Jedro

V pravdi zaradi izpolnitve denarnih obveznosti po pogodbi o igranju košarke ni relevanten ugovor tožene stranke, da tožnik ni opravil zdravniškega pregleda. Vse do izteka pogodbe tožena stranka tožnika ni niti pozvala na zdravniški pregled, ni ga posebej opozorila na to obveznost, ni uvedla nobenega disciplinskega postopka in ni razdrla pogodbe z njim.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba glede zneska 4.450 DEM v tolarski protivrednosti skupaj z obrestmi in glede pravdnih stroškov razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki tolarsko protivrednost 30.300 DEM skupaj z obrestmi in ji povrniti 314.170,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi, delno pa je tožbeni zahtevek glede obresti zavrnilo. Proti obsodilnemu delu sodbe se pritožuje tožena stranka in uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje zmotno ugotavlja, da je tožnik upravičen do plačila vseh zneskov po pogodbi med pravdnima strankama. Tožnik pred pričetkom tekmovalne sezone ni opravil zdravniškega pregleda, ki je pogoj za izplačevanje pogodbene obveznosti tožene stranke. Tega pregleda ni opravil niti potem, ko se je po sanaciji poškodbe v mesecu novembru vrnil k toženi stranki. Kot starejši igralec je vedel, da mora opraviti zdravniški pregled in se ne more uspešno sklicevati na to, da je pač čakal, da ga bo tožena stranka k temu pozvala. Tožnik je pri toženi stranki dejansko igral le mesec in pol po tistem, ko je bila dne 28.5.1997 podpisana pogodba in je nevzdržno, da bi mu šlo plačilo za ves čas sklenitve pogodbe, to je za eno leto, ko je očitno, da je tožnik sam zapustil klub in ni izpolnjeval svojih obveznosti. V pogodbi je določeno, da znesek zajema osebni dohodek za športno izpopolnjevanje, ki pa ga tožnik ni opravil. Šele po opravi dela - igranja v klubu - bi tožnik lahko zahteval plačilo, tako pa je klub samovoljno zapustil, zaradi česar ni upravičen do plačila mesečnih zneskov. Tožnik tudi ni upravičen do ostalih vtoževanih zneskov, saj le-ti niso bili pogodbena obveznost, kot je to izrecno navedeno v členu 1.b pogodbe. Navedeni člen pogodbe določa, da bo tožena stranka dolg poravnala v polovični vsoti v materialu, zaradi česar tožnik ne more utemeljeno terjati plačila denarja, glede ostale polovice pa iz pogodbe jasno izhaja, da to ni pogodbena obveznost. Nesporno je, da se je tožena stranka vseskozi nahajala v finančnih težavah, zato ni dolžna plačati dolgov iz predhodnih tekmovalnih sezon. Pri tem tožena stranka poudarja, da je njeno razmerje s tožnikom presojati samostojno, in ni pravilno sklicevanje sodišča na izpovedbo tožnika, da so ostali igralci prejeli celotno plačilo za sezono 1995/1996, kar sploh ni res. Pritožba je delno utemeljena glede plačila tolarske protivrednosti 4.450 DEM z obrestmi, v ostalem pa je neutemeljena. Pri odločanju o tožbenem zahtevku se je prvostopno sodišče pravilno oprlo na pogodbo med pravdnima strankama z dne 28.5.1997, v kateri so določene obveznosti vsake od strank. Po tej pogodbi naj bi tožnik eno leto, to je od 28.5.1997 do 28.5.1998, igral košarko za toženo stranko in za to prejemal mesečno 1.500 DEM v tolarski protivrednosti, tožena stranka naj bi tožniku nudila tudi en obrok hrane dnevno, mu nudila uporabo stanovanja in krila stroške stanovanja. Navedene nedenarne obveznosti je tožena stranka izpolnjevala in niso predmet te pravde. Po pogodbi se je tožena stranka