Jedro

Čeprav je za pravilno uporabo teorije o adekvatni vzročnosti pomembno razlikovanje dveh sklopov vzročnih zvez, in sicer (1) vzročna zveza med dejanjem in škodnim dogodkom in (2) vzročna zveza med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode, ni dvoma, da morata biti dokazana oba sklopa vzročne zveze, in sicer vsaj z verjetnostjo, ki ustreza mejnemu pragu (zadostne) verjetnosti. Prospektivna analiza vzročnosti se ukvarja z vprašanjem, ali je dejanje, katerega vzročno povezanost s škodnim dogodkom presojamo, povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka, vendar pa se pri tem ne upošteva samo dejstva, da je do škodnega dogodka prišlo, ampak tudi verjetnost, da bi se podoben škodni dogodek zgodil tudi v drugačnih okoliščinah - to velja za oba sklopa vzročne zveze. Kadar vzroka ni mogoče ugotoviti z gotovostjo, se v sodni praksi najpogosteje uporablja merilo mejnega praga zadostne verjetnosti.

Za obravnavani primer res velja, da bi povzročitelj škode s svojim ravnanjem (izsiljevanjem prednosti) lahko povzročil smrt oškodovanca, a vendarle je oškodovanec v prometni nesreči utrpel le lahke poškodbe, katerih zdravljenje je bilo zaključeno v enem mesecu, umrl pa je 15 mesecev kasneje. Za odločitev je zato bistveno, ali je smrt sploh verjetna posledica škodnega dogodka oziroma drugače, ali je z zadostno verjetnostjo (ki ni gotovost) izkazano, da je smrt tožničinega očeta v vzročni zvezi s škodnim dogodkom (in temu predhodnim ravnanjem odgovorne osebe). Izvedenec je vpliv prometne nesreče na smrt tožničinega očeta označil kot kamenček v mozaiku vzrokov, ki so privedli do nastopa smrti, in tako vpliv opredelil kot minimalni, ni pa ga izključil. Takšen vpliv pa ne presega mejnega praga nadpolovične verjetnosti, da je bila prometna nesreča vzrok smrti tožničinega očeta.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje, odločitev o pritožbenih stroških pa se pridrži za končno odločbo.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Postopek se je začel s tožbo tožnika A. A., vloženo dne 11. 10. 2013. Z njo je zahteval odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči 10. 6. 2013 kot voznik motornega kolesa, ko mu je zavarovanec tožene stranke z neprednostne ceste zaprl pot, zaradi česar je padel in se poškodoval. A. A. je 24. 10. 2014 umrl, postopek po njem pa je prevzela njegova hči, sedanja tožnica. Tožbo je spremenila tako, da je dodatno uveljavila zahtevek za odškodnino za nepremoženjsko škodo za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega (očeta) in premoženjsko škodo, nastalo v zvezi s pogrebom.

2. Z delno sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo le o tako razširjenem delu tožbenega zahtevka, torej o odškodnini za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega in odškodnini za stroške v zvezi s pogrebom in vzdrževanjem groba, in sicer je zahtevek za plačilo 20.345,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2015 do plačila zavrnilo, postopek glede plačila 1.945,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2015 pa ustavilo.

3. Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi ugodilo in delno sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, glede višine zahtevka pa je zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

4. S sklepom II DoR 212/2019 z dne 6. 6. 2019 je Vrhovno sodišče na predlog tožene stranke dopustilo revizijo glede vprašanja: Ali je smrt tožničinega očeta v pravno relevantni vzročni zvezi s prometno nezgodo, v kateri je utrpel le lažje telesne poškodbe in se je zgodila 15 mesecev pred smrtjo?

5. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je nato tožena stranka pravočasno vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo tožnice zavrne.

6. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki je v odgovoru nanjo predlagala, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

**Relevantno dejansko stanje**

7. Pokojni A. A. je v prometni nesreči 10. 6. 2013 utrpel odrgnino na čelu, rano in bolečnost na korenu nosu, zlom sedmega rebra in odrgnino nad desnim kolenom. Zdravljenje je bilo zaključeno po enem mesecu. V času nesreče je bil star 82 let. 8. Neposredni vzrok za smrt pokojnika je bilo akutno vnetje potrebušnice z odmrtjem tankega dela črevesa. Osnovni vzrok njegove smrti pa je bil nastanek akutne tromboze vej zgornje mezenterialne vene in vene porte kot posledica slabe prekrvavitve dela tankega črevesa. To je imelo za posledico odmrtje dela tankega črevesa in pojav akutnega vnetja potrebušnice. Prvotni zaključek izvedenca za sodno medicino je bil, da je nastop osnovnega vzroka smrti zelo kompleksen in da so poškodbe oziroma njihove posledice deloma prispevale k nastopu smrti.

