Jedro

Pri presoji, ali ima dejanje, opisano v izreku sodbe, vse znake kaznivega dejanja, je treba upoštevati opis dejanja v celoti - če so v opis prevzeti zakonski znaki določenega kaznivega dejanja, ki jih ni smiselno ali mogoče konkretizirati (npr. določen namen storilca), zadošča, da je v opis vključeni zakonski znak že tudi del opisa dejanskega stanu.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene J.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenka se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 2.7.2007 spoznalo obsojenega M.R. in obsojeno J.Š. za kriva nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ, za katero je obsojenemu M.R. izreklo kazen tri leta zapora, obsojeni J.Š. pa kazen štiri leta zapora. V izrečeni kazni je obema obsojencema vštelo čas odvzema prostosti in pripora. Obsojencema je odvzelo zaseženo drogo ter elektronske tehtnice; oba obsojenca pa oprostilo plačila stroškov postopka. Višje sodišče v Ljubljani je, ob delni ugoditvi pritožbam zagovornikov obeh obsojencev ter obsojenega M.R., sodbo sodišča prve stopnje v odločbah o kazenskih sankcijah spremenilo tako, da je obsojenki kazen znižalo na tri leta zapora, obsojencu pa na dve leti zapora; v ostalem pa pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenkin zagovornik dne 12.11.2007 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona iz 2. točke 370. člena ZKP in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kot izhaja iz izrecne navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, je le ta vložena le glede obsojenki očitanega hranjenja mamil v stanovanju v M. Vrhovnemu sodišču predlaga, da obsojenko oprosti obtožbe za kaznivo dejanje hranjenja mamil, ki je v izpodbijani sodbi navedeno pod točko 2 na strani 2. (v sostorilstvu z M.R.) ter ji posledično izreče blažjo kazen.

3. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 1.2.2008, predlaga zavrnitev zahteve.

4. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obsojenka dne 12.2.2008 in njen zagovornik dne 13.2.2008 seznanjena ter se je zagovornik o odgovoru državnega tožilca pisno izjasnil z vlogo z dne 15.2.2008. B-1.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:– da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; – da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; – da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

B-2.

6. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bila obsojena J.Š. spoznana za krivo nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili, ker je od maja 2006 do 8.8.2006 na območju K. večkrat prodala po 0,1 do 0,2 grama heroina E.S., I.S., J.P., A.B.; ker je dne 8.8.2006 prodala v M. M.M. 1,2 grama heroina; ker je dne 8.8.2006 v osebnem avtomobilu hranila skupno 2,3 grama heroina v sedmih manjših zavitkih, količina zavitkov in način pakiranja pa izkazujeta namen prodaje; ter ker je s sodelovanjem pri izvršitvi skupaj s soobsojenim M.R. v M. v času od 1.11.2006 do 9.1.2007 večkrat prodala heroin v paketkih po 0,2 grama najmanj štirim osebam – J.P., E.S., A.B. in T.K. tako, da sta izmenično stehtala oziroma pripravila posamezne odmerke in jih izmenično prodala zgoraj navedenim osebam in ker sta dne 9.1.2007 na naslovu K. v M. hranila skupno še 13,61 grama heroina z namenom nadaljnje prodaje. Iz opisa obsojenki očitanega nadaljevanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ tako izhaja, da ga je storila v obdobju od maja 2006 do 9.1.2007 s prodajo heroina in hrambo heroina z namenom prodaje v osebnem vozilu v M. (česar zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne problematizira) ter hrambo heroina skupaj s soobsojencem zaradi nadaljnje prodaje na naslovu K. v M. 7. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 370. člena ZKP. Navedbe, da nobeno od dejanj obsojenke, ki jih je prvostopno sodišče nesporno ugotovilo v zvezi s hranjenjem droge v stanovanju v M., ni kaznivo; da namen nakupa s strani soobsojenca ne more vplivati na lastništvo samo in tudi ne na morebitno hranjenje s strani obsojenke; da je drogo nabavljal soobsojenec in je zato najdena droga ostala do zasega v lasti in posesti obsojenca ne glede na to, če je izjavil, da naj bi bila od obeh in ne glede na namen, za katerega jo je nabavil; da je zgolj na podlagi soobsojenca o domnevnem skupnem lastništvu droge sodišče neupravičeno sklepalo, da so tudi pri obsojenki, ki je tudi živela v tem stanovanju, podani znaki kaznivega dejanja hrambe droge; da je obsojenka del droge prodajala, vendar pa jo je v stanovanju hranil soobsojenec; sodišče pa ji hranjenja droge ni dokazalo in zato ugotovljena dejanja ne izpolnjujejo znakov kaznivega dejanja hrambe, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP.

8. V prvem odstavku 196. člena KZ je predvidenih več alternativnih izvršitvenih dejanj, ki pomenijo neupravičen promet z mamili. To kaznivo dejanje stori, kdor neupravičeno proizvaja, prideluje, prodaja ali ponuja na prodaj, ali zaradi prodaje kupuje, hrani ali prenaša, ali posreduje pri prodaji ali nakupu, ali kako drugače neupravičeno daje v promet substance ali preparate, ki so razglašeni za mamila. Kaznivo dejanje po navedenem členu je tako moč storiti na katerikoli od navedenih načinov, seveda pa tudi z ravnanjem, ki pomeni realizacijo dveh ali več v zakonu določenih izvršitvenih dejanj (kot je to v konkretni zadevi očitano obsojenki).

