Jedro

Tožnica je zmotno sklepala, da namerava toženka kupljene objekte zaradi predvidene gradnje mestne vpadnice v kratkem času porušiti, ne da bi nepremičnine dotlej še kako drugače izkoriščala. Gre za tožničino zmoto o motivu, ki ni upoštevna, ker tak motiv ni bil vključen v pogodbo.

Tožnica ni bila dovolj skrbna, ker ob sklepanju pogodbe ni upoštevala dejstva, da bo toženka po nakupu nepremičnin kot njihova nova lastnica lahko pridobivala koristi od razpolaganja z njimi in od njihove uporabe. Zato se tožnica na svojo zmoto ne more uspešno sklicevati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da ji mora toženka plačati 590.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tožbe dalje. Obenem je tožnici naložilo, da mora toženki povrniti 6.679,44 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Tožnica v pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da dokaza z izvedencem gradbene stroke ni predlagala zato, da bi ugotovil morebitne nepravilnosti upravne odločbe, temveč zato, da bi ugotovil, ali je šlo za rekonstrukcijo objekta, kot sicer izhaja iz projekta. Sodišče se ni opredelilo do vseh listinskih dokazov in tožničinih navedb. Tožnica je posebej opozorila, da toženka objekt uporablja brez uporabnega dovoljenja. Nepotreben je očitek sodišča tožnici, da ni zahtevala izdaje gradbenega dovoljenja, ampak je vlagala le pobude za spremembo prostorskih planov. Tožnica kaj drugega niti ni mogla storiti, kar so potrdile tudi zaslišane priče. Sporne nepremičnine je ponudila v odkup toženki, ki je bila lahko edina zainteresirana za njihov nakup. Toženka jih je kupila zaradi izgradnje mestne vpadnice in rušenja obstoječih objektov, naknadno pa je namesto tega v nepremičnine vložila preko 1,000.000,00 EUR proračunskih in donatorskih sredstev za izgradnjo ... centra. Sodišče je napačno ocenilo izpoved cenilca A. B., ki je jasno izpovedal, da njegova cenitev v višini 1,190.000,00 EUR predstavlja pošteno tržno vrednost na dan cenitve, kar je cena, ki bi jo tožnica lahko dosegla na trgu, če nepremičnine ne bi bile v rezervatu mestne vpadnice. Toženka ni navadna lastnica, temveč lokalna skupnost. V nasprotju s svojimi akti je sporni objekt rekonstruirala in mu spremenila namembnost, česar tožnica ne bi mogla storiti. Tožnica nikoli ne bi pristala na prodajno ceno 600.000,00 EUR, ampak bi zahtevala, da ji toženka plača tržno ceno, če bi vedela, da se bo namembnost spremenila. Ni treba, da je bilo toženkino ravnanje protipravno. Zadošča že, da je bilo nedopustno, kar dokazujejo predloženi časopisni članki.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je celovito in pravilno ugotovilo dejansko stanje, čeprav ni izvedlo dokaza z izvedencem gradbene stroke, ki ga je predlagala tožnica. Pravica do izvedbe dokaza ni absolutna, sicer pa je sodišče sprejemljivo pojasnilo, zakaj je ta dokazni predlog zavrnilo.

6. Vprašanje, ali je toženka pri obnovi posegla v konstrukcijo stavbe, ni bistveno za presojo zatrjevane toženkine odškodninske odgovornosti. Do gradbenega posega je namreč prišlo po tem, ko je bila prodajna pogodba med pravdnima strankama že realizirana, medtem ko tožnica zahteva odškodnino zato, ker naj bi jo toženka prevarala ob sklenitvi pogodbe. Brez pomena bi bilo torej ugotavljanje, ali je toženka pri sporni obnovi upoštevala predpise o gradnji in svoje prostorske akte ter pridobila gradbeno in uporabno dovoljenje. Do tožničinih trditev in dokazov o teh dejstvih se sodišče prve stopnje zato ni bilo dolžno posebej opredeljevati. Tako ni podlage za očitek o kršitvi tožničine pravice do obravnavanja v postopku, na katero meri pritožba.

7. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožničino tezo, da jo je toženka pri sklenitvi prodajne pogodbe prevarala in posledično prikrajšala za višjo kupnino, ki bi jo tožnica sicer lahko iztržila za svoje nepremičnine.

8. Za prevaro gre, kadar ena stranka povzroči zmoto pri drugi stranki ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe (prvi odstavek 49. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). Za izpodbojnost takšne pogodbe zadošča že nebistvena zmota, vendar mora biti opravičljiva.

9. Dokazni postopek je pokazal, da je pobudo za sklenitev pogodbe dala tožnica, ki je toženki poprej več kot petnajst let brez uspeha ponujala nakup spornih nepremičnin. Tožnice torej k prodaji ni napeljala toženka. V izvedenih dokazih tudi ni nobene opore za sklepanje, da je toženka pri pogajanjih o višini kupnine tožnico zavajala glede dejanske vrednosti prodanih nepremičnin. Njihove lastnosti so bile tožnici znane, saj je pred prodajo naročila njihovo cenitev. Prav tako so bile tožnici znane omejitve, ki vplivajo na višino kupnine, namreč toženkina predkupna pravica in dejstvo, da ležijo prodane nepremičnine v varovalnem pasu bodoče mestne vpadnice. Na znižanje kupnine je končno vplival tudi dogovor pogodbenic, da sme tožnica še tri leta brezplačno uporabljati prodane nepremičnine.

10. Očitno pa je tožnica zmotno sklepala, da namerava toženka kupljene objekte zaradi predvidene gradnje mestne vpadnice v kratkem času porušiti, ne da bi nepremičnine dotlej še kako drugače izkoriščala. Gre za tožničino zmoto o motivu, ki ni upoštevna, ker tak motiv ni bil vključen v pogodbo. Da bi namreč toženka kupila sporne nepremičnine izključno in samo s tem namenom, iz vsebine pogodbe ni razvidno. Tožnica ni bila dovolj skrbna, ker ob sklepanju pogodbe ni upoštevala dejstva, da bo toženka po nakupu nepremičnin kot njihova nova lastnica lahko pridobivala koristi od razpolaganja z njimi in od njihove uporabe. Tožnica se zato na svojo zmoto ne more uspešno sklicevati. Hkrati je neutemeljeno tudi tožničino vztrajanje, da je bila dejanska tržna cena nepremičnin ob njihovi prodaji v resnici višja od dogovorjene kupnine.

11. Toženka ob sklenitvi prodajne pogodbe s tožnico ni storila ničesar protipravnega ali nedopustnega. Tudi pozneje ni spremenila svojih prostorskih aktov in namembnosti spornih nepremičnin, ki tako še vedno ležijo v varovalnem pasu. Drugačnih tožničinih trditev dokazni postopek ni potrdil. Sicer pa zatrjevane kršitve, do katerih naj bi prišlo pri izgradnji ... centra, ki ga je toženka uredila v kupljenih nepremičninah, ne morejo vplivati na veljavnost sklenjene in izvršene prodajne pogodbe med pravdnima strankama.

12. Stranka, ki je v zmoti ali prevari sklenila pogodbo, lahko zahteva njeno razveljavitev (drugi odstavek 46. člena in prvi odstavek 49. člena OZ), pravico pa ima zahtevati tudi povrnitev nastale škode (tretji odstavek 46. člena in drugi odstavek 49. člena OZ).

13. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnica doslej ni zahtevala razveljavitve pogodbe s toženko. Ker torej pogodba še vedno velja, tožnica že iz tega razloga nima pravice do odškodnine. Potemtakem je izpodbijana odločitev tudi materialnopravno pravilna in na preostale pritožbene trditve ni treba odgovarjati, saj tožnica drugačne odločitve o svojem tožbenem zahtevku ne more doseči. 14. Pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožnica, niso utemeljeni, uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo prvo sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

15. Ker je tožnica s pritožbo propadla, ni upravičena do povrnitve svojih pritožbenih stroškov. Tudi toženka s svojim odgovorom ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi, zato mora priglašene stroške zanj kriti sama (prvi odstavek 165. člena ZPP).