Jedro

Presoja o porušenem zaupanju delodajalca do delavca je nedvomno povezana z vsebino kršitev, ki so delavcu očitane v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev delovnih obveznosti (ali redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga) in z vprašanjem, ali so bili očitki (čeprav je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita iz formalnih razlogov, tako kot v obravnavanem primeru, ko je bila odpoved podana prepozno) utemeljeni.

Tožnica je bila pri toženi stranki nazadnje zaposlena na delovnem mestu kadrovik II, za katero je potrebno posebno zaupanje delodajalca, zlasti zaradi dostopa do osebnih podatkov vseh zaposlenih pri toženi stranki, pristojnosti za pripravo predlogov odločitev o pravicah in obveznostih tožene stranke do svojih zaposlenih in dostopa do zadev, ki se vodijo pod oznako tajno. Tožnica je s predložitvijo fotokopiranih ocenjevalnih listov svojih sodelavcev sodišču v svojem individualnem delovnem sporu, ki ga je tožnica sprožila s tožbo zoper oceno delovne uspešnosti, uporabila osebne podatke, do katerih je imela dostop, v nasprotju z namenom njihovega zbiranja in brez privolitve teh oseb, njeno ravnanje pa je bilo v nasprotju z ZVOP-1. Ob upoštevanju navedenih okoliščin je bilo zaupanje med tožnico in toženo stranko porušeno, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi s pravico do odškodnine po 118. členu ZDR.

Za izračun osnove za odškodnino po 1. odstavku 118. členu ZDR v tožničinem primeru ni mogoče upoštevati v zadnjih treh mesecih obračunane plače, ker je bila tedaj določena v previsokem znesku, do katerega ni bila upravičena in jo je bila dolžna vrniti.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v točkah III, IV/1, V/1, VI/1 in VII/1 ter VIII izreka sodbe, tako da se : - v točki III izreka sodbe odškodnina zniža na znesek 26.475,00 EUR, višji tožbeni zahtevek (za plačilo treh povprečnih plač) pa se zavrne; - točke IV/1, V/1, VI/1 ter VII/1 izreka sodbe spremenjene glasijo: „IV/1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 19. 8. 2009 do 18. 9. 2009 in od 19. 10. 2009 do 31. 12. 2009 obračunati bruto nadomestilo plače, ob upoštevanju pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2008, aneksa št. 7 z dne 1. 8. 2008 in sklepa komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije z dne 20. 5. 2010, to je plače, ki bi jo v tem času prejemala, če bi delala pri toženi stranki, odvesti davke in prispevke ter ji izplačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih zneskov, to je od 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Kar tožeča stranka zahteva več in drugače, se zavrne.

V/1. Tožena stranka je dolžna za čas od 19. 9. 2009 do 18. 10. 2009 tožeči stranki obračunati bruto nadomestilo plače za čas bolniškega staleža, v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 6. 2008, aneksom št. 7 z dne 1. 8. 2008 in sklepom Vlade RS z dne 20. 5. 2010, glede na plačo, ki bi jo v tem času prejemala, če bi delala, zmanjšano za bruto nadomestilo plače, ki ga je prejela od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije za obdobje od 19. 9. 2009 do 30. 9. 2009 v bruto znesku 544,00 EUR in za obdobje od 1. 10. 2009 do 18. 10. 2009 v bruto znesku 816,00 EUR, po odvodu davkov in prispevkov od razlike bruto nadomestila plače pa tožnici plačati razliko neto nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih zneskov, to je od 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Kar tožnica zahteva več in drugače, se zavrne.

VI/1. Tožena stranka je dolžna za čas od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2011 tožeči stranki obračunati bruto položajni dodatek v višini 7 % od bruto osnovne plače, določene v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 6. 2008, aneksom št. 7 z dne 1. 8. 2008 in sklepom Komisije za ... pri Vladi Republike Slovenije z dne 20. 5. 2010 (33. plačni razred) ter ji po odvodu davkov in prispevkov plačati neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih zneskov, to je od 6. dne v mesecu za pretekli mesec, v 15 dneh pod izvršbo.

Kar zahteva tožnica več in drugače, se zavrne.

VII/2. Tožena stranka je dolžna za čas od 1. 1. 2012 do 24. 10. 2012 tožeči stranki obračunati bruto nadomestilo plače, v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 6. 2008, aneksom št. 7 z dne 1. 8. 2008 in sklepom Komisije za ... pri Vladi Republike Slovenije z dne 20. 5. 2010, to je v višini plače, ki bi jo v tem času prejemala, če bi delala pri toženi stranki, zmanjšano za mesečno bruto denarno nadomestilo med brezposelnostjo, ki ga je tožnica prejemala v skladu z odločbo Zavoda RS za zaposlovanje, Območna služba ..., št. ... z dne 31. 1. 2012, od bruto razlike odvesti davke in prispevke ter ji izplačati neto razlike nadomestila plače za navedeno obdobje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih zneskov, to je od 6. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Kar tožnica zahteva več in drugače, se zavrne.“ - v točki VIII izreka sodbe se stroški postopka znižajo na znesek 3.123,58 EUR.

V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje že odločalo in s sodbo opr. št. I Pd 1822/2009 z dne 11. 2. 2011 zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici in s tem v zvezi tudi reparacijski in reintegracijski zahtevek. Tožnici je bila namreč s sklepom tožene stranke z dne 14. 8. 2009, ki ga je Komisija za ... pri Vladi Republike Slovenije dne 9. 9. 2009 ob reševanju pritožbe tožnice potrdila, izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alineje 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 do 103/2007 – ZDR) zaradi naklepne hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer ima kršitev znake kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po 1. odstavku 143. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008, KZ-1), ki določa, da to kaznivo dejanje stori tisti, ki uporabi osebne podatke, ki se obdelujejo na podlagi zakona, v neskladju z namenom njihovega zbiranja ali brez osebne privolitve osebe, na katero se osebni podatki nanašajo, storilec pa se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta. Hujša kršitev, ki se očita tožnici, je v tem, da je v času od 13. 3. 2009 do 15. 5. 2009 za svoje potrebe kopirala ocenjevalne liste sodelavcev A.A., A.B., A.C. in drugih ter jih dne 18. 5. 2009 izročila svojemu pooblaščencu, ki jih je priložil k tožbi, vloženi na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani (v sporni zadevi opr. št. Pd 141/2009), pri tem pa je vedela, da so podatki v ocenjevalnih listih delovne uspešnosti osebni podatki po Zakonu o varstvu osebnih podatkov.

Na pritožbo tožeče stranke je Višje delovno in socialno sodišče izpodbijano sodbo s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 660/2011 z dne 25. 11. 2011 delno spremenilo in ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev neveljavnosti izredne odpovedi, ker je ugotovilo, da je bila izredna odpoved tožnici podana po preteku prekluzivnega roka za podajo izredne odpovedi s strani delodajalca, v preostalem (glede reintegracijskega in reparacijskega tožbenega zahtevka) pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizija tožene stranke zoper pravnomočni del navedene sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča je bila delno zavržena, delno pa zavrnjena, s sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 153/2012 z dne 17. 9. 2012. V ponovljenem postopku je torej prvostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo odločilo le o delu tožbenega zahtevka, glede katerega je bila prva sodba razveljavljena, to je o reintegracijskem in reparacijskem zahtevku.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razsodilo:

I. Ugotovi se, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 18. 8. 2009, ampak je trajalo od 19. 8. 2009 do 31. 12. 2009 in od 1. 1. 2012 do 24. 10. 2012. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za to obdobje priznati delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja.

Višji tožbeni zahtevek, ki se nanaša na ugotovitev trajanja delovnega razmerja, priznanja delovne dobe in drugih pravic iz delovnega razmerja za čas po 24. 10. 2012, se zavrne.

II. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 36.968,25 EUR v roku 8 dni.

IV. Tožena stranka je dolžna za čas od 19. 8. 2009 do 18. 9. 2009 in od 19. 10. 2009 do 31. 12. 2009 tožeči stranki obračunati bruto nadomestilo plače v skladu s pogodbama o zaposlitvi z dne 1. 3. 1999 in 1. 6. 2008, aneksom št. 7 z dne 1. 8. 2008 in sklepom Vlade RS z dne 20. 5. 2010; in je dolžna po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnega izplačila od 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Višji obrestni zahtevek se zavrne.

V. Tožena stranka je dolžna za čas od 19. 9. 2009 do 18. 10. 2009 tožeči stranki obračunati razliko med bruto nadomestilom plače, ki bi jo prejela na prejšnjem delovnem mestu in bruto nadomestilom plače, ki ga je prejela s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, kar za obdobje od 19. 9. 2009 do 30. 9. 2009 znaša 544,00 EUR, za obdobje od 1. 10. 2009 do 18. 10. 2009 pa 816,00 EUR; po odvodu davkov in prispevkov od razlike bruto nadomestila plače je dolžna plačati tožeči stranki neto nadomestilo plače, ki je za obdobje od 19. 9. 2009 do 30. 9. 2009 zmanjšano za 396,66 EUR, za obdobje od 1. 10. 2009 do 18. 10. 2009 pa za 574,64 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnega izplačila od 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Višji tožbeni zahtevek (glavnica in obrestni zahtevek) se zavrne.

VI. Tožena stranka je dolžna za čas od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2011 tožeči stranki obračunati položajni dodatek v višini 7 % od bruto plače in ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati 24 neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Višji obrestni zahtevek se zavrne.

VII. Tožena stranka je dolžna za čas od 1. 1. 2012 do 24. 10. 2012 tožeči stranki obračunati mesečno bruto plačo, zmanjšano za mesečno bruto denarno nadomestilo med brezposelnostjo, odmerjeno po odločbi Zavoda RS za zaposlovanje, Območna služba ..., št. ... z dne 31. 1. 2012; in je dolžna od tako dobljene vsakokratne bruto mesečne razlike po odvedbi davkov in prispevkov izplačati mesečne neto višine razlik v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska, kar je od 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Zavrne se višji tožbeni zahtevek, ki se nanaša na čas po 24. 10. 2012 in na obrestni zahtevek.

VIII. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 3.373,82 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila, da ne bo izvršbe.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano odločitev razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma podrejeno, da jo spremeni, pri čemer se tožeča stranka zavzema za to, da bi sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti, tožena stranka pa predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se ugotovi obstoj delovnega razmerja od 19. 9. 2009 do 31. 12. 2009 ter od 1. 1. 2012 do 24. 10. 2012 in da se reparacijski zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa prizna odškodnina v bistveno nižjem znesku, ter da se tudi pravdni stroški, ki jih je dolžna toženka povrniti tožnici, znižajo.

