Jedro

Na podlagi 68. člena ZIS je potrebno pred dodelitvijo koncesije pridobiti soglasje lokalne skupnosti o opravljanju igralniške dejavnosti na njenem območju kot tudi mnenje sosednjih lokalnih skupnosti, kar predstavlja pogoj, ki mora biti izpolnjen pred odločitvijo tožene stranke po prostem preudarku (3. odstavek 8. člena ZIS). Tožena stranka, ki se v izpodbijani odločbi ni opredelila do tožnikovih ugovorov glede omenjenega pogoja in s tem ni zadostila zakonskim kriterijem za pravilnost obrazložitve, te kršitve določb upravnega postopka ni mogla odpraviti z zavzetjem stališč v odgovoru na tožbo v upravnem sporu.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Vlade Republike Slovenije št. ... z dne 6. 5. 2004 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka z izpodbijano odločbo ni dodelila tožniku koncesije za prirejanje posebnih iger na srečo v igralnem salonu AAA v B. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na 8. in 63. člen v zvezi s 100. členom Zakona o igrah na srečo (Uradni list RS, št. 134/03 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZIS). Tožena stranka še navaja, da o dodelitvi koncesije za igralni salon odloča po prostem preudarku, na podlagi 68. člena ZIS pa mora pred dodelitvijo koncesije pridobiti tudi soglasje lokalne skupnosti o opravljanju igralniške dejavnosti na njenem območju in mnenje sosednjih lokalnih skupnosti. Občina C je z dopisom št. ... z dne 25. 2. 2004 odrekla tožniku soglasje za opravljanje igralniške dejavnosti na njenem območju, zato ni izpolnjen bistven pogoj za dodelitev koncesije po 68. v zvezi s 100. členom ZIS in je tožena stranka odločila, da se tožniku ne dodeli koncesija za prirejanje posebnih iger na srečo v igralnem salonu AAA.

Tožnik v tožbi navaja, da je v svoji vlogi za podelitev koncesije navedel vse potrebne podatke in priložil tudi dokumentacijo, kot to zahteva ZIS. Tožnik poudarja, da je Občina D oziroma Občinski svet te občine tožniku izdal soglasje za opravljanje igralniške dejavnosti, enako tudi Krajevna skupnost B. Ugovarja, da je tožena stranka upoštevala samo mnenje Občine C, ne pa tudi mnenja Občine D in Krajevne skupnosti B. Tožnik je mnenja, da je odločba Občine C nezakonita, ker bi moral v skladu s statutom in poslovnikom Občine C odločati mestni svet in ne župan, kot je to storil v tem primeru. Tožnik ugovarja, da je s tem župan prekoračil svojo pristojnost in izdal nezakonito odločbo, ki jo je tožena stranka upoštevala in zakona ni pravilno uporabila. Tožena stranka je svojo odločbo oprla zgolj na negativno soglasje Občine C in se ni opredelila do pogojev, ki jih tožnik izpolnjuje. Tožnik predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi in vrne v ponovno odločanje, predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da mora gospodarska družba navesti in priložiti vse dokaze, ki jih zahtevajo 8., 67., 92., 93. in 94. člen v zvezi s 100. členom ZIS za pridobitev koncesije za prirejanje posebnih iger na srečo v igralnem salonu, prav tako pa mora upoštevati tudi Pravilnik o prirejanju posebnih iger na srečo v igralnih salonih. Tožena stranka pa mora na podlagi 68. člena ZIS pridobiti tudi soglasje lokalne skupnosti o opravljanju igralniške dejavnosti na njenem območju in mnenje sosednjih lokalnih skupnosti, po mnenju tožene stranke to med strankama ni sporno. Občina C je odrekla soglasje za dodelitev koncesije tožniku in navedla tudi svoje razloge. Tožena stranka navaja, da je soglasje lokalne skupnosti pogoj za dodelitev koncesije in ne kriterij, po katerem tožena stranka odloča po prostem preudarku. Tožena stranka še navaja, da so negativno mnenje podale tudi sosednja Občina E in F. V zvezi z ugovorom tožnika, da župan Občine C nima pooblastila za izdajo akta o soglasju oziroma odklonitvi, pa tožena stranka poudarja, da ta postopek ureja posamezna občina v svojih aktih. Tožena stranka predlaga, da se tožba zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena.

