Jedro

Pravičnost in morala, na katero se nanaša tretji odstavek 24. člena ZBPP, ne moreta biti pogoj za ocenjevanje pravičnosti dodelitve brezplačne pravne pomoči za obrambo obdolženega v kazenskem postopku, na način, na kakršnega je to v obravnavani zadevi storila tožena stranka.

Prosilec, ki zaprosi za brezplačno pravno pomoč v kazenski zadevi, v kateri je obdolženec, nima zahteve, ki bi bila lahko nerazumna, ima pa lahko pričakovanje, da ne bo spoznan za krivega očitanega mu kaznivega dejanja oziroma pričakovanja, ki se nanašajo na odmero kazenske sankcije. Tako pričakovanje že po naravi stvari ne more biti ne nepravično ne nemoralno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 447/2012 z dne 3. 12. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP).

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je tožnik 6. 11. 2012 vložil prošnjo za dodelitev BPP za zastopanje pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu v zadevi I K 8519/2011, v kateri je tožnik obtožen kaznivega dejanja velike tatvine. Organ za BPP pa je izpodbijano odločitev sprejel na podlagi tretjega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki določa, da je zadeva očitno nerazumna, kadar je v nasprotju z interesi pravičnosti. Glede na sodno prakso je po mnenju organa za BPP treba pri opredelitvi tega pojma gledati osebnost obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo z zagovornikom.

Organ za BPP navaja, da je tožnik ves čas postopka zanikal, da bi to kaznivo dejanje storil in opisuje potek kazenskega postopka v navedeni zadevi. Ugotavlja, da je bila prvostopenjska sodba v pritožbenem postopku dvakrat v celoti razveljavljena, čeprav se tožnik sam ni pritožil, da se je ves čas zagovarjal sam in da dobro razume očitke kljub neizobraženosti in romskemu poreklu, kar naj bi izhajalo tudi iz njegovega ravnanja na predobravnavnem naroku. Pojasnjuje določbe Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki se nanašajo na pravico do formalne in materialne obrambe ter opisuje institut predobravnavnega naroka po 285a. členu ZKP. V nadaljevanju povzema ugotovitve tega naroka z dne 15. 10. 2012, med katerimi je tudi tožnikova izjava, da je vsa opozorila razumel. Glede na dosedanji potek postopka naj bi bila tožnikova prošnja za dodelitev BPP neutemeljena. Po oceni organa za BPP torej ne gre za obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in ni dodatnih okoliščin, ki bi kazale na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel prosilec pomoč strokovne obrambe. Navaja, da je tožnik star 20 let in da kot polnoleten še ni bil obsojen za kazniva dejanja, kot mladoletnemu pa da mu je bil osemkrat izrečen vzgojni ukrep. Po oceni organa za BPP je tožnikova zahteva za dodelitev BPP očitno nerazumna in torej ne izpolnjuje pogoja iz 24. člena ZBPP, saj naj bi bila v očitnem nasprotju z načelom pravičnosti in morale. Poudarja, da tožniku pošten postopek zagotavljajo že splošna načela kazenskega postopka, kot so domneva nedolžnosti, načelo iskanja materialne resnice ter načelo in dubio pro reo.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in toženki očita kršitev pravnih jamstev v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave, pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Navaja, da v postopku pred organom za BPP ni bil zaslišan in da toženka pri oceni zapletenosti primera ni upoštevala, da gre za neizobraženo osebo. Meni, da je toženka tudi sicer pri presoji vprašanja, ali je zadeva očitno nerazumna, napačno uporabila 24. člen ZBPP. Stališče, da ne gre za obravnavanje pravno zapletenih vprašanj, naj bi bilo napačno, saj je bila zadeva na višjem sodišču že dvakrat razveljavljena. Dejstvo, da je do razveljavitve prišlo, pa naj ne bi bila zasluga tožnikove razgledanosti, temveč dela zagovornikov soobtoženih. Za obrambo naj ne bi bilo dovolj, da obdolženi razume očitke. Nepravilno naj bi bilo tudi toženkino stališče, da teža očitanega kaznivega dejanja ni takšna, da bi obdolženi potreboval zagovornika, saj mu grozi kazen do petih let zapora. Sklicuje se na stališči iz dveh sodb Upravnega sodišča (I U 1704/2011 in I U 598/2012), po katerem je treba presojati okoliščine v zvezi z osebnostjo storilca, in toženki očita, da tega stališča ni upoštevala. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in odobri brezplačno pravno pomoč, podrejeno pa, naj zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka v obširnem odgovoru na tožbo nasprotuje tožbenim navedbam in ponovno pojasnjuje pomen določb 70. člena ZKP, ki urejajo pravico do obrambe. Meni, da je v obrazložitvi izpodbijane odločbe izčrpno obrazložila presojo, ki jo je opravila na podlagi 24. člena ZBPP. Opozarja, da načelo pravičnosti iz navedenega člena pomeni, da se mora obtoženemu zagotoviti pošten postopek. Meni, da zaslišanje tožnika ni bilo potrebno, saj je imela za odločitev dovolj podatkov v kazenskem spisu. Načelo pravičnosti naj bi bilo tisto, ki v posameznem primeru pove, ali bo BPP prosilcu, ki se znajde v kazenskem postopku, dodeljena. V zvezi s tem se sklicuje še na načela kazenskega postopka. Zavrača tožbeno sklicevanje na sodbe Upravnega sodišča o upoštevanju osebnosti obdolženca, ker naj ne bi šlo za primere, kot je obravnavani, in opozarja na sodno prakso Upravnega sodišča. Prilaga še zapisnik o glavni obravnavi 13. 12. 2012, iz katerega je razvidno, da si je tožnik vzel zagovornika, ki da na obravnavni ni bil ves čas prisoten. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri tožbenih navedbah, navedbam toženke o prisotnosti zagovornika na obravnavi pa očita nekorektnost. K I. točki izreka Tožba je utemeljena.

