Jedro

Ponarejeno blago je po določbi točke a) prvega odstavka 3. člena ZCUKPIL blago, vključno z embalažo, ki je brez dovoljenja označeno z znakom, ki je enak znamki, veljavni za enako vrsto blaga, ali znakom, ki ga po njegovih bistvenih lastnostih ni mogoče razlikovati od te znamke, s čimer to blago krši pravice imetnika zadevne znamke, veljavne v Republiki Sloveniji. Po navedenih zakonskih določbah carinski organ začasno zadrži blago za tri delovne dni, čim ugotovi, da je blago brez dovoljenja imetnika pravice določene znamke označeno s to znamko, ta pa je veljavna v Republiki Sloveniji. Navedeni dopis torej nima učinka odločbe, temveč je z njim Generalni carinski organ prvotoženo stranko samo obvestil, da je imetnik pravice vložil zahtevo po 5. členu ZCUKPIL, to pa pomeni, da je do odločitve Generalnega carinskega urada blago zadržano že na podlagi samega zakona (prvi stavek drugega odstavka 15. člena ZCUKPIL). Iz obrazloženega izhaja, da dopis Generalnega carinskega urada nima značaja upravnega akta in takega dopisa ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, zato je sodišče tožbo zoper dopis zavrglo (3. točka 1. odstavka 34. člena ZUS).

Izrek

Tožba zoper odločbo Carinskega urada A, Izpostava Luka B, št. … z dne 18. 5. 2002 se zavrne.

Tožba zoper dopis Carinske uprave Republike Slovenije, Generalnega carinskega urada, št. … z dne 22. 5. 2002 se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvotožena stranka je po uradni dolžnosti na podlagi 14. člena Zakona o carinskih ukrepih pri kršitvah pravic intelektualne lastnine (Uradni list RS, št. 30/01, dalje ZCUKPIL) izdala odločbo, s katero je začasno zadržala blago, navedeno v izreku izpodbijane odločbe za obdobje treh delovnih dni, pri čemer se šteje kot delovni dan dan, ko dela Generalni carinski urad. V obrazložitvi je navedla, da je na podlagi obvestila imetnika pravice – družbe AAA d.o.o. Zastopniška pisarna za patente in blagovne znamke, ki ga je vložila v imenu družbe BBB, Japonska, ugotovila, da je blago, navedeno v izreku odločbe očitno ponarejeno v smislu 3. člena ZCUKPIL, saj je označeno z blagovno znamko brez dovoljenja družbe BBB, ki je nosilka znamke.