Pritožba tožeče stranke: Tožeča stranka v pritožbi navaja, da se izrecno pritožuje zoper odločitve napadene sodbe iz točke I. - drugi odstavek, iz točke II., III. in VII. izreka sodbe, v katerih je odločeno, da ji gre odškodnina po členu 118 ZDR in da se zavrne njen zahtevek na vrnitev nazaj na delo k toženi stranki z vsemi učinki takšne odločitve, ki so vsebovani v točki I., II., III. in VII. izreka sodbe. V ponovljenem postopku je prvo sodišče utemeljeno in zakonito dopustilo privilegirano spremembo tožbe tožnice, torej modificirani tožbeni zahtevek z dne 13. 4. 2012 (o tem so pravilni razlogi sedanje prve sodbe v točkah 1. do 4. obrazložitve). V ponovljenem postopku je sodišče izvedlo vse tiste dokaze, ki so navedeni v točki 5. obrazložitve sodbe, pri čemer pa ni pojasnjeno, kateri predlagani dokazi (in od katere stranke v postopku) so bili nepotrebni, da jih je sodišče zavrnilo. O tem napadena sodba nima razlogov in je v tem delu ni moč preizkusiti. V konkretnem primeru je tožnica postavila zahtevek, da se vrne nazaj na delo k toženi stranki, tožena stranka je temu nasprotovala, češ da gre tožnici kvečjemu odškodnina po členu 118/II ZDR v zvezi s členom 118/I ZDR. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi upoštevalo predlog tožene stranke, tožnici priznalo odškodnino v višini 15 plač, zavrnilo pa je tožničin zahtevek za vrnitev na delo k toženi stranki (točka II izreka sodbe). Odločitev sodišča o tem je nepravilna in tudi nezakonita, razlogi takšne odločitve, vsebovani v točkah 7. do 10. obrazložitve sodbe, pa so v nasprotju z izvedenimi dokazi, neprepričljivi in zahajajo v lastno protislovje. Tožnica je izčrpno, prepričljivo in verodostojno pojasnila vse razloge in okoliščine, zakaj jo je potrebno vrniti nazaj na delo k toženi stranki. Napadena sodba teh razlogov ni kritično ovrednotila, temveč je nekritično sledila nasprotovanju tožene stranke, češ da tožnica ne more nazaj na prvotno delo. Okrožnega državnega tožilstva v ... ne predstavlja sedanja vodja A.D.. Okrožno državno tožilstvo v ... ni zasebni delodajalec, temveč gre za državni organ, ki je tožnici dolžan popraviti krivico in jo iz vseh zakonitih razlogov vzeti nazaj na delo. Sedanja sodba nekritično sledi toženi stranki in pričevanju A.D., češ da je zaupanje med njo in tožnico porušeno in da delovno razmerje ni več mogoče. Pri odločanju, ali tožnico vrniti nazaj na delo, je sodišče prezrlo vse ključne okoliščine tožničinega primera, kot so neoporečnost tožnice, njena starost, skupna delovna doba in delovna doba pri toženi stranki, socialno ekonomski položaj tožnice, njene osebne okoliščine, njeno sedanjo nezaposljivost, čas gospodarske krize, dejstvo, da tožnica nima druge zaposlitve, tožničino zdravstveno sposobnost za delo, njeno izobrazbo, usposobljenost in dosedanje izkušnje. Sodišče je nedopustno vzpostavilo vrednostne sodbe o nezakonitem ravnanju tožnice pri kopiranju ocenjevalnih listov tožničinih sodelavcev. Prvo sodišče kriminalizira tožnico in ji kljub dejstvu, da je bila nezakonito vržena na cesto, zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke, pripisuje nezakonitost oziroma protipravnost, češ da je tožnica kršila ZVOP. Na drugi strani pa sodišča ne moti v nebo vpijoča nezakonitost tožene stranke niti oporečna ravnanja A.D., kot jih je tožnica pojasnila tekom tega celotnega postopka, kakor tudi na zaključnem zaslišanju dne 24. 10. 2012. Ta oporečna ravnanja pa so, da je tožena stranka v podobi A.D. nedopustno in po logiki prvega sodišča enako protipravno posegla v osebnostne pravice tožnice, saj je v zadevi A.E. v dopisih državnemu pravobranilstvu tožena stranka (A.D.) zatrjevala za tožnico, da je duševna bolnica, da je tožnica blodnjava, da ima duševno bolezen ... Pisanja tožene stranke oziroma A.D. o tožnici so bila neprimerna v tem delu, nedopustna, in so enako nezakonita, kot naj bi bilo nezakonito tožničino ravnanje glede ocenjevalnih listov, le da se prva sodba kritiki in vrednostnim ocenam o oporečnem ravnanju tožene stranke izogne in vse to prezre. Gre za nekritično postopanje prvega sodišča, ki je naklonjeno toženi stranki. Tožnica vztraja pri nadaljevanju delovnega razmerja. V čem so izgledi za uspešno nadaljevanje tožničinega dela pri toženi stranki slabi, prva sodba ne pojasni (točka 8. obrazložitve sodbe). Zavajajoč in tudi neustrezen je sodbeni stavek, da je tožnica navedla svoje slabo počutje in bolnišnično zdravljenje, saj je to zapisano v takšnem kontekstu, kot da ta stanja trajajo še danes in tožnici objektivno preprečujejo vrnitev na delo. Nekorektno je tudi očitanje tožnici, češ da ne zanika očitkov o fotokopiranju ocenjevalnih listov. Tožnica nikoli ni priznavala tovrstnih očitkov, priznavala je le dejstvo fotokopiranja, hkrati pa logično, razumljivo, dopustno in nič protipravno ves čas pojasnjevala motive, razloge in ozadja, zakaj je tako ravnala. Odločitev prvega sodišča glede zavrnitve zahtevka o vrnitvi nazaj na delo k toženi stranki je nepravilna in nezakonita ter tudi skrajno krivična.

Podrejeno pa tožnica terja, da se ji prizna polna odškodnina 18 plač in ne samo v višini 15 plač. Za polno odškodnino tožnica izpolnjuje vse pogoje po vseh merilih in kriterijih, kot jih dopušča člen 118 ZDR in dosedanja sodna praksa v zvezi z uporabo te zakonske določbe.

Odgovor tožene stranke na pritožbo tožeče stranke: Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke kot neutemeljene. Sodišče prve stopnje zavrnilo le izvedbo dokazov (predlaganih s strani tožene stranke) v zvezi s poizvedbami pri A. in B. d.o.o., glede morebitnih izplačil tožnici in poizvedbe pri DURS o drugih dohodkih tožnice. Sodišče je tožnici verjelo, da nima tovrstnih dohodkov, navedena odločitev sodišča o zavrnitvi dokaznih predlogov je bila tožnici v korist, zato tožnica za uveljavljanje tovrstnih kršitev nima pravnega interesa. Vsi ostali dokazi so bili izvedeni, tako da pritožbeni razlog (bistvene kršitve postopka v zvezi z zavrnitvijo dokazov) ni podan.

Tožeča stranka v pritožbi poudarja, da je zavrnitev reintegracijskega zahtevka nepravilna in nezakonita, obrazložitev pa v nasprotju z izvedenimi dokazi, razlogi sodbe naj bi bili neprepričljivi in sami s seboj v nasprotju. Pri tem zatrjuje, da je sodišče povsem sledilo izpovedi A.D. in navedbam toženke, tožničine prepričljive in verodostojne izpovedi pa neutemeljeno ni upoštevalo. Ugotovitev sodišča, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, je po mnenju tožene stranke pravilna, odločitev pa je prepričljivo in logično utemeljena. Ker je sodišče ocenilo, da tožničino dejanje, to je kopiranje ocenjevalnih listov in predložitev teh k tožbi, ni bilo zakonito, tožnica sodišču v pritožbi očita, da za takšno ugotovitev ni bilo pristojno, odločilo naj bi izven okvira tega spora, postavilo naj bi se nad zakon, zakon pa naj bi tudi nezakonito interpretiralo v škodo tožnice. Pritožbeni očitki so delno nelogični in nerazumljivi, predvsem pa neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je že v (prvi) sodbi z dne 11. 2. 2011 ugotovilo, da je tožnica storila hujšo kršitev delovnih obveznosti, ki je imela zakonske znake kaznivega dejanja, vendar je navedeno dejstvo v nadaljevanju postopka postalo nerelevantno, glede na stališče višjega sodišča, da je bil prekoračen prekluzivni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kljub temu pa je bilo obstoj navedene kršitve potrebno ugotoviti pri odločanju o reintegracijskem zahtevku oziroma sodnem prenehanju delovnega razmerja po 118. členu ZDR, to je v smislu ugotovitve, če je bilo zaupanje med pravdnima strankama porušeno (zaradi kršitve) in tako ni dvoma, da je bilo naslovno sodišče ne le pristojno, pač pa celo dolžno, da navedeno dejstvo ugotovi. Tožnica v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče reintegracijskemu zahtevku ugoditi. Tožena stranka nasprotno meni, da je tožnica nepooblaščeno rokovala z dokumenti, do katerih je imela dostop, že večkrat prej, kot je to razvidno tudi iz obrazložitve sodbe. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica nepooblaščeno uporabljala listine Okrožnega državnega tožilstva ... (v zvezi z delovnim sporom Republike Slovenije zoper A.E.), ko je istemu pooblaščencu izročila fotokopije dokumentov. Tožnica te trditve ni nikoli prerekala. Navedene kršitve in samovoljno ter nepooblaščeno rokovanje z listinami je sodišče glede na naloge, ki jih je tožnica opravljala pri toženi stranki, povezalo v logičen zaključek, da Okrožno državno tožilstvo ... kot tožena stranka tožnici ne more več zaupati dostopa do listin. Tožnica zmotno razlaga materialno pravo s tem, ker meni, da polna odškodnina predstavlja odškodnino v višini 18 plač, saj odškodnina v tej višini pomeni le maksimalno odškodnino, sodišče pa je dolžno tožnici prisoditi ustrezno denarno odškodnino na podlagi kriterijev, ki jih je izoblikovala sodna praksa in jih zakon ne določa. ZDR meril in kriterijev za določitev odškodnine ne določa, tožnica pa v pritožbi ni navedla, katerih okoliščin, na podlagi katerih ji je sodišče odškodnino odmerilo sodišče ni pravilno ovrednotilo. Pritožbene navedbe so torej povsem pavšalne, nekonkretizirane, v celoti pa nesubstancirane. Sodišče je tožnici priznalo odškodnino v mnogo previsokem znesku, ker je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede osnove za določitev odškodnine, dodatno pa tudi zato, ker je bila odškodnina določena neustrezno glede na pravilno ugotovljene okoliščine (starost tožnice, stopnja strokovne izobrazbe, zdravstveno stanje tožnice, zaposljivost tožnice, strokovno usposobljenost tožnice), nekatere okoliščine pa so bile ugotovljene zmotno (število otrok, ki jih je tožnica dolžna preživljati, slabo ekonomsko stanje tožnice, drugi dohodki tožnice).

