Jedro

Skladno z določbami ZPIZ-2 se nove pravice iz invalidskega zavarovanja priznajo v primeru, ko pride do sprememb v zdravstvenem stanju, ki vplivajo na invalidnost (prvi odstavek 63. člena ZPIZ-2). V sporni zadevi do te spremembe ni prišlo v času vodenja novega postopka, temveč je bila potreba po dodatni omejitvi izkazana že v letu 2008, ko je tožena stranka tožnika razvrstila v II. kategorijo invalidnosti in mu priznala pravice iz invalidskega zavarovanja. Zdravstveno stanje oziroma spremembe v zdravstvenem stanju pomenijo pravno relevantno dejstvo, ki vpliva na priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Bistveno je, da zdravstveno stanje narekuje priznanje pravice iz invalidskega zavarovanja in v takem primeru ni mogoče govoriti, da je sodišče poseglo v pravnomočno odločitev tožene stranke. Sodišče prve stopnje namreč pravice do premestitve z dodatno omejitvijo ni priznalo že od leta 2008 dalje, temveč je upoštevalo datum pravnomočnosti odločbe z dne 24. 11. 2011 in tožniku priznalo pravico do premestitve z dodatno omejitvijo od 1. 1. 2012 dalje. Gre za čas po izdaji pravnomočne odločbe, kar pomeni, da sodišče ni kršilo načela pravnomočnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 18. 12. 2013 in št. ... z dne 5. 10. 2013. Tožnika je razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: pretežno (vsaj pol delovnega časa) sedeče delo, sicer lahko hodi na krajše razdalje po ravnem terenu, v ugodnih klimatskih pogojih, brez toksičnih in alergogenih substanc v prostorih in brez dvigovanja več kot 5 kg, s polnim delovnim časom, od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 1. 2012 dalje. O pravici in odmeri ter izplačevanju nadomestila za invalidnost bo odločila tožena stranka s posebno odločbo v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe (I. - III. točka izreka). V delu, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti od 1. 10. 2013 dalje ter da je tožena stranka dolžna odločiti o odmeri invalidske pokojnine pa je sodišče tožbo zavrnilo (IV. točka izreka). Nadalje je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka (V. točka izreka).

2. Zoper I, II., III. in V. točko izreka je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, s tem ko je tožnika razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami (z že priznanimi in z dodanimi) ter s polnim delovnim časom od 1. 1. 2012 dalje. Sodišče je s tako odločitvijo poseglo v pravnomočno končane odločitve tožene stranke. Predmet dopustne presoje sta bili le odločbi tožene stranke z dne 18. 12. 2013 in z dne 5. 10. 2013, torej glede priznanja morebitnih novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožnik pa je bil s pravnomočno odločbo št. ... z dne 25. 11. 2008 že razvrščen v II. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami od 6. 10. 2008 dalje. S pravnomočno odločbo z dne 21. 5. 2010 je bila zavrnjena zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, kar je bilo potrjeno tudi z odločbo z dne 7. 10. 2010. Enaka zahteva je bila zavrnjena z odločbo z dne 28. 6. 2011, ki je bila potrjena z odločbo z dne 21. 11. 2011. Vse te odločbe so postale pravnomočne kar pomeni, da pravnomočnost zajema vso dejansko in pravno podlago, na podlagi katere sta bili izdani navedeni odločbi. Tožniku bi bilo moč priznati nove pravice v okviru II. kategorije invalidnosti le v primeru, da bi pri njemu prišlo do spremembe v stanju invalidnosti. Takšna sprememba v zdravstvenem stanju pa ne izhaja niti iz medicinske dokumentacije niti iz ugotovitev izvedenskega organa. Mnenje tega organa, da je potreba po dodatni omejitvi pri tožniku nastala dne 6. 10. 2008 in s tem v zvezi odločitev sodišča, ki je tako omejitev upoštevalo, pomeni poseg v pravnomočno odločitev tožene stranke. Posledično je nepravilna tudi odločitev o povrnitvi stroškov postopka. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(1) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 18. 12. 2013, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 5. 10. 2013. Z omenjeno odločbo je tožena stranka izrekla, da je tožnik še nadalje delovni invalid II. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in ima še nadalje pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: pretežno sedeče delo, vsaj pol delovnega časa, sicer lahko hodi na krajše razdalje po ravnem terenu in v ugodnih klimatskih pogojih, s polnim delovnim časom, kontrolni pregled pa ni potreben.

6. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo med drugim tudi s postavitvijo izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti v B.. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je razsodilo, da pri tožniku ni podana I. kategorija invalidnosti. Je pa ob presoji spornih odločb upoštevaje izvedensko mnenje presodilo, da sta odločbi nepravilni in ju je zato odpravilo. Sodišče prve stopnje je namreč upoštevalo mnenje izvedenskega organa, da je pri tožniku potrebna dodatna omejitev in sicer, da ne sme dvigovati bremen težjih od 5 kg. Po mnenju izvedenskega organa je taka razbremenitev potrebna že vse od predstavitve tožnika na invalidski komisiji v letu 2008 dalje.

7. Kot to izhaja iz dokumentacije v spisu, je bil tožnik večkrat obravnavan v zvezi s priznanjem pravic iz invalidskega zavarovanja. Že z odločbo št. ... z dne 25. 11. 2008 je bil razvrščen v II. kategorijo invalidnosti od 6. 10. 2008 dalje zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, s tem da dela v polnem delovnem času. Zadnja odločba, ki je bila izdana pred izdajo izpodbijanih odločb tožene stranke je datirana z 24. 11. 2011. Tožena stranka je tedaj zavrnila zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Taka odločitev je tudi postala pravnomočna.

8. Glede na pritožbene navedbe je v zadevi sporno, ali je sodišče s tem, ko je tožniku določilo novo omejitev v zvezi z delom na drugem delovnem mestu, poseglo v pravnomočno odločitev tožene stranke.

9. Skladno z določbami Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)(2) , se nove pravice iz invalidskega zavarovanja priznajo v primeru, ko pride do sprememb v zdravstvenem stanju, ki vplivajo na invalidnost (prvi odstavek 63. člena ZPIZ-2). V sporni zadevi do te spremembe ni prišlo v času vodenja novega postopka, temveč je očitno bila potreba po dodatni omejitvi izkazana že v letu 2008, ko je tožena stranka tožnika razvrstila v II. kategorijo invalidnosti in mu priznala pravice iz invalidskega zavarovanja. Vendar pa zdravstveno stanje oziroma spremembe v zdravstvenem stanju pomenijo pravno relevantno dejstvo, ki vpliva na priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Bistveno je, da zdravstveno stanje narekuje priznanje pravice iz invalidskega zavarovanja in v takem primeru ni mogoče govoriti, da je sodišče poseglo v pravnomočno odločitev tožene stranke. Sodišče prve stopnje namreč pravice do premestitve z dodatno omejitvijo ni priznalo že od leta 2008 dalje, temveč je upoštevalo datum pravnomočnosti odločbe z dne 24. 11. 2011 in tožniku priznalo pravico do premestitve z dodatno omejitvijo (prepoved dvigovanja bremen težjih od 5 kg) od 1. 1. 2012 dalje. Gre za čas po izdaji pravnomočne odločbe, kar pomeni da sodišče ni kršilo načela pravnomočnosti, kot se to neutemeljeno zavzema tožena stranka v pritožbi. V sporih iz invalidskega zavarovanja gre namreč za odločanje o pravicah iz invalidskega zavarovanja, na kar opozarja tudi Vrhovno sodišče RS v svoji sodni odločbi(3) , ne pa za odločanje o dejstvih.

10. Glede sklicevanja tožene stranke na sodno prakso pritožbenega sodišča v zvezi z vzrokom invalidnosti pa pritožbeno sodišče poudarja, da je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče(4) , da materialno pravnomočna postane odločba, s katero so stranki naložene kake obveznosti, ali s katero je pridobila določene pravice (prvi odstavek 225. člena ZUP), kar pa ne obsega tudi v prejšnji odločbi ugotovljenega vzroka za nižjo (II. kategorijo) invalidnosti, ki sam po sebi ne pomeni tudi odločitve o pravici, temveč odločitev o dejstvu.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

(2) Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.

(3) VIII Ips 33/2016 z dne 12. 6. 2016. (4) VIII Ips 175/2015 z dne 27. 10. 2015.