Jedro

Tožena stranka navaja, da bi se tožnik lahko obrnil na daljne sorodnike, pri čemer pa sodišče ugotavlja, da mu na osebnem razgovoru ni postavila vprašanje, ali bi lahko pri teh sorodnikih tudi dejansko živel. Treba je upoštevati, da gre za daljne sorodnike, kjer je zgolj deponiral svoje dokumente.

Tožena stranka bi se morala do navedb, da ni begunskih centrov in da pomoč IOM ni namenjena notranji razselitveni alternativi, opredeliti, kot tudi do tega, kje v Kabulu bi tožnik dejansko lahko živel ob upoštevanju dejstva, da ima tudi številno družino.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-484/2016/14 (1312-12) z dne 29. 11. 2016 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. V obrazložitvi odločbe navaja, kaj je tožnik povedal v prošnji za mednarodno zaščito in kaj je povedal na osebnem razgovoru. V nadaljevanju obrazložitve navaja, da je tožnik o dogodkih, zaradi katerih je moral zapustiti izvorno državo kakor tudi na osebnem razgovoru pripovedoval prepričljivo, podrobno, tekoče, brez razmislekov in zavlačevanja. Tožnik se je kar najbolj potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje. Njegove izjave glede razlogov, zaradi katerih je bil prisiljen zapustiti izvorno državo, so medsebojno skladne in jih tožena stranka sprejema za verodostojne. Svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s strahom pred preganjanjem s strani talibanov zaradi njegove zaposlitve pri afganistanskih varnostnih silah ter njegove izjave nadrejenim, da sta dva vojaka vohunila za talibane, zaradi česar sta mu grozila, da ga bosta ubila, če ne zapusti službe v vojski. Svojo prošnjo je utemeljeval tudi zaradi preganjanja zaradi hazarske narodnosti in ker je šiit. Glede slednjega je rekel, da se talibani sovražno vedejo do pripadnikov Hazarov. Trikrat je imel kot taksist težave s strani talibanov, ker so mu očitali, da kot taksist dela za državo, ker prevaža državne uslužbence. Vendar pa to ne dosega standarda preganjanja, kot izhaja iz 26. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Glede službovanja v vojski pa je navedel, da so talibani trikrat prišli na njegov dom v zadnjih osmih mesecih pred njegovim zaključkom služenja v vojski. Od očeta in matere so zahtevali, naj prekine službovanje v vojski, če pa tega ne bo storil, ga bodo ubili. Ko je tretjič prišel na dopust domov, so ponoči prišli k njim talibani, a mu je uspelo pobegniti, ne da bi prišlo med njimi do osebnega stika. Tožena stranka je, tudi upoštevajoč informacije o izvorni državi, prišla do zaključka, da bi bila tožnikova vrnitev v domači kraj v okraju Malestan v provinci Gazhni neprimerna, saj bi lahko imel težave s strani talibanov zaradi svoje zaposlitve v vojski. Vendar pa je na podlagi informacij sklepala, da lahko manj pomemben posameznik zbeži iz svojega območja in se preseli na varnejše območje. UNHCR je izjavil, da lahko manj znana oseba, ki beži pred talibani v domačem kraju, išče zaščito znotraj svoje lastne skupnosti v Kabulu. Talibani zelo verjetno ne bodo izbrali iskanja manj pomembnih ljudi, saj napadajo le znane, pomembne ali vplivne ljudi. Tožena stranka meni, da bi se tožnik lahko vrnil v Kabul. Tožnik bi se vrnil v Kabul na urbano območje, ki je pod nadzorom vlade, kjer že več let živijo njegovi daljni sorodniki.