Pritožba tožene stranke: Tožena stranka v pritožbi zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje navaja, da je glede ugotovitve datuma prenehanja delovnega razmerja ter priznanja delovne dobe in drugih pravic iz delovnega razmerja (prvi odstavek 1. točke izreka sodbe) sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je kot zaključek delovnega razmerja pri toženi stranki ugotovilo datum 18. 8. 2009. Tožena stranka je v tretjem odstavku 7. točke svoje prve pripravljalne vloge z dne 19. 1. 2010 navedla, da je takoj po ugotovitvi, da je bila odjava tožnice iz zavarovanja vložena preuranjeno, vložila pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje obrazec M-3, s katerim je „stornirala“ (prezgodnjo) odjavo iz zavarovanja in vzpostavila prejšnje stanje (v veljavo je vstopil obrazec M-1 s prijavo v zavarovanje na podlagi delovnega razmerja pri toženi stranki) ter tožnico pravilno odjavila iz zavarovanja (z obrazcem M-2) dne 21. 9. 2009. Nobena od navedenih trditev s strani tožnice do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo ni bila prerekana, zato se trditve toženke štejejo kot nesporne in jih torej sodišču sploh ne bi bilo potrebno ugotavljati. Glede navedb tožnice, da je v uradni evidenci ZPIZ zaveden drugačen podatek, pa tožena stranka ugotavlja, da navedeno dejstvo ne izhaja iz predložene listine, saj izpis iz evidence pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne dokazuje (ne)obstoja delovnega razmerja, pač pa le dokazuje obdobje, ko je bila tožnica vključena v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožnica je glede te navedbe in predložene listine prekludirana, ker je ni podala do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo (čeprav so bili tedaj podatki v evidenci povsem isti), prav tako pa ni navedla razloga, zaradi katerega je ne bi mogla podati pravočasno. Res je, da je izpis iz evidence datiran 23. 3. 2012, vendar navedeno le pomeni, da je tožnica šele tedaj zanj zaprosila, kar pa bi lahko storila že prej, gotovo pa do prvega naroka za glavno obravnavo. Ker je sodišče navedeno trditev tožnice upoštevalo in ker je svojo odločitev oprlo na prepozno zaprošen in prepozno predložen dokaz, je zagrešilo kršitev določb postopka, kršitev pa je bistvena, saj bi neupoštevanje trditve in dokaza, nedvomno privedlo do drugačne odločitve sodišča. Toženka je navedeno ravnanje sodišča pravočasno grajala na naroku 25. 4. 2012. Tožena stranka je bila skladno s prvim odstavkom 26. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ), da odpravi posledice preuranjene odjave, dolžna vložiti obrazec M-3 („storno“ prve odjave) in obrazec M-2 (odjavo) (le) pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki je dolžan podatke sporočiti tako ZPIZ kot RZZZ, saj ta zavod, skladno z zakonom, vodi skupno prijavno-odjavno službo za vse tri javne zavode, svojo dolžnost pa je tudi v celoti izpolnila. Tožena stranka vlaga pritožbo tudi glede odločitve sodišča, da mora tožnici za to obdobje priznati delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja. Toženka je glede priznanja delovne dobe do 18. 9. 2009 storila že vse, kar je mogla in kar je bila dolžna storiti, do navedenega datuma pa je izpolnila tudi vse obveznosti do tožnice s tem, ko ji je obračunala bruto nadomestilo plače, odvedla davke in prispevke in ji izplačala neto nadomestilo. Kot rečeno, toženka ne more neposredno na ZPIZ vložiti nobene prijave, ker ji navedeno preprečuje zgoraj omenjena zakonska določba.

Glede drugih pravic iz delovnega razmerja za čas od 19. 9. 2009 do 31. 12. 2009 in od 1. 1. 2012 do 24. 10. 2012, ki bi jih po mnenju sodišča morala toženka tožnici še priznati, pa se toženka sprašuje, katere so te druge pravice, razen teh, ki jih je sodišče priznalo tožnici v nadaljnjih odstavkih izreka sodbe, to je s tem, ko je naložilo toženki izplačilo plač in razlik v plačah ter položajni dodatek. Obveznost „priznati druge pravice iz delovnega razmerja“ je nekonkretizirana, splošna in zato neizvršljiva. Dejansko to pomeni, da je sodišče tožnici iste pravice priznalo dvakrat z isto sodbo, najprej na splošno in nekonkretizirano, nato pa specificirano za posamezna obdobja, kar je bistvena kršitev določb postopka.

Glede tretje točke izreka sodbe o obveznosti tožene stranke, da plača odškodnino v znesku 36.968,25 EUR, tožena stranka meni, da je bilo sodišče, potem ko se je odločilo za sodno prenehanje delovnega razmerja (in posledično za izplačilo odškodnine), glede na pasivnost tožnice, dolžno skladno z določbo 286. a člena ZPP v okviru materialnega procesnega vodstva in upoštevaje načelo odprtega sojenja, poskrbeti, da bo tožnica tožbene navedbe ustrezno dopolnila in predlagala dokaze o škodi in njeni višini, zaradi odmere odškodnine, česar pa ni storilo. Posledično je odločalo brez ustreznih tožbenih trditev in dokazov zanje. Sodišče je dejansko stanje ugotavljalo izven trditvene podlage in z zaslišanjem tožnice (dokaz pa ne more nadomestiti trditev), tako je ostalo dejansko stanje delno zmotno (podatki o povprečni bruto plači tožnice za zadnje tri mesece pred prenehanjem delovnega razmerja), delno pa nepopolno ugotovljeno (drugi prihodki tožnice), kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, zmotno pa je uporabilo tudi materialno pravo, saj je določilo odškodnino v mnogo previsokem znesku.

V zvezi z osnovo za odmero odškodnine tožena stranka najprej ugotavlja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je znašala tožničina povprečna bruto plača v zadnjih šestih mesecih 2.464,55 EUR. Svojo odločitev je protispisno in v nasprotju s pravili postopka oprlo na dejstvo, da se je tožnica strinjala s toženo stranko pri določitvi vrednosti spornega predmeta v višini 14.787,30 EUR (tako v zadnjem stavku 10. točke obrazložitve sodbe), kar skladno z določbo 24. člena Zakona o odvetniški tarifi predstavlja šest plač tožnice pred prenehanjem delovnega razmerja. Sodišče za osnovo za odmero odškodnine ne more vzeti zadnjih treh bruto plač, ki so bile tožnici dejansko izplačane pred prenehanjem delovnega razmerja, saj tožnica do dela plače ni bila upravičena in jo je bila dolžna vrniti, tožena stranka pa je navedeno pravočasno zatrjevala in predložila za svoje navedbe tudi ustrezne dokaze. Tako je tožena stranka v 25. točki pete pripravljalne vloge z dne 5. 4. 2012 (tretji odstavek na 3. strani) navedla, da je bila tožnica v trenutku prenehanja delovnega razmerja upravičena do osnovne plače v višini 33. plačnega razreda (povečane za dodatek na pokojninsko dobo in položajni dodatek ter zmanjšano za razliko odprave nesorazmerij). Ker je bila tožnica tudi pri novem delodajalcu upravičena do enake osnovne plače kot prej (tj. 33 plačni razred), bi sodišče tudi z vpogledom v plačno listo tožnice za januar 2010 lahko ugotovilo, da je znašala osnovna bruto plača tožnice (za obračun) le 1.538,79 EUR oz. skupaj z dodatkom za delovno dobo 1.665,74 EUR, kar pa je bistveno manj kot 2.464,55 EUR, kot je osnovno bruto plačo „izračunalo“ sodišče. Glede kriterijev za določitev odškodnine: Sodišče je v 9. točki obrazložitve sodbe na splošno navedlo kriterije, ki se v skladu s sodno prakso upoštevajo pri odločanju o višini odškodnine, v 10. točki tiste konkretne okoliščine, ki jih je pri odmeri odškodnine pri tožnici dejansko tudi upoštevalo. Sodišče je pravilno ugotovilo, da se je tožnica zaposlila pri novem delodajalcu že v treh mesecih in pol, kar pomeni, da je tožnica lahko zaposljiva. Sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da tožnica živi z obema sinovoma, vendar ni upoštevalo nespornega dejstva, da tožnica sina A.F., ki je star 25 let, ni dolžna preživljati in da si svojo eksistenco tudi dejansko zagotavlja sam, saj je bil že zaposlen, za čas brezposelnosti pa je uveljavil denarno socialno pomoč. Glede na dejstvo, da za sina A.G. tožnica prejema 200,00 EUR preživnine in da njegov oče, „če lahko, da tudi nekaj več ...“, to dejansko pomeni, da tožnica tudi sina A.G. ne preživlja sama. Sodišče je ugotovilo šibko premoženjsko stanje, vendar dejansko premoženjskega stanja tožnice sploh ni ugotavljalo, tako ni ugotavljalo morebitnega lastništva osebnega vozila, lastništva vrednostnih papirjev (pa čeprav iz certifikatov), drugega premoženja, nobenega dvoma pa ni, da je tožnica izključna lastnica 75 m2 velikega stanovanja, v katerem biva. Tožena stranka je pregledala vse javno objavljene odločitve Višjega delovnega in socialnega sodišča, sprejete v letu 2012 in 2011 glede izplačanih odškodnin po 118. členu ZDR. Med njimi ni naletela niti na en primer, ko bi sodišče pri odmeri odškodnine upoštevalo število ali višino kreditov, ki jih je imel delavec ob prenehanju delovnega razmerja, zato navedenega sodišče ne bi smelo upoštevati. O hipotekarnem kreditu je tožnica le izpovedovala, za svoje navedbe pa ni predložila nobene listine npr. pogodbe. Ker ni navedb o tem, kdaj se je tožnica razvezala in ne o tem, za koliko let je kredit vzela, ni mogoče ugotoviti, koliko časa bo tožnica kredit še odplačevala. Naslovno sodišče je tudi zmotno ugotovilo, da tožnica nima zagotovljenih drugih prihodkov oz. jih ni mogla pridobiti, saj ji je, kot je izpovedala sama, A. ponudil izplačilo avtorskega honorarja, ki naj bi ga odklonila. Torej ni nobenega dvoma o tem, da bi s predavanjem lahko zaslužila (in mogoče tudi je). Sicer pa je sodišče izpoved tožnice zmotno presodilo kot verodostojno in prepričljivo. Tožnica je namreč tekom tega delovnega spora zamolčala prav vsa pravno relevantna dejstva v zvezi z njenimi prihodki. Na vsa dejstva je opozorila toženka in sicer, da je od 19. 9. 2009 do 18. 10. 2009 prejemala bolniško nadomestilo, da je s 1. 1. 2010 sklenila delovno razmerje pri Občini C., da je s 1. 1. 2012 uveljavila pravico do denarnega nadomestila na RZZZ, da sta bila s sklepom Komisije za ... razveljavljena njena pogodba o zaposlitvi in aneks št. 7 v delu, ki se nanaša na plačo, ter da je bila dolžna preveč izplačano plačo od 1. 6. 2008 do 31. 8. 2009 v znesku 2.272,88 EUR po pravnomočni sodbi vrniti, da je vršila predavanja, za katera se plačuje vstopnina (10 EUR), da se je sin A.F. vmes zaposlil, da je prejemal tudi denarno socialno pomoč in da za sina A.G. prejema preživnino. Sodišče pri odločitvi o višini odškodnine ni upoštevalo, da je bila tožnici priznana pravica do denarnega nadomestila v trajanju 12 mesecev (največ, kot je po zakonu možno). Tožena stranka ocenjuje, da je odškodnina v višini petnajstkratnika osnovne bruto plače mnogo previsoka in bistveno odstopa od podobnih primerov, pri čemer se sklicuje na odločbe VDSS, objavljene v bazi sodnih odločb. Glede odločitve o reparacijskih tožbenih zahtevkih (IV., V., VI., VII. točke izreka sodbe): Tožena stranka ugotavlja, da je tožnica postavila nekonkretizirane, nedoločljive in neizvršljive opisne tožbene zahtevke, sodišče pa je takšnim zahtevkom ugodilo, čeprav ni nobenega dvoma o tem, da gre za izterjavo denarne terjatve, ki bi jo bilo mogoče določiti v denarnem znesku. Takšna sodba zaradi neizvršljivosti in nedoločljivosti dejansko pomeni ali nov, dolgotrajen izvršilni postopek ali (le) vmesno sodbo. Vsem izpodbijanim odločitvam je skupno že to, da ni konkretno določena osnova tj. bruto nadomestilo plače oz. bruto plača, do katerega ima tožnica pravico oz. od katere se računa pripadajoča razlika v plači. Sodišče je tako v IV. točki izreka sodbe določilo, da mora toženka obračunati „bruto nadomestilo plače v skladu s pogodbama o zaposlitvi z dne 1. 3. 1999 in 1. 6. 2008, aneksom št. 7 z dne 1. 8. 2008 in sklepom Vlade RS (Komisije za ...?) z dne 20. 5. 2010“, kar je dejansko ne le popolnoma nerazumljivo, pač pa tudi nemogoče (saj sta bila pogodba z dne 1. 6. 2008 in aneks št. 7 delno razveljavljena s sklepom z dne 20. 5. 2010, pogodba z dne 1. 3. 1999 pa zaradi uvedbe novega plačnega sistema s 1. 8. 2008 ni skladna z veljavno zakonodajo). Drugačno osnovo je sodišče določilo v V. točki, kjer je toženki naložilo izplačilo razlike med „bruto nadomestilom plače, ki bi jo (ga) prejela na prejšnjem delovnem mestu“ in drugače spet v VII. točki, kjer naj toženka obračuna razliko od „mesečne bruto plače“, saj je navedeno razumeti, da skladnost s pogodbama o zaposlitvi in predvsem s sklepom z dne 20. 5. 2010, ni potrebna. Tožnica ne more zahtevati niti plače niti razlike v plači mimo sklepa z dne 20. 5. 2010, s katerim so bile odpravljene nepravilnosti pri določitvi tožničine plače. Tožena stranka tako uveljavlja za vse navedene točke izreka sodbe absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, v nadaljevanju pa bo podalo pritožbene razloge za posamezne točke izreka sodbe posebej.