9. Na pripombe pravdnih strank je izvedenec pregledal celotni zdravstveni karton pokojnika in mnenje dopolnil. Ugotovil je, da je imel pokojnik že prej številne zdravstvene težave,1 in sicer je imel tri operacije v trebušni votlini (leta 1989 zaradi perforiranega gangrenoznega vnetja slepiča, leta 2003 zaradi kalkuloznega vnetja žolčnika in leta 2006 zaradi žleznega raka zadnjega dela debelega črevesa) in napredovalno popuščanje srca, ki je z leti in staranjem napredovalo (dilatativno popuščanje srca, napaka na trolistnati srčni zaklopki in povišan arterijski krvni tlak, zaradi česar je bil v letu 2008 sprejet na bolnišnični oddelek, ugotovljena pa obojestranska pljučna embolija, katere izvor je bila obojestranska neokluzivna tromboza stegnenične in poplitealne vene, zaradi česar je od tedaj dalje prejemal zdravila za zdravljenje globoke venske tromboze in pljučne embolije; v letu 2012 je bila ugotovljena huda trikuspidalna regurgitacija s posledično pljučno hipertenzijo, ki je bila vzrok slabe telesne zmogljivosti). Ugotovljeno zdravstveno stanje je povzročilo zastajanje krvi v spodnjem delu telesa (trebuhu in nogi) in pojav krvnega strdka v zgornji veji mezenterialne vene in vene porte, ki je vodila do nastanka gangrene dela tankega črevesa in posledično razvoja akutnega peritonitisa, ki je bil neposredni vzrok za nastop smrti. Izvedenec je zaključil, da poškodbe, utrpele v prometni nesreči, niso omembe vredno prispevale k vzroku za nastop smrti, so pa kamenček v velikem mozaiku vzrokov, ki so privedli do smrti.

**Odločitev sodišča prve stopnje**

10. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da med prometno nesrečo in poškodbami, ki jih je pokojnik v njej utrpel, ter med njegovo smrtjo ni vzročne zveze. Zaključek je sprejelo na podlagi retrospektivne analize vzročnosti, torej s presojo za nazaj, ali so poškodbe, ki jih je utrpel pokojnik v prometni nesreči, vzrok za njegovo smrt oziroma ali bi smrt pokojnika nastopila tudi, če v prometni nesreči ne bi utrpel poškodb. Vzrok za smrt pokojnika so bile druge njegove bolezni, zlasti popuščanje srca, ki je z leti in staranjem napredovalo, k čemur je prispevala še huda trikuspidalna regurgitacija s posledično pljučno hipertenzijo, ki je bila vzrok slabe telesne zmogljivosti, ter obojestranska delna pljučna embolija in globoke venske tromboze. Predvidljivi vzrok za nastanek slednje je nezadostno gibanje ob spremljajočem bolezenskem stanju. Pljučna embolija je pogosto komplikacija globoke venske tromboze, ko se del krvnega strdka iz vene na nogi odtrga in odplava v pljuča. Vzrok takšne tromboze so motnje v koagulaciji krvi zaradi zastajanja venozne krvi, zaradi zarastlin v trebuhu po operacijah in napredovalnega popuščanja srca s posledično manjšo fizično aktivnostjo.

11. Pokojnikovo zdravljenje je bilo zaključeno en mesec po nesreči, v tem času so izzvenele vse posledice poškodb, ki jih je utrpel. Ni utrpel poškodb, ki bi onemogočale gibanje, ampak zaradi drugih zdravstvenih težav ni mogel več hoditi in pridobivati na telesni kondiciji. Enostavno se je sprijaznil s svojim tedanjim zdravstvenim stanjem in temu prilagodil nadaljnje življenje. Smrt bi torej nastopila iz enakih vzrokov, kot je, ne glede na poškodbe in njihove posledice, ki jih je pokojnik utrpel v prometni nesreči 10. 6. 2013. **Odločitev sodišča druge stopnje**

12. Sodišče druge stopnje je odločilo po opravljeni pritožbeni obravnavi, na kateri je dopolnilo dokazni postopek z zaslišanjem izvedenca in tožnice. Odločilo je, da je prometna nezgoda vplivala na smrt tožničinega očeta.

