Jedro

V primeru izvedbe glavne obravnave daje zakon stranki možnost, da izločitev sodnika zahteva vse do izdaje sklepa o zaključku glavne obravnave. Možnost zahtevati izločitev do izdaje odločbe je predvidena le tedaj, če je bila odločba izdana brez obravnave.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

Tožeča stranka mora v 15 dneh prvotoženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 1.352,84 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči dan po izteku izpolnitvenega roka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da morata toženki tožniku nerazdelno plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 24.595,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in premoženjsko škodo v višini bruto plače za mesece od septembra 2003 do vključno avgusta 2004, zmanjšane za prispevke in davke, in bruto znesek regresa za letni dopust 2004, zmanjšan za akontacijo dohodnine. Zavrnjen je bil tudi zahtevek za povračilo pravdnih stroškov. Tožniku je bilo naloženo, da mora prvotoženki povrniti pravdne stroške v znesku 4.060,72 EUR, drugotoženki pa v znesku 2.538,37 EUR, oboje v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Z izpodbijanim sklepom pa je predsednik prvostopenjskega sodišča zahtevo tožeče stranke za izločitev razpravljajoče sodnice zavrgel. Zoper sodbo se je tožnik pritožil sam in preko pooblaščenega odvetnika. Obe pritožbi je pritožbeno sodišče obravnavalo kot enotno pritožbo tožeče stranke in jo tako tudi povzema.

V obrazložitvi pritožbe zoper sodbo tožeča stranka oporeka dokazni oceni sodišča, ker da v izvedenih dokazih nima opore. Ugotovitev, da je prva toženka izpolnila zakonske dolžnosti, je sodišče prve stopnje oprlo le na posamezna dejanja prvotoženke, ki pa so povsem iztrgana iz konteksta. Prva toženka je res vložila določen trud, da bi tožniku omogočila dokončanje četrtega letnika gimnazije, vendar je ta trud mogoče opredeliti za poskus gašenja požara, ki je vrhunec dosegel 12.12.2002, ko že ni bilo kaj gasiti. Maltretiranje tožnika se je začelo že maja 2002, ko je učiteljica pred dijaki tožnika označila za manipulanta brez primere. To je sprožilo vsesplošno šikaniranje tožnika s strani njegovih sošolcev, ki so ravnanje učiteljice razumeli v smislu, da je tako početje dovoljeno. Sodišče je štelo, da je prvotoženka zadostila obveznostim iz Pravilnika o šolskem redu za gimnazije, poklicne, srednje, tehniške in strokovne šole (v nadaljevanju pravilnik, s tem, da je opozarjala dijake na neprimernost ravnanja, vendar pa je treba upoštevati, da pravilnik daje prvotoženki možnost uporabe širokega spektra ukrepov. Prvotoženka je tožnikove sošolce le ustno opozarjala, kar pa ne ustreza zahtevam pravilnika. Pasivnost prvotoženke pri spoštovanju pravilnika je povzročilo, da se tožnik ni bil več sposoben udeleževati se pouka pri prvotoženki. Zaradi dogodka 12.12.2002 se tožnik ni mogel več šolati, ampak je moral poiskati zdravniško pomoč. Sodišče v utemeljitev teh trditev ni izvedlo predlaganih dokazov ampak je očitno na pamet zaključilo, da ni vzročne zveze. Enako velja pri odmeri pravdnih stroškov, kjer sodišče ni podrobneje obrazložilo, kako je opravilo odmero, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve drugemu sodniku prvostopenjskega sodišča. V obrazložitvi pritožbe zoper sklep pa tožeča stranka navaja, da je tožnik v treh dneh po prejemu zapisnika glavne obravnave podal pripombe na zapisnik, saj prej neavtentičnosti zapisnika ni mogel ugotoviti. Predsednika sodišča mora zanimati strokovna in disciplinska odgovornost njegovih podrejenih, ne glede na roke. Glavne obravnave ni mogoče šteti za zaključene, dokler se ne obravnava ugovor zoper zapisnik in dokler ne izide sodba. Izločitev je tožnik zahteval takoj, ko je izvedel za nepristranskost sodnice.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je utemeljenost uveljavljenega tožbenega zahtevka presojalo po določbah Obligacijskega zakonika (OZ), ki urejajo krivdno odgovornost. Pritožba materialnopravnemu izhodišču sodišča prve stopnje ne nasprotuje. Ne nasprotuje niti opredelitvi dejstev, ki so odločilnega pomena, pač pa le presoji sodišča prve stopnje, da toženki nista ravnali protipravno in da ni izkazana vzročna zveza med zatrjevanim nedopustnim ravnanjem toženk in tožnikovo zatrjevano škodo.

