Jedro

Po določbi 280. člena ZOR so izpodbojna dejanja dolžnika, ki povzročijo prikrajšanje upnika in če so poleg prikrajšanja izpolnjeni še drugi pogoji. Obstoj drugih pogojev (oškodovalna namera, neopravičljiva nevednost dolžnika, vednost pridobitelja za oškodovalno namero dolžnika itd.) pa je odločilen šele v primeru, če je z dolžnikovim dejanjem povzročeno prikrajšanje upnika, kar je temeljni pogoj.

Ohranitev poplačilne pravice kljub razpolaganju dolžnika pa pomeni, da dolžnikovo razpolaganje (odplačno ali neodplačno) ni povzročilo prikrajšanja upnika.

Dejstvo, da je isti sodnik sodeloval v izvršilnem in pravdnem postopku, ne predstavlja razloga, zaradi katerega bi bil sodnik izključen po zakonu samem, saj 5. točka 71. člena ZPP prepoveduje sodniku le sodelovanje pri izdaji odločbe nižjega sodišča v isti zadevi. Izvršilni in pravdni postopek pa ne predstavljata iste zadeve. Poleg tega pa pravdni in izvršilni postopek tudi nista tekla med istimi udeleženci postopka. V obeh postopkih se isti udeleženci namreč pojavljajo le na aktivni strani, na pasivni strani pa je kot dolžnik v izvršilnem postopku nastopal S. Š., v obravnavani pravdni zadevi pa je tožbeni zahtevek naperjen le proti J. F. Izločitveni razlog iz 6. točke 71. člena ZPP (obstoj okoliščin, ki vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranosti) pa bi tožeča stranka lahko uveljavljala med postopkom, vendar le na način, ki je določen v 3. odstavku 73. člena ZPP. Tega pa ni storila.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, naj se ugotovi, da proti tožečim strankam nima pravnega učinka neodplačno razpolaganje S. Š., storjeno dne 24.1.1985 v pravdni zadevi opr. št. P ... v korist tožene stranke. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora trpeti tožeča stranka sama.

Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti drugostopni sodbi je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pravni interes tožeče stranke za vložitev ugotovitvene tožbe je brez dvoma izkazan. Tožena stranka je ravnala zelo zvito in dosegla, da je sodišče izdalo sodbo na podlagi pripoznave, ki se je nanašala na premoženje, pridobljeno z gradnjo zakoncev Š. Tožena stranka se je vknjižila v zemljiško knjigo že 20.3.1985, zaznamba dražbenega postopka na podlagi sklepa opr. št. I ... pa je bila vpisana v zemljiško knjigo šele 23.3.1990. Zaradi neizvršene zaznambe je sodišče zavračalo izvršilne predloge. Sodnica, ki je izvršilni predlog zavrnila, je sodelovala tudi v pritožbenem senatu, ki je izdal izpodbijano pravnomočno sodbo. To pa ni v skladu s 5. in 6. točko 71.člena ZPP. Ob upoštevanju določb 187. člena ZPP bi sodišče tožeči stranki moralo dopustiti ugotovitveno tožbo, saj v zemljiški knjigi vpisana zaznamba ne daje zadostnega pravnega varstva. V celoti pa je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Ti so visoki in so posledica številnih razveljavitev prvostopnih odločb. Pri odmeri stroškov postopka bi bilo potrebno tudi upoštevati, da je tožeča stranka v izvršilnem postopku, ki je v teku obenem z obravnavano pravdno zadevo, uspela s pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da bo tožbenemu zahtevku stroškovno ugodeno.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

V revizijskem odgovoru je tožena stranka navedla le, da je bil tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen in da je pravilna tudi odločitev, da mora tožeča stranka sama trpeti svoje stroške postopka.

Revizija ni utemeljena.

Pravna podlaga za odločitev o uveljavljenem tožbenem zahtevku, ki je meril na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, je v določbah 280. člena in nasl. zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Ob upoštevanju v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev, pa sta sodišči druge in prve stopnje navedene določbe ZOR materialnopravno pravilno uporabili.

Po določbi 280. člena ZOR so izpodbojna dejanja dolžnika, ki povzročijo prikrajšanje upnika in če so poleg prikrajšanja izpolnjeni še drugi pogoji. Obstoj drugih pogojev (oškodovalna namera, neopravičljiva nevednost dolžnika, vednost pridobitelja za oškodovalno namero dolžnika itd.) pa je odločilen šele v primeru, če je z dolžnikovim dejanjem povzročeno prikrajšanje upnika, kar je temeljni pogoj. V obravnavanem primeru pa ta temeljni pogoj ni izpolnjen.

Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje res izhaja, da je dolžnik (S. Š. in ne tožena stranka) s svojim nepremičnim premoženjem v letu 1985 neodplačno razpolagal, vendar pa to neodplačno razpolaganje ni imelo za posledico poslabšanja pravnega položaja upnika (tedaj tožeče stranke) in zato tudi ne njegovega prikrajšanja. Že pred spremembo zemljiškoknjižnega stanja (vpisom solastninske pravice na ime tožene stranke) je bil namreč vložen s strani tožeče stranke izvršilni predlog, kateremu je izvršilno sodišče v celoti (tedaj vključno s predlagano zaznambo dražbenega postopka pri nepremičnini, ki jo je kasneje pridobila tožena stranka) ugodilo, zaradi česar je učinek zaznambe nastopil že dne 31.1.1985, tedaj pred spremembo lastninskega stanja v zemljiški knjigi. To pa pomeni, da je tožeča stranka že pred vložitvijo tožbe (in pred spremembo lastninskega stanja v zemljiški knjigi) pridobila na nepremičninah, ki so vpisane pri vl. št... k. o. ., poplačilno pravico. Z drugimi besedami to pomeni, da je tožeča stranka, kljub dolžnikovemu razpolaganju, pridobila pravico dobiti za svojo terjatev poplačilo iz nepremičnin, vpisanih pri vl. št... k. o. . in sicer ne glede na to, da je tožena stranka pridobila pozneje na isti nepremičnini (so)lastninsko pravico (144. člen zakona o izvršilnem postopku - ZIP). Ohranitev poplačilne pravice kljub razpolaganju dolžnika pa pomeni, da dolžnikovo razpolaganje (odplačno ali neodplačno) ni povzročilo prikrajšanja upnika. Ta zaključek je pravilen kljub dejstvu, da je tekom izvršilnega postopka prišlo do razveljavitve prvega sklepa o izvršbi, s katerim je bila zaznamba dovoljena, saj je, kot je ugotovljeno v sodbah sodišč druge in prve stopnje in česar tudi revizija ne osporava, v nadaljevanju izvršilnega postopka dne 23.3.1990, vendar pa na podlagi prvotnega izvršilnega predloga opr. št. I ... z dne 21.1.1995, prišlo do ponovnega vpisa zaznambe dražbenega postopka in ki je pri vl. št. . k. o... edina. To pa pomeni, da je pravni položaj tožeče stranke povsem enak pravnemu položaju, kakršen je bil dne 31.1.1995, ko je ob 10.45 izvršilno sodišče s sklepom opr. št. I ... izvršilnemu predlogu tožeče stranke v celoti ugodilo.

Po povedanem se je pokazalo, da tožbeni zahtevek tožeče stranke po materialnem pravu (280.člen ZOR in nasl.) ni utemeljen. Zato niso sprejemljive revizijske trditve, da bi moralo sodišče na podlagi določbe 187. člena ZPP dovoliti tožeči stranki vsaj ugotovitveno tožbo.

Neupoštevne so tudi revizijske trditve, da je tožena stranka kot pridobiteljica ravnala nepošteno in zvijačno. Te okoliščine bi bile namreč lahko pravnoodločilne šele v primeru, če bi bil izpolnjen temeljni pogoj - prikrajšanje upnika zaradi dolžnikovih (S. Š.) dejanj. Ta pogoj pa, kot je bilo že povedano, v obravnavanem primeru ni izpolnjen.

Tožeča stranka uveljavlja tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar pa ta ni podana. Dejstvo, da je isti sodnik sodeloval v izvršilnem in pravdnem postopku, ne predstavlja razloga, zaradi katerega bi bil sodnik izključen po zakonu samem, saj 5. točka 71. člena ZPP prepoveduje sodniku le sodelovanje pri izdaji odločbe nižjega sodišča v isti zadevi.

Izvršilni in pravdni postopek pa ne predstavljata iste zadeve. Poleg tega pa pravdni in izvršilni postopek tudi nista tekla med istimi udeleženci postopka. V obeh postopkih se isti udeleženci namreč pojavljajo le na aktivni strani, na pasivni strani pa je kot dolžnik v izvršilnem postopku nastopal S. Š., v obravnavani pravdni zadevi pa je tožbeni zahtevek naperjen le proti J. F. Izločitveni razlog iz 6. točke 71. člena ZPP (obstoj okoliščin, ki vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranosti) pa bi tožeča stranka lahko uveljavljala med postopkom, vendar le na način, ki je določen v 3. odstavku 73. člena ZPP. Tega pa ni storila.

Odločitev o stroških postopa ne more biti predmet revizijske presoje (400. člen ZPP). Sicer pa je odločitev sodišč, da mora tožeča stranka sama trpeti svoje stroške postopka, posledica njenega neuspeha v pravdi.

Iz navedenih razlogov revizijske trditve niso utemeljene. Ob preizkusu po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je revizijsko sodišče tudi ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje tekom obravnavanja zadeve bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP nista zagrešili. Zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel. Tožeča stranka, ki z revizijo ni uspela, mora stroške revizijskega postopka trpeti sama (154. člen ZPP), tožena stranka, ki je na revizijo odgovorila, pa povrnitve stroškov revizijskega odgovora ni zahtevala.