V obravnavni zadevi je treba najprej presoditi, ali je bil 24. člen ZBPP zmotno uporabljen. Po presoji sodišča je ta tožbeni ugovor utemeljen, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja tožnik.

Po prvem odstavku 1. člena ZBPP je namen BPP po tem zakonu uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Za sodno varstvo po tem zakonu se po drugem odstavku istega člena med drugim šteje tudi varstvo pred obtožbami v kazenskih zadevah. Glede na prvi odstavek 7. člena ZBPP se BPP po tem zakonu lahko odobri za pravno svetovanje, pravno zastopanje in za druge pravne storitve, ki so določene z zakonom, za vse oblike sodnega varstva pred vsemi sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči v Republiki Sloveniji, pred Ustavnim sodiščem RS in pred vsemi organi, institucijami ali osebami v Republiki Sloveniji, ki so pristojne za izvensodno poravnavanje sporov (sodni postopki), ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. Iz navedenega izhaja, da se BPP po tem zakonu dodeljuje v zvezi z uveljavljanjem pravice do sodnega varstva, kamor zakon šteje tudi varstvo pred obtožbami v kazenskih zadevah.

Pogoj za dodelitev BPP iz prvega odstavka 24. člena ZBPP, po katerem je treba pri presoji o dodelitvi brezplačne pravne pomoči kot pogoje upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, je med drugim tudi to, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Zakon šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka možnost BPP zlorablja, če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek 24. člena).

Izpodbijana odločitev temelji na stališču, da glede na okoliščine konkretnega primera dodelitev BPP ni v interesu pravičnosti iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP. Tako stališče je po presoji sodišča napačno, kljub temu da se opira na dosedanjo upravnosodno prakso. Sodišče namreč, za razliko od dosedanje sodne prakse, na katero se sklicuje tudi toženka, meni, da pravičnost in morala, na katero se nanaša tretji odstavek 24. člena ZBPP, ne moreta biti pogoj za ocenjevanje pravičnosti dodelitve brezplačne pravne pomoči za obrambo obdolženega v kazenskem postopku, na način, na kakršnega je to v obravnavani zadevi storila tožena stranka. Enako stališče je sodišče v podobni zadevi sprejelo tudi v sodbi I U 1643/2011 z dne 17. 11. 2011. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odgovora na tožbo je razvidno, da toženka meni, da gre pri "načelu pravičnosti" iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP za "interes pravičnosti" iz 6. člena EKČP. Organ se namreč v izpodbijani odločbi sklicuje na interes pravičnosti, na katerega se nanaša 6. člen EKČP. Tretji odstavek 6. člena EKČP pa določa minimalne pravice, ki jih ima, kdor je obdolžen kaznivega dejanja. Med njimi je tudi pravica, da dobi zagovornika brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti (točka c). Gre za interes pravičnosti, kot so ga vsebovale tudi določbe ZKP do uveljavitve sprememb ZBPP leta 2008 (Uradni list RS, št. 23/08 - v nadaljevanju ZBPP-B). Stališča, ki jih toženka navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe in v odgovoru na tožbo o posebnostih kazenskega postopka, ki vplivajo na zagotavljanje poštenega postopka, pa je izoblikovala sodna praksa glede na to, tj. prej veljavno zakonsko ureditev, ki je v kazenskih postopkih omogočala postavitev zagovornika na stroške države tudi v primerih, ko postavitev zagovornika ni obvezna, če je to bilo v interesu pravičnosti. Interes pravičnosti, ki je bil podlaga za postavitev zagovornika na podlagi četrtega odstavka 4. člena, tretjega odstavka 12. člena, drugega odstavka 65. člena in 71. člena ZKP (Uradni list RS, št. 32/07 - uradno prečiščeno besedilo - v nadaljevanju ZKP), je tako nalagal postavitev zagovornika po uradni dolžnosti, kadar pogojev za obvezno obrambo ni bilo, obdolženec pa si glede na svoje gmotne razmere zagovornika ni mogel plačati sam. Načelo pravičnosti in morale iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP pa odobritev BPP odreka. Obeh, čeprav jezikovno podobnih določb, torej ni mogoče enačiti. To pomeni, da pri presoji upravičenosti do BPP za obdolženca v kazenskem postopku ne gre za presojo upravičenosti do dodelitve zagovornika, kot je bila ta urejena s prej navedenimi določbami ZKP. Zgolj to, da je ZBPP-B razveljavil te določbe ZKP, pa tudi ne pomeni, da jih na enak način nadomeščajo določbe 24. člena ZBPP.