Ni res, da je prvostopenjsko sodišče zaključek o tem, da prvotoženka ni ravnala nedopustno, oprlo na posamezna iz konteksta iztrgana dejanja. Nasprotno, sodišče prve stopnje je po izjemno natančno izvedenem dokaznem postopku, pravilni, popolni in skrbni dokazni oceni obravnavalo vse navedbe pri katerih tožeča stranka vztraja še v pritožbi. Pravilno je presodilo, da zaradi ugovora zastaranja kot samostojnega vira škode ne more obravnavati dogodkov v maju 2002. Preverilo je vse tožnikove trditve o ovirah za obiskovanje pouka. Razlogi o tem so navedeni v 2. odst. na 8. strani sodbe in jim pritožba ne nasprotuje. Sodišče prve stopnje je izvedlo obsežen dokazni postopek tudi glede dogodka 12.12.2002, po katerem se tožnik k pouku ni več vrnil. Ugotovitve o tem so obširno navedene v zadnjem odstavku na 8. strani na 9. strani in 1. odst. na 10. strani sodbe. Te ugotovitve tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne omogočajo presoje o nedopustnem ravnanju toženk. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da sta toženki storili celo več kot jima narekuje skrbnost dobrega strokovnjaka (2. odst. 6. čl. OZ). Pritožba ne oporeka pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da se postopek za ugotovitev morebitne disciplinske odgovornosti profesorice in dijakov v zvezi z dogodkom 12.12.2002 ni mogel dokončati, ker se tožnik vabilu za sodelovanje v postopku ni odzval. Neutemeljeni in tudi nekorekten je zato pritožbeni očitek, da toženki nista storili vsega, kar jima nalaga dolžna profesionalna skrbnost. Neupoštevno je tudi pritožbeno sklicevanje na določbe v času zatrjevanega dogodka veljavnega pravilnika in v njem predvidene vzgojne ukrepe za primer kršitve pravilnika. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, in tudi tem ugotovitvam pritožba ne nasprotuje, da se s strani šole, profesorjev ali ravnateljice nasilje nad tožnikom ni izvajalo. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da toženki za izrečene besede dijakov ne odgovarjata. Gimnazija je vzgojna inštitucija. V primeru, kakršen je bil obravnavani se dolžnost šole izčrpa z opozorilom dijakom na neprimernost posameznikovega vedenja. V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da je prišlo med dijaki do besednega nesoglasja, v katerem je tožnik aktivno sodeloval, ustrezno pa se je vključila tudi navzoča profesorica. Odločitev, da pouk zapusti, ni posledica neprimernega odziva zaposlenih v šoli, pač pa stvar tožnika samega, ki mora prevzeti tudi morebiti nastale mu škodljive posledice. Zmotno je stališče tožnika, da bi ga morala šola po incidentu s sošolci posebej pozvati k pouku. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je redno obiskovanje pouka dijakova dolžnost, ki je predpisana s citiranim pravilnikom (glej 12. čl. pravilnika).

Sodišče prve stopnje je v 1. odst. na 9. strani sodbe opisalo, kaj vse je šola storila, da bi tožniku omogočila dokončanje šolanja na srednji šoli. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da okoliščina, da pedagoška pogodba predvideva možnost enostranskega odstopa od pogodbe, ne predstavlja opravičljivega razloga, zaradi katerega tožnik šolanja na gimnaziji ni nadaljeval. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo na dejstvo, da je taka možnost predvidena v pravilniku. Trditev o tem, da je tožnikovo nadaljevanje šolanje po sklenjeni pedagoški pogodbi preprečilo zdravstveno stanje, je pritožnik podal šele v pritožbi, ne da bi izkazal okoliščine za dopustno uveljavljanje pritožbenih novot (1. odst. 337. čl. ZPP) in zato teh navedb ni mogoče upoštevati.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo vse bistvene razloge, ki narekujejo odločitev o višini stroškov, ki jih mora tožnik povrniti vsaki od toženk. Pojasnilo je, da je stroške odmerilo po Odvetniški tarifi, ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta v času nastanka vsakokratnih stroškov. Navedlo je posamezna opravila, za katera je stroške priznalo in pojasnilo, da je razen tega priznalo še 2 % materialne stroške in 20 % DDV. Pri zapisu materialnih stroškov prvotoženke je prišlo do pisne napake. Sodišče je tudi tej toženki, kot je razvidno iz stroškovnika, priznalo 2 % materialne stroške in ne 3 %, kot je očitno pomotoma navedeno v sodbi. Višina priznanih stroškov je razvidna iz stroškovnikov, ki sta priložena zapisniku zadnje glavne obravnave. Pritožbeni očitek, da stroškovne odločbe ni mogoče preizkusiti, je neutemeljen, razen tega pa tudi povsem nekonkreten.

