Jedro

Že to, da je tožnica vedela, da je vpisana kot poslovodja družbe in da je zanjo odgovorna, obenem pa, kot trdi, ni razpolagala niti z denarjem niti z dokumentacijo, torej ker je upravljanje družbe nedvomno prepustila drugemu in ni poskrbela za izpolnjevanje obveznosti, ki jih je prevzela kot poslovodja, kaže, da je kršila pravni red Republike Slovenije.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Nova Gorica (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji. Določila je, da mora Republiko Slovenijo zapustiti v roku 15 dni od pravnomočnosti odločbe. V obrazložitvi svoje odločitve je pojasnila, da mora tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, izpolnjevati pogoje, ki jih določa tretji odstavek 33. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), poleg teh pogojev pa še posebne pogoje, ki se zahtevajo za izdajo posamezne vrste dovoljenja za prebivanje. Kolikor tujec zaproša za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela, mora izpolnjevati pogoje, ki jih določa 37. člen ZTuj-2. Vsi pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno, sicer se prošnja za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje in delo tujca zavrne.

2. Tožena stranka ugotavlja, da mora upravni organ v postopku presojati tudi ali pri stranki, ki prosi za podaljšanje dovoljenja za prebivanje in delo tujca, obstajajo zadržki iz 55. člena ZTuj-2. Šesti odstavek 55. člena tega zakona določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji ne izda tujcu, če obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Tožena stranka je z namenom ugotovitve teh okoliščin pri Finančnem uradu Nova Gorica (v nadaljevanju FURS) preverila ali ima tožnica poravnane davčne obveznosti. Iz odgovora tega urada izhaja, da tožnica do dne 19. 4. 2016 nima poravnanih vseh obveznosti iz naslova davkov in drugih obveznih dajatev, ki jim je potekel rok plačila ter da znašajo te njene obveznosti 7.822,12 EUR. Iz odgovora tudi izhaja, da tožnica ni zaprosila za odpis plačila tega davčnega dolga. Tožena stranka je ocenila, da ti podatki dopuščajo domnevo, da se tožnica tudi v prihodnje ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije in da zato obstajajo razlogi za zavrnitev njene prošnje za podaljšanje dovoljenja za prebivanje in delo tujca. Tožnico je zato z dopisom dne 19. 5. 2016 seznanila z vsemi ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami, ta pa se je po prejemu dopisa zglasila pri toženi stranki in na zapisnik podala izjavo. Pojasnila je, da njen dolg izhaja iz časa, ko je bila direktorica firme, dejansko pa je le delala za plačo, ki jo je dobivala pri A.A. Četudi je bila družba registrirana na njeno ime, je dejansko on razpolagal z vsemi sredstvi in tako je prišlo do dolgov. Sama z denarjem ali dokumenti niti ni razpolagala. Vztrajala je, da se firma zapre in zadevo po sporu tudi prijavila pri Policijski postaji v Ajdovščini. Nato je se zaposlila, po nasvetu davčnega organa pa se odločila, da pri sodišču predlaga, da se zoper njo uvede postopek osebnega stečaja, ki je tudi bil uveden in sedaj postopno poravnava svoje obveznosti. Do dolgov je prišlo zato, ker je bila dejansko izkoriščana, od takrat dalje pa nima nobenih dolgov več. Toženi stranki je predložila sklep FURS o davčni izvršbi ter sklepe, ki se nanašajo na postopek osebnega stečaja.