Sodišče je v IV. točki izreka sodbe naložilo toženi stranki, da za obdobje od 19. 8. 2009 do 18. 9. 2009 in od 19. 10. 2009 do 31. 12. 2009 tožeči stranki obračuna bruto nadomestilo plače v skladu s pogodbama o zaposlitvi z dne 1. 3. 1999 in 1. 6. 2008 aneksom št. 7 z dne 1. 8. 2008 in sklepom Vlade RS z dne 20. 5. 2010. Tožena stranka je tožnici že izplačala nadomestilo plače za čas od 19. 8. 2009 do 18. 9. 2009. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje prenehalo 18. 8. 2009 in posledično je zmotna tudi odločitev sodišča, da je tožena stranka tožnici dolžna izplačati še plačo za to obdobje in bi moralo sodišče ta del tožbenega zahtevka zavrniti. Tožnica je za čas od 18. 8. 2009 do 31. 12. 2009 zahtevala bruto plačo in ne nadomestilo plače, ki ga je tožnici izven tožbenega zahtevka priznalo sodišče, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka.

Tožena stranka se pritožuje tudi glede V. točke izreka sodbe, kjer je sodišče toženki naložilo, da je dolžna tožnici za čas od 19. 9. 2009 do 18. 10. 2009 obračunati razliko med bruto nadomestilom plače, ki bi jo prejemala na prejšnjem delovnem mestu in bruto nadomestilom plače, ki ga je prejemala s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, nato pa navedlo, da je v času od 19. 9. do 30. 9. znašalo nadomestilo 544,00 EUR od 1. 10. do 18. 10. 2009 pa 816,00 EUR, nato pa izplačati neto nadomestilo plače, ki naj bi bilo v obdobju od 19. 9. do 30. 9. 2009 zmanjšano za 396,66 EUR, za obdobje od 1. 10. do 18. 10. pa za 574,64 EUR. Če je sodišče z navedenim besedilom želelo konkretizirati obveznost toženke, je potrebno nasprotno ugotoviti, da je postal izrek popolnoma nerazumljiv in neizvršljiv, kot je že bilo pojasnjeno. Tožena stranka ugotavlja, da bi moralo sodišče tožbeni zahtevek v tem delu v celoti zavrniti, saj trditve toženke na naroku dne 25. 4. 2012, da je tožnica v tem času nezmožna za delo in „da je prejemala nadomestilo v istem znesku kot bi ga prejemala, če bi ostala v delovnem razmerju pri toženi stranki“ nikoli niso bile prerekane s strani tožnice in zato veljajo za nesporne.

Tožena stranka se pritožuje tudi glede VI. točke izreka sodbe, ki je nerazumljiva, saj je sodišče toženki naložilo za čas od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2011 obračun položajnega dodatka v višini 7 % od bruto plače (pri tem ni jasno katere-tiste, ki bi jo prejemala pri toženi stranki, tiste, ki bi bila zmanjšana po sklepu komisije ali vsakokratne plače, ki je prejemala na Občini C. in se je tekom časa spreminjala), po odvodu davkov in prispevkov pa izplačati 24 neto zneskov (torej 24 kratnik položajnega dodatka za celotno obdobje dveh let?!). Tožena stranka meni, da je odločitev sodišča nerazumljiva, nadalje tudi nepravilna (sodišče je tožnici prisodilo 24 kratnik položajnega dodatka za celotno obdobje), pa tudi neizvršljivo, ker ni jasno, ali se položajni dodatek odmerja od osnovne plače, sodišče pa je v izreku navedlo, da mora tožena stranka obračunati položajni dodatek od bruto plače, kar pa bi lahko tudi pomenilo od plače vključno z dodatkom za delovno dobo, kar pa je nepravilno.

Nerazumljiva in neizvršljiva je tudi VII. točka izreka sodbe, po kateri je tožena stranka dolžna za čas od 1. 1. 2012 do 24. 10. 2012 tožeči stranki obračunati mesečno bruto plačo, zmanjšano za mesečno bruto denarno nadomestilo kot je bilo odmerjeno po odločbi RZZZ z dne 31. 1. 2012. Tožena stranka tako ugotavlja, da spet ni jasno, ali gre za mesečno plačo, zmanjšano s sklepom Vlade RS z dne 20. 5. 2010, ali plačo, kot jo je prejemala tožnica pred prenehanjem delovnega razmerja, torej v 38. plačnem razredu. Ker je tožena stranka predložila sodišču odločbo Zavoda RS za zaposlovanje, iz katere je razvidna višina izplačanega nadomestila, ni jasno, zakaj sodišče ni v izreku konkretno navedlo zneskov, kot je to storilo v V. točki izreka sodbe. Navedeni del sodbe pa je tudi neizvršljiv, ker sodbe ni mogoče realizirati brez odločbe, na katero se sklicuje sodišče, slednja pa ni del sodbe.

Tožena stranka pa se pritožuje tudi glede stroškovnega dela sodbe, torej zoper VIII. točko izreka sodbe. Tožnica je s tožbo zahtevala ugotovitev, da je odpoved PZ neveljavna, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo in še traja, da jo je toženka dolžna pozvati nazaj na delo in ji za čas od 9. 9. 2009 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Tožnica je šele v ponovljenem postopku z vlogo z dne 16. 4. 2012 navedbam toženke o zaposlitvi in prihodkih tožnice, ustrezno modificirala tožbeni zahtevek, do tedaj pa je postopek tekel na podlagi nezmanjšanega zahtevka. Ponovljeni postopek je dejansko tekel izključno zaradi tega, ker tožnica ni imela navedb glede prejetih plač in nadomestil, saj bi v nasprotnem primeru sodišče prvostopno sodbo brez težav glede reparacijskih zahtevkov le spremenilo (in ne razveljavilo in vrnilo v novo sojenje). Tožnica ni uspela z zahtevkom glede ugotovitve delovnega razmerja po 24. 10. 2012, prav tako ne z reintegracijskim zahtevkom, sodišče pa je oba naroka v ponovljenem postopku razpisalo izključno zaradi ugotovitve dejstva, da nadaljevanje delovnega razmerja zaradi popolnoma porušenega medsebojnega zaupanja ni možno ter zaradi ugotovitve dejstev, pomembnih za odmero odškodnine. Tožnica ni zahtevala odškodnine, saj ji jo je dosodilo sodišče samo, tako ji navedenega ni mogoče šteti kot uspeh v pravdi. Toženka tako ocenjuje, da je tožnica uspela le deloma, zaradi česar bi morala sama nositi vsaj polovico svojih stroškov. Tožnica do zaključka glavne obravnave ni navedla vrednosti spornega predmeta, vrednost, ki jo je navedla toženka v odgovoru na tožbo je bila, kot že rečeno, strojepisna napaka in zato tudi ni merodajna. Čeprav bi sodišče iz strani toženke predloženih listin, lahko ugotovilo, da je tožnica upravičena do osnovne plače v višini 33. plačnega razreda, bi moralo nagrado za postopek določiti 409,50 EUR (in ne 477,10 EUR), nagrado za narok pa 378,00 EUR, nagrado za postopek s pritožbo 504,00 EUR, postopek z revizijo pa 630,00 EUR. Do nagrade za narok v ponovljenem postopku pa tožnica ni upravičena, saj se je narok opravil izključno zato, ker z reintegracijskim zahtevkom ni uspela. Sodišče povečanih stroškov tožnice, ki so nastali iz razloga, ker si je izbrala odvetnika izven območja sodišča, ne more prevaliti na toženo stranko, glede na usklajeno sodno prakso naslovnega sodišča (tako npr. sodba VDSS opr. št. Pdp 80/2005-2 z dne 26. 5. 2006. Odgovor tožeče stranke na pritožbo tožene stranke: Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo datum prenehanja delovnega razmerja tožnici, pri čemer je pravilno upoštevalo podatke ZPIZ z dne 23. 3. 2012, ki jih je pridobila tožnica in sodišču tudi predložila. Gre za uradne evidence, ki nesporno še danes izkazujejo, da je tožnici delovno razmerje prenehalo 18. 8. 2009. Ker so uradne evidence takšne kot so in ker jih je zakrivila tožena stranka oziroma vodja ODT ... A.D., se je tožnica pri svojem zahtevku držala teh evidenc, enako pravilno pa tudi sodišče. Napadena prva sodba je pravilno ugotovila, višino mesečne bruto plače tožnice, kot ji je bila izplačana v zadnjih treh mesecih pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je podatke o izplačanih plačah pridobila pri delodajalcu tožnice. Ta podatek je pridobilo Državno pravobranilstvo RS, s tem podatkom se je tožnica v postopku strinjala in ta podatek je sodišču računsko pravilno služil za izračun, kakšna bruto plača je bila tožnici izplačana na mesec tik pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, to pa je znesek 2.464,55 EUR bruto mesečno. Zato so vsakršna drugačna in protispisna razlogovanja tožene stranke v točki 2. njene pritožbe popolnoma zgrešena, v nasprotju s podatki v spisu, v nasprotju z dikcijo člena 118 ZDR in v nasprotju s tistim, kar je bilo tožnici tik pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi dejansko tudi izplačano oziroma kakršno plačo je tedaj prejemala.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvene kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavljata tudi obe pritožbi. Prvostopenjsko sodišče je sicer pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev ter v pretežnem delu sprejelo materialno pravno pravilno odločitev, deloma pa je sprejeta odločitev napačna zaradi deloma zmotne pravne presoje.

