Jedro

Porazdelitev materialnega trditvenega in dokaznega bremena je zaradi vezanosti na materialno pravo ves čas postopka stabilna in se ne spreminja, med tem ko procesno trditveno in dokazno breme glede na podane trditve in uspeh dokazovanja prehaja od ene stranke k drugi. Ker je tožeča stranka uspela dokazati, da je bila sklenjena pisna pogodba za 22,00 EUR na uro in kasneje sklenjen ustni dogovor glede dinamike plačila (nekaj takoj, preostanek po prenehanju poslovnega razmerja ozr. vzpostavitvi zaupnega razmerja), je torej (procesno) trditveno in dokazno breme prešlo na toženo stranko. Ker ta zatrjevanega ustnega dogovora o znižanju urne postavke ni dokazala, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen.

ZPP določa, da sosporniki krijejo stroške po enakih delih (prvi odstavek 161. člena), nerazdelno pa zgolj, če so nerazdelno odgovorni tudi glede glavne stvari (tretji odstavek 161. člena). Ker v obravnavanem primeru prva in druga toženka nista nerazdelno odgovorni glede glavne stvari (kar izhaja že iz I. in II. točke izreka), tudi glede pravdnih stroškov nista odgovorni nerazdelno. Ker pa je med toženkama precejšna razlika glede njunega deleža pri spornem predmetu, krijeta pravdne stroške po tem sorazmerju (drugi odstavek 161. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „Prva toženka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 2.199,05 EUR, druga toženka pa v višini 3.587,91 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila“.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka.

III. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa v roku 15 dni tožeči stranki prva toženka povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 212,79 EUR, druga toženka pa v višini 347,19 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je dolžna prva toženka tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 10.901,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 11. 2018 (I. točka izreka), druga toženka pa tožeči stranki v roku 15 dni znesek 17.974,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 11. 2018 (II. točka izreka) ter obema naložilo, da sta dolžni nerazdelno tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 5.786,96 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka (prva toženka zoper I. in III. točko izreka in druga toženka zoper II. in III. točko izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek proti obema toženkama stroškovno zavrne in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da pritožbo zavrne in toženi stranki naloži pritožbene stroške tožeče stranke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka s prvo toženko (A. A. s.p.) dne 27. 9. 2017 sklenila Pogodbo o poslovnem sodelovanju (v nadaljevanju: Pogodba z dne 27. 9. 2017, priloga spisa A23), s katero sta se dogovorili, da bo tožeča stranka kot izvajalec za prvo toženko opravljala zaključna gradbena dela in druge gradbene storitve na objektu v Nemčiji. Prva toženka se je za opravljeno delo zavezala plačati 22,00 EUR na uro v roku 15 dni od zapadlosti računa, tožeča stranka pa se je zavezala prvi toženki izstaviti račun za opravljene storitve po končanem obračunskem obdobju. Tožeča stranka je nato dne 20. 10. 2017, 23. 11. 2017 in 21. 12. 2017 prvi toženki izstavila račune, s katerimi je zahtevala plačilo po Pogodbi z dne 27. 9. 2017, z urno postavko 11,00 EUR (list. št. spisa 14 – 27). Dne 28. 12. 2017 sta tožeča stranka in prva toženka sklenili novo Pogodbo o poslovnem sodelovanju (v nadaljevanju: Pogodba z dne 28. 12. 2017, priloga spisa A22) z enako vsebino kot Pogodba z dne 27. 9. 2017, torej tudi z enako urno postavko, 22,00 EUR. Po tej Pogodbi z dne 28. 12. 2017 je tožeča stranka prvi toženki izstavila račun dne 14. 2. 2018, z urno postavko 11,00 EUR. Tožeča stranka je dne 1. 2. 2018 z drugo toženko (zakonita zastopnica B. B.) sklenila Pogodbo o poslovnem sodelovanju (v nadaljevanju: Pogodba z dne 1. 2. 2018, priloga spisa A24), prav tako z enako vsebino in za enako urno postavko kot obe pogodbi sklenjeni s prvo toženko. Tudi drugi toženki je nato dne 14. 2. 2018, 28. 3. 2018, 26. 4. 2018, 6. 6. 2018, 20. 7. 2018 in 12. 10. 2018 (list. št. 15 – 27 pridruženega spisa X Pg 234/2019) izstavila račune po Pogodbi z dne 1. 2. 2018, z urno postavko 11,00 EUR. Prva in druga toženka sta vse navedene račune tudi poravnali. Tožeča stranka je nato prvi toženki z dopisom dne 23. 10. 2018, s katerim je odpovedala Pogodbo z dne 28. 12. 2017, poslala račun za znesek 10.901,00 EUR, s katerim ji je zaračunala preostanek plačila po Pogodbi z dne 27. 12. 2018, upoštevaje urno postavko 22,00 EUR (list. št. spisa 22, 23, 24). Prav tako je dne 23. 10. 2018 drugi toženki z dopisom, s katerim je odpovedala Pogodbo z dne 1. 2. 2018, poslala račun z dne 23. 10. 2018 za znesek 17.974,00 EUR, s katerim ji je zaračunala preostanek plačila po Pogodbi z dne 1. 2. 2018, upoštevaje urno postavko 22,00 EUR (list. št. 13, 14, 28 – 30 pridruženega spisa X Pg 234/2019).1