13. Uvodoma je sodišče druge stopnje pojasnilo, da je po teoriji o adekvatni vzročnosti izključena odgovornost za škodni dogodek, kadar dejanje povzročitelja škode ni adekvatno (pravno zadostno) vzročni zvezi, ker škodni dogodek ni bil objektivno predvidljiva posledica takega ravnanja oziroma ker dejanje povzročitelja ni povečalo verjetnosti nastanka škodnega dogodka; povzročitelj pa se ne more razbremeniti odgovornosti za škodo, tudi če je posamezna pojavna oblika škode oziroma njen večji obseg pogojen z osebnim stanjem oškodovanca v najširšem pomenu besede, ki obsega posebno občutljivost, prejšnje bolezni oziroma druge osebne lastnosti. Retrospektivno analizo vzročnosti je ocenilo za nepravilen pristop sodišča prve stopnje. V primerih, ko ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, kateri dogodek ali dejanje je v resnici povzročil škodni dogodek, koncept prospektivne analize (ki je usmerjena v prihodnost) omogoča utemeljitev in presojo vzročne zveze in razlago teorije o adekvatni vzročnosti. Izvedenec ni izključil vpliva prometne nezgode in poškodb na smrt tožničinega očeta. Ocena vpliva je nihala od delnega do minimalnega vplivanja, nikoli pa vpliv ni bil izključen, kar je potrdila tudi tožnica glede fizične in psihične spremenjenosti pokojnega po prometni nezgodi. Pred nezgodo je bil aktiven (kosil je sadovnjak, pripravljal drva), po njej pa brezvoljen in potreben nege (poležaval je v postelji, spal, sam ni šel niti na stranišče). Sodišče druge stopnje tako zaključi, da so prometna nezgoda in utrpele posledice vplivale na smrt pokojnega, ki ga je treba sprejeti takšnega, kot je (doktrina egg shell skull).

**Navedbe strank v revizijskem postopku**

14. Tožena stranka v reviziji trdi, da je bilo v izpodbijani sodbi napačno uporabljeno pravilo o vzročnosti. Po dopolnitvi mnenja s pregledom celotnega zdravstvenega kartona pokojnika je izvedenec pojasnil, da poškodba ni omembe vredno prispevala k vzrokom za nastop smrti. Opredelil jo je kot kamenček v velikem mozaiku vzrokov. V normalnih okoliščinah takšna poškodba ne bi nič vplivala na smrt, v starosti pa lahko vsaka malenkost. Po mnenju izvedenca tudi to, da naj bi pokojni po nesreči mesec dni ležal, ni nič ali zelo malo vplivalo na smrt. Kronično popuščanje srca pri starem človeku napreduje. Lahke telesne poškodbe ne bi smele vplivati na kasnejšo manjšo aktivnost in to po njegovem mnenju ni bil vzrok manjše aktivnosti. Z izrazom „kamenček v mozaiku“ je hotel povedati, da nesreča ni skoraj nič prispevala k smrti. V našem pravu je največkrat uporabljena teorija adekvatne vzročnosti, po kateri se izmed vseh okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, za vzrok šteje samo tista, ki po življenjskih izkušnjah običajno, po rednem teku stvari, pripelje do enake posledice. Vrednostno je treba ugotoviti, ali so posledice v nesreči lahko pravno upošteven vzrok pokojnikove smrti oziroma ali lahko odgovorni osebi z veliko verjetnostjo pripišemo odškodninsko odgovornost za smrt pokojnika cca leto in pol po nesreči. Smrt je bila posledica drugih bolezni. Nesreča ni naravni vzrok smrti pokojnega in tudi po teoriji o adekvatni vzročnosti njegove smrti pravno relevantno ni mogoče pripisati prometni nesreči; tega ni mogoče niti z vidika razumne predvidljivosti niti z vidika tipičnosti takšnih dogodkov po prometnih nesrečah z lahkimi telesnimi poškodbami. Prometna nesreča ni dogodek, brez katerega ne bi prišlo do pokojnikove smrti. Smrt ni verjetna posledica prometne nesreče z lažjimi telesnimi poškodbami. Vzročna zveza ni dokazana z mejnim pragom zadostne verjetnosti oziroma ni izkazana niti z majhno verjetnostjo. Opredelitev izvedenca ni bila pravna v smislu pravno relevantne vzročne zveze, ampak zgolj empirična v smislu vpliva prometne nesreče na končni rezultat pri hudo bolnem starejšem človeku. Egg shell skull doktrino sodišče napačno tolmači, saj je uporabljiva pri presojanju pravno upoštevnega obsega škode, ne pa pri ugotavljanju vzročne zveze med škodnim dogodkom in škodo. Poleg tega že razlog pravičnosti takšnega tolmačenja ne dopušča, saj pripelje do absurdne situacije. Če bi bila odgovornost za smrt v celoti naložena povzročitelju škodnega dogodka, ki je očitno že prej hudo bolnemu tožničinemu očetu povzročil le lahke telesne poškodbe, katerih posledice nimajo nič s smrtjo, bi bilo vrednostno ravnotežje v celoti porušeno. Načelo, da je treba oškodovanca vzeti takšnega, kot je, ni absolutno, v konkretnem primeru pa ni niti z zadostno stopnjo verjetnosti izkazano, da je prometna nesreča sploh pravno relevantno vzročno povezana s smrtjo pokojnega. Poleg tega je tožnica posredna oškodovanka in ne oškodovanka, katere obseg škode bi bil večji zaradi določenih predhodno obstoječih osebnih stanj. Njeno osebno stanje nima nobenega vpliva na obseg škode in je sklicevanje na egg shell skull doktrino tudi zato zgrešeno. Toženka nima sodb, ki bi obravnavale identično dejansko stanje, sklicuje pa se na zadeve II Ips 409/2007, II Ips 153/2007, II Ips 331/2015 in II Ips 178/2007, v katerih se obravnava pravno relevantna vzročna zveza in katerih vsebina odstopa od obrazložitve izpodbijane sodbe.