K pritožbi tožeče stranke: Kot je uvodoma že navedeno, tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP z navedbami, da je obrazložitev sodbe glede zavrnitve reintegracijskega zahtevka v nasprotju z izvedenimi dokazi, razlogi sodbe pa naj bi bili neprepričljivi in sami s seboj v nasprotju. To bistveno kršitev smiselno uveljavlja tudi z navedbami, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku izvedlo vse dokaze, navedene v točki 5 obrazložitve sodbe, pri čemer pa v sodbi ni pojasnjeno, kateri predlagani dokazi (in od katere stranke v postopku) so bili zavrnjeni kot nepotrebni, tako da sodba o tem nima razlogov in je v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, zaključki sodišča prve stopnje pa tudi niso v nasprotju z izvedenimi dokazi, tako da sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. V okviru tega pritožbenega razloga tožeča stranka v bistvu uveljavlja svoje nestrinjanje z zaključki in odločitvijo sodišča prve stopnje zlasti glede zavrnitve reintegracijskega zahtevka in odločitvijo o sodni razvezi, torej druge pritožbene razloge, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je v točki 5 obrazložitve sodbe izrecno navedlo, da je bilo izvajanje „ostalih predlaganih dokazov ... nepotrebno, zato jih je sodišče zavrnilo“. Če v obrazložitvi sodbe ni izrecno navedeno, kateri dodatni dokazni predlogi so bili zavrnjeni, to še ne pomeni, da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Skladno z določbo 2. odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče, po določbi 2. odstavka 287. člena ZPP pa predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranima določbama ZPP, v obrazložitvi sodbe pa je navedlo tudi razlog za zavrnitev dokaznih predlogov (ki so sicer razvidni iz spisa). Zato ni podana nobena bistvena kršitev določb postopka, niti absolutna po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP niti relativna po 1. odstavku 339. člena ZPP, zlasti ker držijo navedbe tožene stranke v odgovoru na pritožbo tožeče stranke, da so bili zavrnjeni le dokazni predlogi tožene stranke glede poizvedb pri A. in B. d.o.o. glede morebitnih izplačil tožnici in poizvedbe pri DURS o drugih dohodkih tožnice, ker je sodišče verjelo tožnici, da tovrstvnih dohodkov ni imela.

Tožeča stranka prav tako neutemeljeno uveljavlja preostala dva pritožbena razloga zlasti v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o sodni razvezi po 2. odstavku 118. člena ZDR ter zavrnitvijo reintegracijskega in delno tudi reparacijskega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je ob dejstvu, da je tožnica vztrajala pri zahtevku za vrnitev na delo k toženi stranki, tožena stranka pa je izpostavila, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni mogoče, ker je zaupanje med njima porušeno, ugotavljalo, ali so podani pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 2. odstavku 118. člena ZDR in pogoji za plačilo odškodnine tožnici. ZDR v 118. členu vsebuje določbe o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča. V 1. odstavku tega člena je določeno, da lahko sodišče, če ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V 2. odstavku istega člena pa ZDR daje sodišču pooblastilo, da lahko odloči enako kot v prejšnjem odstavku tudi ne glede na predlog delavca, če upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče in s tem odločitev, da so podani zakonski pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, je pravilna, razlogi za takšno odločitev pa so prepričljivi in logični. Sodišče prve stopnje je prišlo do takšnega zaključka ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, na podlagi katerih je utemeljeno presodilo, da je zaupanje med strankama porušeno do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Zato je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za vrnitev tožnice na delo k toženi stranki in odločilo, da je tožnici delovno razmerje (pogodba o zaposlitvi) prenehalo z dnem odločitve sodišča prve stopnje, to je z dnem 24. 10. 2012. Presoja o porušenem zaupanju delodajalca do delavca je nedvomno povezana z vsebino kršitev, ki so delavcu očitane v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev delovnih obveznosti (ali redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga) in z vprašanjem, ali so bili očitki (čeprav je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita iz formalnih razlogov, tako kot v obravnavanem primeru, ko je bila odpoved podana prepozno) utemeljeni. Sodišče prve stopnje je v tem okviru pravilno presojalo ravnanja tožnice, ki so bila razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato nikakor ni mogoče pritrditi pritožbi, da naj bi sodišče prve stopnje „nedopustno in preko svojih okvirov vzpostavilo vrednostne sodbe in zaključke o nezakonitem ravnanju tožnice pri kopiranju ocenjevalnih listov tožničinih sodelavcev“, oziroma da naj bi se „sedanja prva sodba postavila nad zakon, nad kazensko zakonodajo in tožničino ravnanje označilo za nezakonito, pri čemer te nezakonitosti ni ugotovilo niti izreklo nobeno kazensko niti drugo sodišče.“ Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča v zvezi z navedenim vprašanjem, ki jih izvedeni dokazi, tako listinski kot tudi izpovedi zaslišanih prič in tožnice, potrjujejo. Tožnica je bila pri toženi stranki nazadnje zaposlena na delovnem mestu kadrovik II, za katero je potrebno posebno zaupanje delodajalca, zlasti zaradi dostopa do osebnih podatkov vseh zaposlenih pri toženi stranki, pristojnosti za pripravo predlogov odločitev o pravicah in obveznostih tožene stranke do svojih zaposlenih in dostopa do zadev, ki se vodijo pod oznako tajno. Pravilna je ocena, da je tožnica s predložitvijo fotokopiranih ocenjevalnih listov svojih sodelavcev sodišču v svojem individualnem delovnem sporu, ki ga je tožnica sprožila s tožbo zoper oceno delovne uspešnosti v letu 2009, uporabila osebne podatke, do katerih je imela dostop, v nasprotju z namenom njihovega zbiranja in brez privolitve teh oseb, njeno ravnanje pa je bilo v nasprotju z Zakonom o varstvu osebnih podatkov (Ur. l. RS, št. 86/2004 in nasl. - ZVOP-1). S takšnimi zaključki sodišče prve stopnje ni v ničemer prekoračilo svojih pooblastil, saj ni v nobenem primeru, niti pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve, ki ima vse znake kaznivega dejanja, niti pri presoji, ali je porušeno zaupanje med delavcem in delodajalcem zaradi ravnanj delavca, vezano na odločitev sodišča v kazenskem postopku, ker ta vprašanja presoja samo v okviru delovnega spora. Zato so pritožbene navedbe tožeče stranke s tem v zvezi neutemeljene. Prav tako pa niso sprejemljivi očitki o domnevno nekritičnem postopanju sodišča prve stopnje oziroma o njegovi naklonjenosti toženi stranki. Za takšno oceno ni nobene podlage niti v razlogih izpodbijane sodbe niti v podatkih iz spisa, iz katerega je razvidno, da je postopek pred sodiščem prve stopnje potekal zakonito in korektno. Isto velja za druge pritožbene navedbe tožeče stranke, s katerimi utemeljuje svoje stališče, da naj bi jo bila tožena stranka dolžna vrniti nazaj na delo. Pri presoji, ali je nadaljevanje delovnega razmerja še mogoče, ni nobene razlike, če gre za zasebnega delodajalca ali za državni organ oziroma za delodajalca – državo. Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost in prepričljivost dokazne ocene sodišča prve stopnje, tudi v delu, v katerem se je oprlo na izpoved priče – vodje Okrožnega državnega tožilstva v .... Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje oziroma iz vseh izvedenih dokazov je mogoče povzeti, da razlogi za nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki niso le sporna ravnanja na strani tožnice, ampak da so razlogi za to deloma tudi na strani tožene stranke (ker je vzroke za neprimerne oziroma očitno zaostrene odnose med tožnico in vodjo Okrožnega državnega tožilstva v ... A.D. nedvomno mogoče pripisati obema, na kar kažejo tudi drugi individualni delovni spori, v katerih je tožnica uveljavljala svoje pravice iz delovnega razmerja, ki so še v teku). Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da je za delovno mesto kadrovik II, ki ga je zasedala tožnica, še posebej pomembno zaupanje med delodajalcem in delavcem, ter ob upoštevanju vseh relevantnih dejstev in okoliščin presodilo, da je bilo zaupanje med tožnico in toženo stranko porušeno, zato je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za vrnitev tožnice na delo ter pravilno in zakonito odločilo o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi s pravico do odškodnine po 118. členu ZDR.

Tožnica v pritožbi tudi neutemeljeno oporeka odločitvi sodišča prve stopnje glede višine prisojene odškodnine zaradi sodne razveze. Odškodnina v višini 15 plač je bila določena ob upoštevanju vseh relevantnih kriterijev in predstavlja ustrezno in pravično odmeno za reintegracijo oziroma za nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja tožeče stranke pri toženi stranki kljub nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca. Upoštevajoč vse okoliščine primera in višino odškodnin, ki se v sodni praksi odmerjajo v primerih sodne razveze, po oceni pritožbenega sodišča tožnica ni upravičena do maksimalne odškodnine v višini 18 plač, zato pritožba tožnice tudi v tem delu ni utemeljena.