6. Sodišče prve stopnje je o utemeljenosti zahtevka sklepalo na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Presodilo je, da tožena stranka ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu v zvezi z zatrjevanim ustnim dogovorom glede znižanja urne postavke. Pritožba ima prav, da je najprej na tožeči stranki dokazno breme glede njenih trditev, da je bilo dogovorjeno, da se urna postavka 11,00 EUR plačuje sproti, preostanek pa kasneje po prenehanju poslovnega razmerja oziroma po vzpostavljenem zaupanju. Iz točke 18 obrazložitve izpodbijane sodbe je (smiselno) razvidno, da je sodišče prve stopnje štelo, da je tožeča stranka dokazala trditve, da je med pravdnima strankama obstajal ustni dogovor glede navedene dinamike plačil (najprej 11,00 EUR in nato še preostanek). Odločitev o tem je oprlo na izpovedbo zakonitega zastopnika tožeče stranke C. C., pa tudi na dejstvo, da je bila tožena stranka seznanjena, da je tožeča stranka na gradbišču opravljala preprosta fizična dela ter da sta pravdni stranki sklenili več pogodb, v katerih je bila določena urna postavka 22,00 EUR na uro, pri čemer so vse pogodbe podpisane tako s strani tožeče kot tudi tožene stranke (prvo in drugo toženke).

7. Pritožba sodišču prve stopnje v zvezi z obstojem ustnega dogovora, kot ga je zatrjevala tožeča stranka, očita, da ni ocenilo nasprotujočih si trditev tožeče stranke in izpovedbe njenega zakonitega zastopnika glede tega, kdaj naj bi se poravnala druga polovica dolgovanih plačil, upoštevaje urno postavko 22,00 EUR. Navedeno ne drži, saj je sodišče prve stopnje v točki 18 obrazložitve zapisalo, da je upoštevalo izpovedbo zakonitega zastopnika tožeče stranke, da sta se ob začetku del dogovorila za urno postavko 11,00 EUR, za razliko pa sta se dogovorila za plačilo kasneje, po opravljenem delu oziroma, ko se bo med njima vzpostavilo zaupanje. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da je v obrazložitvi izpodbijane sodbe prišlo do očitne pomote, ko je sodišče navedlo, da je upoštevalo izpoved A. A. (prvi toženec) o dinamiki zaračunavanja urne postavke, saj je očitno mislilo izpoved C. C., kar izhaja tudi iz prepisa zvočnega posnetka z dne 26. 8. 2021, na list. št. 139, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje. Po mnenju pritožbenega sodišča je zakoniti zastopnik tožeče stranke C. C. razlike v trditvah (po prenehanju razmerja ali po vzpostavljenem zaupanju) pojasnil s tem, ko je povedal, da sta bili za preostanek plačila dogovorjeni po opravljenem delu, pri čemer je v nadaljevanju povedal, da to pomeni po tem, ko je bilo med njima vzpostavljeno zaupanje, kar pa je bilo po njegovem mnenju odvisno od prvega toženca, to je A. A., kdaj mu bo lahko zaupal (prepis zvočnega posnetka z dne 26. 8. 2021, list. št. 138).

