Jedro

Glede na posebno ureditev za gradnjo avtocestnega omrežja ni nujno, da bi pred izdajo dovoljenja bil končan razlastitveni postopek, ampak zadošča, da je bil uveden.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12.3.2002, s katero je bilo investitorju Družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji d.d. (DARS) izdano enotno dovoljenje za gradnjo servisne površine na oskrbni postaji L. - sever, na AC B. - Š., na zemljiščih, navedenih v izreku (med drugim tudi na spornih zemljiščih parc. št. 946/2, 1011/2 in 1011/3 k.o. L.), na pododseku L. - Š. od km 0+280 do km 0+740 pod tam določenimi pogoji.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter se strinja z razlogi v njeni obrazložitvi in sklicuje na določbo 2. odstavka 67. člena ZUS. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi sklicuje na določbe 22. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ), na določbe 1., 2., 3., 8., 13., in 15. člena Zakona o ureditvi vprašanj v zvezi z graditvijo avtocestnega omrežja v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 35/95, ZUDVGA) ter 36. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO). V obravnavani zadevi je po presoji sodišča prve stopnje sporno, ali je investitor v postopku pridobitve predmetnega dovoljenja predložil dokaz, da ima pravico graditi na zemljišču parc. št. 946/2, 1011/2 in 1011/3 k.o. L. Ni sporno, da so navedene tožnikove parcele z lokacijskim načrtom predvidene za gradnjo avtoceste. ZUDVGA ima v 8. členu posebej urejen postopek pridobivanja nepremičnin, potrebnih za graditev avtoceste. Zato se tožnik ne more uspešno sklicevati na določbe drugih predpisov, ki urejajo isto področje. Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je DARS predložil toženi stranki izjavi z dne 18.2.2000, iz katerih je razvidno, da je v smislu določbe 8. člena v zvezi s 13. členom ZUDVGA uveden postopek sporazumevanja, med drugim tudi za navedena zemljišča ter sklepa Okrajnega sodišča v Domžalah z dne 14.3.2000 in z dne 19.4.2000, iz katerih je razvidno, da je uveden razlastitveni postopek za sporna zemljišča. Iz upravnega spisa tudi izhaja, da je tožnik prejel pouk o pravicah v postopku določanja odškodnine in ponudbe za odkup nepremičnin, potrebnih za graditev avtocestnega odseka B. - Š., v skladu z določbo 2. odstavka 8. člena ZUDVGA. Tožnik pa v tožbi ne navaja ničesar, kar bi kazalo na to, da vsebina navedenih listin ni resnična in zato so tožbeni ugovori, da investitor ni izkazal pravice do gradnje in da je bil postopek sporazumevanja nepravilen in v nasprotju s predpisi, neutemeljeni. Neutemeljena je tudi tožbena navedba, ki se nanaša na nepravilno uporabo 15. člena ZUDVGA, saj ta prehodna določba velja le za odseke, za katere so bile sprejete uredbe o lokacijskem načrtu pred 23.6.1995, v konkretnem primeru pa gre za uredbo, ki je bila izdana po uveljavitvi tega zakona. To pomeni, da je postopek poskusa sporazuma o odkupu nepremičnin moral teči po določbah ZUDVGA, tako kot je bilo v konkretnem primeru tudi storjeno.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je bila Uredba o lokacijskem načrtu za odsek B. - Š. izdana dne 1.8.1996, ZUDVGA pa je stopil v veljavo dne 23.6.1995, kar pomeni uporabo ZUDVGA, vključno s 3. odstavkom 13. člena, 15. členom in 16. členom. ZUDVGA nima povratne veljave, ne more veljati za nazaj, kar je v 15. členu dovolj jasno povedano. Navedbe sodišča v izpodbijani sodbi glede pomena 15. člena ZUDVGA so neresnične. Vprašuje se, ali so sodniki, ki so v obravnavani zadevi odločali, zavestno kršili določbo 15. člena ZUDVGA. Za konkretni primer pa določbe ZUDVGA predpisujejo končan razlastitveni postopek. Prizadeta stranka vseskozi krši 69. člen ustave. Zasebno lastnino je mogoče odvzeti v javno korist šele, ko je plačana pravična odškodnina za nepremičnino. V danih primerih pa se ni izvršilo predhodno plačilo, to pa pomeni nasilni odvzem, kar se ni dogajalo niti v letih 1959 do 1964. DARS ni nikogar poučil o pravicah pri določanju cene, ki izhajajo iz ZSZ. Listine, ki jih je upravni organ štel kot dokazilo o pravici graditi na spornih zemljiščih v smislu zahtev iz 13. člena ZUDVGA, niso zadostne. To so dokazila iz 8. alinee 13. člena, ki so zadostna v primerih, ko je bila uredba o lokacijskem dovoljenju izdana pred 23.6.1995 (pred uveljavitvijo ZUDVGA). Po 23.6.1995 pa je potrebno upoštevati 3. odstavek 13. člena. Sporno enotno dovoljenje je protizakonito - neveljavno, ker niso bili uporabljeni dokazi za izdajo, ki jih 13. člen ZUDVGA zahteva v 3. odstavku. Predlaga, da vrhovno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in enotno dovoljenje in zadevo vrne v ponovni postopek. V dopolnitvah pritožbe z dne 14.3.2003 in z dne 14.5.2003 pa tožnik navaja, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo brez opravljene glavne obravnave. S tem, ko je uveljavljal razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in predlagal izvedbo dokazov je zahteval, da sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi. Sklicuje se na 50. člen ZUS, na 22. in 23. člen Ustave RS ter na odločbo Ustavnega sodišča, št. Up-197/02-16 z dne 3.4.2003 (Uradni list RS, št. 36/2003).