K pritožbi tožene stranke: Sodišče prve stopnje je odločilo pravilno, ko je tožnici priznalo obstoj delovnega razmerja od 18. 8. 2009 dalje, to je od odjave tožnice iz zavarovanja na podlagi (nezakonite) izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane s strani tožene stranke s sklepom z dne 14. 8. 2009 ter s sklepom komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 9. 9. 2009. Tožnici je namreč na podlagi odjave tožene stranke nezakonito prenehalo delovno razmerje že z datumom 18. 8. 2009, to je z dnem vročitve sklepa z dne 14. 8. 2009, namesto pravilno z dnem vročitve dokončnega sklepa komisije. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo podatke ZPIZ z dne 23. 3. 2012, ki jih je pridobila tožnica in jih sodišču tudi predložila. Pri tem ni pomembno ukrepanje tožene stranke v zvezi s preuranjeno in nepravilno odjavo tožnice iz zavarovanja z napačnim datumom 18. 8. 2009, niti dejstvo, da je tožena stranka „stornirala“ prvo odjavo in podalo pravilno odjavo (na ustreznih obrazcih), na kar se sklicuje v pritožbi. Prav tako ni mogoče pritrditi stališču tožene stranke, da naj bi glede priznanja delovne dobe do 18. 9. 2009 tožena stranka storila že vse, kar je bila dolžna storiti in da izpis iz evidence pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne dokazuje obstoja oz. neobstoja delovnega razmerja, ampak le obdobje, ko je bila tožnica vključena v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V okviru reparacijskega zahtevka zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi je namreč potrebno vzpostaviti prejšnje (zakonito) stanje tako glede obstoja delovnega razmerja kot glede vključitve v pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ki je vezano na priznanje obstoja delovnega razmerja). Zlasti nesprejemljive pa so trditve v pritožbi, da sodišče ne bi smelo upoštevati dne 23. 3. 2012 predloženega potrdila ZPIZ, ker gre za prepozno zaprošen in s strani tožnice prepozno predložen dokaz. Sodišče prve stopnje s tem v zvezi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka. Tudi če bi bile točne pritožbene navedbe o domnevni prekluziji oziroma o tem, da naj bi se trditve tožene stranke o tem, da je tožnici po ponovni prijavi delovno razmerje prenehalo dne 21. 9. 2009 (in ne 18. 8. 2009), morale šteti za nesporne, ker jim tožnica ni pravočasno ugovarjala, to za odločitev ne bi bilo bistveno. Delovno sodišče je namreč v individualnem sporu o obstoju delovnega razmerja upravičeno oziroma dolžno izvajati dokaze s tem v zvezi tudi po uradni dolžnosti, v skladu z določbo 1. odstavka 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1). Po tej določbi lahko sodišče, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. Nobenega dvoma pa ni o tem, da sta datum prenehanja delovnega razmerja oz. pogodbe o zaposlitvi, če ga delodajalec nezakonito določi na dan pred vročitvijo dokončne odločbe pristojne komisije javnemu uslužbencu, ter predčasna odjava delavca iz zavarovanja, odločilni dejstvi v takšnem sporu.

Bistveno je torej, da je v uradnih evidencah ZPIZ (kot izhaja iz dopisa ZPIZ z dne 23. 3. 2012 - A 45), kljub ponovni prijavi oziroma odjavi tožeče stranke v zavarovanje na ustreznih obrazcih (M - 2 in M – 3, na katere se tožena stranka sklicuje v pritožbi), kot datum prenehanja zavarovanja še vedno določen datum 18. 8. 2009. To pa pomeni, da tožnici delovna doba za čas od 19. 8. 2009 do 18. 9. 2009 (vsaj s strani ZPIZ) ni priznana, niti nima za to obdobje urejenega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je tudi v tem delu ugodilo tožbenemu zahtevku in tožnici priznalo obstoj delovnega razmerja tudi za čas od 19. 8. 2009 do 18. 9. 2009. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka pravilno ugotovilo obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki od 19. 8. 2009 do 31. 12. 2009 in v času od 1. 1. 2012 do 24. 10. 2012 (ko ji zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za to obdobje priznati delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja. Pri tem je, kot je že navedeno zgoraj, upoštevalo dejstvo, da je tožena stranka tožnico nepravilno in nezakonito odjavila iz zavarovanja že z datumom 18. 8. 2009, čeprav javnemu uslužbencu pogodba o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi preneha veljati šele z vročitvijo dokončnega sklepa Komisije za ... (v skladu z določbami 3. odstavka 24. člena Zakona o javnih uslužbencih - /Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami in dopolnitvami, ZJU/), pa tudi dejstvo, da je bila tožnica v času od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2011 zaposlena za določen čas na Občini C.. Ne gre za bistveno kršitev določb postopka (ki jo tožena stranka uveljavlja pavšalno, brez navedbe, za katero kršitev gre), če je sodišče prve stopnje v izreku sodbe v I. točki na splošno zapisalo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za navedeno obdobje dolžna priznati delovno dobo „in druge pravice iz delovnega razmerja“, v nadaljnjih točkah izreka pa konkretiziralo te pravice, prav tako pa ni pomembno, da takšna odločitev ni izvršljiva (kar nedvomno ni v škodo tožene stranke). Pritožbene navedbe s tem v zvezi so zato neutemeljene.

V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje v III. točki izreka sodbe (odškodnina zaradi sodne razveze v višini 36.968,25 EUR) pritožba tožene stranke neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka (verjetno po 1. točki 339. člena ZPP) z navedbami, da bi moralo sodišče potem, ko se je odločilo za sodno razvezo, glede na pasivnost tožnice, v skladu z določbo 286.a člena ZPP v okviru materialnega procesnega vodstva in upoštevaje načelo odprtega sojenja poskrbeti, da bi tožnica tožbene navedbe ustrezno dopolnila in predlagala dokaze o škodi in njeni višini, zaradi odmere odškodnine, vendar tega ni storilo, ampak je odločalo brez ustreznih tožbenih trditev in dokazov zanje oziroma z zaslišanjem tožnice. ZDR v 2. odstavku 118. člena daje delovnemu sodišču izrecno pooblastilo, da lahko tudi samo, ne glede na predlog delavca (to je kljub temu, da delavec vztraja pri vrnitvi na delo k delodajalcu v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca) odloči o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča in o priznanju ustrezne denarne odškodnine zaradi sodne razveze, kar pomeni, da o sodni razvezi in o odškodnini lahko odloči tudi samo, celo brez (morebitnega podrednega) zahtevka delavca. V povezavi s tem pooblastilom je potrebno upoštevati tudi določbo 1. odstavka 34. člena ZDSS-1, to je preiskovalno načelo, ki velja v postopku v individualnih delovnih sporih. Glede na citirane določbe ZDR in ZDSS-1 ter upoštevajoč določbo 19. člena ZDSS-1, po kateri se v postopku v delovnih in socialnih sporih uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni s tem zakonom določeno drugače, ni mogoče pritrditi pritožbi, da naj bi sodišče (nedopustno) odločalo izven trditvene podlage tožnice oziroma brez ustreznih tožbenih trditev in dokazov zanje oziroma (le) z zaslišanjem tožnice. Zlasti ker je tožnica tekom postopka podala nekatere navedbe in predlagala dokaze v zvezi z njenim statusom, socialnimi razmerami in premoženjskim stanjem, ki se nanašajo na odločilna dejstva v zvezi s sodno razvezo in določitvijo primerne odškodnine zaradi sodne razveze.

Delno pa je utemeljena pritožba v delu, v katerem oporeka višini odškodnine zaradi sodne razveze, o kateri je sodišče prve stopnje odločilo v III. točki izreka sodbe in toženi stranki naložilo, da je tožnici dolžna plačati odškodnino v višini 36.968,25 EUR, vendar le v delu, v katerem oporeka osnovi za odmero odškodnine, ne pa v delu, v katerem je sodišče odločilo, da tožnici pripada odškodnina v višini 15 povprečnih plač.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine zaradi sodne razveze pravilno upoštevalo kriterije, ki jih je oblikovala sodna praksa, pri čemer se je utemeljeno sklicevalo na odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 26/2007 z dne 9. 9. 2008. Med kriteriji, ki jih je pri odmeri upoštevalo in ki zagotavljajo odmero pravične in primerne odškodnine, so poklic, zaposlitvene možnosti delavca, starost, delovna doba pri delodajalcu, ki je podal odpoved, skupna delovna doba zdravstvena sposobnost za delo, izobrazba, usposobljenost in izkušnje delavca, premoženjsko in socialno stanje, dohodki, ki bi jih prejel, če bi bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz razlogov, ki ne bi bili krivdni, prejemanje nadomestila za brezposelnost ali socialne pomoči. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima tožnica VII stopnjo strokovne izobrazbe, bogate delovne izkušnje na računovodskem in kadrovskem področju, ustrezno zdravstveno in strokovno sposobnost opravljati zahtevno delo, kar prispeva k njeni čimprejšnji zaposljivosti. Nadalje je, glede na izpoved tožnice, pravilno presodilo, da tožnica nima zagotovljenih prihodkov s predavanjem pri podjetju A. d.o.o. in psihološkim svetovanjem, ki ga ponuja na lastni spletni strani, ker je to delo opravljala prostovoljno in torej brezplačno. Glede premoženjskega in socialnega statusa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi dejstvo, da tožnica živi sama z dvema sinovoma, pri čemer je starejši sin, star 25 let, nezaposlen, drugi sin pa je star 20 let in vključen v srednje strokovno izobraževanje s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo. Kot pomembno je štelo tudi dejstvo, da tožnica odplačuje kredit z mesečnim obrokom 460,00 EUR, ki poteče čez 20 let, ker ima najet hipotekarni kredit zaradi izplačila polovice vrednosti stanovanja, v katerem prebiva z otrokoma, razvezanemu možu, kakor tudi dejstvo, da je preživnina za sina A.G. v višini 200,00 EUR edini dohodek družine, ker ji nadomestilo za brezposelnost poteče konec leta 2012. Pri odločanju o odškodnini je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo tudi tožničino starost, skupno delovno dobo ter delovno dobo pri toženi stranki.

Glede na vse navedene okoliščine, zlasti pa premoženjske in socialne razmere tožnice in njene družine, je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna in pravična odškodnina v višini 15 plač, ki jo je določilo sodišče prve stopnje. Res je sicer, da tožnica sina A.F., ki je star 25 let, ni dolžna preživljati, dejstvo pa je, da je trenutno brez zaposlitve, zato ni nobenega dvoma, da to vpliva na slabo premoženjsko stanje družine. Četudi je tožnica lastnica stanovanja (75 m2), v katerem biva s sinovoma, to njenega slabega ekonomskega položaja ne more izboljšati, če sicer nima zaposlitve in drugih prihodkov. Pritožba tudi neutemeljeno izraža kritiko sodišča, da sploh ni ugotavljalo premoženjskega stanja tožnice, ker ni ugotavljalo morebitnega lastništva osebnega vozila, lastništva vrednostnih papirjev, drugega premoženja, saj je imela tožena stranka vse možnosti predlagati izvedbo dokazov s tem v zvezi, pa tega ni storila, zato se na ta dejstva v pritožbi ne more uspešno sklicevati. Premoženjsko stanje je sodišče ugotavljalo z zaslišanjem tožnice in upoštevalo njeno izpoved. Tudi pritožbeno sodišče nima nobenega utemeljenega razloga za dvom v verodostojnost tožničine izpovedi, čeprav tožena stranka meni nasprotno, pri čemer izpostavlja, da je tožnica tekom postopka zamolčala vsa pravno relevantna dejstva v zvezi z njenimi prihodki. Tožnici ni mogoče očitati, da bi karkoli v zvezi s svojim socialnim in premoženjskim stanjem zamolčala, čeprav je bila tožena stranka res tista, ki je že 27. 1. 2010 obvestila sodišče, da je tožnica od 1. 1. 2010 v rednem delovnem razmerju pri Občini C., kar je treba upoštevati pri morebitnem reparacijskem zahtevku. Poleg tega pa je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 5. 4. 2012, ki jo je vložila istega dne kot revizijo zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 660/2011 z dne 25. 11. 2011, navedla relevantna dejstva v zvezi s tožničinimi prihodki, do tedaj pa - glede na odločitev v prvi sodbi - premoženjsko stanje tožnice oz. njen reparacijski zahtevek niti ni bil predmet obravnave. Zato tožena stranka neutemeljeno dvomi v verodostojnost izpovedi tožnice.

