Jedro

Predlagani dokaz z zaslišanjem toženca bi služil v informativne namene, taki dokazi pa niso dovoljeni in ne morejo nadomeščati pomanjkljive trditvene podlage.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in izpodbijana sodba delno s p r e m e n i v obrestnem delu, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od 1.1.1999 dalje, v preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo tožencu, da je dolžan plačati tožniku znesek 1.927.142,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1999 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške v višini 197.177,42 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, v 15-ih dneh.

Zoper sodbo se po pooblaščencu pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da sta pravdni stranki res podpisali pogodbo dne 26.8.1998 z rokom zapadlosti najkasneje 31.12.1998. Vendar iz pogodbe izhajajo bistvene sestavine, in sicer, da bodo sredstva namenjena za nadaljnji plasma, da se bosta pogodbeni stranki medsebojno obveščali o načinu plasiranja, da bodo sredstva plasirana domačim in fizičnim osebam, da bodo sredstva plasirana z namenom doseganja dobička, da se pogodbeni stranki zavezujeta sodelovati pri realiziranju plasmaja sredstev. To pomeni, da je bila pogodba tvegana za obe pogodbeni stranki, ki sta se zavezali za doseganje dobička in delitev morebitne izgube. Tožeča stranka je navedeno pogodbo sklenila samo zaradi doseganja dobička. Ker gre za pogodbo z elementi tveganja, je udeležena tudi pri izgubi sredstev. Tožena stranka je sredstva plasirala in tožečo stranko obvestila, da naprej posojenih sredstev ni dobila vrnjenih ter da je v ta namen sprožila ustrezne postopke. Tožeča stranka s takšno razlago ni bila zadovoljna in je vložila tožbo kljub soudeležbi pri morebitni izgubi. Za konkretni postopek pa je pomembno tudi to, da sta pravdni stranki v zadnji pogodbi dne 26.8.1998 v bistvu združili dve prejšnji posojilni pogodbi, in sicer posojilno pogodbo z dne 5.10.1994 in posojilno pogodbo z dne 6.2.1995. Posojilna pogodba z dne 5.10.1994 se nanaša na znesek 7.000 DEM, posojilna pogodba z dne 6.2.1995 pa na znesek 10.300 DEM. Iz tega izhaja, da so že v drugi pogodbi vsebovane natečene obresti, tretja pogodba z dne 26.8.1998 prav tako vsebuje natečene obresti, kar pomeni, da je temelj posojila neveljaven, saj ni bilo izročeno toliko denarja kot je v pogodbi navedeno. O tem se sodišče ni izreklo in v zvezi s tem ni raziskalo dejanskega stanja. Vsebina pogodbenega razmerja ni takšna kot jo opredeljuje sodišče, kar pomeni, da je odločitev sodišča preuranjena. Sodišče bi moralo izvesti vse predlagane dokaze. Sporno posojilno razmerje je devizno posojilno razmerje, kar pomeni, da je nezakonita tudi odločitev glede obresti. Na devizno posojilo gredo samo devizne obresti na vpogled in pri tem nima nobenega pomena oblikovanje tožbenega zahtevka v tolarjih. Pritožuje se tudi glede višine obresti (zakonske zamudne obresti), oporeka tudi odločitvi, da je dolžna plačati zakonske zamudne obresti od 1.1.1999 dalje do plačila. Današnja zakonodaja tega ne dovoljuje. Obresti lahko dosežejo samo višino glavnice in ne smejo biti višje od glavnice. Iz tega izhaja, da bi moralo sodišče višji tožbeni zahtevek glede obresti zavrniti oz. precizirati, saj sodišče ne more nuditi pravnega varstva glede tistega, kar danes ni več dopustno.

