Jedro

Sodišče mora pri odločanju o tem, ali bo samo reševalo predhodno vprašanje, upoštevati temeljna načela stečajnega postopka, kot so opredeljena v specialnem predpisu, to je ZFPPIPP, ki veljajo tudi v postopku osebnega stečaja, med njimi tudi načelo hitrosti postopka. Zat mora tehtati med temi načeli in med določili ZPP, ki se v postopku insolventnosti uporabljajo le smiselno (podrejeno) ter pri svojem procesnem delovanju prednostno zasledovati načela, ki veljajo v postopkih zaradi insolventnosti.

Različnost izpodbojnih domnev kaže na to, da je potrebno obstoj položaja insolventnosti presojati različno, če gre za trajnejšo nelikvidnost ali pa za dolgoročno plačilno nesposobnost. Kolikor se ugotovi obstoj enega od alternativno določenih položajev insolventnosti, je izpolnjen pogoj za začetek stečajnega postopka, če ni drugih zakonskih ovir.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Dolžnica nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom opr. št. St 677/2010 dne 28.6.2010 izreklo: Postopek se prekine.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je zapisalo: B. S. d.d. L. je zoper dolžnico V. O. podala predlog za začetek postopka osebnega stečaja. Predlagateljica je navedla, da ima do dolžnice terjatev iz naslova dolžničinega poroštva po kreditni pogodbi št. ... z dne 10.4.2003-krediti v znesku 850.000,00 EUR in po kreditni pogodbi št. ... z dne 10.4.2003 – kredit v znesku 230.000,00 EUR. V zvezi s tem je bil sklenjen notarski sporazum o zavarovanju denarnih terjatev po citiranih pogodbah pri notarju M. F. dne 25.4.2003, opr.št. SV 308/2003. Kreditojemalec in glavni dolžnik po pogodbah je bil B. O. s.p., dolžnica pa porok in solidarni plačnik. Dolg po obeh pogodbah je v celoti zapadel v plačilo po poteku odpovednega roka 19.8.2005 in na dan 4.5.2010 znaša 1,584.769,29 EUR. Zoper B. O. in dolžnico je upnik vložil predlog za izvršbo, vendar sklep o izvršbi zaradi ugovora obeh dolžnikov še ni pravnomočen(postopek poteka pred tem sodiščem pod opr.št. In 71/2007). O. B. s.p. ne obstaja več, saj se je preoblikoval v družbo M. d..o.o., ki pa je v stečaju (postopek pred Okrožnim sodiščem v Celju pod opr.št. St 1620/2008). Dolžnica je v zamudi s plačilom več kot dva meseca - od 19.8.2005 in nima nobenega premoženja – ni lastnica nepremičnin , je brez zaposlitve, nima v lasti nobenega motornega vozila in tudi ni več lastnica podjetja A.N. d.o.o., Š.