Judikati Višjega delovnega in socialnega sodišča v zvezi s sodno razvezo oziroma odškodnino zaradi sodne razveze, na katere se sklicuje tožena stranka, ne kažejo na to, da bi odškodnina v višini 15 plač, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo tožnici, bistveno odstopala od prisojenih odškodnin v podobnih primerih. Upoštevati je tudi potrebno, da se razmere v državi v zadnjih letih slabšajo in da so tudi zaposlitvene možnosti visoko izobraženih oseb z delovnimi izkušnjami, med katerimi je tožnica, vse slabše, kar prav tako vpliva na odmero odškodnin zaradi sodne razveze. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje pri odmeri primerne odškodnine ne bi smelo upoštevati kreditov, ki jih mora odplačevati tožnica, češ da v nobeni od javno objavljenih odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča, sprejetih v letu 2012 in 2011, ni nobenega primera, ko bi sodišče pri odmeri odškodnine upoštevalo število ali višino kreditov, ki jih je imel delavec ob prenehanju delovnega razmerja. Dejstvo je, da je tožnica razvezana, hipotekarni kredit je vzela zaradi izplačila polovice vrednosti stanovanja razvezanemu možu, kredit pa poteče čez 20 let, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da tožnica za svoje navedbe (v zvezi s kreditnimi obveznostmi) ni predložila nobene listine in da ni mogoče ugotoviti, koliko časa bo tožnica kredit še odplačevala. Tožnica je namreč predložila potrdilo o mesečni obveznosti za stanovanjski kredit D. z dne 19. 3. 2012, iz katerega izhaja, da je bila dne 25. 8. 2008 sklenjena kreditna pogodba v višini 85.000,00 EUR za dobo 300 mesecev ter da višina anuitete znaša 479,055 EUR, rok dokončne zapadlosti kredita pa je 31. 8. 2034. Po oceni pritožbenega sodišča je tudi to dejstvo pomembno pri presoji premoženjskega stanja delavca, ki lahko vpliva na odmero odškodnine zaradi sodne razveze, zlasti ker gre za kredit (za stanovanje, v katerem tožnica prebiva), ki ga mora tožnica odplačevati v zvezi z razvezo zakonske zveze. Zato stališču pritožbe, da sodišče takšnih kreditnih obveznosti delavca ne bi smelo upoštevati, ni mogoče pritrditi.

Delno utemeljene pa so pritožbene navedbe v zvezi z osnovo za odmero odškodnine. Sodišče prve stopnje je na podlagi podatka tožene stranke o vrednosti spornega predmeta v višini 14.787,30 EUR (ki naj bi bil, kot zatrjuje tožena stranka, le pomotoma naveden v njenem odgovoru na tožbo in je posledica strojepisne napake) napačno štelo, da je povprečna bruto plača v zadnjih šestih mesecih znašala 2.464,55 EUR. V tem delu je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, saj je bila, kot potrjujejo podatki o izplačilih tožnici v sodnem spisu (zlasti izračun v prilogi B 31 in druge listine, ki jih je sodišče vpogledalo), tožničina plača v obdobju pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, bistveno nižja. Za izračun osnove za odškodnino po 1. odstavku 118. členu ZDR, kot pravilno opozarja tožena stranka, v tožničinem primeru ni mogoče upoštevati v zadnjih treh mesecih obračunane plače, ker je bila tedaj določena v previsokem znesku, do katerega ni bila upravičena in jo je bila dolžna vrniti. Tožena stranka v pritožbi tudi pravilno izpostavlja, da je bila tožeča stranka ob prenehanju delovnega razmerja upravičena do osnovne plače v višini 33. plačnega razreda, povečano za dodatek za delovno dobo in 7 % položajni dodatek, kar je v skladu s sklepom Komisije za pritožbe pri Vladi Republike Slovenije z dne 20. 5. 2010, s katerim so bile določbe o določitvi plače v pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 6. 2008 ter aneksa št. 7 z dne 1. 8. 2008 razveljavljene. Odločitev navedene komisije je bila sprejeta na predlog vodje Okrožnega državnega tožilstva ... in je temeljila na ugotovitvah inšpekcijskega nadzora pri toženi stranki v januarju 2010, v okviru katerega je bilo ugotovljeno, da je bila že ob razporeditvi na delovno mesto kadrovik II tožnici plača določena po napačnem previsokem faktorju 6,00 namesto po faktorju 4,40, in sicer zaradi nepravilnega upoštevanja pred premestitvijo na zahtevnejše delovno mesto doseženih napredovanj, zaradi česar je bila tudi prevedba po uveljavitvi Zakona o sistemu plač v javnem sektorju s 1. 8. 2008 napačna, tožnica pa je prejemala tudi previsok položajni dodatek v višini 12 % namesto pravilno 7 % osnovne plače. Ker je bila tožnici v spornem obdobju (2008, 2009) izplačana previsoka plača, do katere ni bila upravičena, jo je morala vrniti, o čemer je bilo odločeno v individualnem delovnem sporu pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, z dne 15. 2. 2012 s pravnomočno in izvršljivo zamudno sodbo opr. št. Pd 178/2011 z dne 7. 11. 2011 (B 32). Prvostopenjsko sodišče je v razlogih sodbe sicer obravnavalo tudi navedene listine (zapisnik o inšpekcijskem nadzoru z dne 10. 1. 2010, sklep Komisije za ... pri Vladi Republike Slovenije z dne 20. 5. 2010 in druge – priloge B 27 do B 32), deloma pa jih je upoštevalo le pri odločanju o reparacijskem zahtevku, ne pa v zvezi z izračunom osnove za plačilo odškodnine po 118. členu ZDR, čeprav bi jih moralo.

Obračun plače tožnice za sporno obdobje (2008, 2009 – priloga B 31), na podlagi katerega je bilo izračunano preplačilo iz naslova plače in postavljen zahtevek za vrnitev preveč izplačane plače v skladu z določbami 3.a člena ZSPJS, o katerem je bilo odločeno z zgoraj navedeno zamudno sodbo opr. št. Pd 178/2011, potrjuje pravilnost stališča tožene stranke glede višine pripadajoče (bruto) plače tožnice v spornem obdobju ob prenehanju delovnega razmerja in v obdobju pred njim. Iz navedenega obračuna (B 31) izhaja, da je bila tožnica v aprilu, maju, juniju 2009 ter v avgustu 2009 pretežni del delovnega časa odsotna z dela zaradi bolezni in je prejemala nadomestilo plače, in sicer v aprilu, maju in juniju 2009 v breme delodajalca, v avgustu pa se ji je nadomestilo izplačevalo iz sredstev Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Bruto osnova za izračun nadomestila v breme delodajalca je bruto plača delavca v preteklem mesecu za polni delovni čas, ki vključuje osnovno plačo, položajni dodatek in dodatek za delovno dobo (kar izhaja že iz splošne določbe 137. člena ZDR). Zato je na podlagi podatkov o izplačanem nadomestilu – boleznini v breme delodajalca mogoče izračunati osnovo (100 % bruto plača za polni delovni čas), na podlagi katere se je nadomestilo obračunavalo in s tem plačo, ki bi tožnici pripadala, če bi delala v tem obdobju, obračunano v skladu z določbami ZSPJS (to je ob upoštevanju sklepa komisije z dne 20. 5. 2010). Ti podatki so razvidni iz obračuna tožene stranke – B 31, na njihovi podlagi pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je v obdobju od aprila do junija 2009 (podatkov za julij 2009 v obračunu ni, v avgustu 2009 pa je tožnica prejemala nadomestilo za čas bolniškega staleža preko ZZZS) znašala tožničina plača 1.765,00 EUR mesečno (kar vključuje osnovno plačo za 33. plačni razred, 7 % položajni dodatek in dodatek za delovno dobo). Izračun upošteva podatke o pripadajoči izplačani boleznini v breme delodajalca v posameznem mesecu za čas odsotnosti z dela (število delovnih obveznih ur oz. norma ur), preračunano na 174 ur mesečno (primer za mesec junij 2009: tožnica je za 120 ur oz. 118,64 norma ur prejela nadomestilo v višini 1.083,00 EUR, kar za polni mesec – 174 norma ur –znaša 1.588,35 EUR (90 % osnove); osnova, to je bruto plača za polni delovni čas, pa za ta mesec znaša 1.764,83 oz. zaokroženo 1.765,00 EUR).

Glede na navedeno je torej za osnovo za izračun odškodnine po 118. členu ZDR potrebno vzeti povprečni znesek bruto plače (z dodatkom za delovno dobo, položajnim dodatkom 7 % na osnovno plačo) v višini 1.765,00 EUR. Tožnica je tako iz razlogov, ki so že navedeni, upravičena do odškodnine v višini 15 povprečnih plač, kar znaša 26.475,00 EUR, zato je pritožbeno sodišče v tem okviru ugodilo pritožbi tožene stranke in prisojeno odškodnino znižalo na navedeni znesek.

Delno utemeljena je tudi pritožba tožene stranke v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o reparacijskem zahtevku. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bilo o tožbenem zahtevku odločeno opisno, kar je v delovnih sporih pogosto in dopustno, pomeni pa, da ima sodba v tem delu naravo vmesne sodbe, tako da že iz tega razloga ni mogoče pritrditi stališču o neizvršljivosti takšne sodne odločbe. Zlasti če gre za plače delavcev v javnem sektorju, za katerega veljajo določbe ZSPJS (in podzakonski predpisi oz. kolektivne pogodbe), ni nobene ovire, da delodajalec ne bi pravilno izvršil sodbe tudi v primeru, da je o reparacijskem zahtevku odločeno le opisno.

V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje v točkah IV do VII izreka sodbe, kot je razvidna iz izreka izpodbijane sodbe, tožena stranka sicer uveljavlja v prvi vrsti bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, vendar neutemeljeno. Izrek sodbe je v posameznih delih res neustrezno oblikovan, zlasti zato, ker različno, nedosledno in deloma materialnopravno zmotno opredeljuje osnovo za izračun nadomestila za sporna obdobja, do katerega je tožnica v okviru reparacijskega zahtevka upravičena - v IV. točki izreka je navedena „bruto plača po pogodbah o zaposlitvi ...“, v V. točki „plača, ki bi jo prejela na prejšnjem delovnem mestu“, v VI. točki le „bruto plača“, v VII. pa „mesečna bruto plača“). Vendarle kljub temu izrek sodbe nima takšnih pomanjkljivosti, da bi bil sam s seboj v nasprotju in nejasen do te mere, da odločitve ne bi bilo mogoče preizkusiti, je pa odločitev deloma napačna zaradi zmotne materialno pravne presoje.