8. Prav tako ne držijo pritožbene navedbe, da C. C. ni znal pojasniti, zakaj pogodbe ne vsebujejo dogovora glede dinamike plačevanja. V izpovedbi je namreč pojasnil, da je pogodbe pripravil on, a je šlo za splošne pogodbe iz interneta in ker ni pravnik, pogodb ni spreminjal, ne glede na to, da je bil ustni dogovor drugačen (prepis zvočnega posnetka z dne 26. 8. 2021, list. št. spisa 143). Navedeno pa po mnenju pritožbenega sodišča niti ni pomembno. Pogodbe za ceno 22,00 EUR na uro je namreč podpisala tudi tožena stranka (tako prva kot druga toženka) oziroma njena zakonita zastopnica, ki se je z navedeno vsebino strinjala. Ustrezno je C. C. po mnenju pritožbenega sodišča tudi pojasnil, zakaj je račune ob upoštevanju postavke 22,00 EUR na uro izstavil šele po zaključenem poslovnem razmerju. Iz njegove izpovedbe namreč izhaja, da se je zanašal na obljube A. A., da bo plačal, ni pa izstavil računov prej, saj so mu na finančnem uradu rekli, „... da bo plačal davek na dobiček glede na pogodbe glede izstavljenih računov...“ (prepis prepis zvočnega posnetka z dne 26. 8. 2021, list. št. Spisa 144, 149). Pritožbene navedbe, da če bi se tožena stranka v resnici izogibala plačevanju obveznosti, ni logično, zakaj je ostale račune v celoti poravnala, pa niso pomembne. Četudi je tožena stranka plačevala obveznosti po izdanih računih, to ne pomeni, da se ni izogibala plačilu preostanka dolga po sklenjenih pogodbah. Kot neutemeljene se tako izkažejo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo kršitve 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Porazdelitev materialnega trditvenega in dokaznega bremena je zaradi vezanosti na materialno pravo ves čas postopka stabilna in se ne spreminja, med tem ko procesno trditveno in dokazno breme glede na podane trditve in uspeh dokazovanja prehaja od ene stranke k drugi.2 Ker je trditve tožeče stranke glede dinamike plačila najprej 11,00 EUR in po vzpostavitvi zaupanja še preostanek do 22,00 EUR sodišče prve stopnje štelo kot dokazane, je torej (procesno) trditveno in dokazno breme prešlo na toženo stranko. Ta je trdila, da je bilo ustno dogovorjeno trajno znižanje urne postavke na 11,00 EUR, saj jo je tožeča stranka zavajala glede znanja in izkušenj na gradbenem področju, ji je pa v izogib prekinitvi sodelovanja ponudila, da bi opravljala lažja dela za urno postavko 11,00 EUR, s čimer se je tožeča stranka strinjala in zato tudi izdajala račune s tako postavko. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da iz predloženih pisnih izjav prič sicer res izhaja, da je tožeča stranka opravljala bolj osnovna dela na gradbišču. To potrjuje še elektronsko sporočilo tožeče stranke prvi toženki, ki je kot pretekle delovne izkušnje navedla eno leto dela v gradbenem podjetju (priprava in polaganje asfalta), navedeno pa je v svoji izpovedbi potrdil tudi C. C., saj je pojasnil, da nikoli ni zatrjeval, da ima gradbene reference strokovnjaka. Zato sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo izpovedbi A. A., da je, ker je imel C. C. gradbeno podjetje, ob razgovoru za delo pričakoval, da naj bi bil sposoben delovodja, potem pa se je izkazalo, da ni tehnično podkovan in sta se zato dogovorila, da bo zanj opravljal preprosta dela za manjše plačilo. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, priče v pisnih izjavah o obstoju ustnega dogovora o znižanem plačilu niso nič navajale, tožena stranka pa tudi ni predložila morebitnih drugih dokazov, ki bi tak dogovor dokazovali. Prav tako ni dokazala trditev, zakaj bi za gradbena dela, ki jih je opravljal C. C. bilo ustrezno plačilo 11,00 EUR in ne 22,00 EUR na uro. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da iz predloženih dokazov ne izhaja, da bi bil po sklenitvi pisnih pogodb med strankami za ceno 22,00 EUR na uro sklenjen ustni dogovor za 11,00 EUR na uro (točke 14 do 18 obrazložitve izpodbijane sodbe). Ker je torej tožeča stranka uspela dokazati, da je bila sklenjena pisna pogodba za 22,00 EUR na uro in kasneje sklenjen ustni dogovor glede dinamike plačila (nekaj takoj, preostanek po prenehanju poslovnega razmerja ozr. vzpostavitvi zaupnega razmerja), tožena stranka pa ustnega dogovora o znižanju urne postavke ni dokazala, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen.