Dolžnica je ugovarjala predlogu za začetek postopka osebnega stečaja. Navedla je, da je pogodbe s predlagateljem sklepal njen mož B. O., ona je bila porok po teh pogodbah. Iz poslovanja svojega moža je bila dolžnica izključena, celotno poslovanje njenega moža pa je temeljilo na začetnem kapitalu, ki ga je zagotovila dolžnica. Povečanje tega premoženja pa je bilo ustvarjeno tekom zakonske zveze med B. O. in dolžnico. Zakonska zveza je bila razvezana s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 30.9.2008 opr.št. P 393/2008. Ker je B. O. želel dolžnico povsem izločiti iz skupnega premoženja, so vse nepremičnine, glede na zemljiškoknjižno stanje, ki sta jih pridobila zakonca O. B. in V., last B. O. B. O. pa je te nepremičnine kot stvarni vložek vlagal v gospodarske družbe, katerih družbenik je. Gre za premoženje razvezanih zakoncev, zato je dolžnica lastnica premoženja večje vrednosti. B. O. dolžnici ne priznava poslovnih deležev in deleža na skupnem premoženju, zato je dolžnica že vložila zoper B. O. tožbo na ugotovitev in razdelitev skupnega premoženja. Pravda teče pred Okrožnim sodiščem v Celju pod opr.št. P 387/2008. V tej pravdi dolžnica uveljavlja, da je do ½ solastnica nepremičnin parc.št. ..., vse k.o. Š. p. C., parc.št. ..., vse k.o. S. p. C. in parc.št. ... k.o. K. Dolžnica v tej pravdi uveljavlja tudi, da je do ½ solastnica poslovnih vložkov in posledično imetnica 50% poslovnega deleža v družbi M. d.o.o., Š., v družbi M. d.o.o., S., v družbi M. d.o.o., S. Nadalje pa dolžnica uveljavlja, da je solastnica kupnine za poslovni delež v družbi I. F. d.o.o., Š. Dolžničino premoženje tako daleč presega terjatev, ki jo uveljavlja predlagatelj tega postopka, poleg tega pa je upnik na predmetno premoženje že posegel in stečajni postopek nad družbo M. d.o.o. še ni zaključen. V stečajnem postopku ima upnik ločitveno pravico in bo poplačan v celoti.

Dolžnica vse ostale svoje obveznosti (elektrika, komunala, javne dajatve in druge periodične terjatve)plačuje redno, razen terjatev, ki izvirajo iz dolga O. B. Na naroku je dolžnica poleg navedenega pojasnila še, da ocenjuje vrednost vseh predmetnih nepremičnin na znesek okoli 4,000.000,00 EUR, njena polovica tako znaša 2,000.000,00 EUR. Vrednost je dolžnica podala na podlagi izračuna enega izmed cenilcev, ki ga je tudi predložila v spis. Samega dolga do predlagatelja tega postopka ni zanikala in ga priznava. Dolžnica je prepričana, da je potrebno najprej rešiti vprašanje delitve premoženja. Do sedaj v pravdi, ki je v teku pred Okrožnim sodiščem, še ni bil razpisan noben narok, čeprav je od vložitve tožbe preteklo že skoraj tri leta. Dolžnica je še pojasnila, da redno plačuje vse položnice, ki so vezane na stanovanje in skrbi tudi za potrebe svojih otrok, pri čemer njen bivši mož B. O. ne plačuje preživnine in je zaradi tega že podala predlog za izvršbo na sodišče. Trenutno prejema denarno socialno pomoč v mesečni višini 260,00 EUR, preko pogodbenih del pa mesečno zasluži okoli 58,00 EUR. Drugega premoženja nima.

Sodišče je ugotovilo, da je med predlagateljem in dolžnico nesporno, da obstoji predlagateljev dolg do dolžnice kot porokinje po predmetnih pogodbah, nadalje pa je tudi nesporno, da je dolžnica že vložila tožbo zoper bivšega moža B. O. na ugotovitev in razdelitev skupnega premoženja, preostalega premoženja pa dolžnica nima.

Če bo dolžnica s tožbo pred Okrožnim sodiščem v Celju uspela in dokazala, da je bilo predmetno premoženje pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze, bo lastninsko pravico na premoženju pridobila na originaren način. Lastninska pravica na nepremičninah se praviloma dokazuje z vknjižbo v zemljiški knjigi, v primeru originarnega načina pridobitve lastninske pravice pa z obstojem tistih dejstev, ki so podlaga za originarno pridobitev lastninske pravice. Vknjižba v zemljiško knjigo kot pridobitni način je predpisana le za pravno poslovno pridobitev lastninske pravice na nepremičninah, ne pa za originarne načine pridobitve lastninske pravice. V primeru originarnega nastanka lastninske pravice vknjižba v zemljiško knjigo ni konstitutivnega, marveč le deklaratornega pomena. Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje(2.odstavek 51.člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). V takšnem primeru gre za originaren način pridobitve lastninske pravice, zato pridobi zakonec lastninsko pravico na skupnem premoženju ne glede na vpis v zemljiško knjigo. Pri odločanju o dolžničinem ugovoru je tako ključnega pomena ugotovitev, ali je dolžnica solastnica zatrjevanega premoženja ali ne. Dolžnica je namreč ugovarjala, da ni insolventna, saj njeno premoženje, glede ugotovitve katerega poteka pravda pred Okrožnim sodiščem v Celju, zadostuje za poplačilo upnikov terjatve in jo celo presega.