3. Tožena stranka ugotavlja, da navedbe tožnice ter predložene listine ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Po pregledu v zgodovinski izpis iz registra Ajpes je ugotovila, da je bila tožnica edina lastnica in direktorica družbe B. d.o.o., Vipava, ki se je kasneje preimenovala v ... d.o.o., Vipava. To pomeni, da je bila odgovorna oseba družbe in bi zato morala poznati in spoštovati pravni red Republike Slovenije, torej tudi poskrbeti za poravnavanje davkov in prispevkov. Direktorica te družbe je bila od 18. 3. 2011 do 4. 2. 2014, ko je bila družba izbrisana iz sodnega registra. Njen davčni dolg je nastal v letih 2011, 2012 in 2013, ko je bila pri tej družbi poslovodja. Na podlagi ustanovitve družbe in glede na to, da je bila njena direktorica, je tudi pridobila delovno dovoljenje in dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. V postopku ni predložila nobene listine, ki bi kazala, da za dolgove ne bi bila odgovorna. V nadaljevanju tožena stranka povzema vse tožničine nadaljnje zaposlitve in ugotavlja, da si kljub temu ni prizadevala, da bi prostovoljno poravnala davčni dolg. Tudi zadnjo pogodbo o zaposlitvi je sklenila za polni delovni čas šele po pozivu Zavoda RS za zaposlovanje v zadevi izdaje soglasja k enotnemu dovoljenju. S tem, ko je sklenila pogodbo za polni delovni čas, prejema višji osebni dohodek, na katerega je mogoča izvršba in ji je zato FURS tudi izdala sklep o davčni izvršbi, oziroma je bil v stečajnem postopku izdan sklep o izterjavi stalnih prejemkov in sklep o zasegu denarnega dobroimetja. Tožena stranka meni, da vse to dopušča sklepanje, da tožnica ni imela namena prostovoljno poravnati dolga in s tem spoštovati pravni red v Republiki Sloveniji, prav tako tudi ni zaprosila za odpis davčnega dolga, torej ni uporabila zakonskih možnosti glede svojih obveznosti. To, da je tožnica sedaj v osebnem stečaju, ne spremeni dejstva, da je odgovorna za davčni dolg in da ga ni prostovoljno poravnala, oziroma da ga je pričela poravnavati šele, ko je pričel upravni organ v tem postopku presojati njeno nespoštovanje pravnega reda v Republiki Sloveniji, četudi bi morala ta pravila spoštovati ves čas. Glede na te ugotovitve je tožena stranka tožničino prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje in delo tujca zavrnila.

4. Tožnica se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, njej pa izda enotno dovoljenje za prebivanje in delo tujca za obdobje, za katero ji je Zavod RS za zaposlovanje izdal soglasje, oziroma podredno, da izpodbijano odločbo odpravi ter vrne toženi stranki v ponovni postopek. Tožena stranka naj ji tudi povrne stroške postopka.

5. Tožnica navaja, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, tožena stranka je nepravilno uporabila določbe materialnih predpisov, posledično so bile storjene bistvene kršitve določb postopka. Svoji prošnji za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje in delo je predložila vsa dokazila, tožena stranka pa je napačno presodila, da obstajajo razlogi za zavrnitev njene prošnje, ki so podani v 6. alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, saj je svojo odločitev vezala na napačno pravno podlago. Tožnica v nadaljevanju povzema ugotovitve tožene stranke glede višine davčnega dolga in uvedbe stečajnega postopka. Izpostavlja, da je že v upravnem postopku poudarila, da je bila njena funkcija poslovodje zgolj fiktivna. Zaradi nevednosti je bila prevarana s strani A.A., ki je odprl podjetje na njeno ime, sama pa je kot zaposlena prejemala le plačo in ni opravljala nobene poslovodske funkcije. Zaradi tega je Okrožno državno tožilstvo v Novi Gorici tudi zavrglo kazensko ovadbo, ki je bila vložena zoper njo, kar je v postopku ugotovila tudi tožena stranka. Ne drži navedba tožene stranke, da si ni prizadevala za poravnavo dolga. Vsaj trikrat se je zglasila pri FURS in prosila za odlog plačila dolga, kjer pa so njeno prošnjo po določbah ZFPPIPP zavrnili, saj je nad njo uveden postopek osebnega stečaja. V stečajih namreč velja načelo koncentracije, po katerem se terjatve lahko poplačujejo le v stečaju, prav tako velja načelo enakega obravnavanja upnikov, kar izključuje možnost sklepanja dogovorov glede poplačila dolga le z določenimi upniki. Z uvedbo stečajnega postopka se tudi omeji poslovna sposobnost dolžnika, kar pomeni, da ne more razpolagati s premoženjem, ki je del stečajne mase, pač pa ga v tej poslih zastopa stečajni upravitelj, oziroma je vsaj potrebno njegovo soglasje. Tožnica je sedaj redno zaposlena, prejema plačo in poravnava vse tekoče obveznosti. V stečajnem postopku je sodišče izdalo sklep o izterjavi stalnih prejemkov in sklep o zasegu denarnega dobroimetja. Tožnici se z namenom poplačila terjatev v stečaju sedaj mesečno rubi približno 140,00 EUR mesečnega dohodka. Na novo se ne zadolžuje, doslej ni bila obsojena za nobeno kaznivo dejanje, prav tako zoper njo ne teče noben kazenski postopek, kar je ugotovila tudi tožena stranka.