Po mnenju sodišča navedenih določb 24. člena ZBPP ni mogoče razlagati na način, na kakršnega jih razlaga toženka. Sodišče se strinja s stališčem toženke, da mora vsak prosilec izpolnjevati pogoje, ki jih določa 24. člen ZBPP, vendar je zahteva po izpolnjevanju teh pogojev vezana na naravo zadeve, na katero se prošnja za BPP nanaša. Po prvem in tretjem odstavku 24. člena ZBPP torej ne gre za presojo razumnosti zahteve za dodelitev BPP, temveč zadeve, v zvezi s katero vlaga prošnjo za dodelitev BPP. Zato tudi tožnikove vloge za dodelitev BPP ni mogoče ocenjevati z vidika pravičnosti, na katero se nanaša pravičnost iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP. Prosilec, ki zaprosi za brezplačno pravno pomoč v kazenski zadevi, v kateri je obdolženec, nima zahteve, ki bi bila lahko nerazumna, ima pa lahko pričakovanje, da ne bo spoznan za krivega očitanega mu kaznivega dejanja oziroma pričakovanja, ki se nanašajo na odmero kazenske sankcije. Tako pričakovanje že po naravi stvari ne more biti ne nepravično ne nemoralno.

V 8. členu je ZBPP sicer določil, v katerih zadevah se BPP ne dodeli, in med temi navaja zadeve zaradi kaznivih dejanj razžalitve, obrekovanja, žaljive obdolžitve in opravljanja (prva alineja navedenega člena), vendar se v teh primerih pogojev za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP niti ne ugotavlja. Ne ZBPP ne ZKP ne kakšen drug zakon pa ne določajo pogojev, ki bi pravico do BPP za osumljene, obdolžene ali obsojene v kazenskem postopku omejevali drugače od pravice do BPP, ki jo imajo tožene stranke npr. v pravdi. V 3. členu ZBPP je sicer predvidena možnost drugačne ureditve BPP prav zaradi morebitnih potreb glede na vrsto postopka, vendar zakonodajalec BPP za kazenske postopke ni uredil drugače. Nasprotno, z uveljavitvijo ZBPP-B je zakonodajalec namenoma izenačil pogoje za pridobitev BPP tudi za kazenski postopek (glej obrazložitev k 38. členu Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah ZBPP, Poročevalec Državnega zbora št. 131/07). To pomeni, da možnost dodeljevanja BPP obdolžencem v kazenskem postopku, kljub posebnostim kazenskega postopka, ne sme biti drugačna od možnosti dodelitve BPP toženi stranki v pravdnem postopku. Okoliščin v zvezi z razumnostjo tožnikovih pričakovanj s tega vidika pa organ ni ugotavljal. Po navedenem je organ s tem, ko je stališče o neizpolnjevanju pogoja (razumnosti tožnikovega pričakovanja) za dodelitev BPP oprl na ugotovitev, da bi bila odobritev BPP v nasprotju z načeli pravičnosti, nepravilno uporabil določbe prvega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP, zaradi česar je ostalo neugotovljeno tudi dejansko stanje.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

Ker Upravno sodišče ni pristojno za odločanje o prošnji za BPP, razen v izjemnih primerih, ko so izpolnjeni pogoji po 65. členu ZUS-1, sodišče v tej zadevi ni odločalo v sporu polne jurisdikcije. V konkretnem primeru pogoji iz 1. in 2. točke prvega odstavka 65. člena ZUS-1 niso izpolnjeni, saj tožeča stranka težko popravljive škode niti ne zatrjuje in tudi narava stvari (delitev oblasti) v danih okoliščinah konkretnega primera odločanja sodišča o prošnji za BPP ne zahteva. Zaradi tega je sodišče v prvi točki izreka ugodilo tožbi glede na tožbene predloge.

K II. točki izreka V primeru, ko sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu z določbo 5. člena Pravilnika se pri določitvi in povrnitvi stroškov tožnikom ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru, če bi v postopku nastali tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev, ko se ti stroški povrnejo na podlagi zakona, ki ureja pravdni postopek in podzakonskih predpisov, izdanih na njegovi podlagi.

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Ker je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, se navedeni znesek poviša še za 20% DDV, torej za 70,00 EUR.