2. Glede ugotavljanja pogojev za priznanje subsidiarne zaščite pa tožena stranka meni, da na podlagi informacij o izvorni državi ni mogoče zaključiti, da bo tožnik soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ-1. Tožnik ni niti uradnik oziroma uslužbenec vlade na visokem položaju. Bil je vojak brez čina in kot tak povsem neznana oseba. Malo verjetno je, da bi talibani v Kabulu iskali tožnika, ker so njihove dejavnosti osredotočene v napade na znane osebnosti. Tožnik je nazadnje tudi nekaj časa živel v Kabulu, kjer je iskal možnosti nastanitve in zaposlitve in ni naletel na nikakršne težave s talibani. Tožena stranka na podlagi poročil o izvorni državi zaključuje, da čeprav je v zadnjem letu uspelo upornikom v Kabulu lansirati nekaj bolj kompleksnih napadov, ki so tudi zahtevali večje število civilnih žrtev, varnostna situacija ni takšna, da bi predstavljala resno grožnjo za posameznega civilista. Ogroženost civilistov zaradi oboroženega spopada je v tem mestu zelo nizka. Situacija v Kabulu ni taka, da bi obstajali utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil civilist zgolj s prisotnostjo na tem območju soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu resne in individualne grožnje za njegovo življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Tožena stranka je preučila tudi možnost življenja v Kabulu po vrnitvi tožnika v izvorno državo. Danska služba za preseljevanje, ki povzema tudi navedbe organizacije IOM, navaja, da se v Kabulu nahajajo vse etnične skupnosti in mladi fantje pogosto najdejo svojo skupnost, ko pridejo v mesto in slednja te nove prišleke vključuje v svoje vrste in jim zagotavlja zaščito. Notranje razseljeni sami gradijo socialno mrežo znotraj naselij in pomagajo drug drugemu. Viri se strinjajo, da je zaposlitev v Kabulu problematična, čeprav so možnosti zaposlitve boljše kot drugod. Ljudje brez izobrazbe so obsojeni na brezposelnost in slabo plačana dela. Boljše možnosti imajo mladi samski moški, celo tisti brez izobrazbe, da najdejo zaposlitev in preživijo v Kabulu. Za samskega moškega je lažje se naseliti in vključiti v Kabulu kot za celo družino. Tožena stranka ugotavlja, da bi tožnik v Kabulu imel na voljo podporo daljnih sorodnikov, kar bi mu zelo olajšalo premostitev začetnih težav ob prihodu v mesto. Daljni sorodniki, ki živijo v Kabulu in ki so tožnika predhodno že sprejeli, lahko nudijo pomoč. Preden je zapustil izvorno državo, je tožnik že bil nekaj časa v Kabulu. Iskal je možnost nastanitve in zaposlitve. Tožena stranka je pridobila informacijo, da v Republiki Sloveniji Mednarodna organizacija za migracije (IOM) izvaja projekt Prostovoljno vračanje tujcev iz Republike Slovenije in reintegracijski programi v državi vrnitve tujcev. V omenjeni projekt lahko vključijo tudi afganistanske državljane, ki so nato upravičeni do individualnega informiranja o programu, celovite asistence pri načrtovanju in logistični pripravi vračanja, asistence ob odhodu na letališče v Sloveniji, žepnine do maksimalne višine 500,00 EUR, tranzitne asistence in asistence pri sprejemu v državi vrnitve. Prav tako se jih lahko po dogovoru vključi tudi v reintegracijski progam, ki je namenjen lažjemu vključevanju v okolju. V Kabulu zagotavljajo pomoč pri sprejemu tako, da afganistanske državljane, ki se vračajo, pričakajo in pozdravijo, jim pomagajo pri prevzetju prtljage, nudijo podporo pri formalnostih ob prihodu, nadaljnjem lokalnem prevozu in začasni namestitvi, vključujoč osnovno zdravstveno oskrbo. Tožena stranka je ugotovila, da lahko tožnik izkoristi določene možnosti, ki jih ponuja organizacija IOM v Republiki Sloveniji.