Zoper navedeno odločbo je tožeča stranka vložila tožbo iz vseh razlogov po 25. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, dalje: ZUS), predlaga ugotovitev ničnosti oziroma razveljavitev (pravilno: odpravo) odločbe prvotožene stranke z dne 18. 5. 2002 ter dopisa (z učinkom odločbe) drugotožene stranke z dne 22. 5. 2002 in plačilo odškodnine v znesku 125.000 EUR. V tožbi navaja, da je lastnica cigaret Monte Carlo, ki se nahajajo v dveh zabojnikih. Prispeli so iz Pireja – Grčija v Luko Koper, kjer bi jih pretovorili na ladjo Hornbeam in dne 18. 5. 2002 iz Luke Koper odpeljali v Bar – Črna Gora. Prvotožena stranka je s svojo odločbo te cigarete začasno zadržala, drugotožena stranka pa je dne 22. 5. 2002 z dopisom »zadržanje blaga« št. … odločila, da se blago, ki je navedeno v odločbi prvotožene stranke zadrži do odločitve Generalnega carinskega urada o vloženi zahtevi. Tožeča stranka je s CCC sklenila 4. 1. 2002 pogodbo o izključnih pravicah licence za cigarete Monte Carlo in je po tej pogodbi upravičena prodajati te cigarete na območju Zvezne Republike Jugoslavije. JAPAN TOBACCO, Tokio – Japonska pa je imetnik pravice znamke za cigarete Monte Carlo za območje Republike Slovenije. Prvotožena stranka je kršila določbe ZCUKPIL, in sicer 15. člen, po katerem bi lahko izdala odločbo izključno po uradni dolžnosti, iz obrazložitve te odločbe pa je razvidno, da je izdana na podlagi zahteve AAA, kar pomeni očitno nasprotje z zakonom, saj se ne more uradna dolžnost enačiti s predlogom določenega predlagatelja. Dopis drugotožene stranke z dne 22. 5. 2002 o zadržanju blaga bi moral biti izdan v obliki odločbe v skladu s temeljnimi načeli Zakona o splošnem upravnem postopku, saj posega v pravne pravice in koristi tožeče stranke. Imetnik pravice v Republiki Sloveniji – BBB pa bi moral v času treh dni po izdaji odločbe prvotožene stranke vložiti tožbo zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine, šele nato bi bila podana zakonska podlaga po določbah ZCUKPIL, da se blago zadrži za nadaljnjih deset dni. Ker tožbe ni vložil v tem roku, je izdaja dopisa za zadržanje blaga nezakonita. Blago, ki je bilo zadržano, je bilo v tranzitu in namenjeno v ZRJ, zato ni podana verjetnost, da bi blago kršilo zavarovane pravice intelektualne lastnine BBB. Obe toženi stranki sta nezakonito izdali odločbo in dopis, ker nista niti s potrebno verjetnostjo ugotovili, ali so kršene pravice imetnika znamke v Republiki Sloveniji. Iz priložene dokumentacije je jasno, da je bilo blago namenjeno v ZRJ, kjer je znamka za prodajo tega blaga zaščitena na ime tožeče stranke, zato ne obstaja verjetnost kršenja imetnika pravice BBB. Tudi Pariška konvencija za varstvo industrijske lastnine določa, da pristojni organi niso dolžni zaseči proizvodov, ki so v tranzitu. Zato je odločitev tudi nasprotna mednarodnim konvencijam. V obravnavani zadevi je tudi podana bistvena kršitev določb postopka po 3. odstavku 3. točke 25. člena Zakona o upravnem sporu, saj stranki postopka (špediterju blaga, lastniku blaga oziroma komerkoli, ki je razpolagal z blagom) ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Tožniku zaradi zadržanja blaga nastaja nenadomestljiva poslovna škoda, ki znaša 101.565 EUR in 25 % penalov, torej skupaj 125.000 EUR. Tožnik zahteva, da mu toženi stranki solidarno to škodo plačata.