15. Tožnica v odgovoru na revizijo poudarja, da se teorija o adekvatnosti nanaša na predvidljivost vzročne zveze med dejanjem in škodnim dogodkom (nesrečo), ni pa nujno, da je predvidljiva tudi nadaljnja vzročna zveza med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode. Prav na razlikovanju med predvidljivostjo škodnega dogodka in (ne)predvidljivostjo konkretne pojavne oblike in obsega škode temelji doktrina, po kateri mora odgovorna oseba sprejeti oškodovanca takšnega, kakršen je (doktrina egg shell skull). Oškodovanec je upravičen do odškodnine za celoten obseg škode, ki mu je nastala iz škodnega dogodka, čeprav je celoten obseg nepredvidljiv, ker je škoda nastala zaradi njegove posebne občutljivosti ali drugega posebnega stanja (npr. prejšnje bolezni ali zaradi posebnih fizičnih ali duševnih lastnosti). V konkretnem primeru je bila prometna nesreča kamenček v mozaiku, ki je pripeljal do smrti neposrednega oškodovanca. Poškodbe so prispevale k nastopu smrti. Zaradi neaktivnosti, starosti in spremljajočega zdravstvenega stanja mu je slabela mišična moč. Vzrok smrti so bili starost, popuščanje srca, pojemanje mišične moči in fizične aktivnosti. Mirovanje v postelji privede do počasnega vračanja venske krvi, do slabe preskrbe tkiv s krvjo, vse to pa je vzrok, da so tkiva še občutljivejša za motnjo cirkulacij, tj. pojav krvnega strdka v veni. Oškodovanec je bil pred nesrečo pravzaprav zdrav starostnik, aktiven in vesel življenja. Bil pa je bolj dovzeten za slabšanje obstoječih stanj in težjih (počasnejših) rehabilitacijskih sposobnosti. To je povsem naravno in pričakovano dejstvo in nepošteno bi bilo, da bi se mu povzročitelj nesreče izognil. Poškodbe iz prometne nesreče so ga povsem sesule, porušile imunski in kondicijski sistem. Glede na to, da je tromboza posledica pojemanja mišične moči, pomanjkanja fizične aktivnosti, v posledici tega se razvije hujše popuščanje srca (nastopi poslabšanje), je obstoj vzročno posledičnega zaključka med prometno nesrečo kot vzrokom in smrtjo kot posledico edino logičen. O odsotnosti vzročne zveze bi lahko govorili samo, če v povzročitvi prometne nesreče ne bi mogli videti predvidljivega nastanka poškodb neposrednega oškodovanca. To pa ni mogoče. Povzročitelj se je nedvomno zavedal, da bo z izsiljevanjem prednosti lahko povzročil hude telesne poškodbe ali celo smrt oškodovanca. Nadaljnji potek in način spopadanja oškodovanca z utrpelimi poškodbami je stvar vzročne zveze med škodnim dogodkom in obsegom nastale škode. To vprašanje s teorijo adekvatne vzročnosti ni več povezano. Pri tem se sklicuje na zadevo II Ips 401/96, Komentar Obligacijskega zakonika in članek Kritika teorije o adekvatni vzročnosti in dileme novejše prakse. Tožnica je z mejnim pragom zadostne verjetnosti dokazala, da je prometna nesreča prispevala k smrti oškodovanca. Izvedenec ni mogel izključiti dejstva, da je prometna nesreča vplivala na smrt oškodovanca, to pa je ključno. Res ni mogel pojasniti, zakaj se tožnik ni gibal, vendar ni šlo za izvedenca psihologa ali psihiatra, zato vzročno posledičnih zaključkov o tem ni mogel dati. Psihično stanje pokojnika po nesreči je postalo slabše in brezvoljno, torej je prometna nesreča vplivala in povzročila smrt, je pa k temu prispevalo tudi njegovo predhodno in z nesrečo poslabšano zdravstveno stanje in po nesreči spremenjene osebnostne lastnosti, kar pa v skladu z doktrino egg shell skull ne sme vplivati na obseg škode, ki jo mora povzročitelj povrniti, saj ne more računati, da bo poškodoval le povprečno občutljivega posameznika. Tudi za tožnico kot posredno oškodovanko pride v poštev ta doktrina. Bistveno je, da je neposredni oškodovanec umrl zaradi škodnega dogodka v kombinaciji s svojimi osebnimi lastnostmi. Glede na ugotovljeno dejansko stanje višjega sodišča ni mogoče sprejeti drugačnega zaključka, kot da je prometna nesreča prispevala k smrti in bila eden izmed vzrokov zanjo.

