Jedro

Okoliščina, da se tožnik ne želi vrniti na Hrvaško, je vsekakor pomembna pri presoji, ali bi se lahko tožnik predaji izognil. Razen tega tožena stranka svoje odločitve ni oprla zgolj na to okoliščino, ampak tudi na druge okoliščine. Tako je ugotovila, da si je tožnik sprva urejal vizum za Italijo, ki ga ni mogel dobiti. Nadalje je ugotovila, da je bila njegova ciljna država Francija, razen tega je ugotovila, da je mejo ilegalno prestopil in je tako po mnenju sodišča dovolj utemeljila, zakaj meni, da bi se lahko tožnik predaji Republiki Hrvaški izognil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranke je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 26. 3. 2013 od 15. ure do dne 26. 6. 2013 do 15. ure. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Iz dokumentacije upravne zadeve izhaja, da je tožnika obravnavala Policijska postaja Rogaška Slatina. V času obravnavanja pri PP Rogaška Slatina je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik prijet na počivališču Lopata. Nadalje je bilo v policijskem postopku ugotovljeno, da je tožnik prišel peš ilegalno preko državne meje med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo v bližini mejnega prehoda Gruškovje. Po uspešen ilegalnem prehodu je počakal osebo, ki ga je pobrala z osebnim avtomobilom in se kot sopotnik v avtomobilu odpeljal po avtocesti v smeri proti Ljubljani z namenom, da preko Slovenije pride v Francijo. Nadalje so policisti ugotovili, da je tožnik v Republiko Hrvaško vstopil legalno na letališču Zagreb. Potem se je s taksijem odpeljal v bližino hrvaško-slovenske meje ter nato ilegalno vstopil v Republiko Slovenijo. Nedvomno je ugotovljeno, da je tožnik v Republiko Slovenijo vstopil na nedovoljen način. Tožena stranka je izdala sklep, s katerim je tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito na podlagi 63. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ) zavrgla. Iz tega razloga je tožena stranka tožniku omejila gibanje na Center za tujce zaradi zagotovitve predaje tožnika varni tretji državi Republiki Hrvaški, ker obstajajo utemeljeni razlogi, da se bo tožnik predaji izognil. Pri tem je tožena stranka upoštevala tudi to, da je tožnik ves čas navajal, da se na Hrvaško ne želi vrniti, ker zanj to ni varna država, poleg tega si je že v izvorni državi poskušal urediti vizum za Italijo, ki mu je bil zavrnjen, ves čas pa je navajal tudi, da je njegova ciljna država Francija. Tožnik je navedel, da Hrvaška zanj ni varna država. Vendar pa je navedel, da se mu na Hrvaškem ni zgodil noben dogodek, da bi se počutil ogroženega. Do vrnitve na Hrvaško ima zadržke in ga je strah, da so ljudje, ki ga preganjajo, že na Hrvaškem. Obstajajo utemeljeni razlogi, da se bo tožnik uradni predaji Republiki Hrvaški izognil. Tožniku je bil dne 28. 3. 2013 vročen sklep o zavrženju prošnje za mednarodno zaščito. V konkretnem primeru so podani razlogi za omejitev gibanja na podlagi 4. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Tožena stranka je odločila, da se tožniku gibanje omeji na prostore Centra za tujce, saj bo le s takšno omejitvijo resnično mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo zagotovilo njegove predaje Republiki Hrvaški. Pri tem je tožena stranka upoštevala, da se je tožnik po odhodu iz izvorne države nahajal na Hrvaškem, njegov namen je bil odpotovati v Francijo, pred zapustitvijo izvorne države si je urejal vizum za Italijo, ki mu je bil zavrnjen. Z ilegalnim prehajanjem meja tožnik kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite. Navedel je tudi to, da se na Hrvaško ne želi vrniti.