Začetek postopka osebnega stečaja s svojimi pravnimi posledicami močno posega v življenje posameznika. V obravnavnem primeru sodišče ne bo samo odločalo o ključnem vprašanju (ali je dolžnica solastnica zatrjevanih nepremičnin in ostalega premoženja oziroma pravic), glede katerega že poteka pravda pred Okrožnim sodiščem v Celju in od katerega je odvisno, ali bo sodišče ugodilo predlagatelju in začelo postopek osebnega stečaja nad dolžnico, ali pa bo ugodilo dolžničinem ugovoru. Če bo dolžnica v pravdi uspela, po mnenju sodišča tudi predlagatelj ne bo imel več pravnega interesa pri vložitvi tega predloga. Če dolžnica v pravdi ne bo uspela, pa po mnenju sodišča dolžnica ne bo imela razlog vztrajati pri ugovoru, ki ga je sedaj vložila. Po prepričanju sodišča, glede na pravno naravo predmetne zadeve, ni mogoče zgolj iz razloga, ker dolžnica v tem trenutku v zemljiški knjigi ni vpisana kot lastnica nepremičnin, začeti postopka osebnega stečaja nad dolžnico(glede na to, da so sicer drugi pogoji za začetek postopka osebnega stečaja izpolnjeni). V primeru uspeha v pravdi bi se tako morebitni začetek postopka osebnega stečaja nad dolžnico pokazal za neupravičenega oziroma brez pravne podlage,saj v tem primeru ne bi bilo mogoče zaključiti, da je dolžnica insolventna.

V skladu s 1.odstavkom 206.člena Zakona o pravdnem postopku(ZPP), ki se v stečajnem postopku smiselno uporablja, sodišče odredi prekinitev postopka, če sklene, da samo ne bo reševalo predhodnega vprašanja. Za predhodno vprašanje pa gre v primeru, kadar je odločba sodišča odvisna od predhodnega vprašanja ali obstoji kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni odločalo sodišče ali kakšen drug pristojen organ (1.odstavek 13.člena ZPP).

Zoper sklep je vložil po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo predlagatelj začetka stečajnega postopka brez navedbe pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba najprej meni,da bi moral sklep vsebovati navedbo, do kdaj se postopek prekinja, predvsem pa pritožba meni, da v tej fazi prekinitev postopka ni možna,saj postopek še sploh ni bil uveden, če pa postopka ni, ga ni mogoče prekiniti, pa tudi sicer ZFPPIPP ne pozna prekinitve postopka v osebnih stečajih. Sodišče prve stopnje ima tri možnosti: ali da zavrže upnikov predlog ali da ga zavrne ali pa da izda sklep o začetku stečajnega postopka. Smiselna uporaba določb ZPP ni utemeljena in je v nasprotju z namenom ZFPPIPP.

Pritožba meni,da je za presojo dejanskega in pravno veljavnega stanja glede premoženja dolžnice in s tem posledično za presojo obstoja pogoja za začetek postopka osebnega stečaja vsekakor potrebno upoštevati samo veljavno stanje ob vložitvi predloga , ne pa bodoče negotovo dejstvo glede obstoja premoženja. Nesporno pa je, da dolžnica ob vložitvi predloga nima v lasti nobene nepremičnine niti ni lastnica kakšnega drugega premoženja, ni zaposlena in nima rednih prihodkov, kar sicer sama priznava.

