Jedro

Vrednosti na sporno stanovanje razširjenega nasprotnega tožbenega zahtevka toženka ni nikoli ocenila, pa tudi tožnik ni ugovarjal izostanku te ocene. Zato si nobena od pravdnih strank že po določbah v času spremembe nasprotne tožbe veljavnega ZPP (1977) ni zagotovila pravice do revizije proti odločitvi o tem, ali je sporno stanovanje toženkino posebno premoženje, nobena od pravdnih strank pa tudi po uveljavitvi ZPP (1999) v tej smeri ni procesno ničesar ukrenila.

Izrek

Revizija se zavrže. Toženka sama krije stroške svojega revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je o tožnikovih zahtevkih iz tožbe in kasneje razširjenih zahtevkih odločilo tako, da je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da mu na spornem stanovanju v devetem nadstropju stanovanjske hiše v Ljubljani pripada solastni delež do 1/2, da mora toženka dopustiti dodaten vpis v kupno pogodbo za to stanovanje in da mora izstaviti za zemljiškoknjižni vpis njegove solastninske pravice sposobno listino. Ugodilo je njegovemu tožbenemu zahtevku, da mu enak solastni delež pripada na osebnem avtomobilu, zavrnilo pa zahtevek za izdajo pisne in sodno overjene izjave zaradi vpisa solastninske pravice v prometno dovoljenje s ponujenim nadomestnim upravičenjem. O toženkinih nasprotnih tožbenih zahtevkih, uveljavljanih že v odgovoru na tožbo in kasneje delno spremenjenih in delno razširjenih, je odločilo tako, da je ugotovilo, da spada v skupno premoženje isti osebni avtomobil z enakim deležem pravdnih strank, enako je odločilo tudi glede TV aparata in zamrzovalnika, zavrnilo pa je spremenjeni tožbeni zahtevek za izročitev polovice prihrankov v znesku 1,587.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugodilo je še naknadno razširjenemu toženkinemu nasprotnemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da je sporno stanovanje toženkina izključna last, ker je bilo kupljeno z njenim posebnim premoženjem.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje izpodbija le odločitev o spornem stanovanju. Uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ali tako spremembo sodbe sodišča druge stopnje, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku.

Revizija je bila vročena toženki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev in opozarja, da tožnik z revizijo nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe novega zakona, saj je bila sodba sodišča prve stopnje izdana po njegovi uveljavitvi.

Novi zakon v prehodnih določbah ni posebej uredil vprašanja dovoljenosti revizije, kot so to doslej urejale novele prej veljavnega ZPP (1977). Zato je sedaj v zadevah, v katerih se že uporablja ZPP iz leta 1999, treba to vprašanje presojati po določbah o reviziji iz 26. poglavja novega zakona. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000,00 SIT. Spor o tem, ali je stanovanje skupno premoženje razvezanih zakoncev ali posebno premoženje enega od njiju, je premoženjske narave. Tožnik je svoj tožbeni zahtevek za ugotovitev njegove solastninske pravice do 1/2 temeljil na trditvah, da gre za skupno premoženje. Vrednost spora iz tožbe glede stanovanja in avta je na poziv sodišča ocenil z zneskom 800.000,00 SIT (list. št. 4 spisa). Ta znesek ne presega mejne vrednosti iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Toženka je vrednost svojih nasprotnih tožbenih zahtevkov iz odgovora na tožbo ocenila šele po več opravljenih narokih in na poziv sodišča z vlogo z dne 11.1.1998 na znesek 2,000.000,00 SIT (list. št. 39). V tem času še ni uveljavljala zahtevka, da je sporno stanovanje njeno posebno premoženje, ker ga je kupila z deviznimi sredstvi, ki jih je imela že dolgo pred sklenitvijo zakonske zveze s tožnikom. To je storila šele s spremembo tožbe v vlogi z dne 5.4.1999. Vrednosti na sporno stanovanje razširjenega nasprotnega tožbenega zahtevka ni nikoli ocenila, pa tudi tožnik ni ugovarjal izostanku te ocene. Zato si nobena od pravdnih strank že po določbah v času spremembe nasprotne tožbe veljavnega ZPP (1977) ni zagotovila pravice do revizije proti odločitvi o tem, ali je sporno stanovanje toženkino posebno premoženje, nobena od pravdnih strank pa tudi po uveljavitvi ZPP v tej smeri ni procesno ničesar ukrenila.

Zato je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP tožnikovo nedovoljeno revizijo zavrglo, z njo pa tudi njegove priglašene revizijske stroške. Toženka z revizijskim odgovorom ni prispevala k razjasnitvi zadeve, zato mora stroške tega odgovora kriti sama (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).