Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker tožnik v pravdnem postopku ni uveljavljal stroškov za izvedeniška mnenja, ki so mu bili plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, je organ za brezplačno pravno pomoč upravičeno uporabil določilo prvega odstavka 48. člena ZBPP, ki določa, da je upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ki je v postopku uspel, Republiki Sloveniji dolžan povrniti iz naslova brezplačne pravne pomoči plačane pravdne stroške, ki neupravičeno niso bili uveljavljeni po določbah 46. člena ZBPP.
1. Tožba se zavrne.
2. Tožnikova zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.
Z izpodbijanim sklepom je Organ za BPP odločil, da je tožnik dolžan povrniti Republiki Sloveniji 1.551,50 EUR izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči (BPP). V obrazložitvi navaja, da je bil tožnik kot upravičenec do BPP na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Mariboru št. Bpp 1043/2008-2 z dne 11. 12. 2008 upravičen do BPP v obliki oprostitve plačila stroškov izvedencev s področja klinične psihologije in kirurgije v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 66/2004. BPP mu je bila dodeljena v obliki oprostitve plačila stroškov izvedencev s področja klinične psihologije in kirurgije v navedeni pravdni zadevi, v kateri je bila pri Okrožnem sodišču v Celju, pod opr. št. P 66/2004 dne 22. 10. 2009, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 58/2010 z dne 7. 10. 2010, izdana sodba, na podlagi katere je dolžna tožena stranka A. d.d. upravičencu (tožniku), ob že pravnomočno prisojenem znesku, plačati še nadaljnjih 6.864,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2004 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v višini 3.379,28 EUR, pri čemer pa v navedenih pravdnih stroških niso zajeti stroški izvedencev. Glede na določilo 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 96/2004 -UPB1 ter 23/08) je upravičenec dolžan povrniti stroške, ki so bili odmerjeni in izplačani iz naslova BPP: sodnemu izvedencu medicinske stroke s področja kirurgije B.B. na podlagi sklepa Organa za BPP z dne 17. 4. 2009 v višini 633,88 EUR; sodni izvedenki C.C. na podlagi sklepa z dne 22. 9. 2009 v zvezi s sklepom z dne 6. 10. 2009 v višini 740,60 EUR; sodnemu izvedencu medicinske stroke s področja kirurgije B.B. na podlagi sklepa z dne 9. 10. 2009 v višini 177,02 EUR. Če upravičenec (tožnik) dolga ne bo poravnal, bo sodišče dolžni znesek prisilno izterjalo po uradni dolžnosti.
Tožnik v tožbi navaja, da vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi kršitve z ustavo zagotovljene človekove pravice do enakosti pred zakonom in do sodnega varstva ter zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Izpodbijana odločitev krši ustavno določeno načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, ki posameznikom zagotavlja enake pravice in temeljne svoboščine, med drugim tudi pravico do sodnega varstva. Tožnik je zaradi svojega slabega premoženjskega stanja obravnavan drugače kot premožnejši posamezniki. Če bi si lahko sam privoščil kritje stroškov pravdnega postopka, bi lahko povračilo stroškov izvedencev uveljavljal ob koncu postopka v okviru priglasitve stroškov postopka. V tem primeru bi mu sodišče, ker so bili stroški angažiranja izvedencev potrebni in je v pravdi uspel, priznalo večji del stroškov izvedencev in bi toženi stranki naložilo, da mu jih vrne. Ker pa stroškov, ki so mu bili pokriti iz naslova BPP, ni plačal iz svojega žepa, ni bil upravičen uveljavljati njihovo povrnitev ob koncu pravdnega postopka. Navedene stroške bi zato morala ob koncu pravdnega postopka priglasiti Republika Slovenija sama. Ker tega ni naredila, Okrožno sodišče v Celju, ob odločanju o stroških postopka, ni odločilo o povračilu stroškov izvedencev. Določba 48. člena ZBPP je zato neustavna in je ni moč uporabiti v obravnavanem primeru, zato naj Upravno sodišče pred Ustavnim sodiščem RS sproži postopek za oceno ustavnosti 48. člena ZBPP, na podlagi 23. člena Zakona o ustavnem sodišču. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo, tožena stranka pa mu je dolžna povrniti sodne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi.
Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise zadeve, na tožbo samo pa ni posebej odgovorila.
K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.
V zvezi z obravnavano problematiko je v 48. členu ZBPP določeno, da je dolžan upravičenec do BPP, če je v postopku delno ali v celoti uspel in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oz. dohodke, povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka oz. tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu z 46. členom tega zakona. V 46. členom ZBPP pa je v zvezi s tem določeno, da preide terjatev upravičenca do BPP proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih je sodišče prisodilo v korist upravičenca z odločbo, s katero se je postopek pred njim končal, do višine stroškov, izplačanih iz naslova BPP po ZBPP, na Republiko Slovenijo z dnem pravnomočnosti odločbe oz. sklepa o stroških postopka.
Iz citiranih (in drugih) določb ZBPP izhaja, da mora upravičenec, ki je v postopku (v zvezi s katerim mu je bila dodeljena BPP) uspel in pridobil premoženje, vrniti prejeti znesek BPP vse do zneska, ki ga je v uspešnem postopku dejansko dobil (razen če gre za v zakonu določeno izjemo). Glede na citirano določbo prvega odstavka 46. člena ZBPP mora zato upravičenec (ki je prejel BPP) ob uveljavljanju stroškov postopka (v zvezi s katerim mu je bila dodeljena BPP) uveljavljati tudi tiste stroške, ki so sicer bili izplačani iz naslova prejete BPP oz. torej iz državnega oz. javnega denarja, sodišče (pred katerim take stroške uveljavlja) pa mora o tožnikovem zahtevku odločiti po istih pravilih, kot odloči o tožnikovem zahtevku za stroške, ki jih je plačal sam. Šele tako določena terjatev upravičenca do BPP proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka (ki jih je torej sodišče prisodilo v korist upravičenca z odločbo, s katero se je končal postopek pred njim), preide do višine stroškov, izplačanih iz naslova BPP, na Republiko Slovenijo, ki s tem vstopi v razmerju do nasprotne stranke v položaj upnika.
Kot izhaja iz tožbenih ugovorov, tožnik v obravnavanem primeru ni ravnal na opisan način in v pravdnem postopku (v katerem je sicer uspel) ni uveljavljal stroškov za izvedeniška mnenja, ki so mu bili plačani iz naslova BPP. Zaradi tega pravdno sodišče o njih ni odločalo, saj ni bilo zahtevka. Zato je Organ za BPP upravičeno uporabil že citirane določbe prvega odstavka 48. člena ZBPP, v smislu katerih je upravičenec do BPP, ki je v postopku uspel, Republiki Sloveniji dolžan povrniti iz naslova BPP plačane pravdne stroške, ki neupravičeno niso bili uveljavljeni po določbah 46. člena ZBPP.
Tožbeni ugovor, da tožnik, ker stroškov izvedencev ni plačal iz svojega žepa (ampak so bili pokriti iz naslova BPP), ni bil upravičen uveljavljati njihovo povrnitev ob koncu pravdnega postopka, ampak bi jih morala uveljavljati država sama, je neutemeljen iz že navedenih razlogov, poleg tega pa država v predmetnem pravdnem postopku (št. P 66/2004) niti ni bila stranka postopka. Prav tako je iz navedenih razlogov neutemeljeno njegovo pravno gledanje, da so določbe 48. člena ZBPP neustavne (iz razlogov, ki jih navaja) oz. njegova zahteva, da naj sodišče pred odločitvijo zahteva presojo njihove ustavnosti pred Ustavnim sodiščem. Z dodeljeno BPP mu je bil s pomočjo javnih sredstev pravno in dejansko (de iure in de facto) omogočen dostop do sodnega varstva, sam pa je kot skrben prejemnik BPP dolžan poskrbeti, da se v uspešno vodenem pravdnem postopku uveljavijo tudi stroški, ki so mu bili začasno plačani iz javnih sredstev (BPP).
Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št. 105/06, 62/010).
K 2. točki izreka: Odločitev o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, saj tožnik v obravnavanem primeru v sporu ni uspel, zato je dolžan sam nositi svoje stroške postopka.