Tudi sicer dolžnica ni dokazala z verodostojno cenitvijo sodnega cenilca, koliko bi bilo dejansko vredno skupno premoženje, katerega solastnica naj bi bila skupaj z O. B. S tem pa ni dokazana njena trditev, ki jo sodišče prve stopnje tudi povzema v utemeljitev svoje odločitve, da ima v primeru, da zmaga v pravdi za ugotovitev in razdelitev skupnega premoženja, dovolj premoženja, da lahko poplača upnikovo terjatev oziroma dolžnica ni dokazala, da ni insolventna.

Pritožba izpostavlja,da je eno temeljnih načel stečajnega postopka hitrost postopka in prekinitev postopka bi v konkretni zadevi odločanje o predlogu za začetek stečajnega postopka odložilo lahko za več let, to pa pomeni kršitev načela hitrosti.

Dolžnica je na pritožbo odgovorila in menila,da je sodišče prve stopnje ravnalo zakonito, ko je postopek prekinilo, saj je pravilen njegov zaključek,da je za odločanje o začetku stečajnega postopka odločilno ali ima dolžnica zadosti premoženja, s katerim bi poplačala upnikovo (predlagateljevo) terjatev, to pa bo ugotovljeno v postopku zaradi ugotovitve in razdelitve skupnega premoženja.

Dolžnica je priglasila s stroškovnikom specificirane stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ne navaja pritožbenih razlogov, vendar smiselno iz vsebine pritožbe izhaja,da uveljavlja bistveno kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava.

Pritožba nima prav, kolikor meni, da sodišče prve stopnje izpodbijanega sklepa ni moglo izdati, ker postopka , ki ga ni, ni mogoče prekiniti. Takšno stališče pritožbe je zmotno in v nasprotju z določbami ZFPPIPP(1), ki določa pojem postopka zaradi insolventnosti z določbo člena 49(2) v zvezi z določbo člena 5 tega zakona (3). Tako je ob dejstvu,da je pritožnica dne 11.5.2010 vložila zoper dolžnico predlog za začetek postopka osebnega stečaja glede na določbo člena 49 ZFPPIPP začet postopek zaradi insolventnosti in sicer pravno dosledno je začet predhodni postopek zaradi insolventnosti(uvedba postopka zaradi insolventnosti), v katerem sodišče odloča o pogojih za začetek postopka zaradi insolventnosti(4).

Ker je torej postopek zaradi insolventnosti po povedanem začet, je sodišče prve stopnje smelo izdati izpodbijani sklep, s katerim je odločilo,da ga prekine in tudi ni storilo procesne kršitve, če v njem ni izrecno navedlo, do kdaj se postopek prekinja.

Drugo pa je, če je sodišče prve stopnje ravnalo zakonito, ko je ob smiselni uporabi določb ZPP v postopku zaradi insolventnosti (določba člena 121 ZFPPIPP) skladno z določbo člena 206 ZPP postopek prekinilo do rešitve predhodnega vprašanja v pravdnem postopku , ki teče po tožbi tožnice na ugotovitev in razdelitev skupnega premoženja in za katerega je sodišče sklenilo, da ga ne bo reševalo samo, menilo pa je,da je od rešitve tega predhodnega vprašanja odvisna odločitev ali so izpolnjeni zakonski pogoji za začetek osebnega stečaja nad dolžnico na podlagi predloga (sedaj) pritožnice kot upnice.

Po določbi člena 14 ZFPPIPP je insolventnost položaj, ki nastane, če dolžnik oziroma dolžnica: v daljšem časovnem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (trajnejša nelikvidnost), ali postane dolgoročno plačilno nesposoben.

