Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo priznalo 15.950,00 EUR (in sicer 7.300,00 EUR za pretrpljene telesne bolečine, 1.450,00 EUR za skaženost ter 7.200,00 EUR za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti). Ob upoštevanju valorizirane akontacije odškodnine v višini 9.480,89 EUR je toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati še 6.469,11 EUR. V presežku je njen zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožnici odškodnino iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zvišalo za 5.800,00 EUR.

Navedbe revidenta 3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica pravočasno vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnici poleg že prisojene odškodnine prisodi še nadaljnjo odškodnino v znesku 17.402,74 EUR s pripadajočimi obrestmi. Tožnica je v reviziji opredelila posamične oblike nepremoženjske škode in navajala okoliščine, ki jo po njenem mnenju upravičujejo do višje odškodnine. Ta bi ji morala biti prisojena v višini, ki bi ustrezala teži ugotovljenih posledic in bi kot taka predstavljala primerno, pravično in z obstoječo sodno prakso skladno odškodnino. Po mnenju revidentke sta sodišči prve in druge stopnje pravno zmotno odločili o valorizaciji že plačane odškodnine, saj tožena stranka, ki je valorizacijo sicer predlagala, ni predložila valorizacijskega načrta.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu tožnici pripadajočih denarnih odškodnin za posamične oblike nepremoženjske škode tožnica utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi jo po njenem mnenju upravičevale do odškodnin v višjih zneskih. V reviziji ponovno nanizana pravno relevantna dejstva, ki so bila ugotovljena v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje, so okvir (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 - UPB3 in 45/08 - ZPP) za revizijsko presojo, ali je v izpodbijani pravnomočni sodbi odmerjena nepremoženjska škoda v skladu z 179. in 182. členom Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 in nasl. - OZ) ter načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine.

Načelo individualizacije višine odškodnine mora biti vselej upoštevano tako, da odmera odškodnin ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. To načelo ima namreč korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki zahteva vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo to načelo ob odmeri odškodnine tožnici pravilno upoštevano, kar pokaže njena primerjava s prisojenimi odškodninami v tožničinemu podobnih primerih. Rezultat te primerjave namreč potrjuje primerno umeščenost tožnici pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za primerljivo škodo.

Višina odmerjene odškodnine temelji na ugotovitvah v izvedenskem mnenju, izpovedbi tožnice ter medicinski dokumentaciji, pri čemer je sodišče glede na 179. in 182. člen OZ upoštevalo in pravno pravilno ovrednotilo tako utrpele poškodbe, bolečinsko obdobje, prestane neugodnosti v času zdravljenja, odražanje posledic škodnega dogodka v vsakdanjem življenju tožnice v smislu zmanjšanja življenjske aktivnosti, starost tožnice ob času škodnega dogodka, kot tudi vsa ostala dejstva, ki jih revizija ponovno poudarja.

7. Neutemeljene so tudi revizijske trditve, ki se nanašajo na valorizacijo že plačane odškodnine. Zakaj je bilo treba že plačane zneske revalorizirati, sta revidentki pravno pravilno in obširno pojasnili že sodišči prve (četrti odstavek na sedmi strani) in druge stopnje (drugi odstavek na četrti strani). Tem razlogom ni kaj dodati, ali pa, glede na revizijsko sklicevanje na "valorizacijski izračun", le to, da stališče tožnice, da bi sodišče lahko valorizacijo opravilo le v primeru, če bi tožena stranka, ki je med postopkom "pri valorizaciji plačane odškodnine vztrajala", predložila "valorizacijski obračun", nima niti v procesnem niti materialnem pravu nobene podlage. Gre tedaj za očitno pravno napačno stališče revidentke, ki je v nasprotju tudi s sodno prakso (II Ips 435/07, II Ips 597/08, II Ips 704/08, II Ips 234/07).

8. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožnice na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.