. Zato odobreno tedensko število ur osebne asistence nikakor ne zadostuje za izpolnitev vseh življenjskih potreb tožnika oziroma namene, za katere je bil sprejet Zakon o osebni asistenci (ZOA), ki je razviden iz 1. člena tega zakona. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema obrazložitev obeh odločb in predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba je utemeljena.

6. Predmet upravnega spora je odločba, s katero je prvostopni organ odločil o vrsti storitev osebne asistence, do katerih je tožnik upravičen, in obsegu, v katerem se zagotavlja osebna asistenca, kot to določa četrti odstavek 20. člena ZOA.

7. Med strankama je sporen obseg osebne asistence. Tožnik zatrjuje, da je nepokretna oseba, popolnoma odvisen od fizične pomoči druge osebe pri večini vsakodnevnih opravil, zato odobreno tedensko število ur osebne asistence (60 ur) nikakor ne zadostuje za izpolnitev vseh življenjskih potreb tožnika oziroma namena, za katerega je bil sprejet ZOA. Sodišče ugotavlja, da iz prvostopne odločbe ne izhaja, na podlagi katerih okoliščin je organ določil obseg osebne asistence v višini 60 ur, drugostopni organ pa pojasnjuje, da je zaradi preizkusa prvostopne odločbe sam imenoval strokovno komisijo za pripravo drugostopenjskega izvedenskega mnenja o številu ur in vsebini osebne asistence pri tožniku in da se obe mnenji v številu potrebnih ur ne razlikujeta, zato meni, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna. Glede na obrazložitev drugostopenjskega organa je bil torej obseg osebne asistence v obeh postopkih (prve in druge stopnje) določen na podlagi mnenja komisije.

8. Tožnik ugovarja, da je dejansko stanje na obeh stopnjah, v zvezi z obsegom ur osebne asistence, napačno ugotovljeno, ker je bila odločitev sprejeta na podlagi mnenj strokovnih komisij, tožniku pa ni bila dana možnost, da se do mnenj opredeli in poda svoje pripombe.

9. Tretji odstavek 20. člena ZOA določa, da se odločba o pravici do osebne asistence izda na podlagi mnenja strokovne komisije Centra za socialno delo. Komisija izdela mnenje v številu ur in vsebini osebne asistence (prvi odstavek 21. člena ZOA) na podlagi osebnega razgovora z uporabnikom (tretji odstavek 21. člena ZOA). Tožnik ugovarja kršitvi postopka, ker organ v nasprotju s tretjim odstavkom 146. člena ZUP mnenja, na katerega je oprl odločbo, tožniku ni posredoval, da bi se o njem lahko izrekel. 10. Na podlagi posameznih določb ZOA, ki so napotovale na ureditev v podzakonskem aktu, je ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti izdala Pravilnik o osebni asistenci (Pravilnik), tudi na podlagi šestega odstavka 21. člena in tretjega odstavka 22. člena ZOA, ki sta uvrščena v poglavje VI. Postopek uveljavljanja osebne asistence. Šesti odstavek 21. člena ZOA določa, da obrazec mnenja iz prvega odstavka tega člena in standardizirani ocenjevalni obrazec iz tretjega odstavka tega člena, določi minister. Tretji odstavek 22. člena ZOA pa, da način preverjanja, ki ga izvaja koordinator, določi minister.

11. Iz prvega odstavka 5. člena ZOA izhaja, da se v postopku uveljavljanja pravice do osebne asistence uporabljajo določbe zakona, ki urejajo splošni upravni postopek, če posamezna vprašanja v tem zakonu niso urejena drugače. Sodišče ugotavlja, da v šestem poglavju ZOA, ki ureja postopek uveljavitve osebne asistence, tudi izdelavo mnenja o številu ur in vsebini osebne asistence, v zvezi z mnenjem kot dokazom, ki vsebuje vse okoliščine in dejstva, v zvezi z odločitvijo organa o številu ur in vsebini osebne asistence, ni kot o posameznem vprašanju določeno drugače, kot določa ZUP. Po 9. členu ZUP – načelo zaslišanja stranke, ima stranka skladno s tem načelom pravico, da se izjavlja tudi o ugotovitvah organa, da lahko učinkovito varuje svoj pravni položaj. V postopku pravice do osebne asistence izdela mnenje komisija organa, zato gre pri takem mnenju za organove ugotovitve, o katerih ima stranka pravico do izjave in možnost dokazovati nepravilnost ugotovitev in neresničnost dejstev, ki izvirajo iz tega mnenja. Kot določa 146. člen ZUP, mora uradna oseba, ki vodi ugotovitveni postopek, stranki dati možnost, da uveljavi pravice, ki ji gredo v ugotovitvenem postopku. Četrti odstavek 146. člena ZUP določa, da pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe. V obravnavani zadevi izpodbijana odločba temelji na mnenju komisije, tožniku pa možnost, da se izreče o ugotovitvah iz mnenja komisije, ni bila dana, zato ima tožnik prav, da je izpodbijana odločitev bremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka, kot jo določa 3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP.

12. Iz upravnega spisa izhaja, da je prvostopni organ v skladu z drugim odstavkom 4. člena Pravilnika poslal kopijo mnenja v vednost tožniku (mnenja drugostopenjskega organa ni v upravnem spisu, niti ne izhaja, da ga je ta v vednost tožniku poslal). V zvezi s povzeto ureditvijo v Pravilniku sodišče ugotavlja, da pooblastilo za ureditev, da se mnenje pošilja vlagatelju le v vednost, iz ZOA ne izhaja. Torej na podlagi ZOA, določb šestega odstavka 21. člena in tretjega odstavka 22. člena (oziroma drugih določb ZOA), podzakonski akt, ki podrobneje ureja postopek za uveljavljanje pravice do osebne asistence, ni mogel omejevati pravice vlagateljev za uveljavljanje pravice do osebne asistence, da se izrečejo o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev.

13. V ponovnem postopku reševanja zadeve bo moral upravni organ mnenje, ki ga je izdelala komisija, tožniku vročiti in mu dati rok, da se o njem izjavi ter se nato v odločbi tudi opredeliti do njegovih razlogov, s katerimi utemeljuje, da je število ur osebne asistence določeno v prenizki višini. Sodišče torej nalaga organu, da odkloni uporabo drugega odstavka 4. člena Pravilnika in ravna po določbah ZUP, na katerega napotuje prvi odstavek 5. člena ZOA.

14. Glede na navedeno je sodišče tožbi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek.