Jedro

Delavca je treba obravnavati kot šibkejšo stranko v delovnem razmerju in nujno preprečiti, da bi imel delodajalec možnost, da mu njegovo pravico omeji; treba se je izogibati položaju, v katerem bi breme zagotavljanja dejanske uveljavitve pravice do plačanega dopusta v celoti nosil delavec, delodajalcu pa bi se s tem ponudila možnost, da se razbremeni svoje obveznosti pod pretvezo, da mu delavec ni predložil prošnje za plačani dopust; da sicer spoštovanje obveznosti do letnega dopusta ne sme seči tako daleč, da bi delodajalec svojim delavcem moral naložiti, da dejansko uveljavijo svojo pravico do plačanega dopusta, vendar vseeno velja, da mora delodajalec zagotoviti, da ima delavec takšno pravico možnost uveljaviti; delodajalec mora konkretno in pregledno poskrbeti, da ima delavec dejansko možnost izrabiti plačani letni dopust, tako da ga vzpodbudi, po potrebi uradno, naj to stori, ter ga hkrati - podrobno in pravočasno, zato da si lahko z dopustom še vedno zagotovi počitek in sprostitev, ki naj bi ji bil namenjen - pouči, da bo dopust, če ga ne izrabi, na koncu referenčnega obdobja ali dovoljenega obdobja za prenos izgubljen. Izrecno je poudarjeno, da dokazno breme nosi delodajalec in da mora ta dokazati, da je ravnal z vso potrebno skrbnostjo, da bi delavec dejansko imel možnost izrabiti plačan letni dopust, do katerega je bil upravičen. Delavec to pravico lahko izgubi, če delodajalec predloži dokaz, iz katerega izhaja, da delavec po tem, ko je dejansko imel možnost uveljaviti pravico do plačanega letnega dopusta, tega ni storil namerno in ob popolnem poznavanju posledic takega neuveljavljanja.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 186,66 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da je dolžna tožnici v roku 15 dni plačati odškodnino v višini 703,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2022. Kar je zahtevanega več, in sicer zakonske zamudne obresti od 17. 11. 2022 do 22. 11. 2022, je zavrnilo (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 373,32 EUR, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je, da toženka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2.Zoper tako prvostopno odločitev, smiselno zoper njen ugodilni del, se pravočasno pritožuje toženka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti in naložitve tožnici, da toženki povrne pravdne stroške kakor tudi njene pritožbene stroške, ki jih priglaša, podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe. Navaja, da je bilo tožnici za leto 2021 odmerjeno 24 dni letnega dopusta, od tega ga je 14 dni koristila v juniju 2022. Preostalih 10 dni pa ni izrabila, saj ji je pravica do izrabe 10 dni letnega dopusta za leto 2021 ugasnila 31. 12. 2021. Tožnica je zato s tožbo uveljavljala odškodnino za 10 dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2021 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je tožbenemu zahtevku (glede glavnice) ugodilo na podlagi materialnopravnega izhodišča, da mora delodajalec delavcu povrniti škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, kar obsega tudi škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršitvijo pravic iz delovnega razmerja, pri čemer gre za pogodbeno odškodninsko odgovornost. Sodišče prve stopnje je presodilo, da so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti, pri čemer je zaključek o protipravnosti ravnanja toženke temeljilo na izpovedbi tožnice in njenega nadrejenega, da tožnica ni bila nikoli izrecno pisno ali ustno seznanjena s posledicami neizrabe 10 dni letnega dopusta, ki bi jih morala izrabiti do konca leta 2021. Taka opustitev toženke naj bi bila v nasprotju s ciljem pravice do plačanega letnega dopusta. Toženka navedenemu stališču sodišča prve stopnje nasprotuje in izpostavlja, da do neizrabe letnega dopusta ni prišlo zaradi razlogov na strani delodajalca, temveč zaradi opustitve kakršnihkoli aktivnosti na strani tožnice, ki do konca leta 2021 ni izrabila niti enega dneva letnega dopusta, ki ji je bil odmerjen za to koledarsko leto. V skladu s tretjim odstavkom 162. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami in dopolnitvami) je delavec dolžan do konca tekočega koledarskega leta izrabiti najmanj dva tedna letnega dopusta, preostanek pa v dogovoru z delodajalcem do 30. junija naslednjega leta, taka dolžnost pa izhaja tudi iz vsakokratnega sklepa o odmeri letnega dopusta. Delavec, ki v tekočem koledarskem letu ne želi izkoristiti celotnih dveh tednov dopusta, ta dopust izgubi in se mu le-ta, razen izjemoma, ne more prenesti v drugo koledarsko leto. Glede na izpostavljeno ne more biti dvoma, da je tožnica vedela, da je dolžna izrabiti vsaj 10 dni letnega dopusta do konca tekočega koledarskega leta, za katerega ji je bil odmerjen, pri čemer je bila tožnica kot uslužbenka policije dolžna načrtovati izrabo teh dveh tednov letnega dopusta do konca meseca maja. Sodišče je neutemeljeno sledilo navedbam tožnice, da ni poznala posledic neizrabe letnega dopusta. Zgolj dejstvo, da je dokazno breme na delodajalcu, tožnice ne more povsem razbremeniti dokazovanja. Sodišče tudi ni ugotavljalo vseh drugih aktivnosti toženke, s katerimi si je aktivno prizadevala k izrabi letnega dopusta pri vseh svojih zaposlenih, tudi tožnici. Tožnica je kljub temu svoj interes za izrabo letnega dopusta za leto 2021 pokazala šele v začetku leta 2022. Napačno je stališče sodišča, da je podana protipravnost ravnanja toženke, saj vsaka neizraba letnega dopusta ne pomeni kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Neutemeljen je očitek opustitve toženke, da bi tožnico ustrezno poučila in ji omogočila pravočasno izrabo letnega dopusta, saj tožnica neizrabljenega dopusta ni izrabila verjetno zaradi okoliščin na njeni strani. Sodišče je spregledalo, da si je toženka ves čas aktivno prizadevala, da bi tožnica letni dopust izrabljala v skladu s svojo zakonsko dolžnostjo. Protipravno ravnanje toženke ni podano, s tem pa tudi ne njena odškodninska odgovornost.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Povsem utemeljen je po njenem prepričanju očitek opustitve toženke, da bi tožnico o pravici ustrezno poučila in ji omogočila pravočasno izrabo letnega dopusta. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih toženka zgolj pavšalno in nekonkretizirano uveljavlja v pritožbi. Pravno relevantno dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno ter nanj pravilno uporabljeno materialno pravo.

6.Sodišče prve stopnje je tožnici z izpodbijanim delom sodbe prisodilo odškodnino za neizrabljenih 10 dni letnega dopusta za leto 2021. Med strankama ni bilo sporno, da tožnica v letu 2021 ni izrabila niti 10 dni letnega dopusta za leto 2021, ki bi jih sicer bila dolžna izrabiti v skladu s tretjim odstavkom 162. člena ZDR-1. Le-ta določa, da je dolžan delodajalec delavcu zagotoviti izrabo letnega dopusta v tekočem koledarskem letu, delavec pa je dolžan do konca tekočega koledarskega leta izrabiti najmanj dva tedna, preostanek letnega dopusta pa v dogovoru z delodajalcem do 30. junija naslednjega leta. Sodišče je na podlagi izpeljanega dokaznega postopka zaključilo, da je bila tožnica prikrajšana za 10 dni letnega dopusta za leto 2021, ki ga ni izkoristila zaradi dejanj oziroma opustitev na strani toženke kot delodajalca. Slednja tožnice v nobenem od pisnih aktov o odmeri letnega dopusta za leto 2021, o načrtu izrabe letnih dopustov niti v pozivih za koriščenje lanskega dopusta v letu 2021 (priloge B3, B6 in B7 do B9) ni obvestila, da v kolikor v tekočem letu ne bo izkoristila 10 dni letnega dopusta, bo ta izgubljen. O tem tožnica ni bila opozorjena niti s strani nadrejenega A. A., za tako posledico pa je tožnica po lastni izpovedbi izvedela šele naknadno v januarju 2022 od administratorke. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da se tožnica ni zavedala posledic, ki jih ima neizraba 10 dni letnega dopusta za leto 2021 do konca leta 2021. Glede na opustitev toženke, da bi tožnico ustrezno poučila in ji dejansko omogočila pravočasno izrabo 10 dni letnega dopusta za leto 2021 je zaključilo, da je tako ravnanje (opustitev) toženke protipravno in v nasprotju s ciljem pravice do plačanega letnega dopusta.