Toženi stranki v odgovoru na tožbo navajata, da je prvotožena stranka izdala odločbo o začasnem zadržanju blaga po uradni dolžnosti na podlagi 14. člena ZCUKPIL, ne pa na podlagi zahteve zastopnika imetnika pravice družbe AAA, ki jo je slednja vložila na podlagi 5. člena ZCUKPIL, za reševanje te zahteve pa je skladno s 6. členom istega zakona pristojen Generalni carinski urad – torej drugotožena stranka. Prvotožena stranka je obvestilo obravnavala samo kot informacijo, ni pa bila podlaga za izdajo odločbe. Na podlagi zahteve imetnika pravice je Generalni carinski urad – drugotožena stranka v najkrajšem možnem času izdal odločbo, in sicer dne 24. 5. 2002. Glede trditve tožeče stranke, da je upravičena razpolagati z blagovno znamko Monte Carlo v ZRJ, toženi stranki poudarita, da pri izvajanju ZCUKPIL ne gre za vprašanje pravice razpolaganja z blagovno znamko, temveč za vprašanje, ali je blago ponarejeno. Pomeni, ali je blago upravičeno označeno z blagovno znamko, ki jo želi imetnik te znamke zaščititi. Prvotožena stranka je iz dostopnega vira informacij – spletna stran SIPO – Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino ugotovila, da je blagovna znamka Monte Carlo v Republiki Sloveniji zaščitena, zato je njen imetnik upravičen do varstva na podlagi določb ZCUKPIL. Toženi stranki ne oporekata veljavnosti licenčne pogodbe, na katero se sklicuje tožnik, vendar pa se na podlagi ZCUKPIL ne spuščata v gospodarske posle med posameznimi subjekti. Pristojnosti carinskih organov, predpisane z navedenim zakonom so v tem, da se začasno zadrži blago le v primeru, če je blago očitno ponarejeno. Kadar je blago ponarejeno, je označeno z blagovno znamko neupravičeno, to pomeni, da so pravice imetnika take blagovne znamke kršene. Sporne cigarete Monte Carlo so bile vnešene na carinsko območje Slovenije oziroma v ekonomsko cono Koper in prijavljene Izpostavi Luka Koper s prihodnim carinskim manifestom št. 632 dne 27. 4. 2002 in s prihodnim carinskim manifestom št. 650 dne 2. 5. 2002. Skladno s carinskimi predpisi in z Zakonom o ekonomski coni lahko pristojni carinski organ preverja blago, ki se vnaša, iznaša ali zadržuje v ekonomski coni. Preverjanje blaga pomeni pregled blaga in dokumentacije o blagu, ki je predmet preverjanja. Pri takem pregledu blaga je carinski organ ugotovil, da je blago očitno ponarejeno, saj velike kartonske škatle (v katere so zložene »šteke«) niso imele bele nalepke s številčno blagovno kodo na eni od stranic. Zato je bilo blago začasno zadržano na podlagi 14. člena ZCUKPIL z odločbo prvotožene stranke. Na možnost tihotapljenja cigaret oziroma o sumu zlorabe blagovnih znamk za pošiljke, ki prihajajo iz grške luke Pirej, je bila prvotožena stranka seznanjena na podlagi zaupnih podatkov (iz GCU, MARINFO), po katerih naj bi se v Grčiji nahajala tovarna, v kateri proizvajajo cigarete, ki so označene z blagovno znamko Monte Carlo brez vednosti in privolitve imetnika te blagovne znamke. Toženi stranki poudarjata, da za sodbo o tem, ali je blago ponarejeno po določbah Zakona o industrijski lastnini, carinski organ ni pristojen, zato se imetniku blagovne znamke daje možnost, da to dokaže na civilnem sodišču. Tožeča stranka se zato nepravilno sklicuje na določilo 121. člena Zakona o industrijski lastnini. Tožeča stranka se sklicuje na Pariško konvencijo o varstvu industrijske lastnine, po kateri zaseg blaga ni obvezen, kar pa po mnenju toženih strank ne pomeni, da takega blaga sploh ni mogoče zaseči. Z odločbo prvotožene stranke ni bil izrečen zaseg blaga, temveč začasno zadržanje. Odločitev o začasnem zadržanju je v skladu z nacionalno zakonodajo in ta tudi ni v nasprotju s Pariško konvencijo. Tožeča stranka tudi nepravilno navaja, da carinski organ ni ugotovil, kdo je imetnik blagovne znamke Monte Carlo v Sloveniji. Carinski organ je preveril, da je imetnik pravice za znamko cigaret Monte Carlo v Sloveniji družba BBB, čeprav mu na podlagi določb ZCUKPIL ni potrebno preveriti, kdo ima pravico razpolagati z določeno blagovno znamko v Sloveniji ali v državi, kamor je blago namenjeno. Pomembno je, da je blagovna znamka varovana v Republiki Sloveniji, zaščita blagovne znamke pa se izvaja le, kadar gre za ponarejeno blago. Tožeča stranka navaja, da lastniku blaga ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so navedena v izpodbijani odločbi. ZCUKPIL v 4. členu določa, da carinski organi odločajo na podlagi tega zakona in zakona, ki ureja postopke carinskih organov v zvezi z določitvijo carinsko dovoljene rabe ali uporabe blaga. V tem postopku nasproti carinskim organom nastopa dejanski posestnik blaga – deklarant. To je oseba, ki jo lastnik blaga pooblasti, da zahteva uvedbo blaga v določen carinski postopek, to je, da izbere carinsko dovoljeno rabo ali uporabo blaga in sploh ni pomembno, kdo je lastnik blaga. Toženi stranki na koncu še dodajata, da je imetnik pravice v zvezi z blagom, ki je bilo začasno zadržano z izpodbijano odločbo prvotožene stranke že vložil tožbo pri sodišču zoper imetnika blaga, torej tožečo stranko, na podlagi 9. člena ZCUKPIL. Toženi stranki sodišču predlagata, da tožbo zoper izpodbijano odločbo in dopis zavrne, zahtevek za plačilo odškodnine pa v celoti zavrne.