3. Tožnik v tožbi meni, da je izkazal, da izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca. Tožena stranka pa ni razčistila, ali obstaja kateri od izključitvenih razlogov iz 31. člena ZMZ-1. Tožena stranka tudi ni s preverjanjem informacij o izvorni državi preverila njegove izjave, da mu grozi smrt, če bi bil vrnjen v izvorno državo. Izpodbijana odločba ne vsebuje nobenih podatkov, v konkretnem primeru o delovanju policije, o organizaciji vojske pa kot vir navaja Wikipedio, ki ni uradni vir. Prav tako se tožnik ne strinja s tem, da zgolj trikratne težave s strani talibanov, ki so mu očitali, da kot taksist dela za državo, ker prevaža državne uslužbence, ne dosegajo standarda preganjanja. Potrebno bi bilo upoštevati kombiniran učinek preganjanja zaradi hazarske narodnosti in pripadnosti vojski. Tožena stranka sploh ne obravnava preganjanosti zaradi vojaške službe, ki jo je potrebno obravnavati kot nadgradnjo oziroma zaostritev že predhodnih groženj zaradi hazarske etnične pripadnosti. Glede hazarske pripadnosti tožnik ponovno poudarja, da je delal kot taksist in je imel velike težave s talibani, saj na tem območju ni vladnega nadzora. Tožnik izraža tudi nestrinjanje s tem, da ga talibani zelo verjetno ne bodo iskali v Kabulu, ker naj bi šlo za manj pomembno osebo. Vseeno jim je predstavljal nadpovprečen trn v peti, zato ga ne gre obravnavati po splošnem kriteriju Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Čeprav ni pomembna ali znana oseba, še ne pomeni, da je varen. Tožena stranka se tudi ni opredelila do dejstva, da so tožniku po njegovi prijavi dveh vojakov grozili - zakaj bi mu sploh grozili, če so se izkazale tožnikove tožbe zoper vojaka za neutemeljene. Glede očitkov tožene stranke, da tožnik potem, ko je izvedel, da je lahko ogrožen tudi v Kabulu, ni na ustrezen način poiskal zaščite v izvorni državi, pa tožnik pojasnjuje, da ga tožena stranka ni vprašala o tem, ali je šel na policijo. Zato pa pojasnjuje, da ko se je vrnil iz vojske, je šel na policijo v Malestanu in jim obrazložil svoj problem, ampak niso nič naredili. V Kabulu ni šel na policijo, saj je vedel, da bi ga poslali nazaj na policijsko postajo v njegovo provinco, ki je za to pristojna. Nadalje tožeča stranka natančno pojasnjuje, kaj je potrebno upoštevati pri presoji o možnosti notranje razselitve. Tudi če bi se tožniku omogočilo, da se vrne neposredno z letalom v Kabul, bi moral sam poskrbeti, da pride k njemu tudi družina, ki vključuje štiri mladoletne otroke. Po družino bi moral odpotovati v svoj kraj, kjer bi bil v nevarnosti. Tožnik niti nima denarja za tako pot. Tožena stranka navaja, da je samskim moškim v Kabulu lažje preživeti, pri tem pa ne upošteva, da tožnik ni samski moški, ampak je poročen in ima štiri mladoletne otroke, zato je pri njem toliko bolj utemeljiti primernost notranje zaščite v Kabulu z obstojem zunanje podpore. Tožnik je pojasnil, da v Kabulu ne more živeti. Prijatelj iz vojske mu je povedal, da sta dva vojaka, ki ju je prijavil, njegovo sliko posredovala talibanom. Tožnik v Kabulu nima družbenih podpornih struktur. Nikdar ni tam trajneje živel ali delal. Najemnine so zanj previsoke, v Kabulu je bil le 13 dni. Ne drži navedba tožene stranke, da ima tožnik v Kabulu daljne sorodnike. Na osebnem razgovoru je pojasnil, da ima le enega človeka, ki mu zaupa, to je očetovega prijatelja. Torej nima ustrezne socialne mreže, ki bi mu lahko pomagala. Tožnik nima formalne izobrazbe in ima zato omejene zaposlitvene priložnosti. Ni pričakovati, da bi lahko našel zaposlitev, s katero bi podpiral sebe in družino. Obstaja velika možnost, da bi tožnik z družino pristal v taborišču, tam pa so razmere tako slabe, da ne zadoščajo standardom 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP). Pri tem se tožeča stranka sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 282/2014, kjer sodišče posebej opozarja na primer razselitev v begunsko taborišče, v katerem mora biti prosilcu zagotovljen njegov individualiziran delež do zadovoljitev njegovih najosnovnejših potreb, kot so hrana, higiena, zavetje, ob hkratnem upoštevanju njegovih osebnih okoliščin. Te ocene pa tožena stranka ni naredila. Tožena stranka tudi ni upoštevala interese tožnikovih štirih otrok. Čeprav niso sami prosilci za azil, pa bi vrnitev tožnika v Kabul prizadela njegove otroke. Okoliščine, ki so znosne za odrasle, so lahko za mladoletne otroke nedopustne. Pooblaščenci tožnika so predložili številne informacije o izvorni državi, ki jih tožena stranka ni zadostno upoštevala pri svoji odločitvi. V nadaljevanju te informacije tožnik obsežno našteva. V primeru vrnitve v izvorno državo tožniku grozi smrt. Poleg tega informacij, katere je tožena stranka presojala sama, nikoli ni predložila tožniku v mnenje in je s tem kršila pravico tožnika do sodelovanja v postopku. Gre za poročila, ki jih tožena stranka navaja na strani 18 in dalje. S temi tožnik ni bil seznanjen. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter tožniku prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa, naj jo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in uveljavljeno sodno prakso ter meni, da je odločba zakonita in pravilna. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

5. Tožnik v pripravljalni vlogi ponovno pojasnjuje, da mu poročila, ki so navedena na 18. strani in naprej, niso bila posredovana.