zavezala poravnati dolg iz sezone 1996/1997 v vsoti 3.400 DEM (v tolarski protivrednosti) in sicer v 10. mesecih. Končno se je tožena stranka obvezala poravnati tožniku 50 % dolga iz tekmovalne sezone 1995/1996 in sicer v materialu, glede ostale polovice pa je v pogodbi navedeno, da bo to obveznost tožena stranka poskušala izpolniti v skladu z možnostmi, vendar to ni pogodbena obveznost. Niso sporne dejanske ugotovitve, da tožena stranka ni plačala ničesar po zgoraj navedeni pogodbi, nadalje, da se je tožnik na treningu dne 22.8.1997 poškodoval, se nato zdravil pri različnih zdravnikih in v času od novembra do konca decembra 1997 odigral pet ali šest tekem za toženo stranko. Konec decembra 1997 je tožnik odšel iz kluba z obvestilom, da iz kluba odhaja, ker nima sredstev za preživljanje. Upoštevaje gornje dejansko stanje je prvostopno sodišče v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in zavrnilo ugovor tožene stranke, češ da ni obvezana k plačilu, ker tožnik ni opravil zdravniškega pregleda in zato ni upravičen do plačila. Isto okoliščino navaja tožena stranka v pritožbi in sicer po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeno. V 3. členu pogodbe z dne 28.5.1997 je res dogovorjeno, da mora igralec pred pričetkom vsake tekmovalne sezone opraviti zdravniški pregled in v kolikor ga ne opravi uspešno, se pogodba avtomatsko prekine. Pritožbeno sodišče meni, da za odločitev v tej pravdni zadevi navedena pogodbena določba ni pravno odločilna in ni v nobeni vzročni zvezi s tožnikovim zahtevkom za plačilo. V obdobju treninga pred pričetkom tekmovalne sezone se je tožnik dne 22.8.1997 poškodoval in bil nato na zdravniškem pregledu pri klubskem zdravniku dr. A. Č. in na nadaljnjih pregledih pri drugih zdravnikih in na zdravljenju, kot je razvidno iz zdravniške dokumentacije (A4). Dne 4.11.1997 je zdravnik dr. V. P. ugotovil tožnikovo sposobnost za normalen trening košarke, nakar je pričel pri toženi stranki ponovno trenirati in nastopil zanjo na petih ali šestih tekmah v času do konca decembra 1997. Navedeni tožnikovi izpovedi tožena stranka ni oporekala, ni pa niti zatrjevala niti dokazovala, da bi tožnika kadarkoli v času veljavnosti sporne pogodbe pozvala, da opravi zdravniški pregled pri klubskem zdravniku. Niti poziva niti opomina tožniku zaradi izpolnitve navedene pogodbene obveznosti tožena stranka ni izkazala. Na tem mestu je pripomniti, da je mogoče pogodbo med strankama šteti kot neke vrste pogodbo o delu (600. do 629. čl. ZOR). Če ena stranka krši pogodbo, lahko druga razveže ali razdre pogodbo potem, ko nasprotno stranko opozori na kršitev in ji določi primeren rok za odpravo kršitve (608. čl. ZOR). Po navodilih tožene stranke oziroma vsaj v soglasju z njo se je tožnik zdravil zaradi poškodbe do 4.11.1997, nato pa je tožena stranka dopustila, da je tožnik zanjo igral prvenstvene tekme do konca decembra 1997, ne da bi predhodno zahtevala opravo zdravniškega pregleda v smislu 3. člena pogodbe. S tem, ko je tožena stranka tožniku dovolila tekmovalno nastopanje, čeprav ni imel zdravniškega pregleda v smislu 3. člena pogodbe, očitno ni štela, da je pogodba s tožnikom avtomatsko prekinjena. Tožena stranka tudi ni uvedla disciplinskega postopka zoper tožnika po disciplinskem pravilniku z dne 6.3.1997, ki v 10. členu predvideva kaznovanje zaradi neoprave pregleda pri klubskem zdravniku. Vse do izteka veljavnosti pogodbe