Jedro

Čas, ki je pri ugotavljanju rezultatov lahko upošteven, mora biti zaradi objektivnosti čim daljši, minimum tridesetih dni, kot je bil določen v konkretnem primeru. To je čas, v katerem delodajalec s svojo aktivnostjo skuša ugotavljati razloge nedoseganja pričakovanih rezulatov dela in v določenem postopku rešiti nastali položaj. Pri tem ta rok ne more pomeniti zahteve, da mora organizacija pozitivno oceniti pričakovane rezultate dela, če spremljani delavec na primer v zadnjem letu dokazano ni dosegal pričakovanih rezultatov, dosegel pa jih je samo v mesecu opazovanja. Dejstvo, da je v opazovanem obdobju pričakovane delovne rezultate dosegel, lahko kaže prej na to, da gre v takem primeru res za tisto nedoseganje pričakovanih rezultatov dela, ki je bilo odvisno samo od prizadevnosti in vloženih naporov spremljanega delavca.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikov (predlagateljev) zahtevek, da se razveljavi sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 4.2.1992, št. 51 v zvezi s sklepom z dne 18.2.1992, št. 88 tožene stranke (udeleženke) in da se toženi stranki naloži, da tožnika sprejme nazaj na delo in mu za ves čas, ko ni delal, plača osebni dohodek ter stroške postopka.

Drugostopenjsko sodišče je pri drugem odločanju, ob upoštevanju razlogov revizijskega sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo odločbo prvostopenjskega sodišča. Zoper to pravnomočno odločbo je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prvava. Navajal je, da je Višje sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno stanje. Ugotoviti je namreč treba, da je tožnik prav v času ugotavljanja rezultatov dosegal pričakovane rezultate oziroma jih je celo presegal. Zato bi morala tožena stranka izvesti še dodatni postopek, v katerem bi ugotavljala, zakaj tožnik tudi pred časom opazovanja ni dosegal delovnih rezultatov. Ker tega ni izvedla, je tožniku onemogočila, da bi se izjavil o okoliščinah, ki so mu onemogočale doseganje delovnih rezulatov. Zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano odločbo ali spremeni in zahtevku tožnika ugodi ali razveljavi in zadevo vrne v novo obravnavanje in sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane, revizija pa niti formalno niti vsebinsko ne navaja takih kršitev.

Revizija navaja, da je v izpodbijani odločbi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja posledično napačno uporabljeno materialno pravo. Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP pa revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tudi če je bilo zato posledično zmotno uporabljeno materialno pravo, ni mogoče vložiti.

Ker po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava, je treba ugotoviti, da je v izpodbijani odločbi glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno.

Revizijsko sodišče se je že opredelilo do uporabe materialnega prava in do načina ugotavljanja doseganja pričakovanih rezultatov dela oziroma namena tega instituta. Po njegovem predhodnem stališču so vsebina in namen določbe drugega odstavka 25. člena kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPND - Uradni list RS, št. 18/91) oziroma prvega odstavka 15. člena kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega skrbstva (Uradni list RS, št. 26/91), enako kot zakonskih določb, na katerih temeljita, očitni. Omogočajo ustrezen postopek in to tudi s posledično za delavca težkim ukrepom prenehanja delovnega razmerja, v primerih, ko delavec ne dosega pričakovanih rezultatov dela. Čas, ki je pri ugotavljanju rezultatov lahko upošteven, mora biti zaradi objektivnosti čim daljši, minimum tridesetih dni, kot je bil določen v konkretnem primeru. To je čas, v katerem delodajalec s svojo aktivnostjo skuša ugotavljati razloge nedoseganja pričakovanih rezulatov dela in v določenem postopku rešiti nastali položaj. Pri tem ta rok ne more pomeniti zahteve, da mora organizacija pozitivno oceniti pričakovane rezultate dela, če spremljani delavec na primer v zadnjem letu dokazano ni dosegal pričakovanih rezultatov, dosegel pa jih je samo v mesecu opazovanja. Dejstvo, da je v opazovanem obdobju pričakovane delovne rezultate dosegel, lahko kaže prej na to, da gre v takem primeru res za tisto nedoseganje pričakovanih rezultatov dela, ki je bilo odvisno samo od prizadevnosti in vloženih naporov spremljanega delavca.

Določilo drugega odstavka 18. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ki določa, da v primerih nedoseganja pričakovanih rezultatov dela, ustrezne sklepe sprejme poslovodni organ oziroma delodajalec, ne določa posebnega dodatnega postopka, da bi se v njem posebej ugotavljali razlogi nedoseganja pričakovanih rezultatov dela.

Določen, vendar s kolektivno pogodbo, je sicer razgovor, v katerem se delavec izreče o navedbah organa (o tem se vodi zapisnik), ki je pričel postopek in to, da ima pravico do vpogleda v celotno dokumentacijo (25. člen KPND). Tudi po določbi drugega odstavka 23. člena ZDR (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) v primerih nedoseganja pričakovanih rezultatov dela odloča o prenehanju delovnega razmerja pristojni organ na predlog poslovodnega organa oziroma delodajalec po predhodni ugotovitvi, da na razpolago ni drugega ustreznega dela, ne da bi bil zakonsko predpisan poseben postopek.

Zaradi določb KPND ne gre prezreti vprašanja, ki ga postavlja revident, kar sicer ne more vplivati na rešitev v tej zadevi, saj gre samo za ugotavljanje dejanskega stanja, da se v njegovem primeru ni ugotavljal vzrok nedoseganja pričakovanih reztultatov, oziroma celo, da mu ni bila dana možnost izjaviti se o vseh okoliščinah. Taka revizijska navedba je glede na listinske dokaze v spisu nesprejemljiva. Razlog nedoseganja pričakovanih rezultatov dela se je v revidentovem primeru skušal ugotavljati v opravljenem razgovoru, vendar je revident izjavil (zapisnik z dne 26.11.1991), da ne ve, kateri so razlogi njegovega nedoseganja pričakovanih rezulatov dela. Zato ni utemeljen očitek, da mu ni bila dana možnost, da bi se izjavil o okoliščinah, ki so mu onemogočale doseganje pričakovanih rezultatov. Ker bi v drugačnih okoliščinah lahko drugače ugotovljeno dejansko stanje pomenilo tudi kršitev določb postopka pri ugotavljanju doseganja pričakovanih rezultatov dela pri toženi stranki in s tem tudi zmotno uporabo materialnega prava, na kar pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, se je revizijsko sodišče odločilo, da zaradi večje jasnosti sprejme stališče tudi glede tega očitka.

Zaradi povedanega je revizijsko sodišče na podlagi določb 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo, ko je ugotovilo, da ja bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Sodišče je odločbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 49/I/94).