**Odločitev Vrhovnega sodišča**

16. Revizija je utemeljena.

17. Tožnica je posredna oškodovanka. Povrnitev nepremoženjske škode zahteva na podlagi prvega odstavka 180. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). To določilo opredeljuje (le) pravnorelevantno obliko nepremoženjske škode (duševne bolečine zaradi smrti ali težke invalidnosti) in krog posrednih oškodovancev, med katere tožnica kot hči pokojnika nedvomno sodi. Za priznanje denarne odškodnine posrednim oškodovancem pa morajo biti poleg tega seveda izpolnjene vse druge predpostavke odškodninske terjatve in tudi kriteriji za priznanje pravične denarne odškodnine. Zgolj dejstvo, da gre za posredno oškodovanko, pa ne pomeni, da se vzročna zveza med ravnanjem odgovorne osebe in končnim obsegom škode presoja kakorkoli drugače, kot bi se v primeru, če bi odškodnino za lastno škodo terjal neposredni oškodovanec.

18. Ena od temeljnih predpostavk odškodninske terjatve je vzročna zveza med škodnim ravnanjem odgovorne osebe in nastalo škodo. Tožnici, ki v odgovoru na revizijo poudarja vezanost revizijskega sodišča na v izpodbijani sodbi ugotovljeno dejansko stanje, je treba pojasniti, da vprašanje obstoja vzročne zveze ni zgolj dejansko vprašanje. Vzročna zveza je pravzaprav pravno vprašanje, podlaga za oceno, ali je škoda, ki jo utrpi oškodovanec, v pravno relevantni vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem odškodninsko odgovorne osebe, pa je dejanska. Brez naravne vzročnosti tudi pravna vzročnost ne obstaja (izjema velja za opustitve dolžnega ravnanja, kjer pravo pogoj fingira kot vzrok). Če določeno ravnanje s stališča naravne vzročnosti ne more biti vzrok določeni škodi, potem seveda tudi o pravni vzročnosti ne moremo govoriti.2 Na drugi strani pa, čeprav naravna vzročna zveza med škodnim dejstvom in škodno posledico (razen v omenjenem izjemnem primeru, ko pravo določi domnevo o tem) mora obstajati, ni vsak naravni vzrok že tudi pravno upošteven. Zato Vrhovno sodišče izhajajoč iz uvodoma predstavljenih relevantnih dejstev lahko in glede na dopuščeno revizijsko vprašanje mora presoditi obstoj vzročne zveze kot pravnega vprašanja med ravnanjem odgovorne osebe (povzročitvijo prometne nesreče) in smrtjo tožničinega očeta kot zatrjevane končne posledice tega ravnanja. Presoja pravilnosti odločitve v izpodbijani sodbi o vzročni zvezi torej v obravnavanem primeru sodi v sfero preizkusa pravilne uporabe materialnega prava.

