Jedro

Ker je po določilu 33. člena ZD pravilo, da se v tem členu naštete stvari izločijo v korist v zakonu navedenih zapustnikovih svojcev, je na tistem, ki meni, da ni podlage za izločanje, dokazno in trditveno breme.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo zahtevek, da se ugotovi, da spada v zapuščino po pokojnem D. S. ena polovica stanovanja na naslovu T. in ena polovica opreme v tem stanovanju. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo.

Z revizijo je tožnica uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da se sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita. Kršitev postopka je podana, ker sodišče ni zaslišalo priče I. Š. ter je sodišče druge stopnje ta del pritožbenih izvajanj zavrnilo brez argumentacije. Enaka kršitev je podana zato, ker sodišče ni vpogledalo spisa P 246/99, saj bi se nelogičnosti v izpovedi toženke lahko ugotovile le, če bi se to preverilo s citiranim spisom. Če sta bila zakonca S. zmožna glede na svoje dohodke šolati hčerko, sta bila sposobna kupiti tudi stanovanje iz skupnih dohodkov. Zapustnik pa je imel višje dohodke od prve toženke ter je bil imetnik stanovanjske pravice, kar je imelo tudi premoženjsko težo. Po oceni sodišč nižjih stopenj je toženka uspela ovreči domnevo o enakih deležih zakoncev S. na premoženju, čeprav toženka ni znala pojasniti, koliko za hčerkino šolanje podarjenega denarja je ostalo. Ker sta zakonca S. imela denarna sredstva skupaj in sta skupaj šolala hčerko, je bil tudi nakup stanovanja opravljen za skupen denar. Zmotna je končno odločitev o opremi stanovanja. Brez ogleda opreme ni bilo možno ugotoviti njene vrednosti. Sodišče pa je uporabilo 33. člen ZD, čeprav se toženka nanj ni sklicevala.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožencema, ki nanjo nista odgovorila (tretji odstavek 375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Procesnopravni razlogi: Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožnica na naroku 11.4.2000 (listna št. 29) predlagala izvedbo obeh dokazov, ki jih omenja v reviziji: zaslišanje priče I. Š. (v reviziji Š.) je predlagala glede tega, koliko časa je pokojna B. S. hodila v Ljubljano in kje je stanovala v času študija, glede spisa pa "poizvedbe P 246/99", brez kakšnih pojasnil. V pritožbi je navedla, da bi priča potrdila tožničine navedbe, da je toženkina hči stanovala v Ljubljani med študijem dve leti. Z vpogledom v spis P 246/99 pa da bi se ugotovilo, da toženka spreminja izjave, kot ji trenutno bolj ustreza. Sodišče prve stopnje je izvedbo obeh navedenih dokazov zavrnilo. Glede dolžine študija toženkine hčerke se je očitno oprlo na nesporno ugotovitev pravdnih strank, da je navedena hčerka študirala od leta 1987 do smrti 1991 (po tožničinih izvajanjih pa je bilo nesporno še ugotovljeno, da je bila toženkina hči med študijem v Ljubljani dve leti in to naj bi potrdila omenjena priča). Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje odgovorilo na tožničine predloge o izvedbi obeh dokazov, in sicer na tretji in četrti strani svoje sodbe. Med drugim je navedlo, da je bilo med pravdnima strankama nesporno, da je toženkina pokojna hčerka med šolanjem pavzirala leto in pol (kar potrjuje tožničino trditev, da se je šolala v Ljubljani dve leti in kar naj bi potrdila priča Š.). Zato je soglašalo s stališčem sodišča prve stopnje, da izvedba tega dokaza ni bila potrebna. Navedlo je tudi razloge, zakaj po njegovi oceni ni bil potreben vpogled v spis P 246/99, pri čemer revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnica utemeljitve tega dokaza ni podkrepila s potrebnimi trditvami. Pritožba pa dalje glede teh dveh dokazov ni utemeljevala vzročnosti med procesnimi kršitvami in nepravilnostjo sodbe v smislu prvega odstavka 339. člena ZPP. Revizijsko sodišče ob takem stanju zaključuje, da revizija ni utemeljena v smeri bistvene kršitve pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je utemeljevana v reviziji le z navedbo, da sodba "v nekaterih delih ne vsebuje razlogov oz. so ti nejasni in celo v nasprotju med seboj in posledično zaradi napačne uporabe materialnega prava". V okviru te kršitve je tožnica obrazlagala domnevne nepravilnosti v zvezi z obema že spredaj navedenima dokazoma, v preostalem delu pa se lahko razlogi razumejo le kot nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno sodišč nižjih stopenj (kar pa ne predstavlja procesne kršitve ampak nedovoljeno izpodbijanje dejanske podlage).