6. Tožba je utemeljena.

7. Tožnik je v obravnavani zadevi kot razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, navajal, da je bil preganjan kot Hazar, pri čemer je omenjal dogodke, ki so se mu zgodili še, ko je bil taksist, razen tega pa je ogrožen tudi s strani talibanov, saj je bil tri leta poklicni vojak v afganistanski vojski, talibani pa so večkrat grozili njegovim staršem. Počuti pa se ogroženega tudi v Kabulu, saj se je zameril dvema vojakoma, ki ju je prijavil, da sta talibanska vohuna, in sedaj ta dva vojaka po Kabulu kažeta njegove slike.

8. V zvezi z navedenim sodišče sicer ugotavlja, da je med strankama sporno, ali je možno govoriti o preganjanju iz razloga, ker je tožnik hazarske narodnosti, ni pa med strankama sporno, da se tožnik zaradi utemeljenega strahu pred talibani ne more vrniti v območje, kjer je prej živel, to je v Malestan, kar je ugotovila tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi.

9. Sporno pa je v tej zadevi po mnenju sodišča predvsem vprašanje, ali bi tožnik res lahko živel v drugem delu svoje izvorne države, konkretno v Kabulu, kot je ugotovila tožena stranka in pri tem pojasnjevala, da tam za njega ni razlogov za utemeljen strah pred preganjanjem.

10. Skladno z 29. členom ZMZ-1 namreč pristojni organ prošnjo v skladu s 3. alinejo prvega odstavka 49. člena tega zakona zavrne kot neutemeljeno, če prosilec ne potrebuje mednarodne zaščite, ker v delu izvorne države ni razlogov za utemeljen strah pred preganjanjem ali utemeljeno tveganje, da utrpi resno škodo, ali ima dostop do zaščite pred preganjanjem ali resno škodo pri subjektih zaščite, na način, določen v 25. členu tega zakona, in če v ta del države lahko varno in zakonito potuje ter ima dostop do tega dela države in če se od njega lahko razumno pričakuje, da se bo v njem nastanil. Pri ugotavljanju možnosti notranje zaščite pristojni organ upošteva splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države in osebne okoliščine prosilca (drugi odstavek 29. člena ZMZ-1). Torej je v tem upravnem sporu sporno, ali se tožnik brez nevarnosti, da bo utrpel resno škodo lahko vrne v izvorno državo Afganistan, in sicer z notranjo razselitvijo v Kabul, pri čemer mora biti izkazano, da so za to izpolnjeni pogoji iz 29. člena ZMZ-1. 11. V zvezi z notranjo zaščito je Vrhovno sodišče RS v sklepu št. I Up 282/2014 navedlo, da iz sodne prakse ESČP izhaja, da je v postopku notranje razselitve treba ugotoviti, ali so izpolnjeni naslednji pogoji: 1. ali lahko posameznik varno potuje na alternativno - relevantno območje, 2. ali lahko pričakuje, da bo tam sprejet in 3. ali se lahko tam nastani. Test razumnosti se nanaša na nastanitev, zajema pa oceno, ali je od prosilca glede na splošne razmere v delu države, kamor bo razseljen, in njegove osebne okoliščine, mogoče pričakovati, da se bo tam nastanil (ustalil) oziroma bo kraj nastanitve zaradi nečloveških in ponižujočih razmer prisiljen zapustiti. V okviru tega testa je treba ugotoviti, ali so glede prosilca v kraju razselitve izpolnjeni naslednji pogoji: 1. varnost in zaščita, 2. spoštovanje osnovnih človekovih pravic in 3. možnost ekonomskega preživetja ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin. Pojem nastanitve po tolmačenju Evropskega sveta za begunce in izgnance (ECRE) zajema tudi možnost ekonomskega preživetja na območju razselitve ob upoštevanju osebnih okoliščin prosilca. Če gre za razselitev v begunsko taborišče, je treba prosilcu zagotoviti njegov individualiziran delež dobrin za zadovoljitev njegovih najosnovnejših potreb, kot so hrana, higiena, zavetje, ob hkratnem upoštevanju njegovih osebnih okoliščin (točka 9 obrazložitve). Za odločitev, da so izpolnjeni pogoji za prosilčevo notranjo razselitev, ne zadostuje zgolj hipotetična domneva, da si bo sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma da si bo kot mlad moški lahko našel delo in preživel. Treba je ugotoviti, ali je praviloma v mestu razselitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca vsaj v obsegu, ki presega prag kršitve 3. člena EKČP (točka 10 obrazložitve).

