Jedro

Toženka je 12. 4. 2012 pri tožnici izvedla odklop vodnega priključka in takrat brez vednosti tožnice odtujila vodomer in pripadajoča ventila. Tožnica se je s tem seznanila najkasneje 2. 8. 2012. Zoper toženko ni v zvezi s tem sprožila nobenega sodnega postopka, dogovora o vračilu, ki naj bi bil sklenjen v letu 2019, pa ni dokazala. Terjatev tožnice je zastarala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo zneska 150 EUR oziroma vračilo vodomera in dveh ventilov. Sodišče prve stopnje je zahtevek v celoti zavrnilo, saj je ugotovilo, da je terjatev zastarana.

2. V pritožbi, vloženi po pooblaščencu, tožnica uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Stroškov ne priglaša. Uvodoma povzema dejstva, ki niso sporna. Vztraja, da ji toženka ni vrnila niti istovrstnega vodomera. Ne soglaša z zaključkom, da ji ni uspelo dokazati ustno sklenjenega dogovora o vrnitvi vodomera in v zvezi s tem opozarja na to, da ni šele po devetih letih stopila v stik z zakonitim zastopnikom toženke. To je potrdil zaslišani A. A. Navedb toženke, ki jih povzema, dokazni postopek ni potrdil. To podrobneje obrazloži. Od dogovora v letu 2019 je začel teči nov zastaralni rok.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej pravdni zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), saj vtoževani znesek (oziroma predmet) ne presega 2.000 EUR. Pravila tega postopka veljajo tudi za pritožbeni postopek. V zvezi s tem je (glede na vsebino tožničine pritožbe) pomemben predvsem prvi odstavek 458. člena ZPP, ki določa, da je mogoče sodbo sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP in zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

6. Pritožbene navedbe pa so usmerjene prav v izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Pri tem gre predvsem za tožničino kritiko dokazne ocene izvedenih dokazov in ponujanje drugačne. Izven ugotovljenega dejanskega stanja sežejo tudi trditve o dejstvih, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo drugače kot jih zatrjuje tožnica (sem sodi predvsem trditev, da je bil v letu 2019 z direktorjem toženke sklenjen dogovor glede vrnitve vodomera). Na te navedbe pritožbeno sodišče zato ne bo odgovarjalo.

7. Pritožnica v pritožbi uveljavlja tudi pritožbeni razlog po 1. točki prvega odstavka 339. člena ZPP, ki ga ne konkretizira. Pritožbeno sodišče je posledično opravilo le preizkus v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP in ugotovilo, da uradoma upoštevne kršitve niso bile storjene.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da je toženka 12. 4. 2012 pri tožnici izvedla odklop vodnega priključka in takrat brez vednosti tožnice odtujila vodomer in pripadajoča ventila. Tožnica se je s tem seznanila najkasneje 2. 8. 2012. Zoper toženko ni v zvezi s tem sprožila nobenega sodnega postopka, dogovora o vračilu, ki naj bi bil sklenjen v letu 2019 pa ni dokazala.

9. Ob upoštevanju povzetih ugotovitev je pravilna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da je terjatev tožnice zastarala. Kot je pravilno pojasnilo v točki 13 in 14 razlogov, je (ob upoštevanju, kdaj je tožnica izvedela za škodo in tistega, ki jo je povzročil) do vložitve tožbe potekel tako subjektivni kot objektivni rok, ki ga določa 352. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožnica pa se ne more uspešno sklicevati niti na dogovor o vračilu, ki naj bi bil sklenjen v letu 2019, saj ga ni dokazala.

10. Odločitev o zavrnitvi zahtevka je zato pravilna, pritožba pa neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Ker pravdni stranki stroškov v pritožbenem postopku nista priglasili, je odločitev o tem odpadla.