Jedro

Če premičnine, katerih vrnitev se zahteva, niso individualizirane, je tožbeni zahtevek v tem delu nedoločen in je treba tožbo v tem delu zavreči.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi ter se sodba razveljavi glede predmetov, navedenih od 5. do zadnje alineje 5. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, ter se v tem delu tožba zavrže. V ostalem delu se pritožba zavrne ter se sodba v nerazveljavljenem delu potrdi.

Pritožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je v tej pravdni zadevi zahtevala vračilo posojenega zneska v višini 4.323,99 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2003 dalje. Toženec je v odgovoru na tožbo uveljavljal pobotni ugovor. Oprl ga je na pravilo o plačilu za uporabo tuje stvari. Tožnica naj bi namreč uporabljala nekatere njegove premičnine. Nato je vložil še nasprotno tožbo. V njej je zahteval, naj mu nasprotna toženka vrne opisane premičnine.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj tožničine terjatve. Nadalje je ugotovilo, da terjatev, ki jo toženec uveljavlja v pobotnem ugovoru, ni podana. Toženca je zato zavezalo k plačilu 4.323,99 EUR z obrestmi od 1.1.2003 dalje. V 4. točki izreka je nasprotni toženki naložilo, naj v 15 dneh po prejemu sodbe tožniku vrne v izreku opisano sedežno garnituro. S 5. točko pa je zahtevek po nasprotni tožbi v preostalem delu (glede ostalih premičnin) zavrnilo.

3. Proti sodbi se v laični vlogi pritožuje toženec oziroma nasprotni tožnik. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in smiselno predlaga tudi, naj se zadeva vrne v ponovni postopek. Pritožnik navaja, da sodišče ni upoštevalo dejstva o dogovoru strank glede brezobrestnega plačila z rokom 31.12.2004. Terjatev po tožbi tako obstaja za glavnico, ne pa tudi za obresti. Navaja, da sodišče ne upošteva dokazila, ki se nahaja v prilogah pod štev. A 4 in govori o dolgovanem znesku in ne o dolgu. Sklicuje se na ekonomsko teorijo in prakso in pravi, da je dolg sestavljen iz glavnice in obresti, medtem ko naj bi bil dolgovani znesek le saldo obveznosti terjatev. Sodišču očita subjektivnost in pravi, da je sodba sama po sebi kontradiktorna. Tako za primer navaja, da nasprotna toženka celo izraža željo po vračilu določenih predmetov (na primer TV Sony), pa sodišče to enostavno ignorira. Dalje sodišču očita neenakopravno obravnavo strank. Za primer navaja grožnjo glede izvajanja dokazov z zaslišanjem, če ne bo predloženo zdravniško potrdilo o upravičenem izostanku. Napada tudi odločitev o stroških postopka. Iz obrazložitve izreka je ugotovljena osnova za izračun deležev strank v medsebojni poravnavi stroškov. Vrednost predmetov pa je ocenjena čez palec.

4. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

5. Pritožba je delno utemeljena glede vindikacijskega zahtevka. V bistvenem delu pa pritožba ni utemeljena.

6. Uvodno: Edina napaka, ki jo je storilo sodišče prve stopnje, je ta, da pretežnega dela nasprotne tožbe ni zavrglo, ker je zahtevek (kot ugotavlja sodišče samo) nedoločen, ampak ga je iz istega razloga zavrnilo. Glede vsega ostalega pa je odločitev sodišča prve stopnje brezhibna. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje. Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje na to pravilno uporabilo materialno pravo. Pavšalne navedbe pritožnika o neenakem obravnavanju strank niso z ničemer utemeljene. Pritožbeno sodišče pa še ugotavlja, da bistvene kršitev postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niso bile storjene (2. odstavek 350. člena ZPP (1)).

7. Glede 1. točke izreka sodbe prve stopnje: Edino sporno vprašanje glede obstoja terjatve iz naslova posojilne pogodbe je bilo, ali sta stranki rok vračila podaljšali (ter s tem tudi odložili nastop zamude in teka obresti) ali ne. Pritožbeno sodišče brez najmanjšega zadržka sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da do odložitve roka vračila ni prišlo. Listina (kopija elektronskega sporočila, ki se nahaja v prilogah pod štev. A 4), na katero se sklicuje pritožba, pa prepričanje glede tega dejanskega vprašanja še posebej utemeljuje. Pritožbeno utemeljevanje, da pojem dolgovano vsebuje le glavnico, izključuje pa obresti, je neresno in ne terja vsebinskega odgovora.

8. Glede 2. točke izreka sodbe prve stopnje: Vse tri prvine materialnopravnega izhodišča glede uporabe pravila o verzijskem zahtevku zaradi uporabe tuje stvari (198. člen OZ (2)), ki jih v sodbi poda sodišče prve stopnje, so pravilne. Za uspešnost tega verzijskega zahtevka mora tožnik zatrjevati in dokazati konkretno okoriščenost toženca (višina te okoriščenosti je glede na uveljavljeno obogatitveno načelo zgornji limit zahtevka (3)), in dalje konkretno prikrajšanje tožnika. Pomembna pa je, nazadnje, tudi okoliščina, privolitve tožnika glede neuporabe lastnih stvari.

Dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je pritožnik konkretizirano ne napade, je, da je vse stvari (katerekoli že so) v stanovanju pustil prostovoljno ter da bi jih vse dotlej, ko je še imel ključ, lahko kadarkoli odnesel. Edina stvar, ki je tožnikova ter jo sedaj (mnogo kasneje) toženka zadržuje, je sedežna garnitura (opisana v 4. točki sodbe prve stopnje). Edino glede te premične stvari bi torej sploh lahko bila podana podlaga za uveljavljanje verzijskega zahtevka za določeno časovno obdobje. Vendar pa glede tega višina okoriščenja in prikrajšanja nista prav z ničemer konkretizirani, marveč nasprotni tožnik navaja le vrednost stvari – kar pa s samim okoriščenjem nima neposredne zveze. Navsezadnje pa je povsem odprt tudi časovni vidik, ko nasprotna toženka nasprotnemu tožniku odreka vračilo te premičnine oziroma to pogojuje z vračilom posojila (kot že rečeno, je sprva sam nasprotni tožnik pustil stvari v stanovanju, čeprav bi jih lahko odpeljal). Odločitev sodišča prve stopnje, ki je pobotni ugovor zavrnilo, je tako pravilna. Pritožba zoper to odločitev je nerazumljiva.

9. Glede 3. točke izreka prve sodbe: Ugoditev zahtevku po tožbi je nujna posledica ugotovitev v prejšnjih dveh točkah. Tu ni kaj dodati.

10. Glede odločitve v 5. točki izreka sodbe prve stopnje: Ob naslednjih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožba konkretizirano ne izpodbije: da posest prenosnega telefona in črne samostoječe omarice za TV ni izkazana; da tožnik ni dokazal dejstev, ki bi omogočala nadaljnji materialnopravni sklep o lastništvu televizorja Sony, mobilnega telefona, omarice za TV, balkonske klopi; da je bila perzijska preproga predmet rojstnodnevnega darila nasprotni toženki, je sodišče prve stopnje vindikacijski zahtevek glede naslednjih premičnin: mobilni telefonski aparat znamke Nokia 6210, televizija znamke Sony, črna samostoječa omarica za TV, tkan volnen perzijski tepih pravilno zavrnilo. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z razlogi sodišča prve stopnje. Edino, kar bi bilo lahko v pritožbi relevantnega, je interpretacija volje nasprotne toženke glede izročitve posameznih premičnin (gre predvsem za TV Sony). Sodišče prve stopnje je tako izraženo voljo ocenilo ter ugotovilo, da nasprotna toženka lastninske pravice ni priznala, vendar pa je pripravljena televizijski aparat nasprotnemu tožniku izročiti, ker ima sama novega. Tako se navzlic takšni izjavi nasprotne toženke, ki ji sodišče izrecno ne pripisuje priznanja lastništva (to vprašanje pa je med strankama sicer sporno), sodišče dokazno nujno vrne v prvotni položaj. To pa je položaj, kjer je dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo lastninsko pravico, na strani nasprotnega tožnika. Ta pa je tako glede dokaznega, kakor tudi trditvenega bremena, propadel. Drugih relevantnih pritožbenih navedb ni. Odločitev sodišča prve stopnje je sicer pravilna.

Glede vseh ostalih premičnin pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niso v zadostni meri individualno določene. Na to pomanjkljivost tožbe je bil nasprotni tožnik opozorjen, ampak tudi s popravljenim zahtevkom ni zadostil zahtevam po določnosti zahtevka (1. odstavek 180. člena ZPP). Pravilna posledica pa v takšnem položaju ni zavrnitev zahtevka, marveč zavrženje tožbe (273. člen ZPP v zvezi s 5. odstavkom 108. člena ZPP). V to vprašanje je pritožbeno sodišče nujno trčilo ob materialnopravnem preizkusu sodbe v tem delu. Materialnopravnih razlogov za zavrnitev zahtevka namreč ni, saj niso podane procesne predpostavke za obravnavo tožbe v tem delu.

11. O stroških postopka.

Odločitev sodišča o uspehu je povsem pravilna. Skladna je z izpovedbami samega tožnika o vrednosti sedežne garniture, z vrnitvijo katere je uspel. Pritožba proti odločitvi o stroških tako ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je tako pritožbi delno ugodilo (oziroma je odločitev spremenilo ob obravnavanju pritožbe po uradni dolžnosti) v delu nasprotne tožbe, ki se nanaša na premičnine, navedene v 5. do zadnji alineji 5. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje. Na podlagi 6. alineje 358. člena ZPP je sodbo v tem delu razveljavilo in tožbo zavrglo. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo ter sodbo potrdilo. Pooblastilo za to odločitev je podano v 353. členu ZPP.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – Ur. l. RS, št. 45/2008)

(2) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 – Ur. l. RS, št. 40/2007)

(3) Primerjaj: Zvone Strajnar, Neupravičena pridobitev, Pravosodni bilten 2003/2, stran 153 – stran 175 ter sodba VSL, opr. št. I Cp 4097/2008