6. Tožnica izpostavlja, da je namen stečajnega postopka, da upniki prejmejo plačilo hkrati in v enakih deležih. Stečajni dolžnik lahko predlaga tudi odpust obveznosti, kar je tožnica storila in dne 23. 7. 2015 je sodišče o tem izdalo sklep ter ji določilo preizkusno dobo dveh let. Namen postopka je, da se dolžnikom omogoči, da se razbremenijo svojih obveznosti, ki jih zaradi premoženjskega stanja ne morejo izpolniti, dolžnik pa mora storiti vse, da bi svoje obveznosti poplačal. Očitno je, da je v stečajnem postopku sodišče ocenilo, da na strani tožnice ne obstojijo nobene ovire za odpust obveznosti. Zakonske določbe, ki urejajo odpust obveznosti, imajo namen preprečiti izigravanje upnikov. To kaže, da je tožnica storila vse, kar je v njeni moči, da bi se čimprej razbremenila dolgov in to ne z izigravanjem zakona, pač pa se je poslužila dovoljenih in za ta primer predvidenih pravnih sredstev. Zato meni, da ni mogoče pavšalno zaključiti, da obstajajo razlogi za domnevo, da se v prihodnje ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije zgolj zato, ker v določenem trenutku ni zmogla poravnati dolga ali da ga ni nameravala poravnati.

7. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

8. K točki I izreka:

9. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in zakonita ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe, po oceni sodišča, navedla utemeljene razloge za svojo odločitev in se jim, da bi se izognilo ponavljanju, sodišče pridružuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožničinimi navedbami pa še dodaja:

10. Enotno dovoljenje za prebivanje in delo tujca je dovoljenje, ki tujcu omogoča, da vstopi, prebiva in dela v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 37. člena ZTuj-2). Po določbi četrtega odstavka 37. člena ZTuj-2 se to dovoljenje po poteku veljavnosti lahko podaljša, če tujec ali njegov delodajalec pravočasno zaprosi za podaljšanje enotnega dovoljenja in so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka tega člena. Drugi odstavek 37. člena ZTuj-2, na katerega se sklicuje citirana zakonska odločba, določa, da se enotno dovoljenje za prebivanje in delo tujca lahko izda, če tujec izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2, če pristojni organ po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, poda soglasje k izdaji enotnega dovoljenja in če ne obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz prve, druge, tretje, četrte, pete, šeste, sedme, devete, desete ali enajste alineje prvega odstavka 55. člena tega zakona.

11. Sodišče ugotavlja, da so v 55. členu ZTuj-2 taksativno naštete okoliščine, zaradi katerih se tujcu ne izda enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na 6. alinejo prvega odstavka tega člena, ki določa, da se tako dovoljenje tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Pojasnila je, da tožnica nima poravnanih vseh davčnih obveznosti, da ni zaprosila za odlog plačila davčnega dolga, da je sedaj sicer v postopku osebnega stečaja, da pa dolga ni skušala prostovoljno poravnati, pač pa ga pričela poravnavati šele, ko je tožena stranka začela presojati njeno spoštovanje pravnega reda Republike Slovenije. Na tej podlagi tožena stranka utemeljuje svojo presojo, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnica tudi v bodoče ne bo podrejala pravnemu redu v Republiki Sloveniji.

12. Med strankama ni sporno, da tožnica nima poravnanih davčnih obveznosti. To tožnica priznava, vendar pa smiselno meni, da do tega ni prišlo po njeni krivdi. Pojasnjuje, da vsi njeni dolgovi nastali v času od leta 2011 do leta 2013 v zvezi s poslovanjem družbe B. d.o.o, Vipava, kasneje preimenovane v ..., d.o.o., Vipava. V sodnem registru je bila vpisana kot ustanoviteljica in edina lastnica družbe ter njen poslovodja, s tem pa tudi odgovorna oseba. Kljub temu pa ni nikoli razpolagala niti z denarjem niti z dokumenti, pač pa je bila prevarana s strani A.A., ki je odprl podjetje na njeno ime, sama pa je prejemala le plačo. Poudarja tudi, da skuša dolg poravnati in je z namenom, da se razbremeni svojih obveznosti in po nasvetu davčnega organa, predlagala uvedbo postopka osebnega stečaja. Sedaj v okviru stečajnega postopka poravnava dolgove v višini 140,00 EUR mesečno, saj je zaposlena, sodišče ji je tudi določilo dvoletni rok za odpust obveznosti. Meni, da njeno ravnanje kaže, da spoštuje pravni red Republike Slovenije in da ni nobenega dejstva, ki bi kazalo, da ni imela namena poravnati svoje obveznosti.

