Jedro

Tožbeni zahtevek glede izročitve spornih nepremičnin v posest se je glasil: "Tožena stranka je dolžna izročiti tožnici v posest parc. št. 801/1, 801/2, 801/3, 853, 874/2 in 844/2, vl. št. 756 k.o. G. v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe pod izvršbo", kar po oceni pritožbenega sodišča potrjuje pritožbene navedbe, da tožbeni zahtevek v tem delu ni določen, saj iz njega ni razvidno, kateri tožnici je toženec dolžan nepremičnine izročiti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i v delu, kjer je toženi stranki naloženo, da je dolžna tožnici izročiti v posest parc. št. 801/1, 801/2, 801/3, 853, 874/2 in 844/2 k.o. G. ter v stroškovni odločitvi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžan toženec izročiti tožnici v posest parc. št. 801/1, 801/2, 801/3, 853, 874/2 in 844/2, vse vpisane v vl. št. 756 k.o. G., poleg tega pa je dolžan prvi tožnici plačati znesek 50.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo, tožencu pa je nadalje še naložilo, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 200.143,00 SIT in sicer sorazmerno z uspehom v pravdi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženec po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek glede izročitve v posest zavrne oziroma podrejeno zavrže, tožbeni zahtevek glede plačila pa zavrne ter naloži tožeči stranki v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožba navaja, da je tožbeni zahtevek nedoločen, saj ne določa, kateri tožnici bi moral nepremičnine izročiti v posest. Po mnenju pritožbe je tožba nesklepčna in je zato potrebno tožbeni zahtevek zavrniti. Pritožba pravi, da je tudi sicer zahtevek na izročitev nepremičnin v posest preuranjen, saj ima toženec pravico pridržati posest nepremičnin, dokler ni njegova terjatev iz naslova obogatitve plačana, saj je oljčna drevesa posadil in negoval, kar praktično priznavata tudi tožnici. Glede na nesklepčnost tožbe glede izročitve v posest po stališču pritožbe tudi ni mogoča obsodba na plačilo zneska 50.000,00 SIT na račun olja, pa tudi sicer ni bilo ugotovljeno, ali so oljke v letu 2004 sploh imele kaj plodov, česar tudi tožeča stranka ni izkazala. Na koncu pritožba navaja še nepravilnost stroškovnega sklepa in priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

V predmetni zadevi sta tožnici postavili dva tožbena zahtevka: na izročitev nepremičnin v posest (vrnitveni zahtevek) in denarni zahtevek na plačilo 50.000,00 SIT kot korist, ki jo je imel toženec od obdelave oljk na spornih nepremičninah ter plačilo dvakrat po 121.000,00 SIT iz naslova vračila posojila (sodišče prve stopnje je ta del tožbenega zahtevka zavrnilo). Tožbeni zahtevek glede izročitve spornih nepremičnin v posest se je glasil: "Tožena stranka je dolžna izročiti tožnici v posest parc. št. 801/1, 801/2, 801/3, 853, 874/2 in 844/2, vl. št. 756 k.o. G. v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe pod izvršbo", kar po oceni pritožbenega sodišča potrjuje pritožbene navedbe, da tožbeni zahtevek v tem delu ni določen, saj iz njega ni razvidno, kateri tožnici je toženec dolžan nepremičnine izročiti. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 1. odstavku 180. člena zahteva, da mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, sicer mora sodišče tožbo poslati v popravo po določbi 108. člena ZPP. Ker prvostopenjsko sodišče tega ni storilo, je tožbeni zahtevek na izročitev nepremičnin v posest ostal nedoločen, zato je bilo potrebno izpodbijano sodbo v navedenem delu ter posledično tudi v stroškovni odločitvi razveljaviti in v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje z navodilom, da tožeči stranki pozove, naj tožbeni zahtevek ustrezno popravita, ter nato ponovno odloči o njegovi utemeljenosti in o pravdnih stroških.