2. Tožnik v tožbi navaja, da to drži, da je bil izdan sklep o zavrženju prošnje za mednarodno zaščito, vendar je takšen sklep nezakonit in je zoper njega vložil tožbo, ker ni ugotovljena zveza med tožnikom in državo, na podlagi katere bi bilo smiselno, da odide v to državo. Poleg tega se ne more uporabiti koncepta varne tretje države, dokler se ne ugotovi, da bo Hrvaška vsebinsko obravnavala prošnjo tožnika in da njegove prošnje ne bo na isti ali podobni pravni podlagi zavrgla in tožnika izročila naslednji državi, iz katere je morebiti prišel. Razen tega je določba 60. člena ZMZ v neskladju z mednarodnim pravom in ustavo, saj za državo, ki naj bi bila pristojna za obravnavanje prošnje, vložene v Sloveniji, skuša kar enostransko določiti neko tretjo državo. Tožena stranka se ni opredelila do tega, da Republika Hrvaška za tožnika ni varna država. V konkretnem primeru niso podani utemeljeni razlogi, da se bo tožnik izognil predaji Republiki Hrvaški, če bo do le te dejansko prišlo. Dokazna ocena tožene stranke je pavšalna, pomanjkljiva in kot taka nezakonita. Samo dejstvo, da je tožnik povedal, da se ne želi vrniti na Hrvaško, še ne pomeni, da se bo predaji Hrvaški dejansko izognil. Zgolj na podlagi tega dejstva tožena stranka ne more poseči v tožnikovo pravico do osebne svobode. Okoliščine, ki bi kazale na tožnikovo begosumnost ali zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite, niso podane. Tožnik je v strahu pred ljudmi, ki ga v matični državi preganjajo, prišel v Slovenijo. Nikoli se ni nahajal v Republiki Hrvaški, ampak je to državo zgolj tranzitiral. Dejstvo, da je mejo prečkal ilegalno, še ne dokazuje, da zlorablja sistem mednarodne zaščite oziroma da je begosumen. To je za osebe, ki so resnično ogrožene, najpogosteje edini način, da pobegnejo iz izvorne države. Tožena stranka ni preverila, ali je imel tožnik možnost, da bi legalno prešel mejo. Ukrep omejitve gibanja, če je dejansko potreben, bi se lahko dosegel tudi z uporabo milejših ukrepov, kot je na primer omejitev gibanja na območje Azilnega doma. Zakaj takšen ukrep ne bi zadostoval, iz izpodbijanega sklepa ne izhaja. Razen tega se tožniku izreče ukrep omejitve gibanja samo za tri mesece, tožena stranka pa je tožniku omejila gibanje za tri mesece in en dan, kar je v nasprotju z zakonom. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj ga spremeni in tožniku omeji gibanje na območje Azilnega doma v Ljubljani.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Sodišče je na glavni obravnavi dne 11. 4. 2013 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka, in v skladu z določbo petega odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je iz Moskve do Slovenije pripotoval tako, da je kupil letalsko karto Moskva – Zagreb in z letalom prispel na Hrvaško, nato pa preko gozda prišel v Slovenijo peš. V Franciji ima prijatelja, ki ga je že prej poklical iz Rusije, da prihaja na Hrvaško in ta prijatelj ga je počakal v Sloveniji z avtom, da bi šla v Francijo, na poti pa so ju ustavili policisti in pridržali. Njegov končni cilj je bila Francija, kjer živijo njegove sestrične in bratranec. Na Hrvaško se ne želi vrniti. V Rusiji si je najprej poskušal urediti vizo za Italijo, vendar so mu izdajo italijanskega vizuma zavrnili. Slovensko-hrvaško mejo je prečkal ilegalno zato, ker legalno ni mogel prečkati meje, ker je bil brez vize. Hrvaške ne smatra za varno državo, ker lahko na Hrvaško pridejo Rusi, tako kot je prišel on sam, lahko pridejo tisti ljudje, ki ga iščejo, ker že kličejo domov in zahtevajo njegovo vrnitev. Doma je iz Čečenije. Iščejo ga ruske varnostne sile, leta 2011 so vdrli v njihovo hišo zamaskirani specialci, ga odpeljali in zasliševali. Takrat so ga tudi pretepli in ima od tega še vedno posledice poškodb. Nato so ga odvrgli ob njivah izven vasi, po naključju je prišel en kmet iz vasi in nato so ga odpeljali v bolnico in ker je bilo tudi tam nevarno, so ga odpeljali domov in zdravili doma. Od leta 2011 je na begu in na Hrvaškem bi ga našli, ker velja enak vizni režim tudi med Rusijo in Azerbejdžanom in tudi ko je odšel v Azerbejdžan, so ga poklicali zvečer, da vedo kje je. Tisti večer so odšli domov in pretepli očeta ter zahtevali, naj se vrne domov, zato se je naslednji dan vrnil preko drugega mejnega prehoda. Enostavno mu sledijo, vedo kam gre in od njega zahtevajo, da se vrne. Ti ljudje ne vedo, da je v Sloveniji, vedo pa, da je odšel na Hrvaško, ker so to povedali očetu.

6. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na 4. alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ. ZMZ v 4. alineji prvega odstavka 51. člena določa, da se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno v primeru izdaje sklepa na podlagi prvega odstavka 63. člena tega zakona za zagotovitev predaje prosilca varni tretji državi, če obstajajo utemeljeni razlogi, da se bo prosilec predaji izognil. Iz citirane določbe prvega odstavka 51. člena ZMZ izhaja, da je zakonodajalec toženo stranko pooblastil, da o ukrepu omejitve gibanja odloča po prostem preudarku, če je podan kateri izmed alternativno določenih razlogov iz 1., 2., 3. ali 4. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Če je organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa o omejitvi gibanja. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča tožena stranka v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka.

7. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa glede obstoja razloga za omejitev gibanja iz 4. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ in glede tega v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je bil izdan sklep, s katerim je bila tožnikova prošnja za mednarodno zaščito na podlagi 63. člena ZMZ zavržena in da obstajajo utemeljeni razlogi, da se bo tožnik predaji izognil, saj je tožnik ves čas navajal, da se na Hrvaško ne želi vrniti, ker zanj to ni varna država, poleg tega si je že v izvorni državi poskušal urediti vizum za Italijo, ki mu je bil zavrnjen, ves čas pa je navajal tudi, da je njegova ciljna država Francija.

8. Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka izdala sklep, s katerim je zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, vendar pa je po njegovem mnenju takšen sklep nezakonit. Navaja, da je zoper ta sklep vložil tožbo ter povzema razloge, ki so v tej tožbi navedeni. S tem v zvezi sodišče meni, da presoja zakonitosti sklepa po prvem odstavku 63. člena ZMZ, to je sklepa o zavrženju prošnje v primeru, ko prosilec prihaja iz varne tretje države, ne more biti predmet tega upravnega spora, ko se presoja utemeljenost sklepa o omejitvi gibanja. Zoper sklep o zavrženju prošnje po prvem odstavku 63. člena ZMZ je bil sprožen poseben upravni spor in zakonitost tega sklepa se presoja v ločenem postopku. Pri sklepu o omejitvi gibanja, ki je predmet tega upravnega spora, je v konkretnem primeru bistveno zgolj to, da je bil sklep po prvem odstavku 63. člena ZMZ izdan, kar je prvi pogoj za omejitev gibanja po 4. alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ in ta okoliščina med strankama ni sporna. Nadaljnji pogoj za ta razlog za omejitev gibanja pa je, da morajo obstajati utemeljeni razlogi, da se bo prosilec predaji izognil. Tožnik meni, da v konkretnem primeru ti razlogi niso podani. Po njegovem mnenju dejstvo, da je rekel, da se ne želi vrniti na Hrvaško, še ne pomeni, da se bo predaji Hrvaški dejansko izognil. Vendar pa sodišče meni, da je okoliščina, da se tožnik ne želi vrniti na Hrvaško, vsekakor pomembna pri presoji, ali bi se lahko tožnik predaji izognil. Razen tega tožena stranka svoje odločitve ni oprla zgolj na to okoliščino, ampak tudi na druge okoliščine. Tako je ugotovila, da si je tožnik sprva urejal vizum za Italijo, ki ga ni mogel dobiti. Nadalje je ugotovila, da je bila njegova ciljna država Francija, razen tega je ugotovila, da je mejo ilegalno prestopil in je tako po mnenju sodišča dovolj utemeljila, zakaj meni, da bi se lahko tožnik predaji Republiki Hrvaški izognil. Tožnikov cilj torej vsekakor ni bila Hrvaška in vanjo se tudi ne želi vrniti. Tožnik tudi navaja, da dejstvo, da je ilegalno prečkal mejo, še ne dokazuje, da je tožnik begosumen. S tem v zvezi sodišče prav tako poudarja, da tožena stranka svoje odločitve ni utemeljila zgolj na tem, da je tožnik ilegalno prečkal mejo, ampak tudi na drugih okoliščinah, ki so zgoraj pojasnjene in ob prisotnosti vseh navedenih okoliščin je tožena stranka sklepala, da obstajajo utemeljeni razlogi, da se bo predaji izognil. Sodišče tudi ne more slediti tožbenim navedbam, da naj bi se tožniku gibanje omejilo na območje Azilnega doma. Tožena stranka je namreč pojasnila, da je le z omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce resnično mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije. To pomeni, da je le na ta način mogoče zanesljivo zagotoviti, da se tožnik predaji Republiki Hrvaški ne bo izognil. 9. V tožbi je tudi navedeno, da sme ukrep omejitve gibanja trajati samo tri mesece, tožena stranka pa naj bi tožniku omejila gibanje za tri mesece in en dan. Tudi s tem v zvezi sodišče meni, da tožena stranka ni zagrešila nobene napake. Četrti odstavek 51. člena ZMZ določa, da omejitev gibanja traja do prenehanja razlogov, vendar največ tri mesece. Če razlogi za omejitev gibanja po tem času še obstajajo, se omejitev lahko podaljša še za en mesec. V izreku izpodbijanega sklepa je navedeno, da se tožniku gibanje omeji od dne 26. 3. 2013 od 15. ure do dne 26. 6. 2013 do 15. ure. Drugi odstavek 100. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa, da se rok, ki je določen po mesecih oziroma po letih, konča s pretekom tistega dneva v mesecu oziroma letu, ki se po svoji številki ujema z dnem, ko je bilo komu kaj vročeno ali sporočeno oziroma z dnem, ko se je zgodil dogodek, od katerega se šteje rok. Dan 26. 6. 2013 se po svoji številki ujema s 26. 3. 2013, če se upošteva dan, ko je nastopila omejitev gibanja. Torej je izrek sklepa v celoti v skladu z drugim odstavkom 100. člena ZUP.

10. Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.