7.Neutemeljena je smiselna pritožbena graja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, v okviru katere toženka izpostavlja, da do neizrabe letnega dopusta ni prišlo zaradi razlogov na strani delodajalca, temveč zaradi opustitve kakršnihkoli aktivnosti na strani tožnice, ki do konca leta 2021 ni izrabila niti enega dneva letnega dopusta, odmerjenega ji za to koledarsko leto. Pritožbeno izpostavljanje, da tožnica neizrabljenega dopusta verjetno ni izrabila zaradi okoliščin na njeni strani, zaradi česar naj bi bil neutemeljen zoper toženko naperjen očitek opustitve, je ne le špekulativno, ampak tudi neutemeljeno in zmotno. Dokazni postopek ni potrdil nobenih razlogov na strani tožnice za neizrabo letnega dopusta, ki jih toženka niti ni konkretno zatrjevala. Pa tudi sicer le-ti ne bi zadoščali za ekskulpacijo odškodninske odgovornosti toženke, kot bo pojasnjeno.

8.Sodišče prve stopnje je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, v bistvenem povzeto zgoraj, pravilno uporabilo materialno pravo. Presojo odškodninske odgovornosti toženke je oprlo na vsebinsko ustrezno materialnopravno podlago, da mora delodajalec delavcu po splošnih pravilih civilnega prava povrniti škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, kar obsega tudi škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja. Pri tem je pri presoji elementov odškodninske odgovornosti toženke pravilno upoštevalo uveljavljene argumente sodne prakse VSRS (VIII Ips 42/2019 z dne 14. 1. 2020) ter v celoti sledilo v njej vsebovanemu napotku, da je za pravilno tolmačenje zakonskih določb v zvezi s pravico do letnega dopusta, njeno izrabo in morebitnim nadomestilom kakor tudi odškodnino za neizrabljen letni dopust potrebno upoštevati Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (Listino) in Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktivo). Spregledalo ni niti relevantne prakse sodišča Evropske unije (SEU) ter je dosledno sledilo stališčem, izoblikovanim v zadevah C-214/16 in C-684/16, da je vsako dejanje ali opustitev delodajalca, ki lahko delavca odvrne od tega, da bi izrabil letni dopust, v nasprotju s ciljem pravice do plačanega dopusta; v specifičnih okoliščinah primera pri tem ni bilo upoštevno vprašanje, ali je tožnik sploh vložil prošnje za plačani letni dopust.

Delavca je treba obravnavati kot šibkejšo stranko v delovnem razmerju in nujno preprečiti, da bi imel delodajalec možnost, da mu njegovo pravico omeji; treba se je izogibati položaju, v katerem bi breme zagotavljanja dejanske uveljavitve pravice do plačanega dopusta v celoti nosil delavec, delodajalcu pa bi se s tem ponudila možnost, da se razbremeni svoje obveznosti pod pretvezo, da mu delavec ni predložil prošnje za plačani dopust; da sicer spoštovanje obveznosti do letnega dopusta ne sme seči tako daleč, da bi delodajalec svojim delavcem moral naložiti, da dejansko uveljavijo svojo pravico do plačanega dopusta, vendar vseeno velja, da mora delodajalec zagotoviti, da ima delavec takšno pravico možnost uveljaviti; delodajalec mora konkretno in pregledno poskrbeti, da ima delavec dejansko možnost izrabiti plačani letni dopust, tako da ga vzpodbudi, po potrebi uradno, naj to stori, ter ga hkrati - podrobno in pravočasno, zato da si lahko z dopustom še vedno zagotovi počitek in sprostitev, ki naj bi ji bil namenjen - pouči, da bo dopust, če ga ne izrabi, na koncu referenčnega obdobja ali dovoljenega obdobja za prenos izgubljen. Izrecno je poudarjeno, da dokazno breme nosi delodajalec in da mora ta dokazati, da je ravnal z vso potrebno skrbnostjo, da bi delavec dejansko imel možnost izrabiti plačani letni dopust, do katerega je bil upravičen. Delavec to pravico lahko izgubi, če delodajalec predloži dokaz, iz katerega izhaja, da delavec po tem, ko je dejansko imel možnost uveljaviti pravico do plačanega letnega dopusta, tega ni storil namerno in ob popolnem poznavanju posledic takega neuveljavljanja.

9.Kot je razvidno iz pravkar povzetega, je obveznost delodajalca, torej toženke, da delavca vzpodbudi (tudi uradno) k izrabi letnega dopusta in ga posebej pouči, da bo pravica do izrabe po poteku referenčnega obdobja in obdobja za prenos izgubljena, če letnega dopusta ne izrabi. Če te svoje obveznosti ne izpolni (jo krši), je podana protipravnost in s tem (ob obstoju ostalih elementov, ki niti niso pritožbeno sporni) njena odškodninska odgovornost.