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

V postopku pridobitve gradbenega dovoljenja mora investitor med drugim predložiti dokaz, da ima pravico graditi na določenem zemljišču (1. alinea 36. člena ZGO). V obravnavani zadevi je sporno, ali je investitor predložil tak dokaz za zemljišča parc. št. 946/2, 1011/2 in 1011/3 k.o. L. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo tožbene ugovore v zvezi s tem in obrazložilo, zakaj meni, da je investitor predložil ustrezen dokaz. Ni sporno, da so obravnavana zemljišča z Uredbo o lokacijskem načrtu za avtocesto na odseku B. - Š. (Uradni list RS, št. 46/96, v nadaljevanju Uredba) predvidena za gradnjo avtoceste. Zato se tožnik ne more uspešno sklicevati na določbo 31. člena ZSZ, ki na splošno ureja predhodni postopek pred vložitvijo predloga za razlastitev.

Tožnik pa v pritožbi ne zatrjuje in še manj dokazuje, da predhodni postopek ne bi bil izveden v skladu z določbo 8. člena in 8. alineo 13. člena ZUDVGA. Po določbi 8. alinee 1. odstavka 13. člena navedenega zakona se šteje za dokaz po 1. alinei 36. člena ZGO tudi izjava DARS-a, da je bil izveden postopek sporazumevanja z lastnikom v skladu s tem zakonom, in izdano potrdilo, da je bil uveden postopek razlastitve. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, je za navedeno zemljišče investitor predložil izjave o izvedenem postopku sporazumevanja in sklepa Okrajnega sodišča v Domžalah o začetku razlastitvenega postopka ter listine, iz katerih je razviden postopek sporazumevanja glede odkupa spornih nepremičnin. Tožnik pa v pritožbi ne navaja ničesar, kar bi kazalo na to, da vsebina navedenih listin ni resnična. S tem pa je bil izpolnjen pogoj iz 1. alinee 36. člena ZGO za izdajo spornega dovoljenja. Glede na opisano posebno ureditev za gradnjo avtocestnega omrežja torej niti ni nujno, da bi pred izdajo dovoljenja bil končan razlastitveni postopek, ampak zadošča, da je bil uveden. Enako pravno stališče je sprejelo tudi Vrhovno sodišče RS v svoji sodbi, št. I Up 487/99 z dne 2.12.1999. Tudi Ustavno sodišče RS je v svojem sklepu, št. Up-363/02 z dne 13.3.2003, v podobnem primeru sprejelo stališče, da je moral postopek sporazumevanja o odkupu nepremičnin teči po ZUDVGA, ker je bil lokacijski načrt za avtocesto izveden po uveljavitvi tega zakona, zato uporaba 15. člena tega zakona ni prišla v poštev.

Pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na razlastitev, pritožbeno sodišče ni presojalo, saj to ni predmet odločanja v tem upravnem sporu.

V tem upravnem sporu tudi ni mogoče presojati skladnosti posameznih določb ZUDVGA, saj je za to pristojno Ustavno sodišče Republike Slovenije.

Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave, saj je stranke niti v tožbi niti v odgovoru na tožbo niso zahtevale. Tožnik je sicer predlagal izvedbo nekaterih dokazov, vendar svojega zaslišanja, niti izrecno glavne obravnave ni predlagal, sodišče prve stopnje pa je o zadevi odločilo na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku (1. odstavek 51. člena ZUS). Zato po presoji pritožbenega sodišča to, da je sodišče prve stopnje odločilo na seji, ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Ker niso bili podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (73. člen ZUS).