Iz upravnega spisa in navedb v tožbi izhaja, da med strankama ni sporno, da je tožnik zaprosil za dodelitev koncesije za prirejanje posebnih iger na srečo v igralnem salonu. Pri svoji odklonilni odločitvi pa se je tožena stranka oprla na dopis Občine C, ki je odrekla soglasje za dodelitev koncesije tožniku in pri tem navedla svoje razloge.

Iz upravnega spisa izhaja, da je Urad RS za nadzor prirejanja iger na srečo na podlagi 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZUP) poslal tožniku dopis Občine C in ga pozval k izjavi. Tožnik se je o tem izjavil in je že z dopisom z dne 26. 3. 2004 med drugim tudi ugovarjal, da se je o soglasju izrekel župan Občine C, kar ni v njegovi pristojnosti. V izpodbijani odločbi pa se tožena stranka do tega tožnikovega ugovora ni opredelila in v zvezi s tem ni navedla nobenih svojih razlogov, zato njena obrazložitev ni v skladu s 3. in 5. točko 1. odstavka 214. člena ZUP. Na podlagi 68. člena ZIS mora tožena stranka pridobiti pred dodelitvijo koncesije soglasje tako lokalne skupnosti o opravljanju igralniške dejavnosti na njenem območju kot tudi mnenje sosednjih lokalnih skupnosti. Pridobitev teh soglasij predstavlja pogoj, ki mora biti izpolnjen pred odločitvijo tožene stranke po prostem preudarku (3. odstavek 8. člena ZIS), kar tožena stranka pravilno poudarja v odgovoru na tožbo.

Tožena stranka se v izpodbijani odločbi ni opredelila do tožnikovega ugovora, ki ga je podal z dopisom z dne 26. 3. 2004 in se ni opredelila ali je na podlagi aktov Občine C župan pristojen, da izreče oziroma odkloni soglasje, prav tako pa se tožena stranka ni opredelila do trditve tožnika, da sta Občina D in Krajevna skupnost B podali pozitivno mnenje oziroma soglasje. S takšno opustitvijo je bilo tožniku poseženo v njegovo pravico iz 22. člena Ustave RS, ki zagotavlja nepristranski in pošten postopek. Z nepopolno obrazložitvijo pa je prišlo tudi do kršenja njegove pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS), ker je pravica do pravnega sredstva lahko učinkovita le, če tožena stranka svojo obrazložitev poda na konkreten način, to pa pomeni, da mora odgovoriti na ugovore tožnika, ki so podani v upravnem postopku. Pomanjkljivosti v obrazložitvi izpodbijane odločbe pa tožena stranka ne more nadomestiti s svojimi stališči, ki jih je izrazila v odgovoru na tožbo v upravnem sporu.

V ponovljenem postopku mora tožena stranka odpraviti nakazano pomanjkljivost postopka. V kolikor bo ugotovila, da ni izpolnjen pogoj po 68. členu ZIS, pa se pri tako ugotovljenem dejanskem stanju sodišče strinja s stališčem tožene stranke, da gre pri tem za pogoj, ki mora biti izpolnjen v postopku dodelitve koncesije in zato ni potrebno, da tožena stranka pristopi k odločanju po prostem preudarku, kot to nasprotno trdi tožnik v tožbi.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZUS). Tožnik zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, vendar teh ne specificira niti po obsegu niti po višini, zato je izrek po 3. odstavku 23. člena ZUS odpadel.