Stranka z interesom je po svoji pravni zastopnici odgovorila na tožbo, v kateri navaja, da je ena največjih družb na svetu v tobačni industriji in nosilka številnih blagovnih znamk, od katerih je v Republiki Sloveniji veljavnih 48, med njimi je tudi nosilka blagovne znamke Monte Carlo, registrska številka … za izdelke iz razreda 34, to je tobak, proizvodi za kadilce, vžigalice, cigarete. Zaradi slovesa njenih blagovnih znamk obstaja v svetu veliko ponarejevalcev, ki želijo s ponarejanjem originalnih izdelkov izkoristiti ugled in kvaliteto originalnih izdelkov in si tako pridobiti neupravičene koristi. Zatrjevana situacija s strani tožeče stranke glede znamke Monte Carlo v ZRJ nima nobenega vpliva na postopek v Sloveniji, kjer je nesporna nosilka znamke Monte Carlo ravno stranka z interesom. Zadržani ponaredki se nahajajo na ozemlju R Slovenije, kjer je zadevna znamka nesporno v rokah stranke z interesom, na podlagi česar ima slednja pravico preprečevati kakršenkoli gospodarski promet s ponaredki, ne glede na to, ali so namenjeni v drugo državo. V obravnavanem primeru je tožena stranka ravnala pravilno, ko je zadržala blago, čeprav je bilo v tranzitu. Tako ukrepanje je skladno z določbami ZCUKPIL ter tudi s sodbo Evropskega sodišča št. C-383/98 z dne 6. 4. 2000, kjer je zavzeto načelno mnenje, ki odgovarja na vprašanje, ali se izdelki v zunanjem tranzitu lahko zadržijo s carinskimi ukrepi. Evropsko sodišče je z omenjeno sodbo dalo nesporno načelno pravno mnenje, da se blago v tranzitu sme zadržati s carinskimi ukrepi. Tudi sklicevanje tožeče stranke na 4. odstavek 9. člena Pariške konvencije, ki pravi, da pristojni organi niso dolžni zaseči proizvodov, če gre za tranzit, v obravnavnem primeru ni primerno. Navedena določba namreč ne prepoveduje državam, da zadržijo oziroma zasežejo ponarejeno blago v tranzitu, omenjena določba le izključuje apriorno dolžnost držav, da po Pariški konvenciji tako blago zasežejo. Če pa države želijo oziroma imajo ustrezno zakonodajo, pa izdelke v tranzitu lahko zadržijo oziroma zasežejo. Izpodbijane odločbe tožene stranke so tako v celoti usklajene z veljavno slovensko zakonodajo kakor tudi s Pariško konvencijo. Stranka z interesom navaja, da je v skladu z določbami ZCUKPIL pri okrožnem sodišču že vložila tožbo na ugotovitev, da gre pri zadržanih izdelkih za ponaredke in da naj se ti izdelki uničijo. Iz tega izhaja, da je dokončna rešitev vprašanja kršitve zadevne znamke Monte Carlo predmet civilnega postopka pred okrožnim sodiščem, ne pa postopka pred carinskimi organi oziroma v tem upravnem sporu. Predlaga, da sodišče tožbo zavrže oziroma kot neutemeljeno zavrne in stranki z interesom povrne stroške tega postopka.

Tožeča stranka v pripravljalnih spisih ponavlja navedbe iz tožbe in poudarja, da iz obrazložitve odločbe prvotožene stranke izhaja, da je bila izdana na podlagi obvestila, ki ga je drugotožena stranka poslala v vednost prvotoženi stranki, zato ni mogoče govoriti o tem, da je prvotožena stranka izdala izpodbijano odločbo po uradni dolžnosti in zaradi očitne ponarejenosti blaga. ZCUKPIL je procesni zakon in določa način sprejemanja ukrepov carinskih organov v primeru, da gre za očitno ponarejeno blago. Pri tem pa bi morala tožena stranka upoštevati tudi določbe Zakona o industrijski lastnini in drugih materialnih zakonov in predpisov s tega področja, saj ZCUKPIL ne vsebuje definicij o tem, kdaj je blago očitno ponarejeno. Carinski organi bi morali ves čas postopka, ki ga vodijo na podlagi določb ZCUKPIL ugotavljati ali gre za ponarejeno blago ali ne, pri čemer tožeča stranka vztraja, da zaseženo blago ni ponarejeno.