10.Čeprav je na načelni ravni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da vsaka neizraba letnega dopusta še ne pomeni kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, pa je glede na ugotovljeno dejansko stanje v obravnavanem primeru očitek protipravnega ravnanja toženke zaradi opustitve njenih dolžnosti v smeri aktivnega ravnanja za vzpodbuditev delavca k izrabi pripadajočega mu letnega dopusta in omogočanje njegove dejanske izrabe utemeljen.

11.Iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi toženka tožnico vzpodbudila k izrabi 10 dni letnega dopusta za leto 2021 še v tem letu, kot to določa tretji odstavek 162. člena ZDR-1, in jo hkrati poučila o možnosti izgube te pravice, če je v tekočem koledarskem letu ne izkoristi (tega ni niti konkretizirano zatrjevala). Še več, tožničin nadrejeni ji je predlog za koriščenje dopusta v tem letu v predlaganem terminu celo izrecno zavrnil, kot je določno izpovedala tožnica, njen nadrejeni pa tega ni zanikal, čeprav se zavrnitve predlaganega dopusta sicer ni konkretno spominjal. Na podlagi vsega navedenega je zato sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v ravnanju toženke ni bilo potrebne skrbnosti, ki se od delodajalca zahteva in pričakuje v zvezi z izrabo delavčevega letnega dopusta. Da bi se svoje odškodninske odgovornosti razbremenila, ne bi zadoščalo, tudi če bi se tožnica zavedala posledic neizrabe 10 dni letnega dopusta v tekočem koledarskem letu. Bistveno je le, ali je toženka izpolnila svojo obveznost aktivnega ravnanja v smeri tožničine možnosti izkoristiti (ves pripadajoči ji) plačan letni dopust, tako da jo po potrebi uradno k temu vzpodbudi in pouči, da bo dopust izgubljen, če ga do konca referenčnega obdobja ali dovoljenega obdobja za prenos ne izrabi. Protipravno ravnanje toženke je v tem, da tožnice ni (aktivno) vzpodbudila k izrabi letnega dopusta in da je ni poučila o tem, da bo sicer pravica izgubljena. Kot pojasnjeno zgoraj pa je dokazni postopek celo pokazal, da je toženka tožnici z zavrnitvijo njenega konkretnega predloga za koriščenje dela letnega dopusta že v letu 2021, pravočasno izrabo teh dni letnega dopusta onemogočila.

12.Ob podanem protipravnem ravnanju toženke in ostalih elementih njene odškodninske odgovornosti (ki niti niso predmet pritožbene graje), je sodišče prve stopnje toženki utemeljeno naložilo plačilo odškodnine v višini nadomestila plače, ki bi ga tožnica prejela, če bi koristila letni dopust (sedmi odstavek 137. člena ZDR-1), česar toženka po višini ni prerekala niti v postopku na prvi stopnji, enako v pritožbi, v kateri se vzdrži tudi graje prisojenega teka zakonskih zamudnih obresti.

13.Ker glede na vse obrazloženo s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni niti niso podani po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi, je sodišče druge stopnje pritožbo toženke zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

14.Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP), tožnici pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP), ki jih je sodišče odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami in dopolnitvami). Le-ti znašajo: 250 točk za odgovor na pritožbo (točka 4 tar. št. 16 OT), kar skupaj z 2 % materialnih stroškov znaša 255 točk, glede na vrednost točke (0,60 EUR) pa 153,00 EUR. Upoštevaje 22 % DDV je dolžna toženka tožnici povrniti 186,66 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

-------------------------------

1Pri čemer se je sicer, glede na to, da je tožnica višja policistka, torej javna uslužbenka, nepravilno sklicevalo na določbe 179. člena ZDR-1, namesto pravilno na vsebinsko zelo podobno določbo 140. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami in dopolnitvami).

2Sodba C-214/16 King z dne 29. 11. 2017.

3Sodba C-684/16 Max Planck z dne 6. 11. 2018; tudi sodba C-619/2016 Kreuzinger z istega dne.

4Ob tem se postavlja vprašanje, ki za odločitev v obravnavani zadevi sicer ni odločilno, ali je taka posledica, namreč kar izguba pravice do 10 dni letnega dopusta, če se ta ne izkoristi v tekočem koledarskem letu, sploh pravilna in zakonita, glede na to, da zakon (tretji odstavek 162. člena ZDR-1) tako stroge posledice konkretno niti ne predvideva, pa tudi SEU se nagiba k široki interpretaciji možnosti prenosa neizrabljenega letnega dopusta v naslednje koledarsko obdobje.