13. Sodišče po podatkih iz upravnih spisov ugotavlja, da so tožničini dolgovi do FURS v resnici nastali v letih od 2011 do 2013, ko je bila poslovodkinja pravne osebe B. d.o.o., kasneje preimenovane v ..., d.o.o.. Tožnica je sicer navajala, da je bila izkoriščana, vendar pa ni predložila nobenega materialnega dokaza, ki bi to njeno trditev izkazovala. V izjavi, ki jo je podala v postopku pred upravnim organom, je le pojasnila, da je zadevo prijavila na policiji, vendar pa so priče v postopku, ki je bil na sodišču, rekle, da je za vse vedela in se je postopek prekinil, sama pa je prenehala z dejavnostjo gostinskega lokala, ker je bilo preveč dolgov in se zaposlila. Sodišče pritrjuje toženi stranki, ki glede teh okoliščin meni, da bi tožnica, ki je bila v sodnem registru vpisana kot odgovorna oseba družbe, morala poznati in spoštovati pravni red Republike Slovenije ter zato poskrbeti za zakonito poslovanje družbe, kar vključuje tudi poravnavanje davčnih obveznosti. Sodišče meni, da že to, da je tožnica vedela, da je vpisana kot poslovodja družbe in da je zanjo odgovorna, obenem pa, kot trdi, ni razpolagala niti z denarjem niti z dokumentacijo, torej ker je upravljanje družbe nedvomno prepustila drugemu in ni poskrbela za izpolnjevanje obveznosti, ki jih je prevzela kot poslovodja, kršila pravni red Republike Slovenije.

14. Sodišče meni, da tudi tožničino nadaljnje ravnanje ne kaže, da bi se imela namen podrejati pravnemu redu v Republiki Sloveniji. Tožnica je bila namreč po tem, ko je prenehala opravljati poslovodsko funkcijo, torej po 17. 4. 2013, zaposlena pri različnih delodajalcih, vendar pa vse od takrat pa do trenutka, ko je vložila predlog za uvedbo postopka osebnega stečaja (10. 7. 2015), ni storila nič v smeri poravnave svojih obveznosti, niti ni izkoristila zakonskih možnosti, na primer, da bi zaprosila za odlog plačila davčnega dolga, kot to opozarja tožena stranka. Tožnica sicer trdi, da je vsaj trikrat pri FURS zaprosila za odlog plačila, vendar pa je iz njenega pojasnila, da ni bila uspešna glede na določila ZFPPIPP, jasno, da je to storila šele po tem, ko je bil zoper njo že uveden postopek osebnega stečaja. Teh trditev tožnica tudi sicer ni z ničemer izkazala in so zato pojasnila o tem, kakšna so pravila in namen postopka osebnega stečaja brezpredmetna. Ne gre prezreti niti tega, da se je tožnica po tem, ko je bil zoper njo že uveden postopek osebnega stečaja (14. 7. 2015) in izdan sklep o začetku postopka za odpust obveznosti (23. 7. 2015), z dnem 1. 1. 2016 zaposlila pri novi delodajalki C. s.p., vendar pa najprej le za 20 ur tedensko, šele po tem, ko jo je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje s pozivom z dne 11. 4. 2016 seznanil, da ji ne bo izdal soglasja k enotnemu dovoljenju (kar je eden od pogojev za pridobitev enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca), ker nima sklenjenega delovnega razmerja za polni delovni čas, pa od 18. 4. 2016 zaposlila za 40 ur tedensko. Šele s tem, ko je tožnica z delodajalko sklenila delovno razmerje za polni delovni čas, pa so bili izpolnjeni tudi pogoji za izdajo sklepa o izterjavi stalnih prejemkov in sklepa o zasegu denarnega dobroimetja v postopku osebnega stečaja (sklepa sta bila izdana dne 7. 7. 2016) in šele od takrat dalje tožnica poravnala svoje obveznosti.

15. Na podlagi vsega navedenega sodišče pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da dosedanje tožničino ravnanje glede poravnave davčnega dolga, ki ga ima (popis stečajnega spisa kaže, da so v stečajnem postopku terjatve do tožnice priglasili tudi drugi), utemeljuje trditev, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tudi v prihodnje ne bo podrejala pravnemu redu v Republiki Sloveniji. Take domneve namreč tudi po mnenju sodišča ni mogoče graditi le na dejstvu, da je tožnica sedaj v postopku osebnega stečaja in da je v okviru tega postopka pričela poravnavati dolg, saj je do tega prišlo šele po tem, ko je sklenila pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas v okoliščinah, kot so pojasnjene v prejšnjem odstavku, medtem ko vse od aprila 2013 do julija 2016 ni storila nič v smeri, da bi prostovoljno poravnala dolg, četudi je bila zaposlena.

16. Glede na vse navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

17. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.