19. Presoja vzroka škodnega dogodka in iz njega izvirajoče škode je težavna zlasti v primerih, kot je obravnavani, ko se je (zatrjevana) škoda pokazala šele v daljšem času po ravnanju odgovorne osebe in nastanku škodnega dogodka. V takem primeru je, zlasti ob dejstvu, da je vzročnost neprekinjen proces, njena bit pa v stalnem spreminjanju sveta,3 vzrok zelo težko natančno določiti. Analiza vzročne zveze med škodnim ravnanjem odgovorne oseba, škodnim dogodkom in škodo tako pomeni analizo majhnega izseka stvarnosti, v katerem (iz množice različnih možnih pogojev in vzrokov) določenemu vzroku pripišemo pravno relevanten pomen. Zato si pravo pomaga z različnimi teorijami vzročnosti, ki pa vendarle ne bi smele pripeljati do nevzdržnih rezultatov.

20. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je bilo zdravljenje tožničinega očeta zaključeno en mesec po poškodbi. V tem času so izzvenele posledice poškodb, ki jih je utrpel. Kljub temu je ostal po nesreči fizično in psihično spremenjen, prej aktivni starostnik je postal brezvoljen, apatičen in potreben pomoči. Ker je sodišče prve stopnje izdalo delno sodbo, s katero je odločalo le o upravičenosti tožničinega zahtevka kot posredne oškodovanke, obseg nepremoženjske škode, za katero je zadoščenje s tožbo uveljavljal tožničin oče, kot posledice ravnanja odgovorne osebe (še) ni bil ugotovljen. Možno je, da je bil obseg škode sicer večji, kot bi bil pri „povprečnem“ oškodovancu, vendar pa je za presojo utemeljenosti zahtevka posredne oškodovanke, odločilno (le), ali je smrt njenega očeta 15 mesecev po škodnem dogodku in po končanem zdravljenju posledica ravnanja odgovorne osebe in škodnega dogodka. Končna ugotovitev izvedenca, ki jo v sodbah povzemata tudi obe sodišči nižjih stopenj, je, da poškodbe, utrpele v prometni nesreči niso omembe vredno vplivale k vzroku za nastop smrti, so pa kamenček v mozaiku vzrokov, ki so privedli do nastopa smrti. V prvotnem mnenju podano oceno o delnem prispevku k nastopu smrti je torej spremenil v minimalni vpliv, ni pa ga izključil.4