tožena stranka tožnika ni pozvala na zdravniški pregled, ga ni posebej opozorila na to obveznost, ni uvedla ali izpeljala nobenega disciplinskega postopka zoper tožnika in ni razdrla oz. zahtevala razdrtja pogodbe s tožnikom. Nasprotno po izteku enoletne pogodbene dobe tožena stranka tožniku niti ni hotela dati izpisnice za prestop v drug klub, čeprav nobene denarne obveznosti po pogodbi ni izpolnila. Iz opisanega je zaključiti, da je tožena stranka štela pogodbo s tožnikom ves čas za veljavno in ne za avtomatsko prekinjeno, okoliščine neoprave zdravniškega pregleda pri klubskem zdravniku pa v tistem času sama ni štela kot pomembne. Na to dejstvo se je pričela sklicevati šele v tem pravdnem postopku z namenom opravičiti neizpolnjevanje svoje obveznosti denarne narave v korist tožniku. Ugotovljeno pa je, da ne do konca decembra 1997 ne do izteka veljavnosti pogodbe dne 28.5.1998 tožena stranka ni izpolnila nobene svoje denarne obveznosti po pogodbi s tožnikom. Koncem decembra je tožnik pojasnjujoč, da je zaradi neplačila tožene stranke ostal brez sredstev za preživljanje, odšel domov v Piran in razdrl pogodbo s toženo stranko. Glede na take ugotovitve je pravilno ugotovljena obveznost tožene stranke plačati 12 x po 1.500 DEM, kar je toženkina obveznost iz pogodbe (600. in 623. čl. ZOR) oz. za čas po tožnikovem razdrtju pogodbe zaradi toženkine kršitve pogodbe oz. neizpolnitve obveznosti odškodnina v obsegu izgubljenega dobička (262. in 266. čl. ZOR ter 4. člen pogodbe z dne 28.5.1997). Pritožbeno sklicevanje, da je bila tožena stranka ves čas v finančnih težavah je brezpredmetno, saj je treba pogodbene obveznosti izpolnjevati, ugovor, da tožnik ni opravil obveznosti, to je igranja v klubu, pa je tudi neutemeljen, saj je tožnik do konca decembra 1997 opravil pogodbene obveznosti v skladu z možnostmi (poškodba na treningu in njeno zdravljenje), zaradi kršitve pogodbe s strani tožene stranke pa je tedaj upravičeno razdrl pogodbo. Ker tudi ni utemeljen ugovor neoprave zdravniškega pregleda, kot je bilo že pojasnjeno, je mogoče zaključiti, da so pritožbene trditve v zvezi s prisojo zneska 18.000 DEM (1.500 DEM x 12) v tolarski protivrednosti neutemeljene in je v tem delu izpodbijana sodba v dejanskem ter materialnopravnem pogledu pravilna. Prvostopno sodišče je nadalje prisodilo tožniku 3.400 DEM v tolarski protivrednosti, kar je pogodbena obveznost tožene stranke po 1.a členu pogodbe z dne 28.5.1997. Gre za obveznost, ki jo je tožena stranka prevzela in predstavlja njen dolg iz sezone 1996/1997. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka priznala kot svojo obveznost plačilo tega zneska, v pritožbi pa trdi, da to ni njena pogodbena obveznost, kar pa ne drži, saj je iz 1.a člena pogodbe razvidno, da se je tožena stranka zavezala izplačati navedeni znesek tožniku kot obveznost iz preteklosti. Karkoli navaja tožena stranka proti plačilu tega zneska je neutemeljeno in je v tem delu v dejanskem ter materialnopravnem pogledu izpodbijana sodba pravilna. Nadalje je prvostopno sodišče prisodilo tožniku 8.900 DEM na podlagi 1.b člena pogodbe, to je povrnitev dolga iz tekmovalne sezone 1995/96. Kot je razvidno iz besedila 1.b člena pogodbe, se je tožena stranka zavezala poravnati polovico zneska 8.900 DEM v materialu, to je v predmetih. Tožena stranka, ki te obveznosti ni poravnala, nasprotuje plačilu zneska 8.900 DEM, češ da ne gre za