Stranka z interesom v svojih pripravljalnih vlogah podrobno in obširno razlaga, zakaj je zaseženo blago ponarejeno in se pri tem sklicuje tudi na zakonodajo EU ter sodbe Evropskega sodišča. Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je v tem sporu prijavil svojo udeležbo z dopisom, št. … dne 14. 6. 2002. Tožba ni utemeljena.

ZCUKPIL določa ukrepe carinskih organov v zvezi s kršitvami pravic intelektualne lastnine ob vnosu blaga v Republiko Slovenijo oziroma iznosu blaga iz nje, ki se lahko začne na zahtevo imetnika pravice ali po uradni dolžnosti (1. člen). Postopek po uradni dolžnosti, kot je to v obravnavanem primeru, se začne, če carinski organ v postopkih v zvezi z vnosom blaga na carinsko območje, sprostitvijo blaga v prost promet, izvozom, ponovnim izvozom in začetkom odložnega carinskega postopka ali vnosa blaga v prosto carinsko cono ugotovi, da je blago očitno ponarejeno, lahko tako blago zadrži za obdobje treh delovnih dni (14. člen). Ponarejeno blago je po določbi točke a) prvega odstavka 3. člena ZCUKPIL blago, vključno z embalažo, ki je brez dovoljenja označeno z znakom, ki je enak znamki, veljavni za enako vrsto blaga, ali znakom, ki ga po njegovih bistvenih lastnostih ni mogoče razlikovati od te znamke, s čimer to blago krši pravice imetnika zadevne znamke, veljavne v Republiki Sloveniji. Po navedenih zakonskih določbah carinski organ začasno zadrži blago za tri delovne dni, čim ugotovi, da je blago brez dovoljenja imetnika pravice določene znamke označeno s to znamko, ta pa je veljavna v Republiki Sloveniji. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe prvotožene stranke, je bilo začasno zadržano blago – cigarete Monte Carlo, ki so se nahajale v zabojnikih INBU … in CLHU …, ker so bile označene z blagovno znamko brez dovoljenja nosilke te znamke, družbe BBB, torej so glede na izrecno določbo 3. člena ZCUKPIL po določbah tega zakona ponarejene. Da bi tožeča stranka imela dovoljenje za oznako cigaret od imetnice v R Sloveniji zaščitene znamke (družbe BBB), tožeča stranka ne zatrjuje, zato je s stališča zakonske določbe očitno, da tožeča stranka nima soglasja imetnice blagovne znamke, torej je tako označeno blago (cigarete), kot v obravnavanem primeru, po določbah ZCUKPIL očitno ponarejeno, to pa zadostuje, ob hkratni ugotovitvi , da je znamka v R Sloveniji zavarovana, za izrek carinskega ukrepa začasnega zadržanja takega blaga. Zmotno je torej prepričanje tožeče stranke, da ZCUKPIL ne vsebuje definicije, kdaj je blago ponarejeno.

Trditev tožeče stranke, da prvotožena stranka ni ravnala po uradni dolžnosti, temveč je izdala izpodbijano odločbo na podlagi zahteve AAA nima podlage v upravnih spisih niti ne izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, kot trdi tožeča stranka. Obrazložitev izpodbijane odločbe le pove, da je AAA d.o.o. Zastopniška pisarna za patente in blagovne znamke obvestila carinski organ, da nosilka znamke, družba BBB, ni dala dovoljenja za v izreku prvostopne odločbe označeno blago z njeno znamko. To obvestilo pa je bilo povod za ukrepanje prvotožene stranke na podlagi 14. člena ZCUKPIL, torej po uradni dolžnosti. Po določbah ZCUKPIL prvotožena stranka niti ni pristojna izdajati odločbe na zahtevo imetnika pravice, za izdajo take odločbe ZCUKPIL pooblašča le Generalni carinski urad (5. in 6. člen).