21. Tožena stranka ima prav, da aktualna sodna praksa praviloma sledi teoriji5, ki predvidljivost (adekvatnost) posledic dejanja oziroma ravnanja pri ugotavljanju vzročne zveze kot upoštevno presoja le v razmerju do škodnega dogodka, ne pa tudi v razmerju do konkretnega obsega škode; v slednjem razmerju se (tudi v skladu z načelom popolne odškodnine) upošteva oškodovanec, kakršen je oziroma se ne upoštevajo morebitna osebna stanja ali lastnosti oškodovanca, zaradi katerih je morebiti obseg nastale škode večji od običajnega.6 Vrhovno sodišče je že izreklo, da bi doktrina egg shell skull v skrajni izpeljavi lahko privedla do povsem absurdnih položajev.7 Ne glede na to pa sodi, da tudi v tej zadevi uporaba te doktrine ni odločilna za presojo vzročne zveze, saj se ne presoja zgolj konkretni končni obseg škode, ampak sama vzročna zveza. Čeprav se poudarja, da je za pravilno uporabo teorije o adekvatni vzročnosti pomembno razlikovanje dveh sklopov vzročnih zvez, in sicer (1) vzročna zveza med dejanjem in škodnim dogodkom in (2) vzročna zveza med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode,8 ni dvoma, da morata biti dokazana oba sklopa vzročne zveze, in sicer vsaj z verjetnostjo, ki ustreza mejnemu pragu (zadostne) verjetnosti.9 V obravnavani zadevi tako ni dvoma o obstoju prvega dela (sklopa) vzročne zveze, torej med ravnanjem odgovorne osebe (izsiljevanjem prednosti v prometu) in škodnim dogodkom (prometno nesrečo), sporen je drugi del (sklop) vzročne zveze, in sicer ali je z zadostno verjetnostjo izkazano, da so konkretne težave, ki so privedle do smrti tožničinega očeta, v vzročni zvezi s prometno nesrečo in poškodbo (kot nespornim obsegom škode), ki jo je utrpel v škodnem dogodku. Odločilno v zadevi torej je, ali je škodni dogodek (prometna nesreča kot posledica nedopustnega ravnanja povzročitelja) vzrok smrti tožničinega očeta, ki je (kot končna posledica) nastopila šele daljši čas po škodnem dogodku.

22. Sodišči prve in druge stopnje sta glede na časovni vidik analize stvarnega dogajanja uporabili različna pristopa: sodišče prve stopnje retrospektivno analizo vzročnosti, sodišče druge stopnje pa prospektivno analizo vzročnosti. Pri slednji je sodišče druge stopnje kot ključno štelo, da je nek, čeprav malenkosten, vpliv prometne nesreče (škodnega dogodka) na smrt tožničinega očeta obstajal oziroma tak vpliv nikoli ni bil izključen, kar neupoštevajoč siceršnje pokojnikovo zdravstveno stanje pomeni, da je vzročna zveza v smislu odškodninske obveznosti podana in zadošča za ugotovitev temelja (podlage) odškodninskega zahtevka. Prospektivna analiza vzročnosti se ukvarja z vprašanjem, ali je dejanje, katerega vzročno povezanost s škodnim dogodkom presojamo, povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka, vendar pa se pri tem ne upošteva samo dejstva, da je do škodnega dogodka prišlo, ampak tudi verjetnost, da bi se podoben škodni dogodek zgodil tudi v drugačnih okoliščinah10 – to velja za oba sklopa vzročne zveze, torej tudi za presojo vzročne zveze med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode. Koncept prospektivne analize vzročnosti omogoča sodobnejšo (in doslednejšo) utemeljitev in razlago teorije o adekvatni vzročnosti, prav tako pa je pomemben pri presoji vzročne zveze v okoliščinah, ko ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, kateri dogodek oziroma dejanje je povzročil škodni dogodek11 in konkretno škodo. Kadar vzroka ni mogoče ugotoviti z gotovostjo, se v sodni praksi najpogosteje uporablja merilo mejnega praga zadostne verjetnosti,12 pri čemer se pri določitvi, s kakšno stopnjo verjetnosti je treba dokazati, da je ravnanje (oziroma drug vzrok) v vzročni zvezi z nastalo škodo, uporablja stopnja 50 %. Vzročna zveza med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode tako ni podana, kadar neka škoda ni verjetna posledica (posledica izkazana z mejnim pragom zadostne verjetnosti) škodnega dogodka; vzročna zveza pa je podana, kadar je konkretni obseg nastale škode, ki je verjetna posledica škodnega dogodka, (neobičajno) večji zaradi osebnega stanja oškodovanca.13