9. Zahteva za varstvo zakonitosti se zaradi kršitve kazenskega zakona sme vložiti, če je sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo neko kazensko materialno določbo ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ni uporabilo. Kršitev kazenskega zakona se lahko stori samo z odločitvijo v izreku sodbe, ne pa tudi z obrazložitvijo sodbe. Pri presoji, ali ima dejanje, kot je opisano v izreku sodbe, vse znake kaznivega dejanja, je treba upoštevati opis v celoti. Kadar so v opis prevzeti zakonski znaki določenega kaznivega dejanja, ki jih ni smiselno še posebej in izrecno konkretizirati (včasih pa to niti ni mogoče), zadošča, da je v opis vključeni zakonski znak že tudi del opisa dejanskega stanu. Prav določen namen storilca kot zakonski znak kaznivega dejanja je značilen primer zakonskega znaka, ki ga je odveč ali pa celo nemogoče konkretizirati z drugimi besedami. Na obstoj določenega namena storilca se sklepa iz relevantnih okoliščin in dejstev, vendar je navajanje teh dejstev in okoliščin ter zaključek o obstoju določenega namena stvar obrazložitve, ne pa opisa v izreku sodbe (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča z dne 22.4.2004, opr. št. I Ips 58/2004 in druge). Izvršitveni način hrambe (zaradi prodaje) je ena od alternativno določenih dejanj kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ in posebne dodatne konkretizacije ne potrebuje. V izreku sodbe pa je obsojenki očitana hramba mamila z namenom prodaje tudi konkretizirana z navedbo, kje in kako je bilo mamilo v stanovanju, kjer sta obsojenca skupaj živela, hranjeno. Opis obravnavanega kaznivega dejanja je jasen in popoln, vsebuje dovolj določno opredelitev izvršitvenega dejanja, to je hrambe mamila z namenom prodaje, četudi zgolj povzema enako zakonsko besedilo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zagovornik enako kršitev kazenskega zakona z enakimi navedbami uveljavljal že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki je bila s sodbo sodišča druge stopnje zavrnjena. Vrhovno sodišče soglaša z razlogi sodbe sodišča druge stopnje (stran 3. do 4. sodbe), da iz opisa obsojenki očitanega kaznivega dejanja izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča opis obsojenki očitanega nadaljevanega kaznivega dejanja vsebuje konkretizacijo opisa hrambe mamila z namenom prodaje skupaj s soobsojencem v stanovanju v M., kjer sta skupaj isto mamilo tudi prodajala. Zato v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana.

10. Neutemeljeno zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti (v zvezi z obsojenki očitano hrambo mamila v stanovanju na K. v M.) bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja z navedbo, da izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov glede izvršitvenega dejanja, ki naj bi ga storila obsojenka pri hranjenju droge ter da je pritožbeno sodišče te pritožbene navedbe zavrnilo z argumentacijo, ki se tiče zgolj prodaje droge. Iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da sodišče zagovoru obsojencev (ki sta v času storitve dejanja bila fant in dekle), da sta dne 9.1.2007 v stanovanju na K. v M. (ki ga je najel soobsojenec), kjer sta živela, imela zaseženo drogo – heroin za lastno uporabo, ni sledilo. Tak zagovor je sodišče, glede na izpovedbe kupcev mamil, da sta jima oba obsojenca v tem stanovanju v času od novembra 2006 do januarja 2007 prodajala heroin, ocenilo kot neprepričljiv ter ob ugotovitvi, da je denar za nakup droge (ki jo je sicer kupoval soobsojenec, prodajala pa sta jo oba) prispevala tudi obsojenka od socialne pomoči, ki jo je prejemala, zaključilo, da sta obsojenca drogo, najdeno ob hišni preiskavi, skupaj hranila z namenom prodaje. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje prepričljivo in razumno obrazložilo, zakaj šteje, da sta obsojenca skupaj hranila mamilo v stanovanju v M., čemur je v razlogih svoje sodbe utemeljeno pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, ki je pritožbo obsojenega zagovornika tudi iz razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zavrnilo. Težišče obširnih zagovornikovih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko navaja, da obsojenka ni bila ne lastnik ne posestnik mamila, zaseženega v stanovanju v M. in da zato tudi ni mogla hraniti mamila, temveč je bil to soobsojenec, ki je mamilo kupil, predstavlja nestrinjanje zagovornika z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi z obsojenki očitanim nadaljevanim kaznivim dejanjem neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena ZKP v pravnomočni sodbi sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Po vsebini takšne navedbe predstavljajo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa kršitve zakona.

C.

11. Zatrjevane kršitve iz 1. in 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, poleg tega pa je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenkinega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

12. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Sodišče je obsojenko, ki je brez premoženja, oprostilo povrnitve stroškov (povprečnine) v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, saj bi bilo lahko zaradi plačila stroškov ogroženo vzdrževanje obtoženke.