Jedro

Obramba ne more uveljavljati kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z obsojencem, do katerega priča ni v razmerju, ki bi ji podelil status privilegirane priče in se kršitev nanj ne nanaša.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je obsojena L. H. in M. H. spoznalo za kriva, prvega za dejanje pod točko II/1 nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po tretjem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), drugega pa za dejanji, opisani pod točkama I/1 in I/2, dveh nadaljevanih kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po tretjem odstavku 183. člena KZ. Obsojenemu L. H. je izreklo kazen tri mesece zapora, obsojenemu M. H. pa pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazni šest mesecev in pet mesecev zapora ter nato po določbah o steku enotno kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju štirih let. Obsojenemu L. H. je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Oprostilo ga je plačila sodne takse. Obsojenega M. H. pa je na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Z isto sodbo je na podlagi določbe 4. točke 357. člena ZKP zoper obtožena L. H. in M. H. zavrnilo obtožbo zaradi kaznivih dejanj prikazovanja in izdelave pornografskega gradiva po prvem odstavku 187. člena KZ. O stroških postopka v zvezi z zavrnilnim delom sodbe je odločilo na podlagi določbe prvega odstavka 96. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je zavrnilo pritožbo zagovornika obsojenega L. H. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega L. H. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ker je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi ugodi in izda sodbo v smislu prvega odstavka 426. člena ZKP.

3. Vrhovni državni tožilec v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga, naj se zahteva kot neutemeljena zavrne. Kršitve zakona, ki jih uveljavlja, niso podane.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Zagovornik v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje zatrjuje, da je bila storjena absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker priča P. H. oziroma sedaj G. S. kot mama, to je kot privilegirana priča v razmerju do soobsojenega M. H., na glavni obravnavni dne 5. 2. 2010 ni bila poučena o pravni dobroti iz 2. točke prvega odstavka 236. člena ZKP.

6. Pomembna procesna dejstva, navedena v kazenskem spisu so naslednja: S. G. ni mati M. H., ampak njegova polsestra; dejanja, za katera sta bila spoznana za kriva obsojeni L. H. in obsojeni M. H., so samostojna in med seboj niso povezana; v razmerju do L. H. - S. G. ni privilegirana priča. 7. S. G. je izpovedovala o kaznivem dejanju obsojenega L. H. in na to izpovedbo je sodišče prve stopnje tudi oprlo sodbo. Kot je pojasnilo že sodišče druge stopnje, zagovornik ne more uveljavljati kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z obsojenim L. H., ker S. G. ni do njega v razmerju, ki bi ji podelil status privilegirane priče in se ta kršitev na L. H. glede na razmerje do S. G. ne nanaša. Zagovornik se sklicuje še na določbo četrtega odstavka 236. člena ZKP, ki določa, da je tisti, ki ima razlog, da odreče pričevanje proti enemu od obdolžencev, oproščen dolžnosti pričevanja tudi proti drugim obdolžencem, če se njegova izpovedba po naravi stvari ne da omejiti samo nanje. Ne le, da procesno relevantna dejstva izkazujejo, da dejanja niso povezana, tudi zagovornik ne pojasni, iz česa sklepa, da ni mogoče omejiti izpovedbe S. G. samo na L. H. oziroma na enega izmed obtoženih, kot navaja, saj razen te trditve ne ponudi ničesar. Ker trditev ni obrazložena, je ni mogoče preizkusiti.