V preostalem delu pa po oceni pritožbenega sodišča toženčeva pritožba ni utemeljena. Iz pritožbenih navedb je namreč razvidno, da je toženec povezal nedoločenost tožbenega zahtevka in nesklepčnost tožbe, česar pa ni mogoče enačiti. Nesklepčnost tožbe namreč pomeni, da iz zatrjevanih dejstev ni razvidna utemeljenost tožbenega zahtevka, preizkus sklepčnosti pa je mogoče opraviti šele potem, ko je tožbeni zahtevek določno opredeljen. Pritožba nadalje navaja, da je zahtevek na izročitev nepremičnin preuranjen, saj ima toženec pridržno pravico na spornih nepremičninah do plačila svoje terjatve iz naslova obogatitve. Toženec je namreč na naroku postavil ugovor pridržne pravice in povedal še, da bo v zvezi s tem vložil nasprotno tožbo, česar pa ni storil. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugovorom povsem pravilno ugotovilo, da je toženec oljke posadil že v letih 1978-1980 (kar je navedel toženec sam) in da so bile nepremičnine z oljkami vred tudi predmet dedovanja (do katerega je prišlo leta 2003), torej se je lastninska pravica na nepremičninah po načelu superficies solo cedit razširila tudi na oljke kot sestavine zemljišča (8. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Poleg tega pritožbeno sodišče še dodaja, da toženec ne more uspešno uveljavljati pridržne pravice tudi iz sledečih razlogov: ker je le-ta v skladu s 7. odstavkom 95. člena SPZ možna le zaradi povrnitve potrebnih in koristnih stroškov v zvezi z vzdrževanjem stvari, toženec pa v bistvu želi odškodnino za posajene oljke, ter tudi zato, ker je pridržna pravica predvidena le za dobrovernega posestnika, kar pa toženec, kot je pravilno ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče, ni bil. Toženec v pritožbi sicer navaja, da je do pridržne pravice upravičen do plačila njegove terjatve iz naslova neupravičene obogatitve, ki pa bi jo moral uveljavljati z ustrezno (nasprotno) tožbo in ne zgolj z ugovorom. Pritožba toženca ni utemeljena niti v delu, kjer povezuje nesklepčnost tožbe z odločitvijo sodišča o plačilu denarnega zneska prvi tožnici, saj sta zahtevek za izročitev nepremičnin in zahtevek za plačilo denarnega zneska med seboj popolnoma ločena in samostojna tožbena zahtevka, ki temeljita na različnih pravnih podlagah, poleg tega pa je v tem delu tožbeni zahtevek postavljen določeno. Sodišče je namreč tožencu naložilo plačilo zneska 50.000,00 SIT v korist prve tožnice in sicer iz naslova vrnitve vrednosti plodov (96. člen SPZ) na podlagi ugotovitve, da toženec obdeluje sporne nepremičnine, na katerih se nahaja 17 oljk, ki gotovo dajo 25 litrov olja (po 2.000,00 SIT za vsak liter). Pritožba v zvezi s tem navaja, da sodišče ni ugotavljalo, ali so oljke v letu 2004 sploh imele kaj plodov, česar naj tožeča stranka niti ne bi izkazala. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pritrjuje že navedenim in prepričljivim zaključkom sodišča prve stopnje, ki jih ni bilo potrebno ugotavljati še drugače, saj toženec tekom postopka ni prerekal tega dela tožbenega zahtevka, poleg tega pa je tudi sam izpovedal, da oljke obdeluje in izdeluje olje, kar je potrdila tudi njegova žena.

Drugih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev postopka po 2. odstavku 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ni zasledilo, zato je na podlagi zgoraj obrazloženih ugotovitev v skladu s 354. členom ZPP pritožbi toženca delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno razveljavilo v delu, ki se nanaša na izročitev nepremičnin v posest in v stroškovni odločitvi, v preostalem delu pa je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo. Glede na določbo 3. odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.