Zakon določa v določbi II. in III. odstavka istega člena izpodbojne domneve glede obstoja trajnejše nelikvidnosti oziroma dolgoročne plačilne nesposobnosti in sicer velja, če se ne dokaže drugače, da je dolžnik, ki je potrošnik, trajnejše nelikviden: če za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega trikratnik njegove plače, nadomestil ali drugih prejemkov, ki jih prejema redno v obdobjih, ki niso daljša od dveh mesecev ali če je nezaposlen in ne prejema nobenih drugih rednih prejemkov ter za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo obveznosti, ki presega 1000 EUR; Če se ne dokaže drugače, velja, da je dolžnik postal dolgoročno plačilno nesposoben, če je vrednost njegovega premoženja manjša od vsote njegovih obveznosti(prezadolženost).

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja,da je nesporno, da dolžnica dolguje upniku kot porokinja in solidarna dolžnica po dveh kreditnih pogodbah , ki sta bili odpovedani z dnem 19.8.2005 na dan 4.5.2010 skupaj 1,584.769,29 EUR in da je torej v zamudi s plačilom več kot dva meseca, da je dolžnica nezaposlena, in prejema (trenutno) 260,00 EUR denarne socialne pomoči in preko pogodbenih del 58,00 EUR, da drugega premoženja nima, vtožuje pa do bivšega zakonca zahtevek na ugotovitev in razdelitev skupnega premoženja, ki ga ocenjuje na vrednost 4,000.000,00 EUR.

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o tem, ali bo samo reševalo predhodno vprašanje, to je ugotavljanje vrednosti skupnega premoženja, upoštevati temeljna načela stečajnega postopka, ki veljajo tudi v postopku osebnega stečaja (določba člena 383 ZFPPIPP), med njimi je tudi načelo hitrosti postopka (5) in tehtati med temi načeli, kot so opredeljena v specialnem predpisu, to je ZFPPIPP in med določili ZPP, ki se v postopku insolventnosti uporabljajo le smiselno( podrejeno) ter pri svojem procesnem delovanju zasledovati prednostno načela, ki veljajo v postopkih zaradi insolventnosti.

Pritožbeno sodišče meni,da je potem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi navedb dolžnice same, da v zadevi dolžničine tožbe zaradi ugotovitve in razdelitve skupnega premoženja, še ni razpisana obravnava, ni imelo nobenega tehtnega argumenta ob upoštevanju temeljnih načel postopka zaradi insolventnosti, da bi prepustilo reševanje predhodnega vprašanja drugemu postopku in da bi prekinilo postopek. Sodišče prve stopnje bi moralo, če je štelo za potrebno ugotavljati vrednost dolžničinega premoženja, to storiti samo in je zato ravnalo nezakonito, ko je sprejelo odločitev, da postopek (zaradi insolventnosti) prekine.

Pritožbeno sodišče pa meni, da ima pritožba tudi prav, kolikor opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno presojalo obstoj pogojev za začetek stečajnega postopka glede na določbo člena 14 ZFPPIPP, ki določa alternativno, kdaj nastopi položaj insolventnosti in kot alternativno določa kot položaj insolventnosti, če gre ta trajnejšo nelikvidnost ali če gre za dolgoročno plačilno nesposobnost. Sodišče prve stopnje je materialno pravno presojalo le položaj insolventnosti glede na izpodbojno domnevo dolgoročne plačilne nesposobnosti, ni pa se opredelilo glede morebitnega obstoja položaja insolventnosti zaradi trajnejše nelikvidnosti, kjer so izpodbojne domneve drugačne kot pri dolgoročni plačilni nesposobnosti. Prav slednje, torej različnost izpodbojnih domnev, pa kaže na to, da je potrebno obstoj položaja insolventnosti presojati različno, če gre za trajnejšo nelikvidnost ali pa za dolgoročno plačilno nesposobnost. Kolikor se ugotovi obstoj enega od alternativno določenih položajev insolventnosti, je izpolnjen pogoj za začetek stečajnega postopka, če ni drugih zakonskih ovir (določba člena 50 ZFPPIPP).