Materialnopravni razlogi: Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je bil zapustnik imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju, da je odstopil pravico odkupa stanovanja prvi toženki, to je ženi in da je prva toženka med postopkom dokazala, da je stanovanje, katerega kupnina je znašala 640.000,00 SIT, kupila iz lastnih sredstev. Ugotovljeno je bilo, da sta tako zapustnik kot prva toženka imela vsak svoje dohodke, da sta delno krila študijske stroške hčerke v Ljubljani, da je ta prejemala štipendijo ter da je prvi toženki njena v Avstriji živeča teta darovala za potrebe hčerkinega šolanja 150.000 ATS (od česar je bilo uporabljeno za nakup stanovanja 88.000 ATS) in da je del darovanih sredstev še ostal. Na podlagi takih ugotovitev sta zaključili, da je prva toženka izključna lastnica spornega stanovanja in da zato v zapuščino po pokojnem D. S. ne spada sporna polovica stanovanja.

Glede obširnih revizijskih razlogov, ki vsebujejo vrsto dejanskih in novih trditev, mora revizijsko sodišče opozoriti, da je pri odločanju vezano na dejansko stanje, kakršno je bilo ugotovljeno v postopkih na nižjih stopnjah sojenja. V reviziji ni mogoče širiti tožbene podlage (vse trditve bi tožnica morala postaviti najpozneje na zadnjem naroku pred sodiščem prve stopnje, ki je bil očitno prvi narok po uveljavitvi sedaj veljavnega ZPP). Na nižjih stopnjah sojenja ugotovljeno dejansko stanje pa tudi po presoji revizijskega sodišča ni dajalo podlage za sklep, da je sporno stanovanje skupno premoženje zapustnika in prve toženke oz. da spada ena polovica stanovanja v zapuščino po pokojnem D. S. Namreč le v primeru, če bi tožnica uspela dokazati med postopkom, da predstavlja sporno stanovanje premoženje, ki sta ga navedena pridobila kot zakonca z delom v času njune zakonske zveze, bi lahko bilo skupno premoženje (51. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih) in v takem primeru bi lahko spadala v zapuščino polovica stanovanja.

Revizija v nasprotju z dejstvi postavlja določene trditve v reviziji tudi v zvezi z opremo v spornem stanovanju. Tako ni točna revizijska trditev, da prva toženka ni uveljavljala pravic do opreme na podlagi 33. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Tako njeno stališče izhaja iz druge točke njenega odgovora na tožbo (druga stran devete listne številke). Po določilu 33. člena ZD (ki se nahaja v poglavju "Premoženje, ki se izloči iz zapuščine") gredo preživelemu zakoncu itd., ki so živeli z zapustnikom v istem gospodinjstvu, gospodinjski predmeti, ki so namenjeni za zadovoljitev njihovih vsakdanjih potreb, kot so pohištvo in druga hišna oprava, posteljnina in podobno, vendar ne, če so ti predmeti večje vrednosti. Po pravni teoriji se iz zapuščine navedeni predmeti izločijo po sili zakona. V zakonu naštetim ne gredo gospodinjski predmeti, oprema itn., le, če so večje vrednosti. Pojem večja vrednost pa pomeni pravni standard, vendar tožnica glede tega ni postavila nobenih trditev. Ker je pravilo, da se predmeti izločijo v korist v zakonu naštetih svojcev zapustnika, mora tisti, ki meni, da ni podlage za izločevanje opreme, zatrjevati, da predstavlja oprema večjo vrednost. Tožničin zadevni zahtevek je bil torej zavrnjen, ker ni trdila in ne dokazovala, da je oprema večje vrednosti (v tožbi glede opreme ni postavila prav nobenih trditev). Ob takem stanju zaključuje revizijsko sodišče, da je odločitev sodišč nižjih stopenj tudi o tem delu tožničinega zahtevka materialnopravno pravilna. Neutemeljeno tožničino revizijo je zato revizijsko sodišče moralo zavrniti (378. člen ZPP).