njeno pogodbeno obveznost, poleg tega pa se za polovico vsote ni zavezala v denarju, temveč v materialu. Ti ugovori niso v celoti utemeljeni, saj je iz 1.b člena pogodbe razvidno, da je tožena stranka prevzela polovico dolga iz pretekle sezone v znesku 8.900 DEM kot lastno obveznost, ki jo bo poravnala v materialu, drugo polovico dolga pa bo poskušala izplačati tožniku v skladu z možnostmi, vendar to ni njena pogodbena obveznost. Zaključiti je torej, da se je tožena stranka polovico dolga v znesku 4.450 DEM zavezala poravnati tožniku v materialu, za drugo polovico dolga (domnevno drugega kluba ŠD XXX - Košarkaški klub) pa je obljubila plačati po možnostih, vendar ne kot pogodbeno obveznost. Obveznost glede 4.450 DEM v materialu torej bremeni toženo stranko, prvostopno sodišče pa je pravilno materialnopravno razsodilo, da mora navedeni znesek tožena stranka tožeči stranki izplačati. Material, ki naj bi ga tožnik prejel namesto plačila, ni konkretiziran, kar pomeni, da gre za obveznost izročitve nedoločenih stvari v vrednosti 4.450 DEM. Tožena stranka ni navedla, da bi s kakršnimikoli predmeti v navedeni vrednosti razpolagala. Gre za splošen opis stvari, zato je mogoče analogno šteti, da gre za izročitev stvari, določenih po vrsti in je zato tožeča stranka upravičena, ker je tožena stranka v zamudi, do denarne vrednosti dolgovanih stvari (290. čl. ZOR). Prvostopno sodišče je s tem, ko je toženi stranki namesto izročitve nedoločenega materiala v vrednosti 50 % od 8.900 DEM naložilo plačilo zneska 4.450 DEM, pravilno uporabilo materialno pravo in je tudi v tem delu pritožba neutemeljena. Pritrditi pa je pritožbi glede druge polovice zneska 8.900 DEM, to je zneska 4.450 DEM, ki ga je prvostopno sodišče tudi naložilo v plačilo toženi stranki, sklicujoč se na izpoved tožnika, da so ostali igralci prejeli celotno plačilo za sezono 1995/96. Gre za individualne pogodbe med igralci in klubom in zato okoliščina, če so drugi igralci prejeli od tožene stranke celotno plačilo za navedeno tekmovalno sezono, ni odločilna za sporno zadevo. Ni namreč znano, kakšne so pogodbe drugih igralcev s toženo stranko. Tožnikova pogodba v tem delu pa je vendar taka, da je navedeno, da bo drugo polovico zneska 8.900 DEM tožena stranka poravnala v okviru možnosti, da pa to ni njena pogodbena obveznost. Glede tega zneska se torej tožena stranka v razmerju do tožnika v pogodbi z dne 28.5.1997 ni obvezala. Prvostopno sodišče je torej neutemeljeno prisodilo tožniku v okviru zneska 30.300 DEM znesek 4.450 DEM z ustreznimi obrestmi, za kar v sporni pogodbi ni imelo podlage. V tem delu je torej pritožba utemeljena, kar je narekovalo delno razveljavitev izpodbijane sodbe glede tolarske protivrednosti 4.450 DEM z obrestmi. Glede tega dela obveznosti pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj po drugi strani vendar ni sporno, da navedeni znesek predstavlja del dolga do tožnika iz tekmovalne sezone 1995/96. Ni pa ugotovljeno, ali je tožena stranka Košarkaški klubisti oz. preimenovani klub kot tisti, za katerega je igral tožnik v tekmovalni sezoni 1995/96 oz. ali je njegov pravni naslednik. Od rešitve tega vprašanja je odvisna odločitev glede plačila še spornih 4.450 DEM. Zaradi delne razveljavitve sodbe je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških. O pritožbenih stroških pa bo odločilo prvostopno sodišče v končni odločbi (3. in 4. odst. 166. čl. ZPP).