Upnik je zatrjeval (tudi) obstoj položaja trajnejše nelikvidnosti, tega pa sodišče prve stopnje ni materialnopravno presojalo glede na dejanske ugotovitve v izpodbijanem sklepu, tako da je zaradi tega zmotno uporabljeno tudi materialno pravo, kot smiselno to uveljavlja pritožba, pritožbeno sodišče pa mora na pravilno uporabo materialnega prava paziti po uradni dolžnosti, ko preizkuša izpodbijano odločbo v okviru pritožbenih navedb.Pritožba je tako utemeljena in ji je bilo ugoditi ter izpodbijani sklep razveljaviti (določba tč.3 člena 365 ZPP v zvezi z določbo člena 366 ZPP in določbo člena 121 ZFPPIPP), sodišče prve stopnje pa bo moralo po razveljavitvi sklepa nadaljevati s postopkom ugotavljanja pogojev za začetek stečajnega postopka nad dolžnico glede na vse zgoraj navedeno.

Dolžnica mora sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj njen odgovor ni v ničemer prispeval k odločitvi v zvezi z utemeljenostjo pritožbe (določba člena 155/I ZPP v zvezi z določbo člena 121ZFPPIPP).

Opombe:

1.ZFPPIPP(Uradni list RS št. 126/2007,40/09, 59/09 in 52/10)

2. Določba člena 49 ZFPPIPP glasi: (predhodni in glavni postopek zaradi insolventnosti)

(1) Postopek zaradi insolventnosti zajema predhodni in glavni postopek zaradi insolventnosti.

(2) Predhodni postopek zaradi insolventnosti se začne z vložitvijo predloga za začetek postopka (v nadaljnjem besedilu: uvedba postopka zaradi insolventnosti).

(3) V predhodnem postopku zaradi insolventnosti sodišče odloča o pogojih za začetek postopka zaradi insolventnosti.

(4) Glavni postopek zaradi insolventnosti se začne s sklepom, s katerim sodišče odloči o začetku postopka zaradi insolventnosti (v nadaljnjem besedilu: začetek postopka zaradi insolventnosti).

3. Določba člena 5 ZFPPIPP glasi: (postopki zaradi insolventnosti)

(1) Postopki zaradi insolventnosti so:

1. postopek prisilne poravnave in

2. stečajni postopki.

(2) Stečajni postopki so:

1. stečajni postopek nad pravno osebo,

2. postopek osebnega stečaja in

3. postopek stečaja zapuščine.“

4. Določba člena 50 ZFPPIPP glasi:(razlog za začetek postopka zaradi insolventnosti) Postopek zaradi insolventnosti se začne, če dolžnik postane insolventen in so izpolnjeni drugi pogoji, ki jih za posamezno vrsto postopka določa zakon.

5. Določba člena 48 ZFPPIPP glasi: (načelo hitrosti postopka)

(1) Sodišče mora svoja procesna dejanja v postopku zaradi insolventnosti izvajati v rokih, določenih s tem zakonom, in s z izvajanjem svojih pristojnosti nadzora nad upraviteljem oziroma upraviteljico (v nadaljnjem besedilu: upravitelj)prizadevati, da upravitelj vsa dejanja v postopku zaradi insolventnosti opravi v rokih, določenih v tem zakonu.

(2) Sodišča in drugi državni organi morajo prednostno obravnavati zadeve, v katerih je kot stranka postopka udeležen stečajni dolžnik ali katerih izid vpliva na potek stečajnega postopka.

(3) V pravdnih postopkih izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika iz pododdelka 5.3.4. tega zakona in pravdnih postopkih v zvezi s preizkusom terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic iz pododdelka 5.6. tega zakona mora sodišče opraviti poravnalni narok, oziroma, če ni poravnalne-ga naroka, prvi narok za glavno obravnavo najpozneje v dveh mesecih od prejema odgovora na tožbo.“