Prvostopenjsko sodišče je pri odločitvi o reparacijskem zahtevku (točke IV do VII izreka sodbe) izhajalo iz pravilnega stališča, da je potrebno vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo, če delavcu delovno razmerje (pogodba o zaposlitvi) ne bi nezakonito prenehalo, pri čemer se je utemeljeno oprlo na določbe Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl., OZ) in navedlo, da je tožnica za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja upravičena do nadomestila plače, ki bi jo prejemala, če bi v tem času delala pri toženi stranki (na delovnem mestu, na katerem je bila nazadnje zaposlena, to je na delovnem mestu kadrovik II). Kljub pravilnemu izhodišču pa je zmotno štelo, da je v spornem obdobju potrebno za določitev pripadajoče plače upoštevati pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 3. 1999, glede na odločitev, sprejeto v sklepu Komisije za ... z dne 20. 5. 2010 (po kateri so bile določbe o plači v pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 8. 2006 ter aneksu št. 7 z dne 1. 8. 2008 razveljavljene). To pa ne pomeni, da glede plače v spornem obdobju, to je od 18. 8. 2009 dalje, še vedno velja pogodba o zaposlitvi iz leta 1999, saj se nanaša na drugo delovno mesto, kot izhaja iz zapisnika o inšpekcijskem nadzoru pa je bila tožnica večkrat v času po letu 1999 prerazporejena na različna delovna mesta, nazadnje z dnem 1. 6. 2008 na delovno mesto kadrovik II, na katerem je delala tudi v času prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Zlasti pa pogodba o zaposlitvi iz leta 1999 ne more biti osnova za izračun nadomestila plače za sporno obdobje zato, ker je bil s 1. 8. 2008 uveljavljen nov plačni sistem (po ZSPJS), za tožnico pa je bila, tako kot za vse javne uslužbence, izvedena prevedba (z ustreznimi aneksi) in na tej podlagi določena plača po določbah ZSPJS. Na navedeno pravilno in utemeljeno opozarja tudi pritožba tožene stranke. Osnova za nadomestilo plače, do katerega je tožnica upravičena za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, je torej bruto plača, pravilno obračunana po določbah ZSPJS, ki bi jo tožnica v tem času prejemala, če bi delala pri toženi stranki – to je bruto plača, obračunana v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 6. 2008, aneksom št. 7 z dne 1. 8. 2008 in sklepom Komisije za ... pri Vladi Republike Slovenije z dne 20. 5. 2010. V tem okviru je torej pritožba tožene stranke utemeljena, saj je tako določeno osnovo potrebno upoštevati v vseh točkah izreka sodbe v okviru reparacijskega zahtevka, razen v VI. točki izreka, ki se nanaša na položajni dodatek, za katerega tožena stranka utemeljeno opozarja, da se obračunava v odstotku od osnovne plače javnega uslužbenca, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

V zvezi z odločitvijo v IV. točki izreka tožena stranka neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do (bruto) nadomestila plače za čas od 19. 8. 2009 do 18. 9. 2009 ter od 19. 10. 2009 do 31. 12. 2009. Kot je predhodno že obrazloženo, je pravilna odločitev, da se tožnici prizna obstoj delovnega razmerja tudi v času od 19. 8. 2009 do 18. 9. 2009. Tožena stranka sicer zatrjuje, da je za to obdobje tožnici pripadajočo plačo že izplačala, vendar tega ni uspela z gotovostjo dokazati, zlasti ne glede plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (za to obdobje po potrdilu ZPIZ ni bila prijavljena v zavarovanje oz. nima priznane delovne oz. zavarovalne dobe, torej tudi prispevki niso bili plačani). Za obdobje od 19. 10. 2009 do 31. 12. 2009 pa ni nobenega dvoma, da je bila tožnica nezaposlena in brez dohodkov, zato je tudi za ta čas njen reparacijski zahtevek utemeljen. Pri tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da nikakor ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki jo le pavšalno in nekonkretizirano uveljavlja pritožba, če je sodišče prve stopnje kljub zahtevku za plačilo (bruto) plače v izreku sodbe zahtevek pravilno oblikovalo kot (bruto) nadomestilo plače. Pritožba upravičeno graja zapis v V. točki izreka, da je tožeči stranki za čas od 19. 9. 2009 do 18. 9. 2009 dolžna obračunati „razliko med bruto nadomestilom plače, ki bi jo prejela na prejšnjem delovnem mestu in ...“ (nepravilno je določati plačo glede na „prejšnje“ delovno mesto, gre za plačo, ki bi jo tožnica prejemala, če bi delala na delovnem mestu kadrovik II), ter utemeljeno opozarja na nejasnost izreka v delu, v katerem se pripadajoče nadomestilo zmanjša najprej za bruto in nato še neto zneske nadomestila za čas bolniškega staleža, ki ga je tožnica v tem obdobju prejela od ZZZS. Navedeno je pritožbeno sodišče upoštevalo in ustrezno spremenilo odločitev tudi v 1. odstavku V. točke izreka sodbe. Plače in nadomestila se obračunavajo izključno v bruto zneskih, prispevki in davki se glede na predpise o obračunavanju socialnih prispevkov obračunavajo po stopnjah na dan obračuna, zato je treba pripadajoče nadomestilo zmanjšati le za bruto zneske prejetega nadomestila za čas bolniškega staleža (ne pa tudi za prejeta neto nadomestila). Stališču tožene stranke, da bi moralo sodišče v tem delu tožbeni zahtevek zavrniti, ker trditve tožene stranke na naroku dne 25. 4. 2012, da naj bi tožnica v tem času prejemala nadomestilo v istem znesku, kot bi ga prejemala, če bi ostala v delovnem razmerju pri toženi stranki, nikoli niso bile prerekane s strani tožnice in zato veljajo za nesporne, pa ni mogoče pritrditi. Ob le splošni in nedokazani trditvi tožene stranke s tem v zvezi (tožena stranka ni predložila nobenih izračunov nadomestila za čas bolniškega staleža, do katerega naj bi bila tožnica upravičena, če bi bila pri njej še zaposlena), tako stališče nikakor ni sprejemljivo.

Odločitev v VI. točki izreka (položajni dodatek za čas zaposlitve tožnice na Občini C.) je deloma nepravilna, zlasti zato, ker ne upošteva, da se položajni dodatek po določbah 2. odstavka 24. člena ZSPJS obračunava od bruto osnovne plače. Iz VI. točke izreka izpodbijane sodbe je razvidno, da je odločitev materialno pravno zmotna, v kolikor šteje kot osnovo za obračun 7 % položajnega dodatka „bruto plačo“. Sicer pa je do položajnega dodatka v tem obdobju tožnica sicer nedvomno upravičena (ker ga v času zaposlitve na Občini C. ni prejemala, bi ga pa prejemala, če pa bi bila v tem obdobju zaposlena pri toženi stranki), in sicer do obračuna v bruto znesku glede na osnovno plačo ter do izplačila v neto zneskih po odvodu davkov in prispevkov, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (ne pa do izplačila „24 neto zneskov z obrestmi od 6. dne v mesecu dalje do plačila“, kot je zapisano v VI. točki izreka sodbe).

Pritožba tožene stranke razen v delu, v katerem oporeka zapisu v začetku VII. točke izreka o dolžnosti obračuna „mesečne bruto plače“ (o čemer je stališče pritožbenega sodišča že zavzeto), ni utemeljena. Če gre za opisni reparacijski zahtevek, je pomembno le, da vsebuje odločitev, da je potrebno od pripadajočega nadomestila plače za sporno obdobje odšteti prejeta nadomestila, ki jih je delavec prejel iz naslova zavarovanja za čas brezposelnosti, ni pa potrebno, da so nadomestila odšteta v denarnih zneskih (ker tudi pripadajoče nadomestilo plače ni opredeljeno po višini). Zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Delno je utemeljena pritožba tožene stranke zoper odločitev o stroških postopka. Plača, ki bi jo tožnica v spornem obdobju, to je v šestih mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, prejemala pri toženi stranki, če ne bi bila začasno odsotna zaradi bolezni, je znašala 1.765,00 EUR mesečno. Glede na določbo 2. odstavka 24. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) je vrednost predmeta, ki se upošteva pri odmeri nagrade za zastopanje, šest bruto plač, to je znesek 10.590,00 EUR. Navedeni znesek je potrebno pri odmeri nagrade, do katere povračila je upravičena tožnica, upoštevati, saj sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je kot vrednost predmeta upoštevalo višji znesek. V preostalem delu pa pritožbi tožene stranke ni mogoče pritrditi, saj je dejstvo, da je tožnica s tožbenim zahtevkom uspela skoraj v celoti, razen v delu, ki se nanaša na vrnitev na delo (namesto reintegracije je upravičena do odškodnine zaradi sodne razveze). Tožena stranka neutemeljeno oporeka tudi odločitvi sodišča prve stopnje, ki je tožnici priznalo potne stroške za odvetnika za relacijo E. – F., saj ne gre za odvetnika iz oddaljenega kraja glede na sedež sodišča, ki je bilo za odločanje v tem sporu pristojno zaradi izločitve sodnic na Zunanjem oddelku v ..., kar pa ne more biti v škodo tožnici v zvezi s pravico do povračila stroškov za zastopanje odvetnika.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi zoper odločitev o stroških postopka ter prisojene stroške znižalo, upoštevajoč nižjo vrednost spornega predmeta 10.590,00 EUR in s tem v zvezi nižji faktor 1,0 po tabeli iz 19. člena po ZOdvT, ki znaša 341,00 EUR. Sicer je sodišče prve stopnje stroške odmerilo v skladu z določbami tarife. Potrebni stroški tožnice so: nagrada za postopek 443,30 EUR (faktor 1,3), nagrada za narok - dvakrat 409,20 EUR (tožnica je upravičena do povračila dveh nagrad za narok in sicer za postopek do izdaje prve sodbe z dne 11. 2. 2012 in za postopek po razveljavitvi sodbe), nagrada za pritožbeni postopek 545,60 EUR, nagrada za postopek z revizijo 682,00 EUR, pavšal - materialni stroški 20,00 EUR, kilometrina 112,42,EUR. Skupaj z DDV znašajo priznani stroški skupaj 3.123,58 EUR, zato je na ta znesek pritožbeno sodišče prisojene stroške postopka znižalo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Ker so v navedenem obsegu podani uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke in v skladu z določbami 5. alinee 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo, tako kot izhaja iz izreka te sodbe, v ostalem pa je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeni, ter v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe, ker s pritožbo ni uspela (154. člen ZPP).