23. Za obravnavani primer res velja, kot navaja toženka v odgovoru na revizijo, da bi povzročitelj škode s svojim ravnanjem (izsiljevanjem prednosti) lahko povzročil smrt oškodovanca, a vendarle je oškodovanec v prometni nesreči utrpel le lahke poškodbe, katerih zdravljenje je bilo zaključeno v enem mesecu, umrl pa je 15 mesecev kasneje. Za odločitev je zato bistveno, ali je smrt sploh verjetna posledica škodnega dogodka oziroma drugače, ali je z zadostno verjetnostjo (ki ni gotovost) izkazano, da je smrt tožničinega očeta v vzročni zvezi s škodnim dogodkom (in temu predhodnim ravnanjem odgovorne osebe). Kot je bilo že zapisano, torej ne gre za vprašanje konkretnega obsega škode (s čimer se ukvarja doktrina egg shell skull), ampak za vprašanje vzročne zveze z zatrjevano škodo. Izvedenec je vpliv prometne nesreče na smrt tožničinega očeta označil kot kamenček v mozaiku vzrokov, ki so privedli do nastopa smrti, in tako vpliv opredelil kot minimalni, ni pa ga izključil. Enake so tudi dejanske ugotovitve obeh sodišč nižje stopnje. Takšen vpliv pa ne presega mejnega praga nadpolovične verjetnosti, da je bila prometna nesreča vzrok smrti tožničinega očeta. Tudi z oceno dokazov, izvedenih na pritožbeni obravnavi, sodišče druge stopnje večjega vpliva na smrt pokojnega ni ugotovilo.14 To pa pomeni, da je sodišče druge stopnje zmotno presodilo, da je ravnanje zavarovanca tožene stranke povzročilo smrt tožničinega očeta oziroma da je škodni dogodek (prometna nesreča) pravno upošteven vzrok njegove smrti.

24. Vrhovno sodišče je zaradi zmotne uporabe materialnega prava reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP).

25. Sodišče druge stopnje je sicer izdalo vmesno sodbo in sklep; s slednjim naj bi (kot izhaja iz izreka) razveljavilo odločitev glede višine tožbenega zahtevka. Vendar pa je odločba sodišča druge stopnje po vsebini samo vmesna sodba, saj pritožbeno sodišče lahko z vmesno sodbo tako potrdi kot tudi spremeni sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na podlago zahtevka.15 Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi neutemeljenosti podlage, je sodišče druge stopnje prvostopenjsko odločitev spremenilo le z izdajo vmesne sodbe o podlagi zahtevka, saj prvostopenjske odločitve o znesku ni, ker zaradi neutemeljenosti podlage tudi ni bil ugotavljan. Sodišče druge stopnje torej sodbe sodišča prve stopnje v takem primeru ne razveljavlja, ampak spremeni o temelju, zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka pa zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nadaljnji postopek. S spremembo izpodbijane sodbe in ponovno vzpostavitvijo odločitve, vsebovane v sodbi prve stopnje, je zato Vrhovno sodišče v celoti odločilo o odškodnini za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega in odškodnini za stroške v zvezi s pogrebom.

26. V zadevi je izdana delna sodba. Ne sodišče prve stopnje ne sodišče druge stopnje o stroških postopka še nista odločali. Zato je tudi Vrhovno sodišče odločitev o revizijskih stroških pridržalo za končno odločbo.

1 Natančneje so povzete v 27. točki obrazložitve sodbe prve stopnje, na katero se sklicuje tudi izpodbijana sodba v 8. točki obrazložitve. 2 Tako npr. II Ips 705/2009, II Ips 730/2005, II Ips 572/2002. 3 Luigi Varanelli, Vzročna zveza in pravo – oris nove teorije, Odvetnik, št. 3/2012: „Vsaka posledica je rezultat kombinacije številnih vzrokov, ki skupaj prispevajo k njenemu nastanku. Vsaka posledica je hkrati tudi vzrok, ki skupaj z drugimi vzroki prispeva k nastanku poznejših posledic. To pomeni, da je določen dogodek oziroma določeno stanje pogojeno s prejšnjim dogodkom oziroma s prejšnjim stanjem, ki ga potencialno sestavlja neomejeno število pogojev. Vsaka sprememba narave ni nič drugega kot razmerje vzrok – posledica, pri čemer je pri tej relaciji posledica le tisto naravno stanje, ki ob določenem zaporedju trenutkov sledi prejšnjemu naravnemu stanju, ki ga zato obravnavamo kot vzrok.“ 4 Tako tudi sodišče druge stopnje v 16. točki obrazložitve. 5 Nina Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 707 – 713. 6 Npr. II Ips 625/2008, II Ips 1198/2008, II Ips 387/2007, II Ips 457/2005 in druge. 7 II Ips 331/2015. 8 Nina Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 711. 9 Prav tam, stran 713. 10 Nina Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 730. 11 Prav tam. 12 Npr. II Ips 287/2014, II Ips 387/2007. 13 II Ips 387/2007. 14 Zaključki v 17. točki obrazložitve. 15 Načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS dne 22. in 3. 6. 1993, Poročilo o sodni praksi I/93, stran 43.