O pritožbi zoper sklep: Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrženju zahteve za izločitev sodnice pravilno oprlo na določbo 2. odst. 72. čl. ZPP, ki stranki nalaga, da izločitveni razlog poda takoj, ko zanj zve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave, če glavne obravnave ni bilo, pa do izdaje odločbe. Po določbi 1. odst. 291. čl. ZPP je glavna obravnava končana, ko sodnik meni, da je zadeva dovolj obravnavana, da se lahko izda odločba. V tem primeru sodnik izda sklep, da je glavna obravnava končana, nato pa izda odločbo. Zakon torej v primeru izvedbe glavne obravnave daje stranki možnost, da izločitev zahteva vse do izdaje sklepa sodnika o zaključku glavne obravnave. Možnost zahtevati izločitev do izdaje odločbe je predvidena le tedaj, če je bila odločba izdana brez obravnave. Stališče tožnika, da je izločitev mogoče zahtevati vse do izdaje sodbe, je pravno zmotno. Ni se tudi mogoče strinjati s stališčem pritožnika, da je lahko neavtentičnost zapisnika ugotovil šele s fizičnim prevzemom zapisnika in njegovo proučitvijo. Po določbi 1. odst. 124. čl. ZPP se zapisnik o glavni obravnavi sestavlja tako, da predsednik senata ali z njegovim dovoljenjem stranka ali njen pooblaščenec glasno narekuje zapisnikarju, kaj naj zapiše v zapisnik. Z glasnim narekom sodnika je stranki dana možnost sprotne kontrole vsebine narekovanega. ZPP temelji tudi na načelu ekonomičnosti in pospešitve postopka zato je v 2. odst. 124. čl. ZPP strankam dana pravica zapisnik prebrati ali zahtevati, naj se jim prebere in ugovarjati zoper vsebino zapisnika. Če stranka meni, da je sodnik nepravilno povzel vsebino dejanj, ki so bila opravljena na naroku (to kontrolo omogoča glasno narekovanje), ali če meni, da je sodnik vsebino dejanj v nareku sicer pravilno povzel, da pa je zapisnikar narekovano vsebino nepravilno zapisal (to kontrolo omogoča branje zapisnika), ima pravico ugovarjati zoper zapisnik (glej Komentar Jana Zobca k 124. čl. ZPP, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 516). Če je tožeča stranka glede na način vodenja glavne obravnave sklepala na nepristranskost sodnice, bi morala ugovor o tem podati do zaključka glavne obravnave. Pri tem ni odločilnega pomena, da je tožeča stranka pisno ugovarjala vsebini zapisnika, saj je to storila po izteku zakonske možnosti za pripombe. Ker je zapisnik o glavni obravnavi podpisan tudi s strani pooblaščenca tožnika, se domneva, da so v zapisniku o glavni obravnavi navedena dejstva resnična. Zapisnik o glavni obravnavi ima namreč po določbi 1. odst. 224. čl. ZPP značaj javne listine in ugovora pristranskosti sodnika ne vsebuje.

Pritožbeno sodišče po navedenem ugotavlja, da niso podani razlogi, s katerimi tožeča stranka izpodbija sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Ker tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) je pritožbi zavrnilo in sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka s pritožbama ni uspela, zato bo morala sama nositi nastale ji pritožbene stroške. Na podlagi 1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP pa bo morala povrniti pritožbene stroške prvotoženki, ki je na pritožbo odgovorila. Stroški v znesku 1.352,84 EUR obsegajo nagrado pooblaščeni odvetnici, ki je bila odmerjena po Odvetniški tarifi in strošek za sodno takso, ki je bila odmerjena po Zakonu o sodnih taksah. Pritožbene stroške bo tožeča stranka morala plačati v 15 dneh, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti, ki pričnejo teči dan po izteku izpolnitvenega roka (2. odst. 313. čl. ZPP in 2. odst. 299. čl. OZ).