Pritožba je delno utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožnik trdil, da je tožencu po pogodbi z dne 26.8.1998 izročil 20.000 DEM z rokom vračila najkasneje 31.12.1998. Ker mu denarja kljub pozivu toženec ni vrnil, to v tolarski protivrednosti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi vtožuje v tej pravdi. V odgovoru na tožbo je toženec najprej potrdil tožnikove trditve, da sta sklenila citirano pogodbo z rokom vračila posojila najkasneje 31.12.1998, navedel, da naprej posojenih sredstev ni dobil vrnjenih, o čemer je obvestil tožnika, a je slednji klub temu vložil tožbo. Ne glede na trditve o tveganem poslu, priznal je, da je posojilo prejel, ter da tega tožniku v dogovorjenem roku ni vrnil. V nadaljevanju pa je toženec postavil kontradiktorne trditve in katere je tožnik prerekal, da predstavlja pogodba z dne 26.8.1998 le združitev dveh prejšnjih posojilnih pogodb, in sicer z dne 5.10.1994 za posojilo 7.000 DEM in z dne 6.2.1995 za znesek 10.300 DEM, pri čemer so že v drugi pogodbi vsebovane natekle obresti, prav tako v pogodbi z dne 26.8.1998, zato dejansko ni bilo posojeno toliko denarja kot zapisano v pogodbi z dne 26.8.1998. V dokaz teh svojih trditev je predložil citirani pogodbi z dne 5.10.1994 in 6.2.1995, katerih vsebino je povzelo tudi sodišče prve stopnje in ugotovilo, da iz citiranih pogodb ne izhaja to, kar trdi toženec, da predstavlja pogodba z dne 26.8.1998 le združitev obeh (tudi sicer časovno oddaljenih) posojilnih pogodb z dne 5.10.1994 in z dne 6.2.1995. Toženec je kot dokaz svojim trditvam predlagal tudi svoje zaslišanje, na to očitno meri njegov pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov. Vendar, naše civilno procesno pravo ne pozna informativnih dokazov (prim. 1.odst. 7. čl. in 212.čl. ZPP). Toženčeve trditve, da ni bilo posojeno toliko denarja kot je zapisano v pogodbi z dne 26.8.1998, so ob ugotovitvi, da že cit. pogodbi ne potrjujeta njegovih navedb, zgolj pavšalne in nekonkretizirane (saj ne pove niti koliko denarja naj bi bilo dejansko posojeno), predlagani dokaz z zaslišanjem toženca bi tako služil v informativne namene, taki dokazi pa niso dovoljeni in ne morejo nadomeščati pomanjkljive trditvene podlage. Predlagani dokaz je zato sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo (2. odst. 287. člena ZPP) in pritožbeni očitek bistvene postopkovne kršitve (1.odst. 339. čl. ZPP) ni podan. Pritožbenih navedb, s katerimi se toženec ne strinja z oblikovanim zahtevkom v SIT in datumom zamude 1.1.1999, pa pritožbeno sodišče, glede na določbo 337. člena ZPP, ni moglo upoštevati. Take pritožbene navedbe pa so tudi sicer neutemeljene. Tožnik je vtoževal vračilo posojila v (protivrednosti) SIT, zaradi toženčeve zamude (1.odst. 277.čl. ZOR, ki se v danem primeru še uporablja glede na določbo 1060.čl. Obligacijskega zakonika, OZ) je zato upravičen do zakonskih zamudnih obresti od zamude (1.1.1999) dalje, ne pa do plačila, kot je priznano z izpodbijano sodbo, zato je pritožbeno sodišče le tako poseglo v prvostopenjsko odločitev v obrestnem delu; z izpodbijano sodbo so priznane zakonske zamudne obresti, torej obresti v skladu z zakonom, kar napotuje na uporabo vseh zakonskih določb, ki urejajo obresti, torej tudi 376. člena OZ. V preostalem delu pa je, ko tudi ob uradnem preizkusu (2.odst. 350.čl. ZPP) kršitev ni zasledilo, sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353.čl. ZPP).