8. Zagovornik izpodbija razloge za zavrnitev dokaznih predlogov, da se po zaslišanju priče, kriminalistke L. S. na podlagi določb šestega odstavka 331. člena in 338. člena ZKP ponovno zasliši oškodovanka H. M. o okoliščinah razgovora s kriminalistko in o tem, kaj je pri risanju risbic pri pogovoru s kriminalistko narisala sama in ali ji je bilo kaj sugerirano s strani kriminalistke, in da se predvaja kaseta, ki je bila priložena k pritožbi z dne 27. 12. 2007. Zagovornik uveljavlja, da je z zavrnitvijo dokaznih predlogov bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe iz 29. člena Ustave, prav tako pa njegova pravica do poštenega postopka, ki izhaja iz 6. in 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) ter 2. do 4. člena Protokola št. 7 k EKČP. 9. Obramba ima dolžnost, da pri predlogu razbremenilnega dokaza zadosti svojemu dokaznemu bremenu, če pri utemeljevanju pravne relevantnosti in obstoja dokaza določno zatrjuje: 1) pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj ali neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, 2) dokazno sredstvo in 3) z navedbo okoliščin utemelji, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o pravno relevantnem dejstvu ter da bo dokaz v korist obdolženca. Dolžnost obrambe torej je, da izkaže tudi verjetnost, da bi izvedba dokaza potrdila navedbe obrambe, kar pomeni, da morajo biti dokazni predlogi ustrezno obrazloženi tako, da obramba tudi navede razloge o verjetnosti, da določen dokaz predstavlja vir relevantnih dejstev v zvezi z določenim dogodkom oziroma zatrjevanjem, da gre za dokaz, katerega izvedba bi lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagatelj razbremenilnega dokaza mora, če hoče zadostiti svojemu dokaznemu bremenu, podati predlog za izvedbo dokaza na način, da je jasno, da gre za predlog, ki je pomemben za pravilno razsojo zadeve ter mora tudi temeljiti na splošnih izkustvenih pravilih, da je s predloženim dokazom mogoče ugotoviti zatrjevano dejstvo. Sodišči prve in druge stopnje sta ocenili, da pravne relevantnosti predlaganega dokaza s potrebno stopnjo verjetnosti obramba ni utemeljila. Izhajali sta iz stališča, sprejetega na podlagi presoje predlogov ter izvedenih dokazov, da ni utemeljeno s potrebno stopnjo verjetnosti, da bi ponovno zaslišanje oškodovanke, ki ga je zagovornik predlagal dvakrat o istem dejstvu, ter predvajanje kasete, lahko privedlo do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Poudarili sta, da je bila izpovedba priče S. L. presojena in ocenjena kot verodostojna ne le samostojno, ampak v povezavi z drugimi dokazi, to je izpovedbami strokovnjakov in da oškodovankino ponovno zaslišanje ne bi bilo smiselno, glede na izpovedbo izvedenca, da oškodovanka na direktno vprašanje o zlorabah vse zanika, tako zanika tudi svoje lastne risbice. V zvezi s predvajanjem kasete pa zagovornik izraža v zahtevi za varstvo zakonitosti le nestrinjanje z razlogi sodišča druge stopnje o zavrnitvi njegovih pritožbenih navedb in tudi v zahtevi ne obrazloži verjetnosti, da je dokaz materialnopravno relevanten za uspešno izvedbo postopka ter vpliva zatrjevane kršitve na zakonitost sodbe. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ni izkazal obstoja in uspešnosti dokazov, ki bi jih moral izkazati z določeno stopnjo verjetnosti glede na ostale že izvedene in ocenjene dokaze v pravnomočni sodbi. Obramba mora namreč v pravnem sredstvu konkretno izpodbijati utemeljitev sodišča, zakaj izvedba določenega dokaza ni potrebna in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost dokaza na instanci, ki odloča o vloženem pravnem sredstvu (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 234/2007). Enako velja za zagovornikove navedbe, da je bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe tudi zato, ker je sodišče druge stopnje zavrnilo predlog v pritožbi, da naj se za obsojenca postavi izvedenec klinični psiholog, ki bi lahko pojasnil, ali so spolna nagnjenja, za katera je bil obsojenec spoznan za krivega, združljiva z njegovo osebnostjo in se izjasnil o verodostojnosti obsojenčevega zagovora. Tudi v tem delu zahteve zagovornik izraža le nestrinjanje z razlogi drugostopenjskega sodišča o zavrnitvi predlaganega dokaza ter navaja, da gre za strokovno vprašanje in zato ni mogoče sprejeti razlogov drugostopenjske sodbe. Zagovornik z nestrinjanjem z razlogi sodbe sodišča druge stopnje ni na ravni verjetnosti izkazal pravne relevantnosti dokaza. Zagovornik po navedenem ni utemeljil, da sta bili kršeni pravica do obrambe iz 29. člena Ustave in pravica do poštenega postopka oziroma sojenja, ki izhaja iz citiranih določb EKČP in Protokola k EKČP in da je z zavrnitvijo dokaznih predlogov prišlo do kršitve kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

10. Z ostalimi navedbami v zahtevi, v katerih zagovornik izpodbija presojo izpovedbe priče S. G., uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar je po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP izrecno izključeno.

11. Ker kršitve zakona iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, zahteva pa uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

12. Vrhovno sodišče je obsojenca na podlagi določbe 98. a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, ob upoštevanju njegovih premoženjskih razmer, ugotovljenih s pravnomočno sodbo.