Jedro

Tožnikov odhod v drugo državo zaradi služenja v tuji vojski pomeni prekinitev prejšnjega dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Njegova vrnitev v Slovenijo zato ne pomeni nadaljevanja prejšnjega stanja, ampak novo, ki ga prehodna določba 40. člena zakona o državljanstvu ne rešuje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe navaja, da tožnik ne izpolnjuje enega od pogojev iz prvega odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), ker ne živi v Sloveniji. Kljub večkratnim poskusom mu tožena stranka ni mogla vročiti vabila na zaslišanje v tem postopku.

Tožnik v tožbi navaja, da ugotovitev tožene stranke, da ne prebiva stalno v Republiki Sloveniji, ne drži. Navaja, da živi že vrsto let v Republiki Sloveniji, da ima vozniško dovoljenje in osebno izkaznico izdano od ... Res je bil sicer zaposlen v bivši JA, vendar se s politiko, ki jo je vodila, ni strinjal. Zato je že 15.10.1990 dal zahtevo za prenehanje vojne službe. Na njegovo zahtevo mu je prenehala aktivna služba v JA dne 30.4.1991. Navaja, da se je v aprilu 1992 odšel borit v Bosno, da je bil od aprila do septembra 1992 pripadnik Armije Republike Bosne in Hercegovine, kjer je branil ... pred JA in ni res, da bi odšel z JA iz Slovenije. V bojih je bil ranjen in se je zdravil najprej v ..., potem se je vrnil v .... To je torej razlog, da ni prejel vabil na zaslišanje. Iz Ljubljane nikoli ni nameraval oditi, odsoten je bil le v navedenem obdobju, sicer pa je živel in živi v Republiki Sloveniji že vrsto let. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo kot prepozno zavrže. Tožba ni utemeljena.

Sodišče je štelo, da je bila izpodbijana odločba tožniku vročena šele 15.3.1993, ko mu je bila dejansko vročena in šele tedaj je začel teči rok za vložitev tožbe. V obravnavani zadevi bi morala tožena stranka zaradi varovanja koristi stranke po mnenju sodišča ravnati v skladu s določbami 55. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in odsotni stranki postaviti začasnega zastopnika. Nato pa le-temu vročati vse spise, kot to določa 2. odstavek 85. člena ZUP. Ker tožena stranka ni ravnala tako, ampak je vročitev odločbe opravila v smislu določb 96. člena ZUP, je sodišče štelo tožbo kot pravočasno.

Navedena nepravilnost v postopku pa ni vplivala na zakonitost odločbe, ker ni imela posledic na njeno vsebino.

Po določbi prvega odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I in 30/91-I - ZDRS) pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj dejansko tudi živi.

Tožnik prvi pogoj izpolnjuje, drugega pa ne, saj tudi iz njegovih navedb izhaja, da je bil tožnik več mesecev v letu 1992 odsoten, ker se je odšel borit v Bosno, kot pripadnik vojske Republike Bosne in Hercegovine. S tem potrjuje, da do izdaje izpodbijane odločbe (9.9.1992) dejansko ni ves čas živel v Sloveniji, temveč je v tem času živel in se boril kot pripadnik vojske druge države in s tem v drugi državi, v času svoje odsotnosti, zadovoljeval svoje življenjske potrebe. Po navedeni zakonski podlagi tožnik torej ne more pridobiti državljanstva. Dejstvo, da tožnik ni odšel iz Slovenije z JA, temveč da je odšel iz Slovenije, da bi se boril proti JA, na odločitev tožene stranke ne more vplivati. Pridobitev državljanstva Republike Slovenije po 40. členu citiranega zakona je izjema, ki jo je zakon opredlil v prehodnih določbah. Pojma dejanskega življenja sicer ni opredelil, vendar mora po razlagi sodišča državljan druge republike od 23.12.1990 do izdaje odločbe o državljanstvu po 40. členu navedenega zakona v Sloveniji dejansko živeti in zadovoljevati svoje življenjske potrebe. Tožnikov odhod v drugo državo zaradi služenja v tuji vojski vsekakor pomeni prekinitev prejšnjega dejanskega življenja v Sloveniji. Njegova vrnitev v Slovenijo zato ne pomeni nadaljevanja prejšnjega stanja, ampak novo stanje, ki ga prehodna določba 40. člena navedenega zakona ne rešuje.

Glede na obrazloženo je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2.odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).