10. Glede pravdnih stroškov pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje prvi in drugi toženki napačno naložilo nerazdelno plačilo pravdnih stroškov (III. točka izreka). ZPP namreč določa, da sosporniki krijejo stroške po enakih delih (prvi odstavek 161. člena), nerazdelno pa zgolj, če so nerazdelno odgovorni tudi glede glavne stvari (tretji odstavek 161. člena). Ker v obravnavanem primeru prva in druga toženka nista nerazdelno odgovorni glede glavne stvari (kar izhaja že iz I. in II. točke izreka), tudi glede pravdnih stroškov nista odgovorni nerazdelno. Ker pa je med toženkama precejšna razlika glede njunega deleža pri spornem predmetu, krijeta pravdne stroške po tem sorazmerju (drugi odstavek 161. člena ZPP). Ob upoštevanju deleža toženk pri vrednosti spornega predmeta je zato pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, da je prvi toženki naložilo v plačilo 38 odstotkov odmerjenih stroškov tožeče stranke (od 5.786,96 EUR) v znesku 2.199,05 EUR in drugi toženki 62 odstotkov, to je 3.587,91 EUR (prvi odstavek 351. člena v zvezi s 5. točko 358. člena ZPP).

11. V ostalem je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu (I. in II. točka izreka) izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), saj tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen v zvezi z drugim odstavkom 161. člena ZPP). Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku, v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Potrebni stroški tožeče stranke znašajo 750 točk za nagrado za odgovor na pravno sredstvo (tar. št. 22/1 OT), 2 odstotka materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 odstotkov DDV na odvetniške storitve, skupaj torej 559,98 EUR. Pritožbeno sodišče tožeči stranki nagrade za sestanek s stranko in pregled spisa v višini 100 točk ni priznalo, saj se tovrstne storitve posebej obračunajo le, kadar niso zajete v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev (tar. št. 43 OT). V konkretnem primeru pa sestanek in pregled spisa, nista samostojni storitvi, temveč sta zajeti že v ostalih priznanih postavkah.3 Ob upoštevanju deleža toženk pri vrednosti spornega predmeta, je prva toženka tožeči stranki tako dolžna plačati 212,79 EUR, druga toženka pa 347,19 EUR pritožbenih stroškov.

1 Tožeča stranka je zoper prvo in drugo toženko vložila dve ločeni tožbi, vendar je sodišče prve stopnje s sklepom III Pg 151/2019 z dne 11. 12. 2019 sklenilo, da se postopka, ki se vodita pred sodiščem prve stopnje pod opravilno številko III Pg 151/2019 in opravilno številko X Pg 234/2019 združita za skupno obravnavanje pod opravilno številko III Pg 151/2019. 2 Primerjaj sodbo in sklep VSRS II Ips 755/2007 in II Ips 756/2007 z dne 9. 12. 2010 ter sklep VSRS II Ips 308/2013 z dne 13. 7. 2015. 3 Glej na primer VSL Sodba II Cpg 453/2020, VSL Sodba I Cpg 224/2020, VSL Sklep I Cp 1629/2021 in druge.