Tožeča stranka tudi nima prav, ko trdi, da je potrebno v carinskem postopku ugotoviti, ali je blago, ki je bilo zadržano, ponarejeno v smislu določb Zakona o industrijski lastnini. To se ugotavlja skladno z 9. členom ZCUKPIL v pravdnem postopku na podlagi vložene tožbe imetnika pravice. V takem primeru, ko je vložena tožba, je blago zadržano do pravnomočne odločitve sodišča, ki o svojih pravnomočnih odločbah obvešča Generalni carinski urad, slednji pa pristojne carinske organe. Po obrazloženem za izrek carinskega ukrepa po določbah ZCUKPIL zadostuje, ali je blago ponarejeno glede na opredelitve 3. člena tega zakona. Glede na opisano zakonsko ureditev so tožbeni ugovori, da ima tožeča stranka sklenjeno pogodbo s CCC o izključni pravici licence za cigarete Monte Carlo, po kateri jih je upravičena prodajati na območju ZRJ, v tem sporu pravno nepomembni, zato jih sodišče ne upošteva. Neutemeljen je tudi ugovor tožeče stranke, da je blago v tranzitu in ne more kršiti v R Sloveniji zavarovanih pravic družbe BBB ZCUKPIL določa dolžnost ukrepanja v carinskih postopkih tudi, če se začne katerikoli odložni carinski postopek, če bi se z blagom kršilo pravice intelektualne lastnine (prvi odstavek 2. člena), tranzitni postopek pa je po izrecni določbi točke (a) točke 9.a 3. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95 in 40/99, dalje:CZ) opredeljen kot odložni postopek.

Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na nemožnost sodelovanja tožeče stranke v tem postopku. V carinskih postopkih nasproti carinskim organom nastopa dejanski posestnik blaga, to je deklarant, torej oseba, ki jo lastnik blaga pooblasti, da zahteva uvedbo blaga v določen carinski postopek – torej da izbere carinsko dovoljeno rabo ali uporabo blaga. Iz odločbe prvotožene stranke izhaja, da je bila odločba posredovana deklarantu, in sicer DDD d.d. V obravnavanem primeru je bil opravljen skrajšani ugotovitveni postopek po 144. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, dalje: ZUP), po katerem lahko organ odloča po skrajšanem postopku in odloči takoj, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in samo zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi.

Trditev tožeče stranke, da ima dopis Generalnega carinskega urada z dne 22. 5. 2002 značaj odločbe, s katero je potrjena odločba prvotožene stranke in blago zadržano do odločitve Generalnega carinskega urada, je protispisna in v nasprotju z zakonsko ureditvijo ZCUKPIL. 2. odstavek 15. člena navedenega zakona namreč določa (na ta odstavek pa se dopis izrecno sklicuje), če vloži imetnik pravice zahtevo v skladu s prvim odstavkom 15. člena, je blago zadržano do odločitve Generalnega carinskega urada. Navedeno pomeni, če imetnik pravice pred Generalnim carinskim uradom vloži pisno zahtevo o zadržanju zaradi možne kršitve njegovih pravic (5. člen ZCUKPIL), je blago ex lege zadržano do odločitve Generalnega carinskega urada. Navedeni dopis torej nima učinka odločbe, temveč je z njim Generalni carinski organ prvotoženo stranko samo obvestil, da je imetnik pravice vložil zahtevo po 5. členu ZCUKPIL, to pa pomeni, da je do odločitve Generalnega carinskega urada blago zadržano že na podlagi samega zakona (prvi stavek drugega odstavka 15. člena ZCUKPIL). Iz obrazloženega izhaja, da dopis Generalnega carinskega urada nima značaja upravnega akta in takega dopisa ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, zato je sodišče tožbo zoper dopis zavrglo (3. točka 1. odstavka 34. člena ZUS).

Ker je sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo prvotožene stranke zavrnilo, je zavrnilo tudi zahtevo za plačilo odškodnine kot preuranjeno.

Po obrazloženem je tožba neutemeljena, zato je sodišče tožbo zoper odločbo prvotožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, tožbo zoper dopis drugotožene stranke pa zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

Odločitev o stroških temelji na določbi 3. odstavka 23. člena ZUS.