12. Sodišče v obravnavani zadevi meni, da tožena stranka ob presoji možnosti notranje zaščite ni upoštevala vseh navedenih kriterijev, kot so našteti v citiranem sklepu vrhovnega sodišča. Tožena stranka navaja, da bi se tožnik lahko obrnil na daljne sorodnike, pri čemer pa sodišče ugotavlja, da mu na osebnem razgovoru ni postavila vprašanje, ali bi lahko pri teh sorodnikih tudi dejansko živel. Treba je upoštevati, da gre za daljne sorodnike, kjer je zgolj deponiral svoje dokumente. Rekel je, da je iskal možnost nastanitve, da bi prišla njegova družina v Kabul. V osebnem razgovoru ni povedal, da bi lahko živel pri teh sorodnikih.

13. Tožena stranka navaja tudi možnost pomoči organizacije IOM, vendar pa bi se pri tem morala opredeliti do odgovora te organizacije, ki ga je ta podala Pravno- informacijskemu centru nevladnih organizacij (PIC) in ga je PIC posredoval toženi stranki. Iz tega odgovora izhaja, da ta organizacija sicer res izvaja projekt pomoči prostovoljnega vračanja, vendar pa iz njega tudi izhaja, da pomaga predvsem pri organiziranju poti (informiranje o programu), nudi asistenco pri pripravi vračanja in ob odhodu na letališče, žepnino 500,00 EUR in asistenco pri tranzitu ter sprejem v državi vrnitve. IOM omenja tudi sredstva za začasno nastanitev, zdravstveno oskrbo in izobrazbo. Vendar pa je ta organizacija tudi izrecno navedla, da projekt prostovoljnega vračanja in reintegracije ni namenjen notranji razselitveni alternativi, kot jo opredeljuje ZMZ-1 v 29. členu. Navedeno je tudi, da v Afganistanu ni begunskih centrov, kjer bi imeli prosilci zagotovljene najosnovnejše potrebe. Tožena stranka bi se morala do teh navedb (da ni begunskih centrov in da pomoč IOM ni namenjena notranji razselitveni alternativi) opredeliti, kot tudi do tega, kje v Kabulu bi tožnik dejansko lahko živel ob upoštevanju dejstva, da ima tudi številno družino. Pri presoji notranje razselitve bi morala upoštevati tudi možnost preživetja tožnikove družine v Kabulu in to tudi možnost ekonomskega preživetja. V tem delu je po mnenju sodišča odločba v bistvenem delu, to je možnosti notranje razselitve preveč pomanjkljivo obrazložena, da bi se jo dalo preizkusiti.

14. Glede tožbenih očitkov, da tožniku niso bila predložena poročila, ki jih je tožena stranka pridobila po uradni dolžnosti in so v odločbi navedena od 18 strani naprej, pa sodišče ugotavlja, da v spisu ni tistih poročil, ki naj bi jih tožena stranka pridobila po uradni dolžnosti. Nahajajo se poročila, ki jih je posredoval PIC (dopis PIC toženi stranki, datiran z dne 15. 10. 2016, kjer so tudi povzetki številnih poročil) in spremni dopis, s katerim je tožena stranka tožniku posredovala odlomke iz različnih poročil in člankov, pri čemer je spremni dopis tožene stranke datiran z dne 14. 11. 2016. Ni pa iz tega dopisa razvidno, katera poročila in članke mu je poslala - ali so to informacije, ki ji jih poslal PIC, ali pa so to informacije, ki jih je sama pridobila po uradni dolžnosti, vendar jih v spisu ni.

15. V ponovljenem postopku se bo potrebno opredeliti do tega, ali je razumno pričakovati, da se bo tožnik v Kabulu naselil skupaj s svojo družino, kar vsebuje tudi oceno, ali mu je v mestu razselitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca. Tožniku bo potrebno tudi posredovati vsa tista poročila, ki jih je sama pridobila tožena stranka, v kolikor mu doslej niso bila posredovana.

16. Sodišče je odločilo na podlagi 4. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi kršitev pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava (29. člena ZMZ-1), se do vseh tožbenih navedb ni opredeljevalo.